Na krilih poezije in glasbe

Pogovor z Davidom Bandljem – pesnikom, zborovodjem, raziskovalcem in kolumnistom

 

Na ovitku ene od njegovih knjig beremo: David Bandelj – pesnik, glasbenik z za enkrat neuporabnim doktoratom iz literarnih ved. Preživlja se na različne načine: bil je ali je profesor na šolah, asistent in raziskovalec na univerzi, zborovodja, učitelj klavirja, zborovski pevec, inštruktor pri popoldanskem pouku, kolumnist, literarni kritik, pisec spremnih besed, mentor na literarnih delavnicah ipd., itn.

Je avtor treh pesniških zbirk: Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi in Odhod ter slovensko-italijanske miniaturke Gorica-Gorizia, zbirke esejev Razbiranja žarišča, antologije sodobne poezije Slovencev v Italiji in monografije o dnevniku v svetovni in slovenski literaturi V iskanju jaza. Je eden od letošnjih prvonagrajencev državnega tekmovanja otroških in mladinskih zborov v Zagorju ob Savi, zmagovalec tekmovanja Zlata grla v Gorici v Italiji in Vitez poezije 2014.

Založba Pivec iz Maribora že vrsto let organizira pesniški turnir, na katerega se lahko prijavijo slovenski pesniki anonimno z eno svojo še neobjavljeno pesmijo. Letošnjega se je udeležilo 129 pesnikov, med njimi tudi David Bandelj in sicer s pesmijo Lost in translation. Žirija je izbrala najprej 24 polfinalistov, od teh 12 finalistov. Nagrado strokovne žirije je kot edini predstavnik slovenskega zamejstva prejel David Bandelj. Občinstvo pa je svojo nagrado dodelilo Gregorju Grešaku za pesem Checkpoint Charlie.

 

David Bandelj 

 

David Bandelj, čestitke za tole zmago, vem, da ste že nekajkrat sodelovali na tem turnirju, tokrat je uspelo. Zmagala je pravzaprav pesem, ne vi kot avtor …

Res je, na tem turnirju zmaga pesem, pesnik je tisti, ki jo sicer napiše, jo izbere izmed svojih del in ji da en glas. To je zanimivo, ena pesem o svojem avtorju ne pove veliko, lahko pa vendarle pove marsikaj.

Vaša ima angleški naslov Lost in translation.

Zdi se mi, da ima ta angleški naslov neko simbolno vrednost, ki je slovenska inačica Izgubljeno v prevodu ali Izgubljeno s prevodom nima, sicer pa pesem govori o (ne)zmožnosti izražanja skozi medij umetnosti, v tem primeru poezije. Vedno se na prehodu od avtorja do receptorja nekaj neizrekljivega izgubi.

Rečeno je bilo, da naj bi – če bo sreča mila – zmagovalec tega turnirja jeseni sodeloval na podobnem evropskem turnirju, vendar pa se, kot kaže, jesen poslavlja brez evropske pesniške izkušnje.

Vaš pesniški opus je že kar zajeten, o čem pišete, kako bi kot literarni kritik opredelili svojo poezijo?

Pišem o vsem, kar pritegne mojo pozornost. Skušam odkrivati notranji svet, ki je lahko notranji svet vsakega izmed nas, ne nujno moj osebni. Doslej sem se nekako držal enega pesniškega sloga, ki pa se je prav v času, ko je nastajala že omenjena pesem, spremenil. Lost in translation sodi že v moje novo obdobje ustvarjanja, za katero je značilen malo manj jasen pomen besed. Če sem doslej izbiral besede na podlagi njihovega pomena, se trenutno ukvarjam s tem, da neka besedna zveza oz. slika, ki jo pesem daje, ne odgovarja temu, kar dejansko beremo, ampak temu, kar je za tem tekstom.

Je v tem ustvarjanju tudi nekaj glasbe?

Poezija in glasba sta vedno povezani. Čeprav pišem v prostem verzu, neki ritem te pesmi še vedno imajo, v tem je morda nekaj glasbe; poezija skuša z besedami narediti to, kar počne glasba s toni, melodijami, zvoki.

Vendar pa se mi zdi, da vaše pesmi niso uglasbljive, ali se motim?

Kaže, res, da niso, saj skladatelji ne posegajo po njih. Imam eno samo tako izkušnjo: ob obletnici Noneta Brda je Radovan Kokošar uglasbil tekst, ki sem ga napisal po naročilu in je bil tudi izveden, po zaslugi dragega prijatelja glasbenika in zborovodje Aleksandra Sluge.

Foto: Ožbej Černe

Foto: Ožbej Černe

 

Ste odličen poznavalec sodobne poezije slovenskih pesnikov, ki živijo v Italiji. Pred petimi leti je nastala antologija, ki ste ji dali čudovit naslov Rod lepe Vide

To je bil res zajeten uredniški podvig, v antologiji so namreč zajeti vsi slovenski pesniki takoimenovanega zamejstva, ki so do leta 2007 izdali vsaj eno pesniško zbirko. Antologija danes že ni več aktualna, kar pomeni, da gre ustvarjanje naprej, da se, hvala Bogu, razvija, je pa doslej edina, ki vključuje res vse naše pesnike.

