Vokalna akademija Ljubljana s solisti in člani Orkestra Slovenske filharmonije

Vokalno-instrumentalni koncerti ob stoletnici začetka prve svetovne vojne

Krk, Ljubljana, Kromberk, 4.–6. julij 2014

NZ_14_08_Vokal_akad_Lj&SF_1_IMG_8895_low

Vokalna akademija Ljubljana je pod vodstvom Stojana Kureta v začetku julija izvedla tri koncerte ob stoletnici začetka prve svetovne vojne. V sodelovanju z italijanskim moškim zborom Coro filarmonico Trentino (zb. Sandro Filippi), solisti sopranistko Martino Burger, tenoristom Martinom Sušnikom in baritonistom Darkom Vidicem, člani Orkestra Slovenske filharmonije in nekaterimi drugimi instrumentalisti so pripravili vokalno-instrumentalni program, ki ima, kot je v programskem listu zapisal David Bandelj, »ob glasbeni tudi pomenljivo simbolično vrednost. Sodelovanje slovenskih in italijanskih glasbenikov na skupnem odru simbolizira začetek nove skupne poti preseganja nekdanjih delitev na Slovence, Italijane, Hrvate in Avstrijce, začetek medsebojnega sodelovanja, sobivanja in skupnega ustvarjanja na tem nekoč tako krvavem prostoru evropske celine.«

Na koncertih v katedrali na Krku, cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani in na prostem v amfiteatru ob Gradu Kromberk, pri katerih je koprodukcijsko sodelovala ustanova Imago Sloveniae, so zazvenela tri večja kantatna dela iz svetovne zakladnice za moški zbor in soliste ter pihalni orkester, med katerimi je treba posebej izpostaviti tudi prvo izvedbo prav za to priložnost napisanega dela skladatelja Ambroža ČopijaMissa pro pace. Ob njej smo slišali še Berlinski rekviem (Das Berliner Requiem) Kurta Weilla in Poljsko mašo (Polní mše, vojaška maša na prostem) Bohuslava Martinůja. »Vsa tri dela povezuje izredna angažiranost, ki je sad premisleka o burnih zgodovinskih spremembah in nas še danes nenehno nagovarja in pripomore k skupnemu soustvarjanju zgodovinskega spomina,« smo še lahko prebrali v predstavitvi koncerta, zato ima tak program »ne le visoko umetniško, ampak tudi močno humanistično vrednost«.

Po treh koncertih, pravi mali turneji obeh moških zborov, orkestra in solistov, bi lahko doživetja strnili predvsem v eno misel: gotovo je tokratni projekt Vokalne akademije Ljubljana pustil močan vtis. Najprej na ravni izbire programa, saj je občinstvo (celo tisto bolj počitniško na Krku) znalo ceniti zahteven in resen repertoar, vključno z (ali pa še posebej) noviteto slovenskega skladatelja, pri čemer se je nedvomno odzivalo na odtenke razpoloženj v posameznih stavkih skladb. Prav tako pa niso zaostajale same izvedbe, k čemur je pomembno prispevala tudi premišljena izbira solistov – uveljavljenih vokalistov mlajše generacije.

Z dirigentom Stojanom Kuretom in drugimi sodelujočimi smo se pogovarjali nekaj dni po končanih koncertih, ko so že lahko strnili svoje vtise in malo bolj od daleč pogledali na muziciranje v preteklih dneh.

Foto: Matej Vidmar

Foto: Matej Vidmar

V enem od napovednikov koncertov, ki so krožili po socialnih omrežjih, smo med drugim zasledili stavek, da program preseneča. Podobne izjave smo lahko neposredno po končanih koncertih slišali ločeno od več poslušalcev. Maestro Stojan Kuret, kako ste izbirali program?

