»Ave je zaznamoval mojo mladost. Z vso polnostjo in globino ustvarjanja, poustvarjanja ter doživljanja glasbe. Takrat je zaznamoval mojo mladost, danes vem, da je zaznamoval moje življenje.« (Tamara)
»Ave je ena najlepših stvari, kar se mi je zgodila. Čutim ga kot zmes največjega možnega glasbenega užitka in realne bolečine današnjega sveta. Vesel, srečen in ponosen sem, da sem bil del tega ustvarjalnega zanosa.« (Janez)
»Šele odkar sem nehal, ugotavljam, da je Ave čisto zares postal del mene in – hočeš nočeš – ne gre več ven!« (Zvone)
»Tako pravzaprav tudi jaz vidim Ave: nevsiljivo se je zapisal v prostor in čas, ker je imel, in bo še imel, kaj povedati.« (Blaž)
Komorni zbor Ave
Foto: Jana Jocif
Za vse ljubitelje glasbe nasploh in zborovskega petja še posebej je lahko proslavljanje 30. obletnice delovanja Komornega zbora Ave dragocen dogodek, skorajda praznik. Jubilej bo, pomenu primerno, obeležen z jutrišnjim (sobota 29. novembra ob 19. uri) slavnostnim koncertom, v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji. Posebno težo slavnostnemu vzdušju bo prispevala podelitev reda za zasluge Republike Slovenije iz rok predsednika RS, gospoda Boruta Pahorja, »za velik prispevek h kakovostnemu poustvarjanju slovenskega zborovskega izročila v preteklih tridesetih letih«.
Veselje ob obeleževanju tega mejnika je utemeljeno tako na spoštovanja vrednih dosežkih in uspehih ob dosedaj prehojeni (»prepeti«) poti, kakor tudi na visoki ravni umetniške moči in zmogljivosti, ki jo izpričuje današnja sestava zbora, slavljenca.
Zbor Ave je, najprej kot vokalno skupinico šestih pevcev, leta 1984 ustanovil takrat šestnajstletni Andraž Hauptman. V petih, šestih letih, ki so sledila, se je pevska druščina okrepila do števila 13 (vključno z Andražem, ki je v skupini tudi pel), s tem pa so se bistveno povečale tudi ambicije in domet vokalne skupine. Prva prelomnica, ki je resnično zarezala v tedanji slovenski zborovski prostor, je bilo leto 1990, ko je Vokalna skupina Ave na tekmovanju Naša pesem v Mariboru prejela zlato plaketo.
V naslednjih letih se je zbor številčno povečeval (do sestave komornega zbora) in »slišno« napredoval. Udeleževal se je uglednih mednarodnih tekmovanj, odpravljal na daljše turneje. Že leta 1994 je Komorni zbor Ave za svoje dosežke prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado mesta Ljubljana. Po letu 1995, ko je aktivno sodeloval na mojstrski delavnici slovitega dirigenta Erica Ericsona v okviru Evropskega zborovskega simpozija v Ljubljani, so se uspehi nadaljevali še na višji ravni, koncertne turneje pa so segale še v bolj oddaljene dežele (Južna Amerika, Afrika). Podroben seznam dosežkov in uspehov si lahko ogledate na zborovi spletni strani (www.kz-ave.si), predolg je, da bi ga objavljali v tem prispevku, vendar je nekatere kljub temu vredno omeniti: velika nagrada na tekmovanju Seghizzi v Gorici (1996), s katero si je zbor prvič pridobil pravico za sodelovanje na tekmovanju za veliko zborovsko nagrado Evrope (1997), sodelovanje na prestižnem tekmovanju H. Andersen v Helsinkih (2006), zmaga v eni od kategorij v Tolosi, kar je bila prva zmaga slovenskega zbora na tem tekmovanju (2007), zmaga v obeh kategorijah na tekmovanju v Spittalu (2008), velika nagrada mesta Maribor (2009) in z njo druga vstopnica na tekmovanje za veliko nagrado Evrope (2010), koncert v okviru vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije, kot prvi ljubiteljski zbor (2012). Komorni zbor Ave je posnel tudi osem zgoščenk.