»Zamejstvo«, »zamejski« … to so izrazi, ki jih zamejci ne marate preveč, Pavle Merkù je, recimo, trdil, da je to, kdo je zamejec, stvar gledišča. Tudi vi se s tem pojmom veliko ukvarjate, nemalokrat z dobro mero humorja in samoironije.

O tem sem veliko pisal v svojih kolumnah, ki sem jih objavljal v Primorskem dnevniku in Novem glasu ter jih pozneje izdal v zbirki esejev Razbiranja žarišča. Tudi sam sem podobnega mnenja kot Pavle Merkù. Meje namreč ustvarjajo veliko bivanjskih paradoksov. Danes je »zamejstvo« pojem, ki sodi v ropotarnico. Vsi smo del širšega kulturnega prostora, kljub razlikam, ki nas ločijo zaradi geografske pripadnosti, zgodovine …, nas združuje enoten kulturni prostor oz. prepoznavanje v isti kulturi.

Tu in tam pa ta izraz vendarle prav pride, recimo, ko pripravljate tako antologijo ali ko želimo izpostaviti prostor, kjer živijo Slovenci v Italiji, kot posebno uspešen ali zanimiv. Vi ste recimo prvi zamejski pesnik, ki je postal vitez poezije, in prvi zamejski zborovodja, ki je z zamejskim zborom zmagal v Zagorju (smeh).

Pojem »zamejstvo« ima v tem smislu bolj praktičen značaj, ampak ob tem rad poudarim svojevrsten silogizem, da »vsi ljudje živijo za neko mejo, torej smo vsi ljudje, tako ali drugače – zamejci« …

Foto: Ožbej Černe

Foto: Ožbej Černe

 

Vaša glasbena pot se je začela na Glasbeni šoli Emil Komel v Gorici, kjer ste se učili klavir, v nekem trenutku pa se je rodila ljubezen do zborovskega petja, ki je prerasla v zborovodstvo.

Res je, ključna so bila srečanja z nekaterimi zborovodji, s Hilarijem Lavrenčičem, Stojanom Kuretom …, ki so me nekako zaznamovala. Udeležil sem se nekaterih zborovodskih tečajev, se izobraževal tudi v vokalni tehniki, prav kmalu pa prevzel vodenje mešanega pevskega zbora Štandrež, z njim sem vztrajal deset let, in Goriškega stolnega zbora, ki sem ga vodil tri leta. Čezmejni mešani mladinski zbor Primož Trubar je bil z mano tri leta, trenutno pa vodim mladinski zbor Emil Komel, ki sem ga dobil lani od Damijane Čevdek, in Mešani zbor Lojze Bratuž, tega sem sprejel z letošnjo sezono, pred mano pa ga je vodil Bogdan Kralj; dela z njim se zelo veselim.

Poleg tega pa ste v nekaterih zborih tudi peli …

Pel sem najprej v mladinskem zboru na šoli Emil Komel, kjer sem se pri šestnajstih zaljubil v zborovsko petje. Iz tega zbora je izšla skupina Musicum, ki je delovala deset let, vodil pa jo je Matjaž Šček. Skupina je izdala dve zgoščenki. Posebno zanimiva se mi zdi tista z naslovom 360 oziroma 3Go, ki je izšla leta 2004 in vključuje dela treh goriških ustvarjalcev: mašo v furlanščini skladateljice Cecilije Seghizzi, latinsko mašo, ki jo je skladatelj Stanko Jericijo napisal prav za nas, in pa šest skladb za moško zasedbo mladega goriškega ustvarjalca Patricka Quaggiata. Najbolj močna in glasbeno formativna izkušnja pa so bile tri sezone petja pri Vokalni Akademiji Ljubljana.

Zamejski pevci radi pojete zamejske skladatelje.

Vsak zborovodja, vsak zbor je vezan na prostor, iz katerega izhaja, tudi dirigenta, ki ju imam za svoja učitelja, Hilarij Lavrenčič in Stojan Kuret posvečata veliko pozornosti slovenskim avtorjem iz zamejskega prostora, pa mlajša generacija zborovodij, če se omejim samo na naš prostor, v kateri sta trenutno najbolj prepoznavna Mateja Černic in Mirko Ferlan, izvaja sodobna dela »naših« skladateljev. Tako širimo slovenski kulturni prostor, hkrati pa se zavedamo, da imajo ti avtorji veliko povedati s svojo glasbo. To so skladatelji, ki so vredni naše pozornosti: Merkù, Quaggiato pa tudi Stanko Jericijo, ki je sicer deloval nekoliko odmaknjeno, so predstavniki slovenske glasbe v najširšem pomenu besede.

Dela Stanka Jericija izvajajo izključno zamejski pevski zbori.

Stanko Jericijo je imel zelo zanimivo življenje. Iz Avč nad Kanalom se je priselil v Gorico, tu je deloval kot duhovnik. Veliko je pisal, v značilni »menihovski« tišini. Veliko let je vodil zbor Lojze Bratuž, sodeloval pa je tudi z italijanskimi zbori v Gorici, kar je zaznamovalo njegovo ustvarjanje. Z njegovimi deli sva se pred leti ukvarjala z Ivanom Florjancem. Jericijev opus obsega predvsem zborovske skladbe, pa tudi simfonična dela, veliko tega je še v rokopisih in ni bilo nikoli izvedeno.

Mladinski zbor Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice ste lani prevzeli od uspešne zborovodkinje Damijane Čevdek. Že v svoji prvi sezoni ste na slovenskem državnem tekmovanju stopili na stopničke. Prejeli ste zlato plaketo z odliko in dve posebni nagradi – za najboljšo izbiro programa in za najboljšega debitanta tekmovanja.

Od Damijane Čevdek sem dobil – če se izrazim takole, nečloveško – zelo dober material, pevci so izredno učljivi, ambiciozni in imajo čudovite glasove. Otroški in mladinski zbori so prihodnost našega zborovstva. Revija v Zagorju je izredno kakovostna, menim, da se Slovencem ni bati za prihodnost svojega zborovskega petja. Slovenija je velesila v evropskem zborovstvu, prav zaradi piramidalnega koncepta zborovske vzgoje in rasti ima vse možnosti, da to tudi ostane in se še razvija.

Še na enem tekmovanju ste zmagali takoj po Zagorju …

… to je bilo tekmovanje Zlata grla, ki ga organizira majhno vaško društvo v Vrhu Sv. Mihaela, vasici nad Sovodnjami. Tekmovanje je zelo dobro organizirano, vendar pa v slovenskem prostoru malo znano. Udeležili smo se ga zato, ker bomo prihodnje leto po tekmovalnih propozicijah že presegli starostno mejo mladinskega zbora, pa tudi zato, da izrazimo podporo zavzetim organizatorjem. Tudi tu smo zmagali, strokovna žirija, ki so jo sestavljali Patrick Quaggiato, Walter lo Nigro in Marko Vatovec, pa nam je dodelila še dve posebni nagradi za najboljšo izvedbo sodobne slovenske skladbe, to je bila skladba Fejsbuk Mojce Prus, in za najboljšo klavirsko spremljavo, ki si jo je prislužila odlična pianistka Nika Kovačič.

Dva odlična rezultata zdaj prinašata nove obveznosti in nove odgovornosti.

To je seveda res, doslej smo bili novi na zborovskem prizorišču, zdaj se bo treba potrjevati, to je gotovo zahtevnejše in odgovornejše. Vsekakor se bomo naprej pridno učili, poglabljali svoje znanje, se razvijali in upali, da napredujemo. Širili bomo repertoar vse do vokalnega popa, ki je mladim, seveda, všeč in ki težavnostno prav nič ne zaostaja za tehtnimi zborovskimi deli. Prav radi bi se udeležili kakega mednarodnega tekmovanja, seveda, če si bomo to finančno lahko omogočili. Delo mladinskega zbora pa bom moral uskladiti z delom zbora Lojze Bratuž, ki sem ga sprejel v tej sezoni.

To verjetno pomeni, da se bo vaš CV zdaj nekoliko premešal.

Poezija in glasba se pri meni vedno prepletata, včasih dajem več poudarka eni, včasih drugi, zdaj prednjači ta, zdaj ona, tu pa je seveda tudi življenje, družina, ki je na prvem mestu.

Foto: Janez Eržen

Foto: Janez Eržen

 

Tadeja Vulc (1978): Jaz bi rad cigajnar bil (ljudska iz Roža)

 

____________________________________

 

Zmagovalna pesem pesniškega turnirja 2014

 

Lost in Translation

 

Na mojem hrbtu raste metulj

počasi se mu odpirajo krila

okrasto peščena so

 

ne vem kaj dela tam

morda polni mojo zavest

z vrvicami nemoči

in se hrani z nečim

kar imam v sebi

 

ko mi koža poka

se pripravlja da vzleti

a nikoli ne

ukleščen je v moje gube in

bolj se napreza da bi odšel

bolj ostaja del mene

 

ne vem kdaj je prišel

morda je tu že od zmeraj

ne oglaša se

tako da včasih nanj kar pozabim

 

ko se spet ovedem da je tam

malček zaboli

kot bi med rebra kdo zasajal tanko ostro rezilo

iz dneva v dan se privajam nanj

in ko nama je lepo zapleševa skupaj

 

najbolj hudo je takrat

ko hoče kričati

glasu ne da od sebe

a je rjovenje neznosno

da me oglušuje

takrat se zvijem v klobčič in čakam da mine

 

za trenutek je bolje

potem se zgodba spet začne

 

nekega dne bova vzletela skupaj

prišla do vrha gore in tam me bo spustil na tla

 

kdo od naju bo preživel je stvar izbire