Partituri Bohuslava Martinůja in Kurta Weilla mi je že pred petindvajsetimi leti priporočil prijatelj, ki na Pedagoški fakulteti v Olomoucu uči zborovsko dirigiranje in vodi zbor. Ko sem ju podrobneje analiziral, sem videl, da gre za izredni partituri, vendar zaradi sodelovanja velike instrumentalne zasedbe, ki jih zahtevata obe deli (pri Martinůju sodeluje kar šestnajst instrumentov), do izvedbe prej tudi zaradi velikega finančnega vložka žal ni prišlo.

Foto: Mankica Kranjec

Foto: Mankica Kranjec

Letos se je ob obletnici začetka prve svetovne vojne ponudila priložnost, da obe deli, ki sta sicer nastali v različnih obdobjih, izvedemo na skupnem koncertu. Kurt Weill je napisal laični rekviem na tekst Bertolta Brechta, v katerem izpostavlja različne poglede na smrt, smrt vojaka, mladega dekleta … Martinů je sakralnemu tekstu in odlomkom iz psalmov dodal še poezijo češkega pesnika Jiříja Muche.

Po zgradbi sta si popolnoma različna. Martinůjeva instrumentacija je izredno barvita, tematsko gradivo pa zajema iz češke motivike, ki jo lepo zakrije, tako da je rezultat popolnoma sodobna partitura, ki ves čas preseneča. Mene je presenetilo, kako uporablja zbor v dialogu z instrumenti, nekje enoglasno, v oktavah … Zelo lepo je znal izpostaviti barvne kombinacije instrumentov, tudi s pomočjo tolkal – v njegovem delu nastopa kar pet tolkalcev.

Tolkala imajo v vojaški maši Bohuslava Martinůja pomembno vlogo – na pavkah Darko Gorenc Foto: Aleš Rosa

Tolkala imajo v vojaški maši Bohuslava Martinůja pomembno vlogo – na pavkah Darko Gorenc
Foto: Aleš Rosa

Močno je prisoten vojaški element, ki se izraža v kombinaciji tolkal in treh trobent – maša je namenjena vojakom, preden gredo v boj. Uporablja še zanimivo kombinacijo dveh pikolov in dveh klarinetov, treh trobent, dveh pozavn in harmonija, ki je tudi stična točka obeh izvajanih del. Harmonij kot instrument povezuje zvok pihal in trobil s človeškim glasom. Fantastične barve doseže tudi s kombinacijo harmonija in klavirja. Domače, znano vzdušje ustvarjajo legato vložki tem, tematsko podajanje med pikoli in klarineti in vložki trobente z dušilcem. Vzdušje umiri s tematsko enakim materialom, ki se pojavi v harmoniju.

Berlinski requiem Kurta Weilla pa nove barve prinaša z vključitvijo dveh saksofonov v instrumentalni ansambel, kar je pritegnilo tudi Ambroža Čopija pri ustvarjanju Maše za mir ali Misse pro pace, ki jo jaz imenujem kar Rekviem za soško fronto. Ambrož je poleg mašnega ordinarija v rekviem vključil tudi dve pismi vojaka Alojza Praprotnika, ki se je boril na soški fronti in nekaj dni zatem, ko je pisma staršem odposlal, na fronti tudi umrl.

Klarinetista Darko Abram, Jurij Jenko in saksofonist Dejan Prešiček Foto: Mankica Kranjec

Klarinetista Darko Abram, Jurij Jenko in saksofonist Dejan Prešiček
Foto: Mankica Kranjec

Poznamo dve različici Berlinskega rekviema. Kako ste se odločili prav za to različico?

Res obstajata dve različici, vendar si niti muzikologi niso edini, katera je prva ali prava. Poleg tokrat predstavljene obstaja še lucernska, ki vsebuje še dodatna samospev in moški zbor. Sam sem se za predstavljeno različico odločil, ker je nekoliko krajša in se je tako dobro vključila v kontekst ostalih dveh del.

