»Zdaj pa zapojte veseli napev …, ki od src odzvanja glasno«

Lani je minilo 150 let od nastanka znanega in čez vse priljubljenega valčka Na lepi modri Donavi Johanna Straussa ml., ki je vsakokrat na novega leta dan obvezni del programa Dunajskih filharmonikov. Ko pa se jim pridružijo še legendarni Dunajski dečki, potem valček zazveni v eni od triglasnih priredb, med katerimi je tudi Lehnerjeva. Tej smo bili sredi decembra lani priča tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani na četrti prireditvi z imenom Potujoča muzika, tokrat v izvedbi združenih mladinskih zborov Slovenije s solisti pod vodstvom zborovodij Damijana Močnika, Jasne Drobne in Tadeje Vulc ob spremljavi Godalnega orkestra Zavoda Sv. Stanislava iz Ljubljane in drugih instrumentalistov ter odličnem, duhovitem povezovanju Boštjana Gombača. Prvič je zazvenela v slovenskem prevodu, ki ga je prispevala Marjana Benčina.

To je bila ena od šestnajstih točk tokratne Potujoče muzike, ki je decembra na oder Gallusove dvorane privabila združene mladinske zbore z vseh koncev Slovenije. S tem dogodkom se je pridružila praznovanju svetovnega dneva zborovske glasbe – zdaj že 25. po vrsti, s katerim se zbori vsega sveta vsako drugo nedeljo v decembru na pobudo španskega skladatelja Alberta Graua in svetovne zborovske zveze IFCM na svoj pevski način pridružijo agitaciji za mir, solidarnost in razumevanje med narodi. Slovenska prireditev, ki se odvija bienalno, je združila 17 zborov osnovnih in glasbenih šol petih slovenskih regij, s katerimi je 15 zborovodkinj tri mesece pripravljalo pester program slovenskih in tujih del, namenjenih mladim.

Množični koncert zasnovan v želji po novih delih za mladinske zbore

Kako nastaja ta zanimiv, a zahteven projekt Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, je opisala Mihela Jagodic, strokovna svetovalka Sklada za vokalno glasbo: »Potujočo muziko smo si pred leti zamislili v obliki množičnega koncerta izbranih združenih mladinskih zborov Slovenije, ki ga vselej pospremi tudi notna izdaja. S to smo si želeli spodbuditi nastanek skladb za mladinske zbore, torej za otroke, stare od 11 do 15 let. Izkazalo se je, da za to starost primanjkuje primerne literature; tista, ki je nekoč nastajala, je danes mladim vsebinsko tuja, jih ne pritegne in ni več zanimiva za izvajanje. To ni tako kot pri otroških zborih, ko so ‘mucki in kužki’ vedno aktualni, pa najsi bo v starejših ali novih skladbicah. Pri mladinskih zborih je drugače, tu se stvari spreminjajo, iskati je treba nova besedila, sodobne pesnike, ki imajo občutek za današnjo ‘mularijo’, in nove skladatelje, ki znajo ta besedila uglasbiti na nove načine, hkrati pa tako logično, da se mladi pesmi lahko razmeroma hitro naučijo. Potujoča muzika, četrta po vrsti, se trudi ponuditi prav to. Tu lahko zborovodje črpajo novo, kakovostno literaturo, saj jim predstavimo dela različne težavnosti, ne le novitete, tudi iz različnih razlogov morda prezrta zanimiva starejša, domača in tuja dela.«

In kako do dobrega nastopa v Cankarjevem domu? »Zbore izberemo glede na njihove dosežke na različnih, predvsem regijskih in državnih prireditvah v preteklem letu. Na ta način si zagotovimo, da bodo zbori sposobni izvesti izbrani program, ki ga sestavlja zajeten kup partitur, in to praviloma ne najpreprostejših. Z njimi delajo njihovi matični zborovodje oziroma zborovodkinje, na prireditvi pa nastopijo pod vodstvom dveh ali treh zborovodij, ki jih izberemo glede na njihove izkušnje z vodenjem večjih zborov oziroma so s svojimi zbori že nekaj pokazali in je to tudi neke vrste nagrada za njihovo dosedanje delo. Tokrat so bili to Damijan Močnik, Tadeja Vulc in Jasna Drobne. Za enega dirigenta bi bila prireditev prehud zalogaj. Menim, da je dobro, da se dirigenti pred otroki menjujejo, saj jih to motivira, da bolje reagirajo oziroma bolje izvedejo skladbe.«

Ponosni, ko osvojijo tako zahteven spored

Vsebino tokratnega koncerta so oblikovali nekateri slovenski zborovski evergrini, pesmi nekaterih eksotičnih držav, slovenske novitete ter pesmi na božično in novoletno tematiko, veliko od teh je imelo kot skupni imenovalec obletnico nastanka ali obletnico avtorjevega rojstva oziroma smrti. Ta premisa je rodila vabljiv in raznolik program, ki so ga sestavljale: Kekčeva in Mojčina pesem iz dveh različnih filmov, Marjana Kozine in Marjana Vodopivca, utrinki iz opusov Tomaža Habeta, Alojzija Mava, Andreja Vavkna, Frana Gerbiča in Damijana Močnika, noviteti Tineta Beca in Tadeje Vulc, pesmi treh oddaljenih dežel, napitnica iz Verdijeve opere Traviata in že omenjeni valček Johanna Straussa ml.

»Ko sva z Mihelo Jagodic pred leti zasnovala prvo Potujočo muziko, sva k sodelovanju povabila nekaj izkušenih zborovodij,« pove predsednik umetniškega sveta Potujoče muzike Damijan Močnik, »tako sva prišla do primernega izbora skladb, takih, ki so otrokom pisane na kožo in primerne težavnosti, da jih lahko naštudirajo v dveh do treh mesecih.« Ena takih izkušenih zborovodkinj, članica strokovnega sveta prireditve, je gotovo Marinka Šuštar iz Ajdovščine, ki je pojasnila: »Preden izberemo končni program, najprej zastavimo vsebino. Običajno posvetimo najprej pozornost skladateljem, ki v letu Potujoče muzike slavijo, zatem izberemo posamezne sklope in natresemo vsak svoje predloge skladb. Po temeljitem posvetu se izkristalizira končni program. Nekateri slovenski skladatelji imajo obsežne, drugi manj obsežne opuse. Večina teh, ki slavijo tokrat, je ustvarjala predvsem za odrasle zbore, vsak od njih pa se je ‘pregrešil’ tudi na mladinskem področju in našli smo primerne skladbe.«

Med novitetami sta zvočno podobo na koncertu dobili dve: Tineta Beca Naj živi hrup na stihe Vinka Mőderndorferja in Novoletni ples Tadeje Vulc na stihe Maruške Sedlak. Tine Bec se je odločil za besedilo, ki mu je omogočalo uporabo večjega števila zvočnih učinkov (ploskanje, udarce z nogami, vpitje, kihanje), ne zgolj melodij in ritma. »To se mi zdi pri skladanju za mlade zelo pomembno,« pravi, »saj tako spoznajo širino zborovskega petja in nastopanja, hkrati mislim, da jih razni efekti bolj pritegnejo in širijo njihova poustvarjalna obzorja ter spodbujajo domišljijo in ustvarjalno mišljenje. Pomembno je tudi, da je skladba pevsko in ritmično nekoliko zahtevnejša, večglasna, da se naučijo poslušati drug drugega, razmišljajo kot skupina, se hkrati s pesmijo učijo različnih načinov petja ter prek besedila spoznavajo metrum in usvajajo osnovne ter kompleksnejše ritmične oblike. Skladbe morajo biti zanimive, da jih pritegnejo. Menim, da je treba mlade pevce navdušiti za zborovsko petje, saj so prav oni tisti, ki bodo bogato slovensko pevsko tradicijo vodili naprej.«

Novoletni ples Tadeje Vulc je bil med najtršimi orehi tokratne Potujoče muzike. Delo je avtorica na koncertu tudi dirigirala. »Skladba je res nekoliko težja,« pojasnjuje, »vendar vem, da je mladina to sposobna narediti, zato tokrat svojega pisanja nisem toliko prilagajala, ampak zaupala in verjela, da bodo mojo glasbeno misel izpeljali točno tako, kot sem si zamislila. V prvem delu skladbe sem se nekoliko igrala s harmonijami, v drugem pa predvsem z ritmom in odmevi. Ker sem dobila naročilo za a cappella skladbo, sem tako tudi naredila, vendar sem pozneje dokomponirala tudi klavir, ta jim je izvedbo nekoliko olajšal. Zdaj sta na voljo različici s klavirjem in brez, pa tudi priredba z godalnim orkestrom ali godalnim kvartetom. Na začetku je bila res trd oreh, sčasoma pa so jo tako otroci kot tudi učitelji osvojili, tako da je dozorela ravno v pravem trenutku. Ko so jo odpeli – večjega nasmeška in ponosa še nisem videla!«

»Že nekaj let pozornost namenjamo skladateljem, ki slavijo življenjski jubilej, zdaj je vrsta padla tudi name,« je pojasnil prisotnost svojega dela v programu Potujoče muzike skladatelj Damijan Močnik. »Sprva smo se pogovarjali o noviteti, ker pa imam na zalogi kar nekaj skladb, ki so že preizkušene in vem, da dobro zazvenijo v večji zasedbi, sem predlagal del svoje Maše sv. Frančišku Asiškemu, ki je med drugim izšla tudi na zgoščenki švedskega Komornega zbora sv. Jakoba in dirigenta Garyja Gradna. Priredil sem jo za visoke glasove in jo ponudil pevcem, ki so jo z velikim veseljem sprejeli.«

Brez gonilnih sil ni velikih projektov, brez požrtvovalnih učiteljev in staršev ni ključnih prvih korakov

Za izvedbo izjemno obsežnega projekta Potujoča muzika 4 gre zasluga celi vrsti akterjev, najprej Miheli Jagodic, ki je z Damijanom Močnikom soavtorica zamisli in kot taka zavzeta organizatorka in koordinatorka: »Da bi projekt čim bolje uspel, smo organizirali pet regijskih vaj. Zbori so na teh vajah dobili napotke, kako delati naprej. Pomagali smo jim tudi s tem, da smo jim težje skladbe posneli po glasovih, tako so lahko otroci tudi doma utrjevali pesmi.« Za uspeh se moramo brez dvoma zahvaliti vsem zavzetim zborovodkinjam mladinskih zborov, ki so svoje pevce odlično pripravile, pa čeprav so morale za to žrtvovati tudi kakšno svojo prosto soboto ali nedeljo. Zasluga za suveren končni nastop gre vsem trem zborovodjem: Jasni Drobne, ki se je suvereno podala v daljne dežele, med ljudstva Zambije, Japonske in Nove Zelandije, Tadeji Vulc, ki se je sprehodila med Vandotove junake in noviteti, velika zasluga za uspešno izpeljan projekt pa gre tudi in predvsem stalnemu dirigentu Damijanu Močniku, ki ima kot vodja velikih zborovskih sestavov bogate izkušnje:

»V Zavodu sv. Stanislava imamo ob letnih koncertih na odru podobno število pevcev, ne ravno petsto, več kot tristo pa vsako leto. Prvič se s tem spopadaš malce s strahom, ko pridobiš izkušnje, pa vidiš, da je na jasno kretnjo vselej tudi jasen odgovor. Vsi trije dirigenti smo bili prisotni na vseh regijskih vajah, otroci so nas spoznali tudi po človeški plati, kar se mi zdi zelo pomembno. Skupaj smo odkrivali, kje so težave, in jih skupaj odpravljali. Kje je bilo največ težav? V količini programa. Mladinski zbori običajno naštudirajo osem do deset skladb na leto, tu jih morajo v treh mesecih šestnajst. Zdaj imamo že izkušnje, vemo, da lahko ponudimo le tri ali štiri zahtevnejše skladbe, izogibamo pa se delom, ki vsebujejo kake težje kromatične postope ali zapletene ritmične rešitve, to se v velikem zboru po naših izkušnjah ne konča dobro. S koncertom sem zelo zadovoljen. Če upoštevamo, da smo imeli na dan koncerta prvo skupno vajo, popoldne generalko in potem nastop, kako je vsa stvar rasla …, zelo sem zadovoljen, tudi zato, ker so se otroci lepo odzivali, ugotovil sem, da se da tudi na odru narediti marsikaj v muzikalnem smislu.«

Kako pa so Potujočo muziko doživljali otroci in njihove učiteljice – zborovodkinje? O tem Elena Sedmak, zborovodkinja mladinskega zbora Osnovne šole Antona Žnideršiča in Glasbene šole Ilirska Bistrica: »Prvič smo se udeležili tako zahtevnega pevskega dogodka na državni ravni. To je bil za nas velik izziv, tudi strah obenem, zdaj smo neskončno veseli, da smo bili del te prireditve. Strah zato, ker je bil program izredno obširen, to je bil skorajda celovečerni koncert. Slovenske novitete so bile za nas nekaj čisto posebnega, nismo vajeni takih harmonij, otroci morajo biti zelo pozorni, ker je vmes tudi govor, gibi, vzkliki, za nas nekaj doslej neznanega, pa veliko besedila in zato veliko, veliko dela. Poleg rednih vaj so bile potrebne tudi nekatere sobote in nedelje, 70 do 80 šolskih ur petja sem naračunala, otroci pa so vadili tudi sami doma. Moram pohvaliti svoje pevce, vedli so se zelo odgovorno, priznam, da nisem pričakovala tako odraslega in odgovornega odnosa do tega, v kar smo se skupaj podali. Tudi starši so bili ponosni, otroci pa srečni, ker so bili del tega čudovitega dogodka na odru Cankarjevega doma.«

Koncert je bil v veselje in ponos vseh sodelujočih, od organizatorjev do nastopajočih, med katerimi ne smemo pozabiti na Godalni orkester Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava Ljubljana Šentvid in mentorja Draga Arka, sopranistko Tanjo Rupnik, tenorista Blaža Gantarja, organista Gašperja Banovca, pianista Tadeja Horvata, kitarista Alda Komarja, tolkaliste Erika Kranjca, Filipa Okrožnika in Mašo Medved, povezovalca Boštjana Gombača in nenazadnje na številno zavzeto občinstvo, med katerim je bila velika večina staršev in sorodnikov. Ti so dogodek gotovo spremljali z enako zavzetostjo in tremo kot njihovi otroci na odru.

Dokument časa, ki ostaja

Dogodek se je iztekel, ostala pa je notna zbirka Potujoča muzika 4, iz katere bodo zbori v bodoče lahko črpali primerno literaturo zase. Poleg Bečeve Naj živi hrup in skladbe Tadeje Vulc Novoletni ples bodo v njej lahko našli delo Ambroža Čopija … sanje naj te vodijo, dvoglasno skladbo s klavirsko spremljavo ad libitum, ki je posvečena Valentini Georgijevi in festivalu Černomorski zvuci v bolgarskem Balčiku, pozneje pa je doživela še eno mednarodno izvedbo, in sicer na Irskem. Rudi Bučar dodaja priredbo istrske ljudske Ča to šuška, ča to gre, za lažje razumevanje in izvajanje ponuja tudi prevod narečnega besedila in nekaj napotkov za avtentično izvajanje. Črt Sojar Voglar je avtor triglasne skladbe s spremljavo klavirja, priredbo ponarodele Sirota jaz okrog blodim, ki mu jo je naročil JSKD potem, ko je lansko leto v Zagorju osvojil nagrado »naj skladba Zagorja«. Ta bo dobrodošla zborovodjem, ki za svoj zbor potrebujejo tehnično manj zahtevno delo. Glasba naj te objame Katje Gruber je svojevrsten kanon, ki ponuja veliko različnih možnosti za izvajanje. Pavel Dolenc je uglasbil pesem Sreča Toneta Pavčka. Tudi ta je po zahtevnosti zborom dostopnejša, prikupna in živahna. Naslednja je prav tako Pavčkova, uglasbil jo je Andrej Makor in je triglasna različica pesmi Ptice, ki je pred dvema letoma nastala za Otroški zbor OŠ Nazarje. Zanimivost te pesmi so glineni vodni ptički, ki popestrijo izvedbo. Triglasnemu zboru je namenjena skladba Zemlja Mateja Kastelica. Mladi skladatelj je uglasbil svoje stihe, ki so ekološko naravnani. Mladinskemu zboru ponuja zahtevnejšo partituro z natančnimi navodili za izvajanje.

Zbirko zaključujeta dve tuji deli: Gospodar avtomobilov litvanskega skladatelja Laimisa Vilkončiusa je v avtorjevi domovini pogosto izvajana skladba, slovenskim zborom jo zbirka ponuja v prevodu Jožeta Humra (verjetno eden njegovih zadnjih prevodov). Druga pa je že omenjena Na lepi modri Donavi Johanna Straussa ml. s slovenskim besedilom Marjane Benčina za mladinski ali ženski zbor in klavir. Precej obsežna in dokaj zahtevna partitura je z mladinskim zborom izvedljiva le, če določene dele prevzamejo pevci solisti, njen novoletni pridih pa bo morda kakemu zboru oziroma zborovodji dekliškega ali ženskega zbora v zadostno spodbudo, da se je loti.