Si ob izbiranju programa za svoj ljubiteljski zbor mislite, da bi imeli lažje delo, če bi pred vami stali poklicni pevci? Si mislite, da si dirigenti poklicnih zborov le izmislijo program, ga dajo na pult, njihovi pevci pa ga takoj obvladajo? Morda boste po branju pogovora z Martino Batič, umetniško vodjo Slovenskega komornega zbora in v zadnjem času vse pogostejšo gostjo uglednejših evropskih poklicnih zborov, drugače premišljevali …
Foto: Darja Štravs Tisu
Na prvi mah se zdi, da profesionalni pevski zbori nimajo programskih omejitev. Je res tako?
Ni res, omejitve zagotovo so: zasedba ansambla, želje umetniškega vodstva, želje poslušalcev, zahteve ekonomskega sveta in posledično preživetja: pravzaprav kopica omejitev.
Pa nasprotno, in površinsko?
Površinsko? Ni omejitev. Dirigent lahko s prostimi rokami meša po programih, med skladbami, po arhivih, po naročilih; in z njimi ustvarja zakladnico zborovske glasbe. Tudi usklajevanje je potrebno, v mojem primeru z generalnim direktorjem Slovenske filharmonije, Damjanom Damjanovičem.
Očitno morate pri oblikovanju programa pošteno premisliti o tem, koliko poslušalcev bo program privabil.
Seveda. A ker sem pri svojem delu srčna – kot tudi ekipa in zbor – in je moj poklic moj hobi, vse skupaj poskušam začiniti z veseljem do poustvarjanja tistega, kar je napisano s črno na belem.
Foto: Darja Štravs Tisu
Ali izbiranje preveva kakšna generalna programska misel? Kako hodite po brvi med priljubljenim in kakovostnim? Kateri programi najbolj prepričajo občinstvo?
Prva je kakovost: želja, da bi Slovenski komorni zbor kakovostno rasel, z njim pa tudi število poslušalcev. V to ogromno vlagam. Obenem verjamem, da tisti, ki se trudi in trdo dela, prej ali slej žanje sadove svojega dela.
V zadnjih letih je bil za publiko najzanimivejši Händlov oratorij Mesija, ki je zares napolnil dvorano. Zanimivi so tudi dirigenti, ki jih poslušalci poznajo od drugod. V zadnjem letu moram gotovo omeniti dirigenta Stevena Laytona in Matjaža Ščeka. Opažam, da občinstva ne zanimajo le programi, temveč tudi karizmatični dirigenti, oziroma umetniki, ki nagovorijo tako izvajalca, pevca na odru kot tudi poslušalca. Sicer pa ni čarobnega recepta.
Ta odgovor sem predvidevala: Layton je bil uspešen po eni, Šček pa po drugi plati. Sodeč po pogovorih z gostujočimi dirigenti, ki jih poslušalci programa ARS Radia Slovenija lahko slišijo v odmorih neposrednih prenosov koncertov za vokalni abonma, programsko oblikovanje prepuščate kar – gostom. Drži?
Tako je, in to iz preprostega razloga: kjerkoli sama gostujem, je ponavadi program že določen, prepustijo mi le podrobnosti, ki jih je treba uskladiti z organizatorjem. Zato gostujočim dirigentom Slovenskega komornega zbora ponujam drugačno možnost. Številni dirigenti imajo radi, da se upošteva njihova programska vizija in njihovo poslanstvo. Pred njihovim obiskom jim zbor še predstavim, predstavim svojo vizijo, željo dela z zborom in pošljem posnetke, ki jih delamo skupaj z Radiem Slovenija. S temi podatki gost predlaga program, ki je v večini primerov že ustrezen. V mislih imam sposobnosti zbora, zahtevnost partitur, finančni okvir, izobraževanje zbora in poslušalcev, spoznavanje neznanih skladateljev, obdobij, slogov …
Ker omenjate zahtevnost – kako pomembna je izobraženost zbora? Katera je največja odlika Slovenskega komornega zbora in na katerem področju bi potreboval pomoč?
Ta je ključnega pomena pri vseh profesionalnih zborih. Sicer pa lahko z deli, ki so ansamblu ‘pisana na kožo’ pokažeš njegove odlike in narobe: če je program prezahteven, lahko zbor s tem žal uničiš. Slovenski komorni zbor je zelo zelo prilagodljiv ansambel in se dobro in hitro odziva, če se med njim in dirigentom vzpostavi ‘kemija’. V takem primeru raste iz vaje v vajo. Sicer pa tehničnih stvari, kot so dobra intonacija, izenačevanje pevskih registrov, barvno prilagajanje pevcev, izgovorjava, izenačevanje sekcij – tega dela pa nikoli pri nobenem ansamblu ne zmanjka.
Priprave Slovenskega komornega zbora na koncert Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije, december 2014
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Misli se mi vedno znova vračajo h koncertu z dirigentom Stevenom Laytonom (junija lani). Mislim, da je bil to eden najuspešnejših koncertov in da je med dirigentom in pevci potekala komunikacija, kakršno bi si človek lahko le želel … Ampak zbor je v prvi polovici koncerta za vokalni abonma prepeval staro glasbo angleških mojstrov, ki je sicer ni vajen. Res je, včasih z zborovskih odrov zveni kakšen madrigal, potem je pa naštevanja že skoraj konec. Slovenski komorni zbor pa je na koncertu zvenel kot angleški zbor, posvečen v angleško glasbeno tradicijo.
Hvala, to bom jutri povedala pevcem! Koncert je bil v resnici nekaj posebnega in nam je vsem ostal v najlepšem spominu. Za ta program smo zbor ustrezno zmanjšali in pevce tako dolgo barvno-glasovno kombinirali, da so na koncu res odlično zveneli. In najpomembnejše: Steven Layton je s pevci tako dobro motivacijsko, metodološko in didaktično delal, da je bila prav vsaka vaja navdušujoča in poučna. Zbor je z vsako malce ‘zrasel’, koncert pa je bil potem le pika na i. Čeprav … Steven Layton je po tednu dni dejal: »Joj, zdaj bi pa še 14 dni delal!«
Kako poteka delo Slovenskega komornega zbora z gostujočim dirigentom? Kdo je na primer za koncert z Laytonom pripravil zbor, kdo je določil skupine, kdo je izbral pevce?
To je moja naloga, se pa o takih rečeh rada posvetujem z asistentom, Fernandom Pablom Mejiasom. Zame je pomembno tudi mnenje pevcev. Če jih znam slišati, radi povedo, s katerim kolegom najraje pojejo, ob kom se najbolje počutijo. To dogajanje v sekcijah, ki pa vendarle tvorijo celoto, je izjemno zanimivo.
V zadnjih dveh letih smo izkoristili sredstva iz Evropskega socialnega sklada in dali možnost mladim pevcem, ki jih ta poklic zanima in so potencialni novi uslužbenci Slovenske filharmonije. Z njimi v zbor prihaja nov duh, nova filozofija, če hočete. In upam, da bo tako tudi v prihodnje.
Sicer pa mislim, da je bilo pred Laytonovim prihodom šest vaj, ki sem jih sama vodila, potem pa je imel sam še pet vaj od ponedeljka do petka, v soboto generalko s popravki na koncu in v nedeljo koncert, pred njim pa še eno kratko tonsko vajo. Torej je dirigent sedemkrat stal pred zborom in to je tudi običajna praksa za koncerte za vokalni abonma.
S kakšno prakso pa vas soočajo v tujini?
Ha, z malce bolj izzivalno in stresno! Ponavadi imam na razpolago tri vaje, generalko in koncert. Zbori imajo pred mojim prihodom dve ali tri bralne vaje, ki pa so skoraj praviloma opravljene ‘z levo roko’. Primer bralne vaje je namreč idealna priložnost, da se mlad dirigent zboru in organizatorjem predstavi in s tem dobi možnost nadaljnjih sodelovanj. Z nekom je tako lahko zbor vrhunsko pripravljen, z nekom drugim pa tudi ne in na tem mestu potem dirigent rešuje nastale situacije.
Martina Batič
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Kakšen bi bil vaš idealen program brez vseh naštetih omejitev?
Zanimajo me bogati in kontrastni programi, kot je bila npr. kombinacija starega in novega, Gallusove in Lebičeve glasbe na prvem abonmajskem koncertu ali pa taka kombinacija, kot je bila na januarskem koncertu z dirigentom Tõnujem Kaljustejem: zbor in godalni orkester, orgle in zbor – da izkoristimo tudi glasbila in glasbenike, ki so v hiši, posamezne instrumentaliste, tolkalce … Skratka, kombinacije, v katerih se še nismo preizkusili, ampak o njih razmišljamo.
Torej razmišljate o podobnih programih, kot jih poslušalci programa ARS Radia Slovenija lahko spremljajo ob petkovih Zborovskih koncertih iz evroradijske ponudbe: vokalno-instrumentalni, mešani koncerti, v katerih so ob zboru instrumentalni solisti ali komorne skupine? Švedski radijski zbor z dirigentom Petrom Dijkstro pogosto postreže s takimi programi.
S tem trendom sem se srečala že med študijem v Münchnu in moram reči, da mi je zelo všeč. Vsekakor moramo to smer vplesti in jo razviti. Taki programi delujejo na več čutil hkrati in so zato zagotovo zanimivejši, celovitejši in še bolj nagovorijo.
Kakšna je programska kombinacija Slovenskega komornega zbora na področju slovenske in tuje glasbe? Dr. Mirko Cuderman, ustanovitelj ansambla, je slovenski glasbi namenil veliko pozornosti, to dokazujeta tudi zbirki posnetkov Musica sacra Slovenica in Slovenska zborovska glasba. Pod vašim vodstvom smo doslej slišali nova dela iz kroga znanih slovenskih ‘zborovskih’ skladateljev. Bodo tudi avantgardnejši prišli na vrsto?
Zagotovo bodo, tudi načrti so tako naravnani, naročila so razdeljena, tako da se koncertov spomladi in jeseni leta 2015 zelo veselim.
Kolikšen delež slovenske glasbe pa je v vaših koncertnih sporedih? Naj spomnim, da smo na programu ARS Radia Slovenija zavezani k 40 odstotkom slovenske glasbe. Če se ne motim, koncertni izvajalci te obveze nimate.
Mislim, da smo vsaj Slovenci dolžni izvajati in ohranjati slovensko glasbo. Zbor se na tem področju kar trudi. Moramo pa, seveda, ponuditi – že zaradi izobraževanja poslušalcev – tudi dela iz tuje glasbene zakladnice, skratka širok kulturni spekter.
Zbori po svetu so si čedalje bolj podobni, kmalu ne bomo več razlikovali med slovenskim in nemškim, med nizozemskim in ruskim zborom. To se mi zdi prevelik davek globalizaciji. Kaj vi menite?
Vsak zbor se želi prek partiture približati ustvarjalcu in njegovemu namenu. Po tej strani je kulturno približevanje dobro. Sicer pa na tekmovanjih lahko slišimo raznolike izvedbe obveznih skladb: zbor z Nove Zelandije poje čisto drugače kot pa zbor iz Ukrajine ali Nemčije. In kako to potem oceniti? Kaj je dobro in kaj ne? Mislim, da moramo bolj premišljevati o tem, kaj globalizaciji prinašamo, in ne, da nas le-ta odnaša.
Za primer dajete tekmovanja ljubiteljskih zborov, profesionalni zbori pa ne tekmujejo, vsaj na organiziranih tekmovanjih ne, četudi so v zvezi TENSO, zvezi profesionalnih pevskih zborov. Na področju profesionalnih pevskih zborov je situacija torej drugačna: vsi imajo bolj ali manj izdelano vokalno tehniko, se bolj ali manj znajdejo v različnih slogovnih obdobjih …
Naj le dodam: pretok pevcev je npr. v skandinavskih državah drugačen: Šved poje na Danskem in obratno …
Vsekakor je to manjša razlika kot pa če Slovenec poje v švedskem zboru.
Da, ampak TENSO tudi išče pevce iz vseh evropskih držav prav z namenom glasovne pestrosti ali izenačitve. V tem kontekstu ne vidim velike škode. To je delovna sila, v kateri posamezniki razmišljajo drugače, v akordih pa se lahko perfektno zlijejo skupaj.
Govorite o Evropskem zboru TENSO. Slovenski komorni zbor ni član zveze TENSO, pač pa sta v omenjenem zvezinem zboru sodelovala dva slovenska pevca.
Da, latvijski dirigent Kaspars Putniņš je na podlagi opravljene avdicije povabil k sodelovanju dva člana, in sicer tenorista Martina Logarja in basista Matijo Bizjana. Sama take obslužbene dejavnosti zelo podpiram.
Kako se je zdelo pevcema, pri kakšnem programu sta sodelovala?
Mislim, da so bila na programu nova dela, povezana z glasbenim gledališčem – ta povezava v Latviji dobro deluje. Oba sta prišla domov navdušena nad načinom dela, nad pevskimi kolegi. Vedeti pa moramo, da so vedno in povsod tudi težave. Le da se vsak z njimi drugače spopada in jih rešuje. Zagotovo pa gre za nepozabne izkušnje in doživetja.
Kako pa izbirate dirigente za koncerte vokalnega abonmaja?
V zadnjem času prav pridejo sposobnosti dogovarjanja in diplomacije, četudi iz nje še nisem diplomirala (smeh). Sicer pa dirigente izbiram z različnih vidikov: srečam jih marsikje v Evropi, se z njimi ali o njih pogovarjam, jih doživim na odru … Nekateri so odlični v intonaciji, drugi v glasbeni romantiki, spet drugi v oblikovanju zvoka … Zame so pomembne njihova raznolikost in njihove odlike na strokovnih področjih, ki lahko Slovenskemu komornemu zboru pomagajo pri poti navzgor.
Kakšno razmerje vlada pri Slovenskem komornem zboru med železnim zborovskim repertoarjem in novimi deli?
Zanimivo vprašanje. Trudim se, da je osem koncertov abonmajskega cikla v smeri manj znanega, drugačnega, še neizvedenega. Na programih koncertov po Sloveniji, po krajih, od koder so pevci, pa je železni repertoar bolj poudarjen in na njem so tudi občinstvu bližja dela. Mislim, da je razmerje med enim in drugim kar dobro razporejeno.
SKZ med decembrskim koncertom Vokalnega abonmaja s programom ruske in ukrajinske pravoslavne glasbe
Foto: Darja Štravs Tisu
SKZ na avtorskem večeru skladatelja Ambroža Čopija ob izdaji nove zgoščenke Sanjam, Koper, november 2014
Foto: Astrum
Stara glasba na programih profesionalnih zborov – v mislih imam tri evropske zbore: Cappello Amsterdam, Nizozemski komorni zbor in Zbor RIAS iz Berlina. Vsi našteti se precej ukvarjajo s staro glasbo. Kot rečeno, dirigentu Stevenu Laytonu in Slovenskemu komornemu zboru je skok v angleško staro glasbo odlično uspel, morda je bil skok v preteklost v sodelovanju z nekaterimi gostujočimi dirigenti manj uspešen, pa vendar: kakšne načrte imate s staro glasbo?
Mislim, da smo se ji premalo posvečali, ampak tudi za to je razlog. Slovenski komorni zbor je namreč 40-članski. Vsi, ki ste jih omenili, so manjši in stara glasba je bila popomembna že na njihovem začetku. Pri nas se ji posvečamo šele v zadnjih letih. Mislim pa, da jo bomo raziskovali tudi s Slovenskim komornim zborom in z njo eksperimentirali, zagotovo.
Januarja je oživel Prvi filharmonični festival baročne glasbe. Zbora na programu ni bilo. Si ga lahko obetamo v prihodnosti?
Res je. Letos ga še ni bilo, za prihodnje sezone pa že tečejo pogovori, saj je to gotovo dobra priložnost za sodelovanje v vokalno-instrumentalnih delih.
Modne muhe v zborovski glasbi nimajo prav dolge dobe. V službi urednice za zborovsko glasbo pa mislim, da je moja naloga, da tudi te včasih sežejo do poslušalcev. Lahko jih slišimo tudi na koncertih vokalnega abonmaja, ampak nikoli jih ne dirigirate sami. Je to tudi odsev vaše programske politike?
Te modne muhe sestavljajo bogat nabor zborovske literature. Nekatere so zelo poslušljive in zabavne. Ne bi rekla, da se jih otepam, daleč od tega, pač pa se od mene pričakuje, da se ukvarjam z izzivalnejšimi, zahtevnejšimi programi in pod to se tudi rade volje podpišem.
Kako je pri vaših angažmajih v tujini, imate kaj besede pri oblikovanju programov?
Doslej se je le nekajkrat zgodilo, da so me prosili za predlog programa, ki ga je pozneje obdelal umetniški svet v soglasju s potrebami, zanimanjem, namenom in ciklom koncertov. Sicer pa v moj poštni predal prispe že izbrana partitura.
Poglejva še v programe pomembnejših evropskih zborov: mislim, da jih krojijo njihovi šefi dirigenti, drži?
Tako je. Šef dirigent drži vajeti programa v svojih rokah, ga tudi oblikuje po svojih afinitetah, zanj odgovarja. Vedno so na tem mestu vidne osebne želje in vizije, ki pa so v naslednjem koraku nujno del celote: pogodb, poslanstev ustanov, namenov in ciljev zbora, finančnih plati …
Kakšne pa so obveznosti šefov dirigentov v primerjavi z vašimi?
Pred zbori preživijo veliko manj časa, so pa bolj vpeti v celostne podobe ansamblov: zbor se z njimi promovira, snema, potuje po svetu … Zato je ime šefa dirigenta pravzaprav pečat zbora.
In za sklep: kaj menite o evropskih zborovskih programih?
Mislim, da prednjačita dva gledišči: ekonomski in osebna estetika – želja oziroma poslanstvo ekipe. Predvsem pa: kaj je nekomu všeč in pod kakšnimi pogoji je mogoča izvedba.