Vsega spoštovanja vredna bera! In to, z nekaj nihanji, v celotnem tridesetletnem obdobju delovanja.
Danes, na predvečer slavnostnega koncerta, na katerem bo zbor pod vodstvom sedanje dirigentke Jerice Gregorc Bukovec, ki ga vodi od leta 2011, izvedel dve noviteti (skladateljice Bojane Šaljić Podešva in skladatelja Uroša Rojka), nekaj biserov slovenske zborovske zakladnice (Krek, Jež, Lajovic) in navdihujoče Brahmsove Ciganske pesmi (Ziegeunerlieder), si dovolimo malo pobliže pogledati v preteklost, sedanjost in prihodnost zborovega življenja in ustvarjanja.
Naši sogovorniki so bili nekdanji dirigent zbora Andraž Hauptman, nekateri pevci zbora – »večni avejevci«, sedanja dirigentka Jerica Gregorc Bukovec, predsednik zbora Gregor Habjanič in cenjeni švedski dirigent ter dolgoletni zborov prijatelj Gary Graden.
Koncert v Slovenski filharmoniji ob 20. obletnici
Foto: arhiv KZ Ave
Dirigent Andraž Hauptman
Jubilejni zapis ustanovitelja, dirigenta Andraža Hauptmana o zgodovini zbora
»Kar si napisal, ne boš izbrisal
Pravzaprav ne morem verjeti, da je od rojstva mojega »deteta« minilo že celih 30 let. Hm, čas teče in vsi se staramo, ampak, Ave, nekaj je pa gotovo. Nikoli me po starosti ne boš dohitel, vedno bom v prednosti celih 16 let. Koliko spominov in nepozabnih trenutkov se je nabralo v vsem tem času. Upam, da mi uspe vsaj tiste, najbolj ključne, uloviti v ta prispevek. Le-ta bo verjetno nekoliko emocionalen, malce hudomušen ter vse ostalo vmes.
Skupino sem ustanovil kot popolni zelenec (beri: žabar). Porod je bil seveda boleč, pa še nihče me ni ob tistih trenutkih držal za roko in mi prigovarjal »push, push«. No, ob tem nikakor ne smem in ne morem mimo svoje matere, ki je to počela v prenesenem pomenu. Tudi kasneje, pravzaprav celo tridesetletje. Mama, iskrena hvala ti za to! Še zdaj se spomnim, kako smo izbirali ime za zbor. Lahko rečem, da sem takrat predelal kar večino latinskega slovarja. In kdo je glavni krivec za nastanek tega imena? Seveda spet moja mati. »Ave naj bo,« je dejala. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da mi sprva ta naziv SPLOH ni bil všeč, kasneje pa sem ga neizmerno vzljubil in je postal del mene in seveda mojega življenja.
