Rada ustvarjam, pravijo, da je to značilno za levičarje

Slovenka Mira Fabjan, najvišje uvrščena dirigentka na italijanskem državnem tekmovanju Le mani in suono

Foto: osebni arhiv

 

Sredi marca je v italijanski zborovski Meki, Arezzu, potekalo 3. Državno tekmovanje za zborovske dirigente, poimenovano Le mani in suono, kar v italijanščini pomeni isto kot v slovenščini Zvok mojih rok, prenesen pomen, torej, ki želi izpostaviti pomembnost vloge dirigenta oz. ovrednotiti pomen te figure, ki s sugestivnostjo svojih rok kreira zvočno izpoved zbora.

Italijansko tekmovanje poteka bienalno, na njem ni starostne omejitve, udeležijo pa se ga lahko tudi tuji zborovodje, če so v času tekmovanja študentje ene od italijanskih visokošolskih ustanov. Pred dvema letoma je strokovno žirijo najbolj prepričala Petra Grassi, Slovenka, sicer italijanska državljanka iz Slivnega pri Trstu, letos pa sta se na najvišji stopnički uvrstili prav tako zamejski Slovenki, Mira Fabjan in Mateja Černic. Za Matejo je bilo to tretje tekmovanje za zborovske dirigente z najboljšim izkupičkom točk, Mira pa je tekmovala prvič in se povzpela na 2. mesto, prvega tokrat žirija ni podelila.

Letos sta se na najvišji stopnički italijanskega državnega tekmovanja uvrstili zamejski Slovenki, Mira Fabjan (prva z desne) in Mateja Černic (prva z leve). Foto: arhiv tekmovanja le mani il suono

Letos sta se na najvišji stopnički italijanskega državnega tekmovanja uvrstili zamejski Slovenki, Mira Fabjan (prva z desne) in Mateja Černic (prva z leve).
Foto: arhiv tekmovanja le mani il suono

 

Najprej iskrene čestitke za dosežek. Ali je bilo potrebno nekaj poguma, da ste se odločili nastopiti v Arezzu?

Ne vem, če bi temu rekla pogum, nastop na tekmovanju sem vzela kot velik osebni izziv, še zlasti zato, ker sem vedela, da me čaka poleg dela z zborom tudi delo z instrumentalisti, da bom lahko počela nekaj, česar nimam priložnosti delati kadarkoli.

Rezultat vam je nudil verjetno posebno zadovoljstvo.

Res je. Vsekakor se strinjam z Bartókom, ki je nekoč izjavil, da so tekmovanja namenjena konjem, ne pa umetnikom, ne bi pa bila iskrena, če bi trdila, da to ni bila čudovita izkušnja, iz katere sem se veliko naučila. V tem smislu menim, da so podobna tekmovanja zelo koristna. Poglobiš se v partiture, pogovarjaš se o njih z ljudmi, ki o tem veliko vedo, ki ti odprejo nova obzorja, poglobiš se v podrobnosti, predvsem pa izvajaš dela, ki jih sicer morda nikoli ne bi. No, uživala sem. Zadovoljna sem z izkušnjo in spodbudnimi besedami žirije ter njenimi smernicami, ki jim bom zagotovo sledila pri svojem nadaljnjem delu.

Mira Fabjan med tekmovanjem Foto: osebni arhiv

Mira Fabjan med tekmovanjem
Foto: osebni arhiv

Za začetek morda nekaj besed o letošnjem tekmovanju …

Potekalo je v Cerkvi sv. Mihaela v Arezzu, delali smo z zborom Insieme Vocale Vox Cordis, ki ga je pripravil zborovodja Lorenzo Donati. Zbor je nastopil v različnih formacijah, kot moški, ženski, mešani in komorni zbor oz. vokalni ansambel, pevka zbora Elisa Pasquini pa je bila zborova predstavnica v strokovni žiriji, kar pomeni, da nas je žirija ocenjevala z obeh strani, od spredaj in zadaj. Zadaj so bili še Peter Broadbent, Stojan Kuret, Walter Marzilli, Luigi Marzola in Benedetta Nofri, vsi priznani strokovnjaki v svojih državah in v evropskem zborovskem prostoru.

Od petindvajsetih prijavljenih je na tekmovanju nastopilo osemnajst dirigentov z vseh koncev Italije. Nastopili smo v treh izločitvenih etapah. V polfinalu se nas je predstavilo osem, v finalu pa le še štirje in sicer Maria Grazia Marcon iz Veneta, Diego Ceruti iz Coma, Mateja Černic iz Doberdoba in jaz, z Opčin pri Trstu. Organizator nam je poslal kar zajeten kupček partitur, kakih dvajset del je bilo v zbirki, med katerimi je bila Haydnova Mala orgelska maša [Hob.XXII:7], Kyrie iz Mozartove Maše v G-duru, KV49, pa dela a cappella Gallusa, de Kerle, de Victorie, Monteverdija, dela z zborom in klavirjem Mendelssohna ter Schuberta in italijanskega predstavnika 20. stoletja, Domenica Bartoluccija. Seveda nismo dirigirali vseh, v vsaki etapi smo izžrebali tako skladbe kot vrstni red nastopa. Glasbenih spretnosti svojih kolegov nisem poznala, saj med tekmovanjem nismo smeli prisostvovati njihovim nastopom. Po vsakem delu tekmovanja se je bilo treba pripraviti na naslednje, tako ni bilo časa za druženje. Umirjeno in suvereno sem pristopila k različnim težavam, s katerimi sem se soočila ter glasbeno uživala v vseh fazah.

Tretje mesto sta si delila Mateja Černic in Diego Ceruti. Foto: osebni arhiv

Tretje mesto sta si delila Mateja Černic in Diego Ceruti.
Foto: osebni arhiv

Lepa, dragocena izkušnja, vložen trud ni bil zaman.

Res, dragocena izkušnja, z njo sem dobila možnost oz. priložnost preizkusiti se v tem lepem, raznolikem svetu zborovske tvornosti. S posameznimi skladbami sem podoživljala posamezne faze svoje rasti kot zborovske dirigentke, med študijem sem namreč spoznala čudovite ljudi, ki so mi odpirali nova obzorja. Renesanso tako povezujem s profesorjem Giovannijem Acciaijem, ki ga imam v dragem spominu, skladba Laudate pueri Felixa Mendelssohna me povezuje s časom, ko sem v zboru Vesela pomlad na tekmovanjih sodelovala kot pevka in pozneje kot pianistka, zdaj pa sem jo imela priložnost spoznati še izza dirigentskega pulta. Monteverdi je kot predstavnik zgodnjebaročnega stila »recitar cantando« po moji oceni »nekaj neverjetnega« – tu so korenine operne glasbe. Žreb mi je določil tudi prelepi Kyrie iz Mozartove Maše v G-duru, KV49 – tega res ne moreš izvajati »vsak dan« in s katerimikoli izvajalci.

Pa če se zdajle vrneva k vašim začetkom. Prihajate z Opčin pri Trstu, tam se je začela vaša zborovska pot.

Kot otrok sem začela peti pri Veseli pomladi, najprej v otroškem zboru, kasneje v mladinskem in dekliškem, vse tri je vodil g. Franc Pohajač. Tam sem tudi korepetirala. Vzporedno sem študirala klavir in se izobraževala tudi pevsko in zborovodsko, najprej v Trstu, nato v Kopru, na Glasbeni šoli v Kopru sem se učila tudi solopetja, istočasno pa korepetirala Moški zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine in Mešani zbor Jacobus Gallus iz Trsta, ki ju je vodil Matjaž Šček, ter pela pri Mešanem zboru Ipavska iz Vipave. Na »drugo stran« sem prišla nekako naravno: nekega dne se je pokazala potreba po tem, da bi zboru dirigirala, pa sem poskusila. Najprej sem vodila otroški, potem mladinski zbor Vesela pomlad. Veliko lepih dosežkov smo zabeležili, tako koncertnih kot tudi tekmovalnih, med katerimi je tudi zlato priznanje na tekmovanju Zlata grla.

Čestitke dirigenta Stojana Kureta Foto: osebni arhiv

Čestitke dirigenta Stojana Kureta
Foto: osebni arhiv

Po gimnaziji sem se vpisala na študij muzikologije, ker sem želela poglobiti znanje iz teoretskih predmetov. V tem času sem obiskovala tudi seminar pri priznanem profesorju Georgu Grünu, kar me je spodbudilo, da sem se vpisala na konservatorij v Trstu, na oddelek za zborovsko dirigiranje in kompozicijo. Zaupanje profesorjev sem potrdila s tem, da sem pripravila zbor tržaškega konservatorija za nastop na festivalu v Ravenni in v Trstu v sklopu koncertov »Poti prijateljstva« , ki jim je dirigiral maestro Riccardo Muti. Že med študijem sem odšla na izobraževanje v Mannheim v Nemčijo, kjer sem se izpopolnjevala v kompoziciji in dirigiranju, ki pa sta tam ločeni področji. Tam sem prišla v stik s sodobno glasbo in se zanjo zelo navdušila.

V Trstu sem diplomirala z izvedbo Schicksalslied Johannesa Brahmsa z Zborom Furlanije – Julijske krajine.

V meni pa je tlela še ena želja, poglobiti se tudi v instrumentalno glasbo, pa sem se vpisala še na oddelek za orkestrsko dirigiranje na Konservatoriju v Trstu; prav takrat so namreč odprli ta oddelek, tako sem bila prvo dekle v prvi generaciji študentov tržaškega konservatorija. Takrat sem dirigirala različnim orkestrom in ansamblom ter izkoristila vse priložnosti, da sem lahko obiskovala različne festivale, pa sem prišla tudi v stik z operno glasbo, vzporedno pa ohranjala tudi stike z ansambli za sodobno glasbo, zadnja leta sem sodelovala z več ansambli tako v Piemontu kot v Lombardiji.

Tekmovalci so dirigirali tudi vokalno-instrumentalna dela. Foto: osebni arhiv

Tekmovalci so dirigirali tudi vokalno-instrumentalna dela.
Foto: osebni arhiv

Veliko področij glasbe vas zanima. Kateremu se uspete najbolj posvetiti, katero je tisto, ki vas določa?

Rada ustvarjam (levičarka sem, pravijo, da je to značilnost levičarjev). Tudi za slikarstvo sem imela kot otrok veliko talenta. Potem pa sem se posvetila glasbi in področjem, ki jih ponuja ta.

Spoznala sem vas, ko ste bili zborovodkinja otroškega in mladinskega zbora Vesela pomlad z Opčin, že takrat sem vedela, da veliko obetate, pozneje sem vas nekako izgubila iz »vidnega polja«. Kaj zdaj počnete, Mira?

… po tistem sem vodila vse mogoče zbore, moške, ženske, mešane, pa šolske in društvene, menda sem se preizkusila s prav vsemi zasedbami.

Z vokalno skupino VokalArt, to je skupina deklet, starih od 20 do 30 let, sem oblikovala nekaj zanimivih projektov, nekatere v kombinaciji z elektroniko. Trenutno vodim Slovenski lovski zbor iz Doberdoba, ki je edini lovski zbor v zamejstvu in hkrati edini Italiji. Pred dobrim letom so me poiskali in me prosili, da bi sodelovala z njimi. O lovskih zborih, njihovem delovanju in njihovi kulturi do takrat nisem vedela popolnoma nič. Nisem jih srečala niti v obdobju, ko sem kot sodelavka Radia Trst redno sledila zborovski dejavnosti v zamejstvu. Poiskati sem morala ustrezno literaturo in se o tem izobraziti. Bolj ko sem se poglabljala v to, bolj me je zanimalo. Ugotovila sem, da se lovski zbori strogo omejujejo na petje pesmi z lovsko tematiko, z besedilom, ki ga čutijo, torej. Ugotovila sem, da niso ubijalci, kot mnogi mislijo, ampak naravi prisluhnejo, to pa je značilno tudi za glasbenike, za glasbo. Vsaka glasba se začne s tišino, vsak glasbenik pristopi k glasbi najprej s poslušanjem. Ta spoznanja so mi odprla nove svetove. Nekoč so me vzeli s sabo, da bi lahko slišala jelenji ruk, osem jelenov se je oglašalo tako barvito, da me je to asociiralo na začetek neke prave simfonije z rogovi. V svoj projekt Lovski rog naznanja novi dan Lovskega zbora sem tako vključila tudi rukače in rogiste (rog namreč že od nekdaj, od Mozarta mimo Wagnerja in Webra pa vse do danes ponazarja gozd). Tako smo lovsko kulturo predstavili na nekoliko izvirnejši način. Po zaslugi tega projekta smo postali reprezentančni zbor Brkinsko-Kraške zveze, kar je za pevce tega zbora posebna čast in priznanje, ter postali razpoznavni tudi pri Lovski zvezi Slovenije.

Pred nekaj meseci sem sprejela vodenje zbora v Rudi – Coro Polifonico di Ruda –, tako da me je pot vodila tudi v Furlanijo. Nadvse pa si želim, da bi imela možnost oblikovati še kak vokalno-instrumentalni projekt in tako nekoliko bolje unovčiti svoje znanje na tem področju. V veliko veselje bi mi bilo tudi sodelovati s slovensko zborovsko sceno, ki je, kot vem, na zelo visoki kakovostni ravni.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv