Stanko Polzer – dobitnik Gallusove listine 2014

»V napetostnem razmerju med ohranjanjem slovenske narodne pesmi ter odprtostjo za vse druge pevske izzive in kulture«

NZ_14_05_Polzer_2013_Polzer_Foto_Gabriel_Hribar_obrezana_www

Gallusova listina je poleg Gallusove plakete najvišje priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za dolgoletno strokovno in organizacijsko delo, kulturno vzgojno in mentorsko delo, analitično, raziskovalno in publicistično delo, ki je pomembno vplivalo na razmah ljubiteljske kulturne dejavnosti na glasbenem področju. Letos jo je prejel Stanko Polzer, med drugim tudi zborovodja Mešanega pevskega zbora Danica iz Šentprimoža v Podjuni, v občini Škocjan ob Klopinjskem jezeru.

Stanko Polzer se je rodil leta 1962 v Celovcu. Odraščal je v pevsko zelo dejavni družini, ki je bila vseskozi povezana s Slovenskim prosvetnim društvom Danica, kjer petje nikoli ni služilo samo razvedrilu, temveč zmeraj tudi ohranitvi domače slovenske besede na vasi. Ljudsko šolo je obiskoval v Šentprimožu v Podjuni. Obiskoval je Slovensko gimnazijo v Celovcu in se nato izobraževal na Glasbeni visoki šoli v Gradcu, kjer je študiral šolsko glasbo, instrumentalno glasbeno vzgojo in dirigiranje pri prof. K. E. Hoffmannu, ki je izobrazil celo vrsto današnjih avstrijskih zborovodij. Dve leti je bil član profesionalnega zbora Pro Arte, ki je redno sodeloval na avantgardnem festivalu Steirischer Herbst. V Gradcu pa je sodeloval tudi v ansamblu vokalne pop glasbe Voice Company (danes Voice Factory), kjer si je pridobil pomembne izkušnje za interpretacijo te glasbene zvrsti. Preden je leta 1992 po stricu Hanzeju Kežarju v domačem kraju prevzel Mešani pevski zbor Danica, je vodil nekaj časa MePZ Peca v Globasnici. Z Danico, ki jo je okrepil še z drugimi zbori in člani Slovenske filharmonije, se je lotil nekaj pomembnih skladb s področja zborovsko-orkestrske literature. S projektom Koroški pušeljc se je posvetil koroški pesmi tako v tradicionalni kot tudi v sodobni priredbi. Koncert z naslovom Lux stellae pa je vseboval bisere duhovnih skladb različnih slogovnih obdobij. Na zborovskem tekmovanju Naša pesem 2005 v Mariboru je z MePZ Danica dosegel srebrno plaketo. Leta 2012 so koroški ORF, Kärntner Sängerbund in dnevnik Kleine Zeitung razpisali tekmovanje koroških zborov. Danica je sodelovala z mladinskim in mešanim pevskim zborom in z mešanim zborom dosegla naslov Kärntner Chor des Jahres 2012 (Koroški zbor leta 2012).

Mag. Stanko Polzer poučuje glasbeno vzgojo na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, kjer vodi tudi Mladinski zbor, ter nauk o glasbi, izobrazbo glasu in zborovodstvo pri slovenski Glasbeni šoli na Koroškem.

Gospod Polzer, ko ste prejeli Gallusovo listino, je bilo rečeno, da ste vnesli na pevsko prizorišče nov pristop do pevskega izročila in ste znali navdušiti pevke in pevce tudi za zahtevno mednarodno glasbo oz. petje in da ste z zahtevnimi glasbenimi projekti dokazali, da so amaterski (društveni) koroški zbori zmožni izvajati vrhunske skladbe svetovne literature. Kaj so bili vaši zahtevnejši glasbeni projekti z MePZ Danica?

Ne bom navajal vsega. Omembe vredne se mi zdijo predvsem predstavitev Orffove kantate Carmina Burana leta 1994, Schubertove maše v Es-duru ob skladateljevem jubileju leta 1997, izvedba vseh petih kantat Božičnega oratorija skupaj z Madrigalchorom Klagenfurt v Bachovem letu 2000 in predstavitev Rodrigove skladbe za zbor in orkester Cantico de San Francisco de Asis.

Carmina Burana v celovškem Domu glasbe, 1994 Foto: arhiv SPD Danica

Carmina Burana v celovškem Domu glasbe, 1994
Foto: arhiv SPD Danica

»Kot strokovnjak odpirate širšemu krogu pevcev in poslušalcev nove pevske svetove ter jih ob tem vestno spremljate in vodite,« je bilo rečeno. Ko ste pred petindvajsetimi leti začeli (še kot študent) z MePZ Danica s Schubertovo mašo v G-duru, ste imeli pred sabo pevce, ki se s tako pevsko literaturo prej niso ukvarjali. Kakšni so vaši spomini na te prve izkušnje?