Skupina je nastala v okviru viške župnije, nihče od pevcev, kaj šele jaz, pa si ni predstavljal, da bodo trdo delo, vztrajnost ter zavzetost zborovo ime poneslo po celi Evropi in čez lužo. Začeli smo prepevati ob bolj ali manj razglašeni kitari, nastopali na verskih prireditvah, sčasoma presedlali na črnske duhovne pesmi (ki glede na izvedbo seveda niso bile stilno prav nič podobne črnskemu petju), potem pa se je v sezoni 1988/89 zgodila prva velika prelomnica. V zasedbo smo pridobili nekaj članov, ki so prepevali na Srednji glasbeni šoli, v APZ in tudi drugod. Takrat smo prvič posegli po tehtnih slovenskih božičnih pesmih ter imeli kar nekaj koncertov po Sloveniji in zamejstvu. Odločilen prvi met pa je bila udeležba na tekmovanju Naša pesem v Mariboru leta 1990. Ne znam povedati, kakšno pričakovanje, strah, mešan s pogumom, nas je takrat preveval. Prvi kroji, salonarji z visoko peto (seveda pri dekletih), v katerih so že kak teden prej pridno »vadile« in hodile doma, da se jim na odru ne bi pripetilo kaj neljubega in še in še … Ker takrat nismo bili niti registrirani kot društvo, nam je prijazno pomoč ponudila Glasbena mladina ljubljanska ter nas vzela pod svoje okrilje. Potem pa dan D, ko smo se navsezgodaj odpravili v Maribor, pa prelepa Unionska dvorana. Še zdaj se spomnim, da nas je bilo tedaj na odru trinajst in od takrat je to nedvomno postala moja srečna številka. Dosežek je bil izjemen, saj smo dosegli 90,5 točk, bravo mi! To je bil pravzaprav pravi začetek avejevskega vzpona, no, bili so tudi kakšni spodrsljaji in padci, ki jih doživlja vsak zbor, ampak o njih na današnji praznik ne bom govoril. Otrok je rasel in se razvijal, dal sem skozi tudi marsikatero pubertetniško muho, verjemite mi. Morda samo ena za ilustracijo. Gostovali smo v italijanski Vicenzi, kjer mi je bila kot zborovodji dodeljena soba »dežurne sestre«. Vse lepo in prav, ampak omenjena soba je žal imela alarmni zvonec, ki je bil zelooo glasen. Ni treba razlagati, kakšen je bil potek tiste noči, ko so naši nadebudni avejevci ugotovili, da imajo vse sobe gumbek, s katerim lahko spravljaš ob živce še tako žilavega dirigenta. Tudi cela rola toaletnega papirja, ki sem si jo tlačil v ušesa, ni pomagala.
No, poleg tekmovanj v Mariboru smo se počasi podali tudi v tujino. Prva pot nas je zanesla na goriško stran, na tekmovanje C. A. Seghizzi. Ko sem tam poslušal generalke drugih zborov, sem se resno spraševal, pa kaj za vraga mi delamo tukaj, pojdimo kar lepo nazaj v Ljubljano. Pa še našega pevca (tenorja!) smo po nesreči »izgubili« v domu, ko smo se odpravljali na tekmovalni nastop. In ga k sreči tudi pravočasno »našli«. Jah, nekaj za živčke kravžljat. Pa se nam je spet posrečilo – prvo, tretje in peto mesto ter cela gora pokalov, takšnih in drugačnih. Samozavest je rasla, želje pa tudi. Ob celi vrsti mednarodnih tekmovanj, simpozijev, koncertov, porok, pogrebov, nastopov, nastopkov nam je bila dana čast, da smo leta 1995 sodelovali kot demonstracijski zbor v razredu staroste zborovodij svetovnega slovesa, prof. Ericu Ericsonu na Evropskem simpoziju za zborovsko glasbo v Ljubljani. Bila je čudovita, predvsem pa tudi izjemno odgovorna izkušnja. Lahko bi napisal cel roman o vseh naših prigodah, ampak to kdaj drugič. Morda kdaj na stara leta izdam spomine … Tudi tekmovanje v avstrijskem Spittalu je bilo nepozabno, saj smo kot prvi slovenski zbor zmagali v vseh kategorijah. Na poti s prizorišča tekmovanja do dijaškega doma je bilo tudi krožišče in prijazen voznik avtobusa je tam vsakič naredil pet zmagovalnih »olimpijskih« krogov, na veliko veselje vseh nas, malo manj pa ostalih voznikov. Za konec morda le še ena izjemna izkušnja, ki jo nosim v srcu. Preden sem se z mojim dragim Avejem razšel, smo se udeležili mednarodnega zborovskega tekmovanja za veliko nagrado Evrope v bolgarski Varni. Čeprav je nismo osvojili, ne bom nikoli pozabil naših priprav, vzdušja, zagnanosti pevcev. Kot bi danes rekli, smo res delali »na full« in še bolj. Saj ne rečem, da smo v preteklih letih zabušavali, pa vendar je bila ta izkušnja zame res lepa, pravzaprav nepozabna. Ponosen sem seveda tudi na Avejevo nagrado Prešernovega sklada, dve plaketi mesta Ljubljane, Zupančičevo nagrado …
Ob vsem tem pa nikakor ne morem mimo naših »dobrotnikov«, ki so nam vsa ta leta stali tesno ob strani. Ne bom našteval vseh, ker jih je cela vrsta, vsekakor pa se želim iskreno zahvaliti naši zlati »drugi« mami, Jasni Novak, ki nas je »zagrabila« že konec osemdesetih ter nas vseskozi spremljala in spodbujala. Morda se še spomnite posnetka, ki so ga na TV Slovenija vrteli še nedavno za božične praznike? »Pet božičnih« z našo maskoto Filipa Oranže, Ave v vijoličnih puloverjih, ki so nam jih spletle pridne roke naših mater, pa vse nepozabne oddaje, ki so nastale, ko smo rajžali po svetu. Jasna, nikoli ne bom pozabil tvojega truda, vneme in požrtvovalnosti, ki si jih (s svojimi sodelavci) vložila v Ave. Ne morem tudi mimo našega snemalca, vzdržljivega ponočnjaka, »supermana« Silvestra Žnidaršiča, ki je na svet spravil naših osem zgoščenk. Pa JSKD, razni sponzorji (dokler se jih je sploh še dalo dobiti) in še in še. Predvsem pa sem dolžan tudi en velik HVALA vsem generacijam pevcev, ki nedvomno nosite levji delež, da je Ave postal to, kar je. Brez vas se ta zgodba o uspehu ne bi nikoli zgodila. Ponosen sem na vsakega izmed vas, mnogi se sedaj tudi poklicno ukvarjate z glasbo in to zelo uspešno ter odmevno.
Ave, zdravstvuj in še na mnoga, mnoga leta!«
Andraž Hauptman
Zmaga na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Maribor 2009 in uvrstitev na tekmovanje za veliko nagrado Evrope v Varni 2010
Foto: Janez Eržen
Zadovoljstvo ob zasluženem prvem mestu, Maribor 2009
Foto: Janez Eržen
Misli in spomini »večnih avejevcev«
»Ave je ena najlepših stvari, kar se mi jih je zgodilo. Od vijola pulovrčkov, ki smo jih morali na vrat na nos sešiti in obleči za naše prve javne nastope v božičnem času 1988/1989 do prvih resnih nastopov na Naši pesmi 1990, ko smo opozorili nase in tlakovali pot malim komornim vokalnim zasedbam, ki dotlej niso bile uveljavljene v slovenskem glasbenem prostoru. Koliko posnemovalcem je AVE dobil! Uspešnih. To je največje priznanje za naše delo.
Koliko skritih trenutkov, ki jih skriva vsak zase, ko se spomnimo teh ali onih melodij, napevov, zvijač, pobalinstev, ki smo jih počeli in z njimi utrjevali moč in pripadnost AVEjevstvu. In še posebej, čast, da smo lahko bili sopotniki družbenih sprememb, ki so se v tem času odvijale v Sloveniji.
In še nekaj bistvenega. Stik s Slovenci onkraj naših meja. Mi smo bili vsi rojeni v Sloveniji, doživeli pa smo srečanje z ljudmi onkraj naših meja. Kakšne usode, kakšne življenjske zgodbe. Moj najtežji nastop je bil, ko smo bili v ZDA, v domu za starostnike, naprošeni zapeti nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Obudili smo jim spomin, radost, neke stare spomine, za katere ne moremo niti vedeti, vendar po njihovem odzivu sodeč, tako čuteče, tako boleče, da smo z največjo težavo odpeli nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Pred nami so bili ljudje, ki jih je pot življenja zanesla v tuji svet in so zdaj samo še čakali na zaključek, tam v daljnem, tujem svetu. Komaj smo zmogli zapeti do konca!