Na koncertih smo slišali tudi izvedbe novega dela Ambroža Čopija Missa pro pace. Kako se je skladatelj domislil tega, da v mašni ordinarij rekviema vključi tudi pisma vojaka, ki se je boril na soški fronti?

Z Ambrožem Čopijem sva se sprva sicer pogovarjala o rekviemu, ki naj bi bil v celoti bolj posveten in naj bi vseboval tekste, pisma, zapise vojakov s soške fronte, kasneje pa je sam izbral krajšo mašo brez Kyrie in Creda, ki je lažje izvedljiva, in jo je tudi napisal v različici za harmonij ali harmoniko ali klavir. V začetku si je predstavljal solista tenorja, kasneje pa sva se odločila, da bi bilo lepo, da se v rekviemu pojavi tudi ženski lik, in tako je solistično vlogo namenil sopranistki. Potem ko se je odločil za krajšo varianto rekviema, sem ga prosil, da doda še samospeva za tenor in harmonij na besedilo pisem Alojza Praprotnika.

Sopranistka Martina Burger Foto: Matej Vidmar

Sopranistka Martina Burger
Foto: Matej Vidmar

Delo Missa pro pace vsebuje tako lirične kot tudi ritmične, jazzovske dele z izrazito artikulacijo, morda njegov Pie Jesu celo nekoliko spominja na Pie Jesu Andrewa Lloyda Webra … Ga boste še izvajali?

Uspel je povezati bolj lirične, publiki všečne, čeprav še vedno tehtne, muzikalno kvalitetne dele v celoto, ki je bila všeč tudi izvajalcem. Seveda ga bomo še izvajali. Najprej že konec julija pri Ruski kapelici pod Vršičem na tradicionalni visoki slovensko-ruski slovesnosti.

Zanimivo in pomenljivo je, da ste na koncertu združili fante, katerih prastarši ali stari starši so se borili na frontah prve svetovne vojne.

Ko sem snoval idejo o koncertu, se mi je zdelo zanimivo, da bi k sodelovanju povabili tudi italijanski zbor iz Trenta pod vodstvom Sandra Filippija. Že vrsto let se poznava, ker je kot skladatelj sodeloval na natečaju, ki ga je pred leti priredil APZ Tone Tomšič. Takoj so bili pripravljeni sodelovati. Gre za večpomensko sodelovanje, ker koncertiramo z bivšimi sovražniki s front pred sto leti, s katerimi pa se danes dobro razumemo in skupaj živimo. Upamo, da bomo tudi zaradi tega sodelovanja koncert z večjo verjetnostjo uspeli ponoviti tudi izven naših meja.

Vokalna akademija Ljubljana in Coro filarmonico Trentino – slovenski in italijanski pevci, združeni v skupen moški zbor Foto: Mankica Kranjec

Vokalna akademija Ljubljana in Coro filarmonico Trentino – slovenski in italijanski pevci, združeni v skupen moški zbor
Foto: Mankica Kranjec

 

Foto: Mankica Kranjec

Foto: Mankica Kranjec

Morda se je publika spraševala, zakaj smo Ambrožev rekviem peli sami. Moram povedati, da je skladatelj partituro končal tik pred koncertom, tako da žal ni bilo časa, da bi italijanski kolegi delo naštudirali z nami.

Posebno vrednost in v ljubiteljskem svetu tudi redkost je predstavljal orkester, ki je bil v dobršnem delu sestavljen iz članov Orkestra Slovenske filharmonije, torej naše najimenitnejše glasbene ustanove. Kako je prišlo do sodelovanja z njimi?

Sodelovanje s filhamoniki je nadaljevanje sodelovanja Kvarteta rogov Slovenske filharmonije z Ženskim komornim zborom ČarniCe lani na koncertih v Grobljah in Murski Soboti. Gonilni sili kvarteta, Metod Tomac in Robert Prednik, sta bila hornista tudi v tokratnem orkestru. Ko se je ponudila ta priložnost in z njo potreba po velikem ansamblu, smo se najprej obrnili prav na Metoda Tomaca, ki je prevzel vlogo organizatorja orkestra. Zadoščenje in zadovoljstvo ob sodelovanju je bilo obojestransko in vsi smo si želeli še nadaljnjih skupnih projektov.

Sodelovali so tudi trije vokalni solisti mlajše generacije. Kako ste jih izbrali?

Tokrat se je ponudila priložnost, da posežemo po najboljših instrumentalistih in vokalnih solistih. Rad pomagam mladim in jim dam priložnost, še posebej tistim, ki so se na svojem področju že dokazali, a morda še niso tako izpostavljeni, kot bi si zaslužili. Vsi trije so se lepo izkazali. Ker smo imeli možnost sodelovati tudi z instrumentalisti Slovenske filharmonije, smo res želeli pokazati najboljše, kar zmoremo.

Tenorist Martin Sušnik in baritonist Darko Vidic Foto: Mankica Kranjec

Tenorist Martin Sušnik in baritonist Darko Vidic
Foto: Mankica Kranjec

Koncerte ste izvedli ob obletnici začetka prve svetovne vojne. Kaj vam osebno pomeni ta obletnica velike svetovne tragedije?

Med drugimi je tudi moj dedek v več vojskah bojeval te boje, tako da sem se ga ob izvedbah tudi spominjal. Več naših družin je bilo vpletenih v ta krvoločen boj, ki ni poznal milosti, usmiljenja in vzroka, zakaj se je to zgodilo.

S tem programom ste izvedli tri koncerte na Krku, v Ljubljani in na Kromberku. Kako, da ste enega od koncertov izvedli na Hrvaškem, na otoku Krk?

To je presenetilo tudi nas. Nekdanji predsednik zbora dr. Mitja Kovač se je spomnil našega sodelovanja na otoku pred nekaj leti, poslal je ponudbo, ki je padla na plodna tla, saj je koncert podprlo tudi hrvaško kulturno ministrstvo. Iskali so koncert, ki bi obeležil obletnico začetka prve svetovne vojne, v kateri je padlo tudi veliko hrvaških mornarjev, saj je bila avstro-ogrska mornarica povečini sestavljena iz njih.

Koncert je bil tudi organizacijsko in logistično zahteven, saj ste uporabljali velik instrumentarij. Kdo je poskrbel za organizacijo in logistiko projekta?

Projekt je potekal v režiji Vokalne akademije Ljubljana. Ob tej priložnosti moram pohvaliti predsednika zbora dr. Daniela Svenška, ki je poskrbel, da je organizacija projekta tekla gladko in nemoteno, kar je velik zalogaj za amaterski zbor. Pri slovenskih koncertih smo koprodukcijsko sodelovali tudi z ustanovo Imago Sloveniae, predvsem pri koncertu na prostem na Gradu Kromberk z ozvočenjem, svetlobno kuliso in snemanjem RTV Slovenija je bil velik vložek v njihovi režiji, za kar bi se lepo zahvalil direktorju Imaga, g. Janošu Kernu.

Kako so bili s koncertom zadovoljni vaši sodelavci in gosti?

Že po prvem koncertu smo bili zadovoljni z izvedbo. Razmere so bile spet nove in nekoliko nepredvidljive na zadnjem koncertu na Kromberku, kjer smo program izvajali ozvočeni, vendar smo ozvočenje, glede katerega sem sicer vedno skeptičen, ob dovzetnosti tonskega mojstra za naše povratne informacije tokrat uspeli dobro ukrotiti. Zahvaljujem se vsem, ki so pripomogli, da smo projekt lahko izpeljali na tako visoki ravni.

