»Iz temne smo in svetle polovice«

Vpogled v nastajanje tiskane izdaje Lebičeve skladbe FAUVEL '86*

Lebic_Fauvel_str_naslovnica_notranja_800
 

 

Iz temne smo in svetle polovice:
zgneteni iz laži in iz resnice;
Kopljimo v prsi za lučjo!
da zemno Zlo prevagalo ne bo;
saj ni brezupa, ki ubil bi sanje,
in sanje so, da verujemo vanje.

(Milan Jesih – iz Fauvela ’86)

 

Po lanskoletni odmevni tiskani izdaji glasbeno-scenskega dela skladatelja Lojzeta Lebiča FAUVEL ’86 (za mešani zbor, inštrumente, elektronsko glasbo in posnete glasove treh igralcev) pod drobnogled jemljemo nekoliko bolj tehnični vidik priprave te dragocene partiture. Izdajo, ki je nastala v okviru Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (prirejene odlomke je novembra izvedla Carmina Slovenica v svojem choregie projektu pod umetniškim vodstvom Karmine Šilec, prva mednarodna izvedba celotnega dela pa bo, prav tako pod njenim vodstvom, v Operi Basel letos aprila s švicarskimi umetniki), je uredniško vodil Mitja Gobec, dolgoletni urednik notnih izdaj, ki je skrbel tudi za organizacijo poteka priprav in natisa (notografija, korekture, prevodi tekstov, priprava zgoščenk, sodelovanje z avtorjem do končne oblike, natisa in vezave). Z njim in tudi s skladateljem Lojzetom Lebičem smo spregovorili o ‘zakulisju’ zahtevnega uredniškega dela take sodobne partiture, ki vsebuje poleg zapisa glasbenih elementov tudi veliko neglasbenega (kriki, šepet, žvižgi, govor …), kar zelo razširi tradicionalni tonski zapis z novimi, še ne uveljavljenimi znaki v kljub temu jasno in razumljivo zvočno sliko, pripravljeno za poustvarjanje izvajalcev.

 

Mitja Gobec ali nam lahko opišete priprave in nastajanje notne izdaje Fauvel ’86, ki je izšla v zbirki Izbrana dela slovenskih skladateljev?

Niz Izbrana dela slovenskih skladateljev (IDSS), ki ga je začela izdajati takratna Zveza kulturnih organizacij Slovenije, nadaljuje pa ga Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, izhaja že 42 let. Tokratni zvezek z zaporedno številko 46 je natis skladbe Lojzeta Lebiča Fauvel ’86.

JSKD sodi med najbolj skrbno starševsko organizacijo, ki oskrbuje z notno ‘hrano’ pevske zbore vseh zasedb: od šolskih zborov, do vseh sestavov odraslih. Poleg JSKD izdaja ali ponatiskuje tovrstno literaturo tudi založba Astrum iz Tržiča in občasni založniki ter skladatelji sami v samozaložbi. Zbirka IDSS ne izhaja kontinuirano, periodično, ampak v povprečju en zvezek na leto. Pri večini doslej izdanih zvezkov je delo urednika ali uredniškega dela dokaj preprosto. Zbrati je treba skladbe enega skladatelja, jih odbrati za zvezek, razporediti vsebino, notografirati, napisati uvodnike ter natisniti.

Pri Fauvelu ’86 pa je šlo za popolnoma drugačen postopek. Skladba je napisana za mešani zbor, dva tolkalista in nekaj inštrumentov ter predvajane posnetke s CD-plošče. Predvidena je tudi odrska koreografija. Sam postopek izvedbe je trajal tri mesece in pol. Največ dela je v začetku junija 2015 imel skladatelj Lojze Lebič, saj ima živeči skladatelj pred prvim natisom možnost popravkov, sprememb, dopolnil in navodil za izvedbo. Notografija partiture, ki obsega 80 strani formata B4, je bila zahtevno delo. Izbran je bil notograf Andrej Lenarčič, ki je uporabil tri računalniške programe (Finale, Adobe, Indesign) ter več tipologij črk. Če bi bil Fauvel ’86 tiskan takrat, ko ga je skladatelj napisal, torej leta 1986, bi bil notografiran ročno, saj takrat takih računalniških programov še ni bilo, kar se mladim danes morda zdi nenavadno. Sam Lebičev glasbeni zapis ni ne vem kako revolucionaren, če se ob tem spomnim starejših sodobnih partitur (Penderecki, Xenaxis, Globokar), vsebuje pa klasično notacijo in grafični zapis ter mnogo oznak za izvedbo samo, koreografijo ter iz zvočnikov predvajano glasbo. Delo traja 55 minut.

Kakšna je bila vaša vloga pri nastajanju izdaje?

