Izzivi dirigentskih tekmovanj

Rahela Durič v mednarodni konkurenci nagrajena kot perspektivna zborovska dirigentka

Rahela_Duric_1_Torino_1_800

 

Maja letos smo lahko s ponosom spremljali zanimivo dogajanje na mednarodnem dirigentskem tekmovanju, ki postavlja strokovne smernice zborovskim dirigentom. Mednarodna žirija na podlagi spremljanja vaj in zaključnega koncerta izbere zmagovalnega zborovodjo, ki je bil pri delu z različnimi zbori najuspešnejši. Priložnost sodelovati na tako vrhunskem tekmovanju je poleg tretjeuvrščene tržaške Slovenke Petre Grassi dobila tudi Štajerka Rahela Durič.

Mednarodno tekmovanje mladih zborovskih dirigentov, ki je bilo sicer prvič organizirano leta 2001 v Budimpešti in med drugim leta 2009 tudi v Ljubljani (zmagovalec Dani Juris), je letos potekalo v Italiji v mestu Torino. Žirijo so tokrat sestavljali: Javier Busto (Španija), Nicole Corti (Francija), Paolo Da Col in Lorenzo Donati (Italija), Maria van Nieukerken (Nizozemska), Zoltán Pad (Madžarska) in Robert Sund (Švedska). Poleg prvonagrajencev je na preteklih tekmovanjih sodelovalo veliko dobrih dirigentov, ki so za vodilnimi zaostali le malo in si prislužili eno ali več izmed dodatnih nagrad različnih sponzorjev in drugih sodelujočih organizacij. Na podlagi poslanih posnetkov, življenjepisa in priporočil organizatorji izberejo tekmovalce, ki so narodnostno kar se da raznoliki in kot dirigenti obetavni. Že dejstvo, da si na tovrstno tekmovanje sprejet v konkurenci 57 prijav, je velika pohvala in potrdilo dobrega dela. Tudi iz Slovenije je romalo kar nekaj prijav, izbrana pa je bila Rahela Durič iz Maribora.

Rahela Durič je po Srednji glasbeni šoli v Mariboru, smer violina, nadaljevala študij orkestrskega in zborovskega dirigiranja v Gradcu. Leta 2010 je diplomirala iz orkestrskega, 2013 pa magistrirala iz zborovskega dirigiranja v razredu prof. Johannesa Prinza. Pogovarjali sva se o tem, kaj je tisto, kar naredi pravega zborovodjo, in tudi o njenih izkušnjah na minulem tekmovanju.

 

Kakšen mora biti po vašem mnenju človek, čigar poslanstvo je delo z zbori?

Mislim, da je bistvenega pomena to, da je zborovodja občutljiv na področju medosebne dinamike. Torej tak, ki je sposoben začutiti, kaj posameznik in skupina v danem trenutku potrebujeta, tem potrebam sledi in hkrati teži k zadanemu cilju. Zborovodje nikakor ne smemo pozabiti, de delamo z ljudmi, ki živijo vsak svoj vsakdan, imajo svoje težave, ob prihodu na vaje jih prežemajo različne misli, skrbi in čustva, pa tudi, da se nahajajo v različnih življenjskih obdobjih. Vsi ti in mnogi drugi dejavniki vplivajo na njihovo počutje, neposredno tudi na glas pevcev ter na hitrost in plodovitost vaj. Vsak pevec je torej inštrument v sestavu, ni zgolj tisti, ki na svoje glasbilo igra. Zvok violine na primer ni različen glede na vreme, luno … in ne nosi v sebi prigod celega dne. Pri zvoku zbora pride do spremembe že ob eni manjši šali. Če se kot dirigent znam soočiti s to resničnostjo in ljudem priti naproti v njihovi ‘človeškosti’, je to po mojih izkušnjah najhitrejši in najučinkovitejši način dela z zborom. Posameznik se bo čutil razumljenega in opaženega, zato bo bolj pripravljen na skupno delo.

In kakšne lastnosti odlikujejo zborovodjo, sposobnega za tekmovanje zborovskih dirigentov?

Poleg rahločutnosti do ljudi bi lahko dodala predvsem obilico znanja in dobre priprave, sposobnost hitre odzivnosti in ohranjanja mirnih živcev (smeh). Če ne poznaš zbora in njegove pripravljenosti, čas, ki ga imaš na razpolago, mine, kot bi mignil. Tudi tu ima sreča prste vmes, saj je precej odvisno od žirije. Tekmovalec težko predvideva, čemu bo žirija namenjala več pozornosti. Med tekmovanjem se mora na lastno pest čim hitreje odločiti, kaj je zanj pomembneje, in upati, da bo odločitev ugodila žirantom.

Tekmovanja zborovskih dirigentov niso prav pogost pojav. Mednarodno tekmovanje se odvija na dve leti, mogoče se nam v prihodnosti obeta tekmovanje na državni ravni. Kakšno priložnost ste vi videli v udeležbi, oziroma zakaj ste se odločili prijaviti?

Sodelovanje na mednarodnem dogodku je vedno posebno doživetje. Spoznaš veliko novih obrazov ali srečaš veliko znancev iz preteklih mednarodnih seminarjev. Pomembno mi je bilo narediti korak dalje in svoje delo primerjati z dirigenti z vsega sveta ter se od žirije in sotekmovalcev čim več naučiti. Razloge bi še lahko naštevala, ampak bom zaključila: zakaj pa ne?!

Kako so potekale vaše priprave na tekmovanje?

Organizatorji so precej pozno sporočili program, zato sem morala stisniti zobe, da sem predelala program tako, kot se spodobi. Najprej sem seveda preigravala, poslušala, spoznavala in prevajala besedila. Tako sem dobila prvi vtis o skladbah. Sledil je poglobljen študij težavnih delov skladb in dirigentska praksa. Veliko pozornosti namenjam besedilu skladbe in se večkrat poskušam vživeti v literarni subjekt ter razumeti, s kakšnim namenom je delo nastalo. To mi omogoča lažje razumevanje skladbe in predvsem jasnejši nastop, ko posredujem sporočilo skladbe zboru pred sabo.

So bila vaša pričakovanja izpolnjena?

Pričakovanja so bila več kot izpolnjena. Organizatorji so že prvi večer poudarili, da rezultat ni najpomembnejši in da je izkušnja, ki jo takšno tekmovanje nudi na naši poklicni poti, zelo dragocena. Kar nekaj je danes uspešnih dirigentov, ki na preteklih tekmovanjih niso prepričali žirije. To in podobna dejstva, ki so nam bila predstavljena, so že kmalu razblinila tekmovalni duh, zato smo bili tekmovalci med seboj zelo prijateljski in smo si med tekmovanjem nudili podporo. Spremljanje drugih med njihovim nastopom je bilo zelo poučno, saj si lahko tudi sam ocenil, katere poteze so učinkovite in katere ne. Zelo me je opogumil tudi pogovor z žirijo. Vsak tekmovalec se je imel na koncu tekmovanja priložnost pogovoriti z vsakim od sedmih članov žirije. Potrudili so se posredovati konstruktivno pohvalo in kritiko ter nam svetovali na naši prihodnji poti. Resnično je bilo čutiti, da jim je mar za nas in za naš razvoj. Za dodatno veselje je poskrbela posebna nagrada, ki mi je bila podeljena zadnji večer. Prejela sem nagrado za perspektivno mlado dirigentko iz sklada Noël-Minet in štipendijo za dirigentsko izobraževanje.

Čestitamo! Kako je bilo torej tekmovanje sestavljeno, je bil program zahteven? Kakšni so bili zbori, na katerih ste preizkušali svoje veščine?

Sistem tekmovanja je bil dobro premišljen. V začetku nas je bilo 18: na podlagi vnaprej poslanega materiala izbranih 17 kandidatov in zmagovalka italijanskega državnega tekmovanja, Petra Grassi. V prvem krogu je vsak dirigent delal z dvema različnima zboroma po 10 minut. Dopoldne z enim, popoldne z drugim zborom in drugim programom. V drugem krogu nas je bilo 12 in na voljo smo imeli 15 minut na vajo. Ponovno vaja dopoldne in popoldne, dva različna zbora in zahtevnejši program. V finale je bilo izbranih 6 tekmovalcev. Njihove vaje s profesionalnim zborom Zürcher Sing-Akademie iz Švice ni smel spremljati nihče, niti žirija. Za zmagovalca so se odločili na podlagi izvedbe zaključnega nastopa, deloma pa so dodali še kakšne plus točke iz prejšnjih krogov. Delali smo z amaterskimi in profesionalnimi zbori. En je bil ženski, ostali pa so bili mešani zbori. Na splošno so bili zbori dobro pripravljeni in so naša navodila natančno upoštevali. Organizatorji so v sodelovanju z zbori oblikovali skupek tridesetih del. Bilo je veliko sakralne glasbe, precej del še živečih skladateljev … nabor, ki pušča veliko možnosti za interpretacijo in dokazovanje znanja. Večer pred naslednjim tekmovalnim dnem pa je žreb določil, katero skladbo bo kdo dirigiral in v kakšnem vrstnem redu.