Koncert v amfiteatru ob Gradu Kromberk z ozvočenjem in svetlobno kuliso Foto: Matej Vidmar

Koncert v amfiteatru ob Gradu Kromberk z ozvočenjem in svetlobno kuliso
Foto: Matej Vidmar

Daniel Svenšek, kot predsednik Vokalne akademije Ljubljana ste bili gonilna organizacijska sila projekta. S kakšno motivacijo ste se spustili vanj, kakšni so vtisi in kako gledate na projekt zdaj, ko je zaključen?

Zaključen, in to zelo uspešno, je sklop treh koncertov, projekt pa bo, kot je bilo že sprva zamišljeno, tekel naprej in torej upam na občasne ponovitve. Organizacijsko-finančni vložek je tolikšen, da je to zelo smiselno – finančna konstrukcija se bo izravnala šele z eno, bolje dvema ponovitvama. Naj povem, da projektna podpora s strani Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ki relativno gledano ni bila med manjšimi in jo na tem mestu hvaležno omenjam, prispeva manj kot sedmino proračuna treh koncertov. Zato lahko projekt živi naprej samo s prodajo koncertov, kar je tudi prav. Zagona projekta pa ne bi bilo brez sredstev, ki smo jih akumulirali v zadnjem letu ali dveh predvsem na račun tega, da redno delujemo ljubiteljsko. Če si to lahko privoščiš, imaš možnost, da nato z akumulacijo narediš nekaj večjega, vidnejšega, ambicioznejšega.

Poleg dejstva, da gre za velika vokalno-instrumentalna dela, ki so za nas, ki povečini delujemo a cappella, vedno navdušujoča sprememba in osvežitev in ki smo jih tokrat v povezavi s stoletnico osmislili tudi vsebinsko, me je še posebej motivirala možnost sodelovanja z instrumentalisti iz tako imenitnega korpusa, kot je Orkester Slovenske filharmonije. Moram reči, da je bil z njimi užitek delati. Niso samo odlični in profesionalni, ampak so tudi s srcem predani glasbi, do česar ljubitelji nikoli ne ostanemo ravnodušni. Tudi solisti so navdušili in s strani organizatorja na Krku, kjer naša vokalna stremljenja manj poznajo, je do mene prišla neposredna pohvala glede izbire solistov.

Solisti Darko Vidic, Martin Sušnik in Martina Burger Foto: Matej Vidmar

Solisti Darko Vidic, Martin Sušnik in Martina Burger
Foto: Matej Vidmar

V ta glasbeno-finančno-logistični zalogaj sem šel kar nekoliko predrzno, z namenom, da bi ugotovil, kje bomo začutili meje, ki jih vendarle določa ljubiteljsko delovanje. S pomočjo g. Metoda Tomaca, ki je v najučinkovitejši možni meri prevzel organizacijo orkestra, kar zelo cenim, g. Dejana Prešička – obema sem zelo hvaležen –, nekaterih naših fantov, ki so skrbeli predvsem za zahtevno logistiko instrumentov, koordinacijo gostov iz Italije ter pripravo materialov, ustanove Imago Sloveniae kot koproducenta se je stvar dala dovolj elegantno speljati. Seveda se pozna odsotnost ustaljenih postopkov, ki so za profesionalne institucije rutinski, in je treba lastnoročno poskrbeti za vsak stol, pult, lučko, tolkala, harmonij, prevoze vsega tega …

Pri ponovitvah je treba ciljati tudi izven naših meja, saj je absorpcijska moč domačega kulturnega prostora razmeroma šibka, v teh časih še posebej. Predvsem gre za izredno kvaliteten in razgiban ter tudi poslušljiv program, ki me je nadvse prijetno presenetil. Lepo je bilo spremljati nastajanje novega Čopijevega dela, vse do orkestracije, ki je prišla na pulte, kot se za noviteto spodobi, tik pred prvo vajo. Nad Martinůjevo kantato sem pa sploh navdušen, polna je ritmično razgibanega in kontrastnega dogajanja ter hkrati prelepa celota, ki ne skriva češke simfonične tradicije. Čudovita orkestracija nas vseskozi razvaja z očarljivimi barvnimi kombinacijami. Kot radostni kontrast grozečim vojaškim elementom se pojavljajo svetlejše, prosojno čiste zvočne barve, ki jim dajeta karakter pikola. Za to delo se mi nasploh zdi značilna ambivalentnost, kakor tudi za to, kar se godi v notranjosti vojaka, ki se podaja v boj. Zelo mi je všeč tudi domiselna raba klavirja, ki daje posebno barvo tolkalom. Zaradi tega dela še prav posebej upam, da bomo koncert uspeli ponoviti.

