Foto: arhiv CS
»Pripadam mali glasbeni sredini. Ustvarjajoč v svobodi, ki jo omogoča položaj, ko si le ob strani velikih glasbenih dogajanj. Ta privilegij glasbenoustvarjalne svobode pa hkrati pomeni nepriviligiran družbeni in ekonomski položaj. Če sem lahko s prvim privilegijem odletela visoko in daleč, je drugi to letenje priklenil v omejen radius. Možen je vzpon, a prestop v svet velikih, največjih je od tukaj skorajda nemogoč. Za preboj na velika bojišča je potrebno močno zaledje. Tega strateškega člena ta sončna stran Alp ni razvila. Svoje bojevnike pušča same.« (Karmina Šilec, 2009)
Karmina Šilec, umetniški vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, ansambla ¡Kebataola!, gibanja Attacca in novoglasbenega gledališča Choregie, s svojo izjemno izvirnostjo in poglobljenim umetniškim konceptom, še kako suvereno stopa na največja svetovna glasbena bojišča, kjer kot dirigentka, režiserska in tudi predavateljica žanje niz uspehov in priznanj. S svojimi vznemirljivimi umetniškimi dognanji, ovitimi v estetsko enovito celoto, prevzame, buri duhove, jemlje dih, šokira, nedvomno pa pušča neizbrisljiv umetniški pečat. Produkcije, ki so v zadnjih letih zaznamovale delovanje Carmine Slovenice (Toksični psalmi, When the Mountain Changed its Clothing, Placebo ali Komu potok solz ne lije, Rusalke, CS Light, Prošnja za besede, Slovenski zvoki, Adiemus …), redno doživljajo svoje uprizoritve na gostovanjih, razpetih med domačimi in tujimi tlemi.
Samo v zadnjem letu je Karmina Šilec z udeležbo na najimenitnejših mednarodnih festivalih ansambel Carmina Slovenica popeljala od Avstralije (Melbourne Arts Festival), ZDA (Festival Prototype, New York), pa vse do Rusije (Festival Zlata maska, Moskva), kot glavna govornica pa je na Nizozemskem (Globalno srečanje glasbenih inovatorjev Classical: NEXT) in v Kanadi (Simpozij petja in pesmi) uspešno predstavila koncept svojih projektov choregie*. Le-ti polnijo ugledne dvorane sveta, kot so Theatre de la Ville, Art space Tokyo, San Francisco Symphony Hall, Teatro Colon v Buenos Airesu, Sanktpeterburška filharmonija, Kulturni center Hong Kong itd., naslednje leto pa bodo svojo prepoznavnost širili tudi na mednarodnem festivalu Operadagen (Operni dnevi) Rotterdam, ki je eden najpomembnejših evropskih glasbeno-gledaliških festivalov ter na festivalu Choralies v Franciji s koncertom francoske glasbe.
Carmina Slovenica, ki je lani slavila svojo 50-letnico in je za izjemen ustvarjalni prispevek k slovenski in mednarodni kulturi na področju glasbene umetnosti prejela častni državni srebrni red za zasluge, razkriva pod 25-letnim umetniškim vodenjem Karmine Šilec paleto koncertnih in scenskih pustolovščin, ki se idejno iz leta v leto razvijajo v neoporečni umetniški crescendo. Vokalnogledališke kreacije so botrovale tudi knjižni izdaji zbranih besedil, ki so nastajala med pripravo projektov, in razkrivajo najintimnejše misli in modrosti odrskega ustvarjanja in poustvarjanja naše sogovornice.
Poleg številnih nagrad na zborovskih tekmovanjih kakovost dela Karmine Šilec potrjujejo tudi nagrada Prešernovega sklada (projekt Vampirabile, 2001), nagrada Roberta Edlerja za viden prispevek k mednarodnemu zborovskemu gibanju (2004) in nagrada Mednarodnega gledališkega inštituta na tekmovanju Music Theatre Now v kategoriji Glasba onkraj opere za predstavo Lojzeta Lebiča Iz veka vekov (2008). Prav Lebičevo edino glasbeno-scensko delo FAUVEL’86 pa je temeljni glasbeni material naslednjemu choregie projektu Carmine Slovenice, imenovanemu Fortuna Fauvelu ne bo par!, ki ga bo moč slišali že 19. novembra ob 19.30 v SNG Maribor. Pred tem pa bomo 10. novembra na Ljubljanskem gradu priča srednjeveški satirični glasbeni pesnitvi Roman de Fauvel v izvedbi ansambla ¡Kebataola! in pogovoru s skladateljem Lebičem ob novi izdaji partiture FAUVEL ’86 Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, katere pobudnica je sama Karmina Šilec. Po mariborski predpremieri se pripravlja še mednarodna izvedba v Operi Basel, in sicer v izvedbi švicarskih umetnikov pod režijskim in glasbenim vodstvom Karmine Šilec.
Foto: Borut Peterlin
Kljub dolgoletnemu ustvarjanju in poustvarjanju izgleda, da vašim inovativnim idejam ni ne konca ne kraja. Vedno znova presenečate, pretresete in pred poslušalca postavljate ogledalo današnje družbe. Ste že od rane mladosti čutili, da imate vizionarsko žilico, da želite popeljati zborovsko kulturo na višjo raven, ali se je to zgodilo v nekem naravnem procesu nabiranja znanja, izkušenj in s tem seveda tudi vizij?
Nikakor ne. Razvoj v to smer se je zgodil zelo naravno, skozi leta. Če pogledam svojo umestitev v svetovni kulturni prostor, moram omeniti, da sem svojo ‘kariero’ začela z mednarodnimi tekmovanji, sodelovanji na različnih festivalih, šele zatem se je pozornost premaknila na bolj specializirana področja oziroma na tematske projekte, kot so bili denimo Musica Inaudita (dela skladateljic redovnic), Vampirabile, Iz veka vekov …, do Stripsody in drugih. Iz teh zastavkov je evolucija vodila k vzpostavitvi vokalnega gledališča ali gledališča glasov. Sicer sem odraščala v kulturi, ki je hitro sprejemala tuje vrednote: od italijanske mode do tuje glasbe. V kulturi, ki je bila ponosna na to, da lovi korak z zahodnim svetom, čeravno so se tudi tukaj vedno dogajale stvari, ki so umetniško bolj vznemirljive od tistih v tujini. Vendar pa se zdi, da nikoli nismo znali prav zares stati za svojo umetnostjo. Zaradi tega položaja sem bila osvobojena vsake zares velike tradicije: tradicije kultov umetnika, tradicije velikih teoretikov, kritikov, velikih skladateljskih, dirigentskih in drugih izvajalskih imen, ustvarjalcev našega glasbenega, kulturnega miljeja. Ker sem pripadala mali glasbeni sredini, osvobojeni zakonov trga, torej ustvarjajoč v svobodi, ki jo omogoča položaj, ko si le ob strani velikih glasbenih dogajanj, je bil to hkrati privilegij za našo ustvarjalno svobodo. Tako smo lahko razvijali »vokalno gledališče« in pripravljali predstave, ki odražajo novo v smislu umetniške forme, tako v glasbi, besedilih ali odrski postavitvi, in imeli dovolj prostora za eksperimentalne predstave oziroma iskanje drugačnega odrskega besednjaka. Zato smo lahko spremenili smer.
Zdi se mi izzivalno in vznemirljivo, kako je človeško telo v odrski umetnosti izpostavljeno in s tem tudi ‘odprto’. Telesa artikulirajo energijo, delovanje izvajalcev. Dihanje, petje, govor so gib. Glasba in gib (večkrat ples) pa sta neposredno povezana. Rituali in etnična glasba so domala v vseh kulturah oziroma tradicijah skorajda neločljivo povezani z gibom. Tudi sodobna glasba često spodbuja določena snovanja o drugačni umestitvi izvajalcev na oder. Gre torej za naravno nadaljevanje od petja h gibu, od giba do umestitve v prostor. Pri tem je bila v tem razvoju potrebna dobršna mera drznosti, provokativnosti, morda eruditstvo. In postopoma se je polje zborovstva razširilo v meni nekoč neslutene razsežnosti kompleksnejšega ustvarjalnega prostora celostne večzvrstne umetnine.
Že zdavnaj ste prestopili mejo vloge klasičnega dirigenta – spopadate se z nalogami scenaristke, koreografinje, kostumografinje, pišete besedila, glasbo in ste generalna avtorica projektov. Kako bi sami poimenovali svojo vlogo in funkcijo, ki jo nosite v ustroju Carmine Slovenice? Besedna zveza »umetniška vodja« sploh zadostuje? Kako potekajo vaše osebne priprave na posamezen projekt – od ideje do odra?