Spominjam se osnovnega zaupanja s strani takratnega vodja, mojega strica Hanzeja Kežarja. V zboru pa so bila mnenja različna. Nekateri so se bali, da bi si glasbeno, organizacijsko in finančno ne naložili prevelikega bremena, drugi pa – in to je vse do danes večina v zboru – so bili pripravljeni vložiti dodatno energijo v študij in pripravo projekta. Petje z orkestrom je pomenilo seveda tudi intenzivno pripravo s korepetitorjem, kar je bila za pevce povsem nova izkušnja. Spominjam se tudi, da mi je uspelo pridobiti kot soliste nekaj zelo dobrih kolegov z graške glasbene visoke šole. Za pevce Danice se je s tem projektom začelo občasno sodelovanje s profesionalnimi glasbeniki.

Pevce, ki pojejo pri vas, ste gotovo znali vzgojiti, da so vam sledili. Kako pa je s publiko, saj Šentprimož z okolico nima meščanskega zaledja ali publike, ki rada posluša tudi težje sodobne skladbe ali klasično glasbo?

Mislim, da je treba tudi podeželski publiki nuditi zahtevno glasbeno literaturo. Pri nas je to dolgotrajen proces počasnega pridobivanja zaupanja. V svojih projektih skušam postavljati različna težišča in opažam, da se zaledje oziroma potencialna publika MePZ Danica z leti veča. Na naše koncerte prihajajo tudi iz večjih mest, po drugi strani pa se tudi mi samozavestno predstavljamo s svojim delom v večjih mestih Koroške.

Leta 2007 ste z zborom naštudirali program Danica – mav drhač – koncert z vokalno pop glasbo. Katere izkušnje ste pridobili s tem projektom?

Kot študent glasbe sem sodeloval v štajerskem vokalnem ansamblu Voice Company, ki je deloval po zgledu angleške skupine The Flying Pickets. V tem sklopu sem si nabral kar nekaj izkušenj in glasbene literature, ki jo je bilo treba le še prirediti za mešano zasedbo. Prepevanje vokalne pop glasbe v velikem zboru je poseben glasbeni in tehnični izziv. Želel pa sem s tem projektom seveda nagovoriti predvsem tudi mlajše pevke in pevce. Najmanj polovico programa pa smo peli tudi v različnih malih skupinah. Tako sem upal, da se bo vsak posameznik utrjeval kot samostojen pevec/samostojna pevka. Celoten koncert smo peli s pomočjo tehnične ojačitve glasov. Petje z mikrofoni pa zahteva veliko treninga. Skratka – za nas vse je prinesel ta projekt veliko novih vidikov, predvsem pa si upam trditi, veliko veselja ob delu.

Stanko Polzer ob koncertu Lux stellae v Šentprimožu, 2012 Foto: arhiv SPD Danica, Stefanie Starz

Stanko Polzer ob koncertu Lux stellae v Šentprimožu, 2012
Foto: arhiv SPD Danica, Stefanie Starz

Kljub vsej odprtosti pa ne zanemarjate pevskega izročila, iz katerega izhajate in s katerim ste odraščali, torej gojite z zborom tudi koroške ljudske pesmi. Kakšno mesto ima prav »domača pesem« v vašem delovanju?

Srečen sem, da kljub najrazličnejšim glasbenim projektom nikoli ni bila vprašljiva naša narodna pesem. Želim si, da bi bila domača pesem še naprej neke vrste humus, na katerem se razvija naše pevsko delovanje. V Šentprimožu jo prepevamo v Kernjakovih, Kramolčevih in tudi sodobnejših priredbah Lojzeta Lebiča ali Edija Oražeja. Tradicija in razvoj, ali drugače rečeno narodna pesem v novih priredbah, zame nista nasprotje, ampak znak spoštovanja narodnega izročila in nadaljnjega razvijanja le-tega.

Znano je, da veliko pozornosti namenjate zborovskemu zvoku. Bi o tem kaj povedali?

Barva človeškega glasu, še posebej, če se pojavi v zboru, je področje, o katerem bi lahko govoril na dolgo in široko. V njem so zajeta vprašanja fonetike, pevske tehnike, zakonitosti alikvotnih tonov in še marsikaj drugega. Bistveno v mojem razvoju je bilo srečanje s Carlom Högsetom, dirigentom norveškega zbora Grex Vocalis. Obisk zborovodskega tečaja pri njem mi je odprl oči in ušesa za pomen delnih tonov ob prepevanju v zboru. Zavestno ojačevanje alikvotov pojmujem kot enega od ključev v razvijanju zborovskega zvoka. Seveda pa dosledno še pred razmnoževanjem skladb vpisujem v partiture najvažnejša navodila za ustrezno izgovorjavo. Tako se izognem dolgotrajnim diskusijam ob pevski vaji. Poleg enotne izgovorjave je seveda pomembno izenačenje vokalov, ki ga vadimo ob upevanju.

Vsak pevovodja se s časom malo obrabi ali izčrpa. Kako se motivirate sami, kje si naberete nove energije?

Od svojega 15. leta starosti naprej sem poleg glasbenega študija redno obiskoval tudi najrazličnejše zborovodske tečaje v Avstriji in Sloveniji. Tako sem doživel legendarnega gospoda Branka Rajštra, Roberta Sünda, Erica Ericsona in mnoge druge strokovnjake svetovnega kova. Na ta način dobivam nove impulze in skušam ostati v neki stalni notranji pripravljenosti za učenje. Ob seminarjih pogosto slišim že poznano v ‘novi obleki‘, spoznavam novo literaturo in nove didaktične pristope. Mislim, da bi postajalo problematično najpozneje potem, ko bi dajal vtis, da že vse vem in vse znam. Zaenkrat sem še poln radovednosti in energije. Upam pa, da bom spoznal, kdaj je pravi trenutek za umik in predajo dela v mlajše roke.

Mešani pevski zbor Danica, 2013 Foto: arhiv SPD Danica, Gabriel Hribar

Mešani pevski zbor Danica, 2013
Foto: arhiv SPD Danica, Gabriel Hribar

Poleg dela z MePZ Danica se udejstvujete tudi v izobrazbi zborovodij. Kakšne izkušnje ste si nabrali?

Nekaj let sem bil v umetniškem gremiju Chorakademie Kärnten, ki se kot del koroškega Bildungswerka zavzema za načrtno izobrazbo bodočih zborovodij na Koroškem. S svojim sodelovanjem sem skušal vnašati tudi slovensko zborovsko literaturo v njihovo izobraževalno ponudbo in informirati nemške kolege o delovanju slovenskega zborovstva na Koroškem. Leta 2012 sem prejel vabilo koroškega Sängerbunda za sodelovanje na poletnem seminarju v Šentjurju ob Dolgem jezeru (St. Georgen am Längsee). Tam se srečujejo mladi zborovodje iz cele Koroške za tedenski seminar. Tudi v tem primeru so me nemški kolegi prosili predvsem za predstavitev slovenske zborovske literature. Intenzivno delo in odprtost seminaristov sta mi pokazala, da se odnos do Slovencev izboljšuje.

Najvažnejše pa je seveda delo v okviru Glasbene šole na Koroškem, kjer ponujamo dvoletno modularno zborovodsko izobrazbo. Na mesečnih srečanjih v Celovcu skupno intenzivno obdelujemo teme, kot so tehnika dirigiranja, nauk o harmonijah, petje po notah ipd. Dodatno pa kandidatke in kandidati vsak teden obiskujejo izobrazbo glasu in partiturno igro. Morajo pa opraviti tudi kar nekaj študijskih ur z aktivnim delom pred kakšnim zborom. Ta tečaj se stalno ponuja, izvaja pa se, ko se najavi vsaj 5–6 oseb.

Kako doživljate zborovsko sodelovanje med koroškimi Slovenci in Slovenijo?

Veliko se sicer govori o skupnem slovenskem kulturnem prostoru, toda imam občutek, da se premalo napolnjuje z vsebinami. Živimo v obdobju, ko smo informacijsko sicer povezani kot še nikoli prej v zgodovini, a kljub temu se kot Korošci premalo zanimamo za izredne zborovske dosežke slovenskih zborov, za izobraževalne ponudbe in novejšo slovensko zborovsko literaturo. Vzrokov za to je več. Je malomarnost, je še zmeraj obstoječa meja v glavah, je dejstvo, da primanjkujejo človeški stiki od matice do zamejstva. Tako žal ostaja dejstvo, da smo, če hočemo, po elektronski poti sicer kar dobro informirani, manjkajo pa nam skupni projekti, skupna izobrazba, skratka, skupna doživetja.

Podelitev Gallusove listine na tekmovanju Naša pesem 2014 v Mariboru Foto: Janez Eržen

Podelitev Gallusove listine na tekmovanju Naša pesem 2014 v Mariboru
Foto: Janez Eržen

»Delovati v napetostnem razmerju med ohranjanjem slovenske narodne pesmi ter odprtostjo za vse druge pevske izzive in kulture«, je to tudi v bodoče vaš cilj? Kaj načrtujete v bližnji bodočnosti?

Sanjam in delujem v smer ustanovitve nove alpe-jadranske zborovske akademije. Ta naj bi vključevala slovenske, nemške in italijanske zborovske strokovnjake. Z evropskimi projekti bi povezovala zbore, skladatelje in publiko na omenjenem področju. Tako bi imeli ob simpozijih in raznih drugih srečanjih sistemsko povezavo med zborovskimi dejavniki romanskega, germanskega in slovanskega kulturnega prostora. V takšni zborovski akademiji vidim možnost spoznavanja in s tem globljega razumevanja drug drugega. Tako bi zborovska kultura lahko soprispevala pomemben mozaični kamenček k neki bodoči Evropi, ki bo tudi v glavah brez meja.

Hvala lepa za pogovor!