Foto: Matej Vidmar

Foto: Matej Vidmar

 

Foto: Matej Vidmar

Foto: Matej Vidmar

Metod Tomac, kako kot dolgoletni hornist Orkestra Slovenske filharmonije skozi profesionalno perspektivo ocenjujete sodelovanje z Vokalno akademijo Ljubljana? Kaj je vplivalo na odločitev za ta projekt, kako so potekale skupne priprave v tednu pred koncerti in kakšen je bil odziv publike?

To sodelovanje je bilo zame prijetna, osvežujoča izkušnja, še posebej pa poleg same umetniške kvalitete cenim entuziazem pri pripravi projekta. Na odločitev je nedvomno vplival program, pa seveda tudi kakovost izvajalcev, se pravi Vokalne akademije Ljubljana in dirigenta Stojana Kureta. Program je zelo atraktiven zaradi same kakovosti avtorjev kot tudi zaradi zasedbe komornega ansambla in zbora ter solistov. Tudi noviteta je po mojem mnenju primerna v vseh vidikih projekta.

Profesionalni instrumentalisti vedno znova odkrivamo nova polja ustvarjalnosti, saj je glasba takorekoč neizčrpna ne glede na to, da se z njo ukvarjaš vsak dan in da se desetletja dolgo vsak teden srečuješ tako z novimi kot že znanimi programi. Sicer se stalno nahajamo v vseh vrstah zasedb, orkestrskih, komornih, vokalno-instrumentalnih idr., vendar je vsako sodelovanje privlačno, če so le glavni akterji na ustrezno visoki ravni. V nasprotnem primeru postane proces mučen. Zato sem bil vesel, da je dirigent Stojan Kuret zelo poglobljeno in natančno pripravil izvedbe. Odziv publike je bil zelo dober, občinstvo je bilo številno in toplo. Morda bi le na Krku pričakoval nekaj več ljudi, vendar ne poznam tamkajšnje koncertne tradicije, zato težko ocenjujem. Posebej navdušujoč je bil odziv publike v šentjakobski cerkvi v Ljubljani.

Naj zaključimo s komentarjem direktorja Imaga Sloveniae Janoša Kerna, ki je v izjavi za RTV Slovenija povedal:

Z g. Kuretom radi sodelujemo, ker vedno prepriča. Je vrhunski, njegovi projekti so na izjemno visoki kakovostni ravni, tako da odločitev nikoli ni težka. Gotovo je bil to eden od vrhuncev letošnjega poletja Imaga Sloveniae.

Foto: Matej Vidmar

Foto: Matej Vidmar

 

Pri projektu so sodelovali instrumentalisti:

Pikolo: Patricija Mihelač Korica, Eva Arh

Klarinet: Jurij Jenko, Darko Abram

Saksofon: Dejan Prešiček, Ajda Antolovič

Fagot: Leonardo Calligaris, Paolo Calligaris

Rog: Metod Tomac, Robert Prednik

Trobenta: Roman Podlesnik, Dejan Glamočak, Alojz Kompan

Pozavna: Žan Tkalec, Wolf Hagen Hoyer

Klavir: Aleksandra Verbicka

Harmonij: Tomaž Sevšek Šramel

Kitara, banjo: Emir Ibrakić

Pavke, tolkala: Darko Gorenc

Tolkala: Matevž Bajde, Jože Bogolin, Barbara Kresnik