Običajno izhajam iz vprašanj, iz tega, kar mi je neznano, kar me zanima. Pravzaprav je poimenovanje moje vloge nepomembno. Tukaj sem, da zastavim, usmerjam, spodbujam.
V glasbi je notni zapis nekako v oblasti glasbenika in recepcija izvedbe glasbenega dela je tako odvisna od njega samega. Za glasbo v choregie to ne velja več na enak način; ta zahteva od izvajalca in gledalca drugačno izkušnjo, saj je prisoten še dejavnik – kultura očesa, ki k intenzivnemu žarčenju slišnega (glasba, beseda) priključi še kulturo vidnega. Občasno mi kdo tudi postavi vprašanje, ali razumem glasbo kot dolgočasno, da ji dodajam še neke zunanje referenčne okvirje od nje same. Nikakor. Gre le za popolnoma drugačno izkušnjo, in ta je edini vzgib za nastanek choregie projektov. Glasba večkrat postane še na drugačen način zanimiva, ko dobi reference v neglasbenem svetu. Morda je tudi manj zasebna.
Ko pripravljam določeno glasbo, vzporedno z njo včasih začnem misliti tudi na druge reference. To je lahko svetloba, beseda, prostor, včasih več referenc hkrati. Kdaj drugič spet ni nobene in takrat gre za koncertno izvedbo. Sledi iskanje različnih virov, materialov, nekako povezanih s temo: od slikovnih, zgodovinskih, socioloških, antropoloških, literarnih, filozofskih … in vzporedno s tem tudi nabor glasbenih del, ki lahko sodijo v ta kontekst. Sčasoma se prične selekcija, čiščenje, dopolnjevanje … Zame je choregie čustveno potovanje, ki je lepo, je proces učenja in posebna oblika iskanja in raziskovanja.
Leta 2012 je pod okriljem Carmine Slovenice izšla tudi vaša knjiga Nolite tacere/Prevedeno v glasbo, kjer podajate svoja razmišljanja o delovanju umetnika, o pedagoških prijemih in povzetke dosedanjih večjih projektov. Kakšen je bil povod in cilj izdaje zbirke vaših besedil?
V poglavjih z naslovi, kot so Magične kretnje, Božji dar, Antidepresivi kralja Savla, Skoki v višino, Nekdo v drugem času se nas bo spominjal, Krastača za zajtrk in drugih, so zbrane misli, povezane z ustvarjanjem glasbenega kolektiva, motivacijo, inspiracijo, zgodovino glasbe in drugih tem, ki so mi pomembne za glasbeno in tudi pedagoško delovanje. Odčitavajo mojo umetniško in tudi pedagoško prakso ter prinašajo globlji uvid v materijo, v ozadje tega, kar Carmina Slovenica je. Besedila, zbrana v knjigi so nastajala v daljšem obdobju in so sprva predvsem meni sami služila kot razmislek o temah, ki sem jih kasneje postavila na koncertni oder, in o temah, ki so pomembne za moje delo. Ker koncerti ali glasbeno-scenski projekti ponavadi nastajajo nekaj let, iz teh procesov v knjigi povzemam različne segmente teh lastnih priprav in razmišljanj. Nolite tacere so torej intimni zapisi, so del tega, kar nevidno oblikuje Carmino Slovenico in Kebataolo, moje projekte, gostovanja, predavanja in drugo.
Foto: Dorian Šilec Petek
Privlačijo vas predvsem glasbeno-scenski projekti. Pa bi se kdaj odzvali recimo na povabilo ugledne operne hiše za produkcijo povsem klasične opere ali operete? Segmenti so namreč zelo podobni (vokalno-dramsko delo, kostumografija, scenografija, ples, gib, luči …).
Mislim, da bi. Pravzaprav si celo želim, da bi enkrat delala projekt, kjer je vsaj en njegov segment v celoti znan vnaprej. Zdi se mi, da bi se počutila svobodno in razbremenjeno sprejemanja vseh odločitev.
Gib, ki ga osmišlja péta beseda, je reden del bodisi vaših koncertnih produkcij bodisi vokalnega gledališča. Vam je povsem klasično zborovsko izvajanje kljub temu še vedno v izziv ali tovrsten način koncertnega izvajanja preprosto ni več del vaše vizije?
