Zborovska glasba je zvrst umetnosti z veličastnim potencialom: zbore potrebujemo, da ojačimo slovesnost trenutka, ko filmska kulisa zahteva epski naboj, ko povežemo množico v skupni glasbeni točki. Evropska radiotelevizijska zveza EBU je v sodelovanju z organizacijo Interkultur z odmevnim dejanjem podprla prepričanje, da moč zborov lahko pritegne tudi skozi ekran. Nastala je prva izvedba televizijskega tekmovanja Evrovizijski zbor leta, na katerem je zmago slavil slovenski ženski pevski zbor Carmen manet z zborovodjem Primožem Kerštanjem. Zgodovina najmlajše sestre Evrosonga se je tako začela s slovenskim pečatom in potrdilom, da je Slovenija narod, ki je mednarodno prepoznaven po vrhunskih zborih in po vrednotenju zborovske kulture.
Novo poglavje v odkrivanju izraznega potenciala zborov se je odprlo z upanjem na nadaljevanje, ki je zdaj v rokah organizatorjev oz. podatkov o gledanosti. Prav gotovo je bilo storjeno prav vse, kar je bilo potrebno za kakovostno, zanimivo, prikupno televizijsko oddajo, ki ni silila zborov v »komercialne«, zabavne dinamike, temveč je ovrednotila njihov televizijski potencial znotraj palete njihovih najbolj avtentičnih značilnosti. Zbori se namreč niso odpovedali svojemu repertoarju, postavitvi ali navzočnosti zborovodje: razgibali so izvedbe s (tudi minimalnimi) koreografskimi gibi, kar pravzaprav spada v precej običajne trende tudi v koncertnih dvoranah.
Tudi zvezdniška imena, s katerimi je oddaja blestela v polnem lesku, so prihajala z zborovskega Olimpa: voditelj Eric Whitacre (ki poleg široke priljubljenosti v zborovskih programih ustreza tudi televizijski zahtevi po prikupnem videzu) se je sproščeno izkazal v tej za skladatelja nenavadni vlogi, a je nastopil tudi kot zborovodja pri skupnih točkah. Za žirantskim pultom so sedeli britanski skladatelj John Rutter, svetovno znana latvijska mezzosopranistka Elīna Garanča ter švicarski zborovski dirigent Nicholas Fink.
Izbira Latvije in Arene v Rigi je bila prav tako strateška, saj gre za državo, kjer ima zborovska glasba svoje zvesto in množično občinstvo, kjer so množični zborovski dogodki že stoletna tradicija in kjer so se ravno v teh dneh odvijale Evropske zborovske igre.
Skrb za uspeh prve izvedbe zborovske Evrovizije je bila na vseh področjih pohvalna in dosežek predstavlja nezanemarljivo priložnost za promocijo evropskega zborovskega gibanja. Tekmovanje za Evrovizijski zbor leta so predvajali v štirinajstih državah, devet držav pa se ga je udeležilo s svojimi predstavniki. Nastopili so Hardchor Linz (Avstrija), Les Pastoreaux (Belgija), Akademski zbor iz Aarhusa (Danska), Estonski televizijski dekliški zbor (Estonija), Jazzchor Freiburg (Nemčija), Spīgo (Latvija), Carmen manet (Slovenija), Moški zbor Béla Bartók (Madžarska) in Côr Merched Sir Gâr (Wales).
Zbori so se izkazali kot suvereni in so nastopili, kot da bi se že dolgo gibali v televizijskem okolju. Slovenske pevske »vestalke« z ovenčanimi glavami so stavile na reprezentačnost. Konkurenco so prekosile pogumno in hkrati premišljeno: niso namreč iskale nenavadnih efektov, ampak so ostale v poznanih vodah programa z ljudskim prizvokom, ki so ga dramsko in koreografsko prepričljivo ovrednotile.
Čeprav obstajajo redke televizijske oddaje, ki se ukvarjajo z zborovsko glasbo, je tovrstni šov prava novost, ki zaradi oblike in razsežnosti odpira zborom nova obzorja. Zborovodja Primož Kerštanj nam je v pogovoru zaupal nekaj več o zakulisju Evrovizijskega zbora leta in o vtisih pevk na odru Arene v Rigi.
Primož Kerštanj, najprej iskrene čestitke za vaš uspeh! Kako ste izvedeli za ta dogodek in kakšna so pravzaprav »pravila igre«?
Novembra me je poklical producent projekta Nicol Matt iz Nemčije. Po njihovih statistikah o zborovskih tekmovanjih smo bili med slovenskimi zbori pri vrhu lestvice, zato so nas predlagali za ta projekt. Začela so se tako tudi pogajanja z RTV Slovenija, ki nas je predlagala kot slovenskega predstavnika. Pri evrovizijskih tekmovanjih namreč velja pravilo, da včlanjene državne televizije izberejo in predlagajo svojega tekmovalca. Zastopstvo je v našem primeru podprlo Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija, s finančno podporo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Ste verjeli, da imate adute za zmago na tako izpostavljenem tekmovanju?
Nismo stopili v projekt s takim pristopom in nismo najprej mislili na zmago. V prvi fazi se nam je zdela zanimiva, drugačna izkušnja, ki je vredna investicije. Pomislil sem le na to, da so pevke mlade in da bi bil tovrstni dogodek zanje bolj zanimiv kot »klasična« tekmovanja.
Izbira programa je bistvenega pomena za uspeh na vsakem tekmovanju. Kako pa ste izbrali program za televizijsko tekmovanje?
Zelo svobodno. Vsak zbor je imel na voljo šest minut in to je bil tudi edini pogoj. Zdelo se mi je prav, da kot predstavniki Slovenije izberemo slovenske skladbe v slovenskem jeziku, zato nismo izbirali tujih skladateljev. Zamislil sem si program z dvema kontrastnima skladbama, svoj koncept sem razložil skladateljema, ki sta za našo skupino in za to priložnost napisala izvirni skladbi. Najprej je nastala Ta na Solbici primorskega skladatelja Sama Vovka, ki je avtorska skladba s pridihom Rezije. Besedilo je zgodba o poroki, kjer so svatje tako močno topotali z nogami, da je odmevalo od Kanina. Avtor je priredil besedilo v prozi, glasbo pa obarval s sodobnimi harmonijami, ritmi in »body percussionom«. Skladateljica Katarina Pustinek Rakar pa je uglasbila zgodbo ženske od rojstva do smrti, saj je bila skladba namenjena ženskemu zboru. Adrca oz. ruta, ki daje naslov skladbi, se kot vezni element prepleta z življenjem te ženske, od otroške izštevanke skozi najstniška leta, poroko, družino, vse do odhoda moža na vojsko, smrti in vstajenja z melodijo Aj zelena je vsa gora. Vse to v treh minutah.
Žirija je pohvalila energijo skupine in »uprizoritev« vsebin. Razsežnost spektakla pridobiva v televizijskem okviru pomembnejšo vlogo. So vam organizatorji posredovali tudi navodila za nastop?
Tudi na tem področju smo imeli največjo svobodo. Rekli so nam, da lahko oblikujemo nastop, kot želimo, in pri tem svetovali, naj bomo »zanimivi«. Predsednica našega zbora je dolga leta plesala v folklorni skupini in imamo tudi pevko, ki je plesna učiteljica; skupaj sta ustvarili koreografijo za prvo skladbo, ki jo je skladateljica odobrila. Ko je Samo Vovk prišel na vajo za drugo skladbo, pa je sam povedal, kako si predstavlja izvedbo.
Kamere, luči, množična publika (okrog 8000 gledalcev), Arena … Kako se počuti tradicionalni zbor na takem odru?
Skrbelo me je predvsem, kako bo ozvočeno, kako bo zvenel zbor, ki navadno poje v koncertnih dvoranah in v cerkvah. Moram pa pohvaliti ekipo latvijske televizije, ki se je res potrudila za vrhunsko ozvočenje. Na vajah so se zelo posvetili vsakemu solistu. Občutek je bil zato zelo dober: slišali smo se med seboj in smo se počutili kot v dvorani z zelo dobro akustiko.
Z vami je bila na odru tudi zvezdniška ekipa umetnikov. Ste imeli kaj stikov z njimi?
Whitacre je prišel k nam že po prvi vaji in je pohvalil naš nastop. Na prvi pogled je deloval zvezdniško, v resnici pa nas je presenetil s svojo prijaznostjo. Dekleta so se seveda tudi slikala z njim! Garančo smo srečali na sami prireditvi in na tiskovni konferenci. Zelo je bila naklonjena našemu zboru in je iz srca čestitala za nastop. Ešenvaldsa smo spoznali na vajah, zaradi skupne izvedbe njegove skladbe. Je preprost, prijazen človek. Pripovedoval nam je anekdoto o svetovni premieri skladbe Spring, ko se je izvedba bistveno zapletla zaradi uporabe kozarcev, saj je publika med koncertom spila vodo v kozarcih, ki so jih pevci pustili v prvi vrsti in tako dejansko uničila spremljavo … Z Rutterjem pa smo razen čestitk ob zmagi imeli najmanj stikov.
Ste na nastopu doživeli občajno »tekmovalno tremo« ali je šlo tokrat za drugačno vznemirjenje? Kaj se sploh dogaja okrog takega dogodka, v zakulisju in v dneh pred nastopom?
Treme skoraj ni bilo, verjetno, ker smo vadili veliko. V dveh dneh smo program prepeli tridesetkrat, zato smo se na koncu počutili doma na tem odru. V Rigo smo prišli v torek, nastop pa je bil v soboto. Najprej smo imeli snemanje na latvijski televiziji za predstavitveno razglednico. V sredo smo imeli pavzo, v četrtek in petek pa celodnevne vaje v Areni. Sledila je generalka s celotnim potekom prireditve, seveda brez žirije. Vse je bilo pripravljeno, da bi nastop izpeljali kar najbolje.
Tovrstni dogodek je prava novost. Kaj menite o televizijskem obravnavanju zborov?
Mislim, da je ta šov dober za zborovsko glasbo nasploh. Ne pomnim, da bi televizija predvajala zborovski dogodek v soboto zvečer v prime time času. Navadno so koncerti na sporedu dopoldne ali sredi noči. Za zborovsko glasbo je vse to izjemno pozitivno, saj gre za super promocijo pri splošni množici.
Carmen manet pomeni »pesem ostane« in res se je vaša pesem trajno zapisala v zgodovino Evrovizije kot tista prvega zmagovalca tega dogodka. Kako se bo vaša zborovska identiteta spremenila po Evroviziji?
Odkar smo se vrnili, se vse dogaja kar zvezdniško, z največjim zanimanjem vseh medijev in podobno. Prejeli smo čestitke predsednika države Boruta Pahorja, povabili so nas na sprejem na RTV. Vse to bo seveda kmalu minilo, nam pa bo v bodoče verjetno lažje delati in tudi pristopati do sponzorjev. Lažje se bomo udeležili tudi tekmovanj. Mislim, da je ta šov koristen ne samo za nas, ampak dobrodošel za celotno zborovstvo.
Razglasitev:
Nastop Carmen manet:
Cela oddaja:
