»Punce, oktobra vas torej peljem v Španijo, ups, Katalonijo,« je Aleš Sedušak lani spomladi sklenil novico o prijavi na Canta al mar, mednarodni zborovski festival, ki ga je nemški organizator Interkultur petič zapored priredil v Calelli in Barceloni. Mladi zborovodja je s svojimi besedami dosegel učinek, ki si ga je pri nenehno kokodakajoči pevski jati želel doseči od prvega zamaha dalje: trinajst osuplih ženskih pogledov se je kljub odprtim ustom molče zazrlo vanj.
Široko odprte oči so izražale hkrati navdušenje in dvom. Vox Annae je namreč komorni ženski pevski zbor iz Tunjic pri Kamniku, kar vsakomur, ki mu je satelitska navigacija kdaj zakuhala motoviljenje tod okoli, pove vse. Tunjice, narečno Tun’ce, premorejo na svojih bregačah kakih sedemsto prebivalcev bruto, z grapami in gmajnami vred … Tiste pevke, ki ne živimo v Tunjicah in prihajamo na vaje čez grič ali dva, smo z njimi povezane prek sorodnikov ali srčnih izbrancev. Zbor se od drugih udeležencev mednarodnih zborovskih tekmovanj razlikuje še v tem, da ga vodi še ne tridesetletni Aleš Sedušak, »maturant« Troštove orglarske šole, ki v prostem času poje, orgla in vodi zbore, preživlja pa se kot računovodja.
Zgodba Aleševih punc iz Tun’c bi bila torej pravšnja za nizkoproračunsko in srce parajočo telenovelo, še zlasti zato, ker nas poleg petja povezuje delitev bolečih in osrečujočih osebnih zgodb, ki nam jo omogočajopozno večerna druženja na intenzivnih vajah in daljših pevskih poteh. Naš starostni razpon sega od najstniških let in onkraj Abrahama, na paleti naše izobrazbe, poklicev in značajev se znajdejo vsi odtenki od zemeljskih do nebesnih, a morda prav zato pevske izzive nekajkrat letno obogatimo še s storitvami skupine za samopomoč.
Vox Annae – Anin glas pri sveti Ani
Foto: Gašper Plevel
Vox Annae, triinpolletna gazela
Zgodovino zbora povzemimo z besedami predsednice Marjane Krumpestar in mednje vpletimo nekaj aktualnih popestritev: Spomladi leta 2013 smo ljubiteljice bolj in manj zahtevnega petja v Tunjicah sklenile, da ustanovimo ženski zbor, v katerem bi združile svoje pevske talente, hkrati pa kakovostno izkoristile prosti čas, kar je za osebno zadovoljstvo v današnjem prehitrem vsakdanu še kako pomembno. Poimenovale smo se Vox Annae, v slovenskem prevodu Glas Ane ali Anin glas. Naše ime poleg optimistične zvočnosti žlahtní še njegov dvojni pomen: Vox opredeljuje pevsko dejavnost, Anna pa simbolično pripadnost zbora domačemu kraju s prelepo baročno cerkvijo Sv. Ane, ki iz objema tunjiškega gričevja in Kamniško-Savinjskih Alp zre vse do Triglava.
Tunjice, daljne in tihe
Foto: Miha Zabret
Vodenje zbora smo zaupale domačinu Alešu Sedušaku, ki s svojim blagim in hkrati odločnim značajem omogoča prijetno vzdušje v zboru, z zavzetostjo in predanostjo delu pa posameznice in sestav kot celoto spodbuja h glasbenemu napredku in vse večjim ambicijam. V dobrih treh letih smo se poleg številnih prireditev v domačem kraju z okolico udeležile medobčinskih in regionalnih tekmovanj odraslih pevskih zborov, kjer smo bile prepoznane za obetajoč zbor. To dokazuje predlanski uspeh na regionalnem tekmovanju v Žalcu, kjer smo osvojile zlato priznanje ter priznanje za najboljšo izvedbo skladbe, napisane od leta 1985 do danes. Čeprav nam je uspeh tega tekmovanja, ki mu je lani stopilo ob bok še enako mnenje strokovne spremljevalke občinske revije, odprl vrata na državno tekmovanje v Mariboru, se tja morda odpravimo kdaj kasneje. Zborovodja je presodil, da je sezona ravno pravšnja za mednarodno zborovsko srečanje, ki ga je izbral iz zahtevnejše ponudbe tako imenovanega zborovskega turizma.
Ambasadorke Slovenije in konzulke Kamnika s tun’škim nuncijem pred Sagrado Familio
Foto: arhiv Vox Annae
Je možno pisati o zborovskem turizmu brez slabšalnega prizvoka?
Da je naš zborovodja računovodja, se ne le rima, ampak pride še kako prav. Zaradi spleta kadrovskih okoliščin je zbor konec avgusta lani okronal Marjano za novo predsednico, Alešu pa je poleg naporov umetniškega vodenja padla sekira še v grenki méd organizacije od a do ž. Od aranžmajev za prevoze, bivanje in oglede do žuriranja, bolje rečeno, skrajnega truda, da do njega ni prišlo prezgodaj. Seznanile smo se z vrhunskimi in še kako učinkovitimi vzgojnimi prijemi, zaradi katerih smo se tudi vseh zvijač polne žurerke prelevile v skesane najstnice, zalotene ob nedovoljenem pivu. O, kako je teknilo! Aleševi senzorji so naš pobeg seveda zaznali, a nas je modro prepustil lastni popoprani vesti.
Takoj ko smo se okitile z dvema zlatima priznanjema, smo se v Calelli, prepolni pevcev in drugih turistov, posedle v pozicijo skupine za samopomoč, Aleša ustoličile na sredino in natakarici prepustile kolikor mogoče počasno pripravo sangrie. Tako osredotočeni smo bili le še med duhovno pripravo na barcelonska tekmovalna koncerta, ki smo jo izvedli ob litrih čaja gostoljubnega Bara Pi ob cerkvi Santa Maria del Pi. (Opomba: Kljub zlobnim natolcevanjem ne gre za zaroto kakega podtalnega matematičnega lobija častilcev Svete Marije razmerja med obsegom in premerom kroga. Barcelonski Pi pomeni Pinus/pinos, torej bor.) Mariji v puščavi in Mariji v trnju, ki se ji(ma) priporočamo Slovenci, se zdaj pridružuje še barcelonska Marija borovega drevesa, od nedavnega zavetnica Aleševih punc iz tun’c.
Kako Aleš postavi trinajst Tun’čank v vrsto? Takole.
Foto: arhiv Vox Annae
Aleš nam je v zaključnem nagovoru natočil čiste sangrie … in čaja in piva. »Zdaj napoči čas, ko bo marsikdo naš dosežek pomnožil z nič. Spremljajte komentarje, berite odzive, srečujte se z ignoranco. Pojdite prek tega. To je pedalni ton našega uspeha.«
Prvi grenko začinjeni odziv je kaj hitro kanil v moj e-nabiralnik. »Ne moreš verjeti, praviš, a verjamem, ker sem na podobnem tekmovanju lani tudi osvojil tri zlate, ob tem pa še s svojo priredbo prvo mesto v tekmovalnem programu zabavne glasbe. Te festivale pojmujem zgolj kot turistične, in ne toliko kot merilnike kvalitete. Seveda pa dajo zborom boljše občutje za delo naprej – žal pa tudi mnogim posameznikom krila, da se postavljajo s ‘svojimi’ dosežki …« Kljub strelicam gre za dobronamerno pismo, ki opozarja na različne ravni mednarodnih tekmovanj. Seveda, Arezzo je povsem druga zgodba in Čarnice so le ene – tega se še kako zavedamo, nč bat, vem, da je do tja nekaj svetlobnih let, sem pritrdila znancu. In dodala: turističnih zborovskih ponudb kar mrgoli; z UPZ Emil Adamič sem bila v Bratislavi na Slovakia Cantat in grem drugo leto tja še s KPZ Mysterium, vendar je Španija bolj simpatična, tudi zaradi bolj dodelane organizacije in lepšega odnosa organizatorjev do pevcev.
Ko organizator razgali dušo
Ljubeznivost Kataloncev in organizatorjev Interkultur je brez primere. Od osebja na barcelonski podzemni železnici, ki je ravnalo z vaškimi dekleti kot s kraljicami in jim je bilo v vsakem trenutku pripravljeno priskočiti na pomoč v navidezni zmešnjavi tirov in vozlišč, pa natakarjev, ki so nam v Barceloni in Calelli dali vedeti, da smo osvojile njihova utrujena srca, vsakodnevno razočarana ob prenažrtih in prenapitih all-inclusive gostih z vseh vetrov, priznanje pa so nam izrekli tudi neposredni organizatorski čudodelniki festivala Canta al mar.
»Že v prvem trenutku ste bile naše favoritke. Odprte in vedre, spoštljive do našega truda, da bi začetni kaos, ko ni prav nič teklo po načrtih, utirili v festivalsko vzdušje. Vaš iskreni ‘nič hudega, še vse bo v redu’ je osmislil naša prizadevanja. Brez tonske vaje, brez prave priprave ste prve nastopile na otvoritvenem koncertu in utrle pot do zlatih priznanj švedskim in indonezijskim študentom glasbe ter osupljivim otroškim glasovom čeških Motýlov, metuljčkov. Z vašo do grama stehtano ročno prtljago ste potrpežljivo ropotale sem ter tja po Calelli, ko smo vas zaman pošiljali od Poncija do Pilata in nazaj; bile ste polne smeha, nasmeha in razumevanja, morda tudi zato, ker vaš zborovodja niti za trenutek ni podlegel nestrpnosti. Upevale ste se na trgu med turisti, ki so v vas takoj namerili svoje bliskavice in mikrofone. V nekaj minutah ste prestopile z vlaka v prezbiterij cerkve sv. Marije in sv. Nikolaja in že s prvo skladbo … uprle svoje oči v nebo. Medtem ko je vaš rojak Primož Kerštanj, žirant za ljudsko in pop glasbo, čutil vašo utrujenost, vas je tajvanska žirantka, sedeča ob njem, že ob prvih akordih sprejela v svoje srce. Slovenija, le kje je to? Tun-če, je ime vaše vasi mukoma izgovorila napovedovalka. Veliko zasedb z vsega sveta sva že spremljala v zaodrju tekmovalnih stopnic. Ampak ve ste res nekaj izjemnega. Še eno fotografijo, prav?« Jonas Siebert in Evgenia Discheva, Nemec in Rusinja, nenehno dobro razpoložena člana organizacijske ekipe Interkultur, sta bila ob nas od prve note v Calelli prek odločilnih zvokov v Barceloni do veselja ob razglasitvi rezultatov.
Najlepši Španec je po mnenju najmlajše … Nemec. 🙂
Foto: arhiv Vox Annae
Kaj smo pele in kako je razsodila žirija …
Naj predsednica Marjana Krumpestar pove kot kamen-kost trdna dejstva: V sredo, 19. 10. 2016, smo pevke zbora Vox Annae takoj po prihodu v obmorsko mestece Calella kot prve in ene izmed redkih izbranih pod umetniškim vodstvom Aleša Sedušaka nastopile na otvoritvenem koncertu v tamkajšnji cerkvi. Za otvoritev smo izbrale tri skladbe iz tekmovalnega programa. Naslednjega dne smo v okviru prijateljskega koncerta na enem izmed trgov istega mesta predstavile slovenske pesmi: Moje orglice (Mojmir Sepe), Žabe (Vinko Vodopivec), Pa se sliš (primorska narodna) in Coprnica Zofka (Uršula Jašovec). V petek, 21. 10. 2016, pa je mlado tunjiško zasedbo na velikem dogodku čakalo najpomembnejše – dvoje zahtevnih tekmovanj v Barceloni. V cerkvi Santa Maria del Pi smo se pevke pomerile najprej v sakralni kategoriji pevskih zborov, kategoriji S, s skladbami Hebe deine Augen auf (Felix Mendelssohn Bartholdy), Ave maris stella (Edvard H. Greig) ter Večerni zvon (Ciril Vremšak). Med 18 nastopajočimi v tej kategoriji z vsega sveta je bil zbor Vox Annae ocenjen kot tretji najboljši in z 21,72 točkami osvojil zlato priznanje. Drugo tekmovanje v težji kategoriji ženskih komornih zborov C1 je sledilo v poznih večernih urah istega dne, v njem se je zbor predstavil z naslednjimi skladbami: Pueri concinite (Jacobus Gallus), Der Wassermann (Robert Schumann), Salve regina (Javier Busto), Neža in kača (ljudska, prir. Mojca Prus) ter Coprnica Zofka (Uršula Jašovec). Tudi v tej kategoriji je zbor samo še potrdil svojo pripravljenost, saj je le za dvanajst stotink točke zaostal za najboljšo zasedbo in tako s 21,63 točkami prejel še drugo zlato priznanje. Lanski festival Canta al mar je veljal zaradi udeležbe kakovostnih zborov za enega zahtevnejših, zato so prejete ocene pevkam še posebej v ponos, osebne pohvale posameznih žirantov pa najlepša nagrada za vloženo delo vsake posameznice ter ambiciozno zastavljeno vodenje zborovodje Aleša Sedušaka. Naj Marjano dopolnim še z matematično iskrenostjo: na tem tekmovanju je bilo možno doseči do trideset točk, deljenih na intervale po deset, vsaka od barv, bronasta, srebrna in zlata, pa je bila dopolnjena s stopnjami glede na doseženo dekado. Vendar žirija ni razsipala z visokimi dosežki in je že petindvajsetko podelila le redko.
Vox Annae na otvoritvi festivala Canta al Mar v Calelli
Foto: arhiv tekmovanja
… in kako nas je Aleš omrežil
Naš Aleš je nepopustljiv. Kot njegova nekdanja učiteljica matematike ga umeščam med neznosneže višje kategorije, kar je kompliment. Omejitev žuriranja je seveda le vrh ledene gore našega uspeha. Peti smo morale na pamet. Obleči smo morale oprijete zborovske majčke. Vse, tudi tiste, ki nam je z medicinskega gledišča garancija že potekla in nenehno tožimo zaradi spomina, vida in videza. Alešu je uspelo doseči, da smo na nastopih pele brez treme, a zbrano, se pred vsako skladbo nasmehnile občinstvu in druga drugi ter se nato brez zadržkov zagledale v zborovodjo, mu zaupale in sledile njegovim nepričakovanim navdihom v tempu in dinamiki. Ko smo mu, coprnice Zofke, ob zaključku zadnje skladbe zapele »te ljubim močno« in se, v skladu z načrtovano koreografijo, krempljasto krohotajoče zgrnile nadenj, zgrbljeno čepečega povsem ob tleh, smo tako tudi čutile: Rade te imamo, Aleš, ker si princ vseh in hkrati nobene od nas.
Aleš, potopljen v svet glasbe
Foto: arhiv tekmovanja
Če je to turizem, naj traja
Caella, Bratislava, Bielsko biala, Nica, Rimini, pa tudi evropska, azijska, svetovna zborovska prvenstva … Male točke na zborovskem zemljevidu, med katere se je nedavno vrisal celo Poreč. Bi se lahko tudi Kamnik??? Pregrešno drzna zamisel ima zaledje. Bi se kamniškemu Kamfestu, festivalu z razgledom, lahko pridružil … Kamvox, nizkocenovni zborovski festivalčič, nastanjen v mekinjskem samostanu, ki je od nedavnega v rokah Občine Kamnik in mu vsi čim prej privoščimo vedro in primerno vsebino?
Naj bo pričujoči prispevek kapljica v bran mednarodnim festivalom in tekmovanjem, ki v svoje naročje sprejemajo tudi ljubiteljske zbore, pa naj bodo iz velemest ali vasi. Zavedajmo se, da je že mariborska Naša pesem z včasih bolečo odkritostjo žirantskih utemeljitev zahteven preizkus trdnosti marsikaterega ljubiteljskega sestava. Tisti med nami, ki smo se že spoprijeli s tem slovenskim tekmovanjem, cenimo navdih naših zborovodij, da nas kdaj namesto v štajersko prestolnico pošljejo spakirat kopalke v turistično prtljago. Kar pa ne pomeni, da v svoji ljubiteljski glasbeni zagnanosti koračimo na mestu. Domačini Tunjic, ki so svojim zlatim voksanam ob prihodu domov pripravili olimpijski sprejem s pogostitvijo in zvokom harmonike, so brez velikih besed izrazili najbolj iskreno priznanje ambasadorski vlogi slovenskega zborovstva.
Sprejem, ki bi navdušil še olimpijce
Foto: Matej Krumpestar
Na festivalih, ki sem jih naštela, je že srebro prigarano, zlato pa sploh vse prej kot »kupljeno s prijavnino«. Tokratna žirantka na Canta al mar je bila Meng Hsien-Peng, dirigentka The Müller Chamber Choir, moškega zbora, ki nebeško zapoje Poulenca že za zajtrk. Vox Annae je poslušala na otvoritvenem koncertu, ko smo pele skoraj še z eno nogo na vlaku, in v glasovih punc iz Tun’c prepoznala nekaj več. Po razglasitvi rezultatov nam je to dvakrat prišla osebno povedat; poiskala nas je celo na preobljudeni ulici, na kateri je ob zaključku festivala sočasno nastopilo vseh 49 zborov. Krhka ljubka nežnost, ki jo je izžarevala drobna Meng, je bila neizpodbitno odločna: »Dekleta, vaš zven je čudovit. Ni pomembno, od kod prihajate, ni pomembno, kakšne formalne reference imate. In vi, sopranistka, imate angelski glas, slišala sem ga izmed ostalih, in jaz poznam vsak vaš glas. Pojte, kot pojete. Zaupajte zborovodji. Napredujte. Se vidimo v Južni Afriki na svetovnem zborovskem prvenstvu.«
Meng Hsien-Peng, žirantka in dirigentka The Müller Chamber Choir
Foto: arhiv Vox Annae
Ja pa ja, Južna Afrika, pa kaj še, smo godrnjale. Mi smo vendar iz Tun’c, smo si mislile, in naš zborovodja je računovodja. Ampak … Mar ne bi pele in sanjale še naprej?
Vox Annae proti novim sanjam
Foto: arhiv Vox Annae