Vsekakor! Če govorimo o Carmini Slovenici, v posamezni sezoni običajno izvedemo en nov glasbeno-scenski koncert, ostala dejavnost je popolnoma koncertna, brez odrskih elementov, ali kot pravite, giba. V pretekli sezoni, denimo, smo koncertirali z več različnimi celovečernimi programi: Invokacije (sakralna glasba), Dveri (pravoslavna glasba), Tehilim (judovska glasba), Balkanika (južnoevropska glasba), Slovenski zvoki (slovenska glasba), Toksični psalmi in When the Mounatin changed its clothing (glasbeno scenska projekta), če ne naštevam še priložnostnih nastopov, tudi z lahkotnejšo glasbo. Takoj po prihajajočem Fortuna Fauvelu ne bo par! bo na programu študij francoske glasbe 20. stoletja. Torej sem še kako zvesta koncertom in izvajanju raznolikih repertoarjev.
Friederich Nietzsche je dejal, da se največje ideje in misli rojevajo med hojo, torej med gibanjem. Človek, ki hodi po svetu z odprtimi očmi in prebujenimi čuti, lahko sprejema inspiracijo vse okrog sebe. Kaj ali kdo je vaš največji navdih?
Hoja je res čas za prosto razmišljanje in strinjam se, da se lahko med hojo navdahnemo. Seveda je pomembna budnost. Budnost, ki presega intenco. Nekaj se ti zgodi, nekaj kar nisi predvideval.
Ideje pritekajo in odtekajo, ene ostanejo in iz njih ‘naredim škatlo’ v svoji delovni sobi. Včasih ne gre za jasen namen iskati nekaj; gre za nek notranji poriv, za nemirno energijo, nejasno in neusmerjeno, za željo in potrebo ustvarjati. Težko bi rekla, kdo ali kaj je največji navdih. Zagotovo so to vznemirljive predstave, razstave, knjige in seveda potovanja. Navdihujejo me veliki popotniki iz zgodovine, ki so prečili gozdove, se srečevali z drugimi civilizacijami, pluli mesece …; množice ljudi, ki so davno zapustili svoje domovine in šli za kruhom v novi svet, brez znanja jezika, brez denarja, brez vedenja, kje bodo končali; šoferji kamionov, ki preživijo tedne in tedne v svojih kabinah … No, najbrž to ni ravno inspiracija, marveč bolj fascinacija.
Dandanes se naša inspiracija marsikdaj podreja željam poslušalcev, stroke, pa tudi povsem populističnemu glasbenemu okusu (»nekaj za publiko«). Seveda vzrok takšnih odločitev večkrat izvira iz finančnih razlogov in se lahko dotika tudi vprašanja obstoja same zasedbe. Se do neke mere prilagajate zahtevam publike, kritikov, pa tudi željam pevk ali raje brezkompromisno ostajate zvesti svojim idejam, saj so le-te temeljito povezane v celoto? Predvidevam, da smisel umetnosti ni in nikoli ne bo spraševanje publike po odobravanju?
Rojeni v znaku strelca najbrž ne vedo, da je Saggitarius v bistvu Krotos, ki ga je Zeus na prošnjo muz postavil med zvezde. To si je prislužil s tem, da je v bistvu izumil aplavz, ki je bil muzam na Helikonu veliko bolj všeč kot besedne hvale. A odnos z občinstvom bolj kot z aplavzom merim s pozornostjo, ki so jo prinesli s seboj, saj občinstvo najbolj vpliva na izvajalce s kakovostjo svoje lastne pozornosti. Ta se izrazi s koncentracijo in tišino, z nekim občutkom svetega. Želim, da smo v tem, kar počnemo na odru, zelo iskreni. Zato se želimo nekako žrtvovati za vsak nov projekt, a se pri tem nikoli ne prodati. Seveda bi bilo veliko lažje izbrati konvencionalnejše oblike izvedb, veliko manj rizične. To bi bilo vsekakor navidez lažje, kot pa stopati v ‘psihološke konflikte’ z občinstvom. A želim si zamenjati zabavnost, javno prepoznavnost, morda celo slavo, in še druge poenostavljene poti do aplavzov za neko drugo bogastvo. Pot skozi ta proces je težka, a zadovoljstvo ob koncu je zagotovo lahko izjemno.
Vemo, da največkrat nastopamo za ljudi, ki gredo v gledališče ali na koncert iz socialnih vzgibov, da bi bili v stiku s kulturo, da nastopamo za tiste, ki se želijo sprostiti po napornem delovnem tednu. A v bistvu želimo nastopati za ljudi, ki imajo iskrene duhovne potrebe, da doživijo določeno predstavo. Včasih kak projekt seže do čustev, za katera morda sploh nimamo besed, do tistih, ki se jih komajda spominjamo. Nagovori svet čustev, in to v našem času in družbi, kjer so čustva v veliki nevarnosti, da jih bomo naravnost ukinili.
Pogosto me sprašujejo o naših odvodih v drugačne programe – kot so bili Adiemus, Americas in Na juriš in the mood!. Tudi te sem takrat videla kot potrebne in pomembne. Gre za to, da Carmina Slovenica nima le moje evolucije, temveč ima vsako leto tudi evolucijo zasedbe in evolucijo vsake pevke v tej zasedbi. In zato se mi zdi pomembno, da ansamblu in posameznikom v njem nudimo raznolike glasbene izkušnje. Tako pevke zorijo na različnih poljih. Včasih je poudarek na odrskem izrazu, včasih bel canto vokalni tehniki, drugič na gibu, kdaj na razširjenih vokalnih tehnikah, kdaj pa spet zgolj na sproščenem oddihu po zahtevnih repertoarjih sodobne glasbe. In pri tem ne gre le za to, kaj je všeč meni, kaj so moje preference, temveč tudi za to, kaj potrebuje ansambel – tako v emocionalnem kot v tehničnem smislu. Nenazadnje pa se programska politika ansambla gradi na dolgi rok in vpogled v te cikluse je prava podoba programske politike, ki jo zagovarjam.
Seveda je zabava dobra, vendar pa se bojim, da pri nas vedno bolj prevladuje in da je v svoj vrtinec potegnila celo strokovnjake, od katerih bi vendarle pričakovali, da bodo stopili na stran umetniškega. Tako je videti, da se Slovenija v tujini v zadnjem času predstavlja zgolj še s predstavniki zabavne industrije (tudi zborovske). Tudi če bi bila ta izvedena vrhunsko, je to še vedno zabavna industrija, ki boža čustva.
Sama se pač nagibam k ideji, da umetnost čisti naša čustva, daje občutje neke magičnosti. Bolj kot zabavati želim izzivati asociacije: lastno produktivnost gledalca (in izvajalca), spodbujeno z nabojem, ki se pretaka med odrom in gledalcem.
Foto: Dejan Bulut
Vaši idejni koncepti v večini temeljijo na delikatnih eksistencialnih vprašanjih naše družbe, ki jih poslušalci mnogokrat opredelijo kot drzna in ekstremna. Bolj kot takšna bi jih sama opredelila kot realna, neposredna in iskrena, iskrenost pa ima moč, ki so ji le redki kos. Dopuščate, da se v želji posredovanja družbeno-socialne-politično-verske kritike izgubi estetika umetnosti?
V svojih delih ne vidim ravno neposredno politično angažiranih projektov. Teme razumem nekoliko širše, bolj kot temeljne stvari med posameznikom in družbo. Morda bolj kot obče videnje in zasebno občutenja sveta.
Če pa je že kak projekt tak, da bi vendarle lahko govorili o ‘družbeni kritiki’, takrat morda ta ‘umetniški angažma’, ki postane estetski objekt, lahko nevtralizira družbeni problem, lahko ga tudi predstavi alternativno in z drugačnim razmišljanjem (upam, da s progresivnim), saj ima umetnost drugačen pristop in uporablja manj pričakovane formate. Nikakor pa ne želim, da bi bila moja drža agitatorska – zbujanje občutka, da je potrebno ‘nekaj storiti’, naj gre za Musica Inaudita, Toksične psalme ali prihajajoči Fortuna Fauvelu ne bo par!. Bolj se nagibam h kontemplaciji. Zgolj naključje pa je bilo, da so se nekateri projekti ob sami izvedbi tako ujeli z duhom časa in z dogajanji v družbi in je prišlo do navidez sinhroniziranih dogajanj, kar ni bilo načrtovano (saj projekt pričnemo pripravljati dve leti pred prvo izvedbo). Tako so Toksični psalmi sovpadli s pariškim Charliem, Na juriš in the mood! s posiljenim ‘revivalom’ partizanstva in še enim krogom prevpraševanja o tem delu slovenske zgodovine, Musica Inaudita pa s petjem prvega ženskega zbora (CS) v uradni ceremoniji v Sikstinski kapeli in na neki način padcem tabuja »mulier tacet in eccelsia«.
Znotraj vaših projektov se mlada dekleta spopadajo z zahtevnimi temami (neizrečeno nasilje, hinavščina, egoizem, duhovnost, tudi erotika …). Kako dosežete, da so izvajalke, kljub svoji mladosti, na odru tako prepričljive? Ste se že kdaj približali meji, ob kateri ste pomislili, da je ne bi smeli prekoračiti oziroma da so teme za tako mlada dekleta čustveno izčrpavajoče?
Ne. Mislim, da doslej ni bilo teme, ki bi bila izčrpavajoča kar tako, sama po sebi, saj so vse to teme, s katerimi se vsi tako in tako srečujemo. Proces dela je dolgotrajen, postopen in prilagojen generaciji in lestvica intenzitete se dviguje postopoma. V procesu dela je ves čas prisotna neposrednost, iskrenost in čustvena ter intelektualna angažiranost, ki pa so jim izvajalke kos. Govorim seveda o stalni zasedbi, ki je že nekaj let dela v metodi choregie in se je v teh letih že srečala z vsemi parametri te metode. Torej s principi ‘kiparjenja’, mentalnih treningov, improvizacijo, ritualiziranjem … Vsekakor pa je delo zahtevno, saj je treba razvijati in tudi vzdrževati več polj hkrati: pevsko/glasbeno raven, govorno, dramsko in telesno/fizično.
Dela skladatelja in akademika Lojzeta Lebiča redno uvrščate v repertoar Carmine Slovenice. Kaj v njegovi glasbi vas navdihuje/navdušuje? Navsezadnje tudi vaš novi projekt Fortuna Fauvelu ne bo par! temelji na Lebičevi glasbi.
V bistvu ne vemo, zakaj nam je neka glasba bolj všeč kot druge. Lebičeva glasba ima sposobnost ustvariti trenutke, ko so srca in duhovi glasbenikov navdahnjeni in na poti k nečemu novemu. Na neki način gre pri tem za ustvarjanje čustvenega okolja, ki vaji in koncertu da neko vzvišeno duhovno dimenzijo. Njegova glasba vzbudi pozornost, čudenje in fascinacijo, saj je izvirna, komunikativna, nepopustljiva, inventivna ter predvsem izjemno muzikalna in zato nagovarja poslušalce (in izvajalce) silovito in nepozabno. Vesela in ponosna sem, da lahko izvajamo njegova dela.
Foto: Ivan Vinovrški
Carmina Slovenica se že vrsto let ne udeležuje zborovskih tekmovanj, bolj ste se usmerili na izvedbe svojih projektov oz. glasbeno-scenskih predstav na največjih domačih in mednarodnih odrih. Kakšen odnos imate do tekmovanj? Je izjava Bartoka, da so tekmovanja namenjena konjem, in ne umetnikom, upravičena?
Tekmovanja so seveda čuden fenomen, saj imajo zelo različne kriterije in ravni. Nekoč smo se tekmovanj tudi mi ambiciozno udeleževali in bili na njih tudi zelo uspešni. Nato je nastopil čas za obrat navznoter in za iskanje lastne osebnosti. Fokus iz drila nekaj kompozicij smo tedaj preusmerili v oblikovanje tematskih koncertov, ker se mi je to zdelo veliko bolj kreativno. Vsekakor so tekmovanja za športnike ter za ‘izmerljive’ stvari, a tudi zborovska tekmovanja so zelo koristna, saj dvigujejo motiviranost za delo, dajejo priložnost za prevrednotenje svojih veščin in primerjavo z drugimi. Če je udeležba pospremljena z realnimi ambicijami in zdravim razumom dirigenta, jih seveda podpiram. Nenazadnje naša Pevska šola CS redno tekmuje tako pri nas kot v tujini.
Je pa v slovenskem prostoru videti, kot bi bil edini kriterij kakovosti oziroma uspešnosti zbora zmaga na tekmovanju. Kot bi potrebovali neko zunanje merilo, da nam umesti zbor na določeno mesto. Seveda je za prepoznavanje drugih presežkov potreben večji angažma in tudi poznavanje konteksta. Zavzeto se sledi tekmovanjem, manj pa drugim, tudi veliko bolj referenčnim dosežkom.
Vseeno pa ostajate redna udeleženka zborovskih tekmovanj kot dirigentka in žirantka. Kakšna so vaša merila odličnosti klasično delujočega zbora, njegovega dirigenta in programa, ki ga izbira? Če izvzameva službene obveznosti, kaj/kdo/kakšna zvrst vas zvabi v koncertne dvorane?
Glede prioritet med parametri, ki jih v žirijah uporabljamo pri presojanju, se nagibam k nagrajevanju komunikativnosti, izraznosti, estetske prečiščenosti, sestave programa in zvestobe branja skladateljeve partiture. Nisem pa ljubiteljica vseh mogočih ‘koreografiranih’ ali ‘garniranih’ zborovskih skladb.
Vprašanje, ki ga vedno rada namenim dirigentom in skladateljem, se nanaša na bodočnost in razvoj zborovske glasbe tako doma kot po svetu. Prav gotovo pa ste do sedaj najprimernejši sogovornik, ki bi na to temo podal zanimiv in vizionarski odgovor. Kakšna je torej prihodnost zborovske umetnosti?
Tako ste postavili vprašanje, da nanj skorajda ne upam odgovoriti. Moj odgovor: ne vem. Če sem v petek po vaji mislila, da gre vse h koncu in da zborovska glasba seveda propada, sem v ponedeljek po vaji čutila vznemirljiv polet in čudenje, kako vse krasno teče in se razvija. Kako naj torej dam vizionarski odgovor za globalni razvoj, če še svojega intimnega ne razumem?
______________
Projekt Toksični psalmi (2014) je lani v New Yorku doživel velik mednarodni uspeh, saj je mariborska zasedba požela navdušujoče odzive in odmevnost največjih ameriških medijskih hiš. Naslednje leto ga bodo postavili na oder enega najpomembnejših evropskih glasbenogledaliških festivalov – Operadagen (Operni dnevi) v Rotterdamu.
Projekt Was haben Sie gegen Bauern, Gnädige Frau (2013) govori o nemški zgodovini in kulturi ter njunih učinkih na sodobno Nemčijo in na širše polje Evrope – Zgodba o nekdanjem hrvaškem vojaku, ki je danes gastarbajter v Nemčiji.
When the mountain changed its clothing (2012) svoj navdih črpa iz rezijanske ljudske pesmi Da pa Ćanynu. Po Goebbelsovih besedah nabite slike izhajajo iz izjemne energije mladih protagonistk in odražajo družbene transformacije: hitre politične, socialne in kulturne spremembe v regiji, od koder prihajajo izvajalke. Starega ni več, novo pa je še vedno nedosegljivo. Ob tej predpostavki se zbirajo in igrajo navidezno nenevarne igre, recitirajo verze, pojejo pesmi in ustvarjajo poetično grozeče podobe.
V letu 2008 je Karmina Šilec za projekt Iz veka vekov prejela nagrado Mednarodnega gledališkega inštituta ITI na tekmovanju Music Theatre Now v kategoriji »Glasba onkraj opere«.
Produkcije, ki so v zadnjih letih zaznamovale delovanje Carmine Slovenice (Toksični psalmi, When the Mountain Changed its Clothing, Placebo ali Komu potok solz ne lije, Rusalke, CS Light, Prošnja za besede, Slovenski zvoki, Adiemus …), redno doživljajo svoje uprizoritve na gostovanjih, razpetih med domačimi in tujimi tlemi.
Karmina Šilec v odlomku iz dokumentarnega filma spregovori o nastajanju in pripravi predstave Placebo ali Komu potok solz ne lije (2012), kjer se v 14 slikah prepleta glasba Pergolesija, Cooperja, Vivaldija, Bacha, Vaska in mnogih drugih.
______________
* Ideja Choregie predstavlja dve polji: umetniški princip ustvarjanja glasbeno-scenskih projektov in specifično metodo dela z ansambli, ki jo je razvila Karmina Šilec. Choregie so dogodki, ki odražajo novo v smislu umetniške forme, tako v glasbi, libretu ali odrski postavitvi in imajo prostor za eksperimentiranje oziroma iskanje drugačnega glasbenega in gledališkega besednjaka.