Udeleženci Mednarodnega tekmovanja mladih zborovskih dirigentov, Torino 2015, med njimi dve Slovenki: Rahela Durič in Petra Grassi Foto: osebni arhiv

Udeleženci Mednarodnega tekmovanja mladih zborovskih dirigentov, Torino 2015, med njimi dve Slovenki: Rahela Durič in Petra Grassi
Foto: osebni arhiv

 

Je po vašem mnenju tovrstna prireditev primerna za merjenje kakovosti zborovodskih vrlin ali se vam zdi, da bi lahko zajeli še kakšno področje, ki je za uspešnega zborovodjo ključnega pomena (npr. dirigiranje prima vista, partiturna igra in podobno)?

Res je, da na takšnem tekmovanju lahko pokažeš le kanček znanja, ki ga mora zborovodja obvladati. Lahko bi rekla, da je to le ‘degustacija’ veščin. Pri delu s svojim zborom si odgovoren za izbiro programa, strukturiranje in časovni razpored vaj ter pravočasno pripravljenost na koncert. Ko zborovodja že dlje časa deluje z istim zborom, postanejo določene stvari lažje. Po drugi strani pa mora pokazati veliko inovativnosti in kreativnosti, da vzdržuje za pevce zanimiv in ne monoton način dela. Na tekmovanje so zbori prišli pripravljeni, zato je odpadel celoten aspekt učenja literature. Vseeno pa je na tekmovanju možno prepoznati resnično dobre zborovodje, ki lahko kadarkoli vskočijo h kateremukoli zboru in ga v kratkem času pripravijo na dober koncert. To je verjetno cilj tekmovanja in za njegovo uresničitev je tekmovanje organizirano korektno in premišljeno.

V slovenskem prostoru se sicer ne gibljete veliko, vaše okolje je že od študijskih let čez mejo, v Avstriji. Kakšen pogled na zborovsko kulturo pri nas ste na podlagi teh izkušenj iz tujine oblikovali v zadnjih letih?

V Sloveniji imamo zelo visoko raven zborovskega petja. Priznati moram, da zborovske scene v Sloveniji ne poznam podrobno. Takrat, ko sem imela možnost delati doma, sem dobila vtis, da je kultura sicer pomembna, vendar je hkrati nekaj samoumevnega. Tu opažam veliko razliko, saj v Avstriji ljudje sami vlagajo denar, voljo in čas, da bi se kultura obdržala in se razvijala. V Sloveniji pa društva večinoma preživijo iz financ, ki jih prejmejo na razpisih. Čez mejo je zame veliko lažje dobiti plačano delo zborovodje, pa čeprav gre za kak vaški zborček. V Sloveniji se šele na zelo visokem nivoju lahko pogovarjamo o honorarjih. Malo ali nič je zborovodij v Sloveniji, ki se preživljajo samo z vodenjem zborov. Od septembra vodim moški zbor v Sv. Margareti ob Rabi. Pri njih sem spoznala nov in zanimiv način financiranja zborov. Nekaj denarja prejme zbor od države in občine, večino financ pa zbor prejme od častnih članov. To so sovaščani in drugi zborovski navdušenci, ki iz različnih razlogov ne morejo sodelovati v zboru, vendar hočejo na neki način izkazati podporo petju. Mesečno ali letno torej zboru darujejo določeno vsoto denarja, zbor pa v zahvalo popestri kakšno njihovo osebno ali družinsko slavje. Tako se poleg vezi med pevci krepijo tudi medosebni odnosi v širši skupnosti. Ker pa vem, da je standard pri nas nižji in si večina takšnega sistema ne more privoščiti, težko verjamem, da bi tak sistem pri nas deloval. Upanje pa vedno ostaja.