Zaupana mi je bila naloga glavnega in tehničnega urednika. Treba je bilo pretipkati in urediti vsa spremljevalna gradiva za izdajo. Najprej tekstovni del, ki vsebuje celotno besedilo zgodbe v štirih jezikih, seznam izvajalcev, navodila za izvajalce, uvodnike in kazala. Poleg tega vsebuje izdaja tudi CD s posnetki govora in glasbe, ki sta sinhrono reproducirana iz zvočnikov.

Tako kompleksno delo je bilo treba spraviti na papir in mu določiti uporabno obliko ter končno podobo. Za same izvajalce je dovolj le partitura, za dirigenta, koreografa pa tudi tekstovni del, saj je delo glasbeno scensko in vključuje tako gibanje pevcev na odru ter svetlobne učinke. Vse to je v partituri natančno predvideno! Izdaja je dvojezična: slovenščina in angleščina. Ima tri enote: Tekstovni del, partituro in CD s posnetki. Vse skupaj pa je uvezano v en ovitek. Vzporedno s fizično izdajo je izšla tudi verzija v elektronski obliki, na CD-jih.

Potrebni so bili številni kontakti in veliko potrpežljivega sodelovanja med avtorjem, urednikom, prevajalko ter založnikom. Vsi sodelavci so se držali pravila, da mora biti končni izdelek brezhiben, kar se je obrestovalo. Končni izgled je moje delo, ker sem želel, da bi bil Fauvel ’86 najbolj reprezentativen zvezek niza IDSS in zaradi spoštovanja do skladatelja in prijatelja Lojzeta Lebiča.

So na izdano partituro že kakšni odzivi?

Odmevov na izid je bilo kar nekaj. Malo je pri nas pevskih ansamblov, oziroma dirigentov, ki bi lahko to partituro izvedli. Zato je naklada 25 izvodov kar pravšnja. Zanimivo pa je, da se za izdajo zanimajo vidnejši slovenski dirigenti in zborovodje. Naj še zapišem, da bo aprila letos izvedba Lebičevega Fauvela ’86 v baselski operi, z njihovim zborom, ansamblom in dirigentom. Umetniško postavitev dela pa so zaupali Karmini Šilec. Za ta namen je februarja letos izšla tudi jezikovna različica partiture, kjer so nekateri deli besedila prevedeni v angleščino, s tem pa se odpirajo možnosti za še kakšno izvedbo v Evropi, Ameriki ali Avstraliji. Izdajo je mogoče kupiti v elektronski obliki na sedežu JSKD.

Gospod Lebič, kaj kot avtor dela menite o pomenu natisa vašega Fauvela ’86 in o poteku del?

Morda najprej nekaj v premislek. Da bi prav razumeli zahtevnost urejanja glasbenega dela in pripravo natisa partiture, je vredno narediti primerjavo s književnostjo. Toni, šumi, barve, glasnost, trajanje … so v glasbi nekako sami sebi namen, besede stavki – čeprav iz podobne zvočnosti kot glasba – pa takoj nekaj pomenijo. Ali drugače: vsebina glasbe, kot da prihaja iz neznanih prostorov, pomen besed pa je razumljeno in pregledno ujet v črke. Še nekaj je; knjigo lahko prevedemo v vse jezike sveta, glasba – skladba, njen notni zapis pa je enkraten neprevedljiv univerzalen jezik. S povedanim želim opozoriti, kako zahtevno in odgovorno je delo glasbenega urednika, ko mora pri urejanju notne partiture misliti na to, da bo le-ta berljiva in razumljiva po vsem svetu. Seveda se skozi čase tudi glasbeni zapis spreminja. V polpreteklosti, npr. zadnjih 300 letih, se je vse – jok, smeh, krik, obup … – izražalo in zapisovalo v melodično linijo, že od druge polovice prejšnjega stoletja pa se v glasbenih delih oglaša in neposredno grafično zapisuje tudi veliko ‘neglasbenega’ – kriki, šepet, žvižgi, navaden govor … –, kar zelo razširi tradicionalni tonski zapis. Glasbenik, urednik partiture Fauvel ’86 Mitja Gobec je znal vse našteto – tudi kake moje znake, ki še niso uveljavljeni, urediti v jasne in razumljive zvočne zidake ter jih dvigniti na raven sporočil. Moje vokalno-inštrumentalno scensko delo Fauvel ’86 je tako po zaslugi urednika, notografa Andreja Lenarčiča in Igorja Teršarja, direktorja JSKD, po desetletjih končno med nami v nadvse estetski in praktično uporabni izdaji.

 

Odlomek iz partiture

Odlomek iz partiture: »Iz temne smo in svetle polovice …«

 

 

 

 

_________________________

* Članek v skrajšani obliki je bil objavljen v časniku Večer 29. 12. 2015.