Kot smo se po drugi strani razveselili sprejema skupnosti v San Franciscu (danes žal te skupnosti ni več), ko so nam sredi zahodne Amerike ponudili pivo Union! Vsakomur je jasno, da smo ga spili do konca – in to z velikim užitkom!
Tako čutim AVE kot zmes največjega možnega glasbenega užitka in realne bolečine današnjega sveta. Vesel, srečen in ponosen sem, da sem bil del tega ustvarjalnega zanosa. Hvala AVE, hvala Andraž, ki si nas ves ta čas umetniško vodil!«
Janez Rozman
»Ave je zaznamoval mojo mladost. Z vso polnostjo in globino ustvarjanja, poustvarjanja ter doživljanja glasbe. Takrat je zaznamoval mojo mladost, danes vem, da je zaznamoval moje življenje.«
Tamara Avsenik
»Potem ko z ‘nečim’ oziroma z nekom preživiš toliko petkov in svetkov, prepotuješ toliko kilometrov po zemlji in zraku, deliš toliko truda in solz – običajno solz sreče, doživiš toliko lepe glasbe, je vse to preprosto nemogoče strniti v par bornih črk (žal za kaj več ni časa, kot ga je bilo včasih za Ave vedno dovolj).
Zato samo en jedrnat, pa zato nič manj velik, iskren HVALA vsem, s katerimi sem imel čast in veselje v Ave preživeti 17 sezon. Hvala Jerici, Branki, še posebej pa seveda Andražu.
Šele odkar sem nehal, ugotavljam, da je Ave čisto zares postal del mene in – hočeš nočeš – ne gre več ven!
Vsem iskrene čestitke ob jubileju, pa še veliko izjemnega prepevanja!«
Zvone Žigon
»Nekaj besed o mojem tako rekoč bivanju v zboru Ave
Ave, takrat še vokalni skupini, sem se pridružil v sezoni 90–91. Svetovna literatura, resnost pri delu, druščina, mladost … Super. Ansambel je pod perfektnim vodstvom Andraža že muziciral s polno paro, tako da začetki niso bili lahki. Kmalu smo se ujeli in, glej, z daljšo prekinitvijo sem pri Ave 23 let. Muziciranje po Sloveniji, tujini, tekmovanja, srečevanja s tujimi zbori, festivali, pokoncertni ‘koncerti’ … En sam privilegij.
Pred nekaj dnevi sem bil v družbi Veljka Tomana – akademskega slikarja, ki je prispeval kar nekaj naslovnic naših CD-jev – pa je beseda nanesla na zborov jubilej: “Se ti spomniš, ko sem imel razstavo na Raščici, v Trubarjevi domačiji, pred 20 leti in več? Mi smo notri klepetali, pa zaslišimo pesem od zunaj. Joj, kako je bilo to nekaj finega! Še danes jo imam v ušesih.”
Tako pravzaprav tudi jaz vidim Ave: nevsiljivo se je zapisal v prostor in čas, ker je imel, in bo še imel, kaj povedati.«
Blaž Tomšič
Foto: arhiv KZ Ave
Foto: arhiv KZ Ave
»Nikoli se nisem strinjal s tisto ponošeno frazo, da smo Slovenci narod pevcev, oziroma da je petje neka naša posebna značilnost ali celo vrlina. Očitno je to prepričanje zelo razširjeno, saj v teh krajih res radi pojemo, čeprav bi veliko večino tega početja težko strpali v okvir glasbenega izražanja. Res pa je, da smo narod zborov, s čez šestdeset tisoč aktivnimi pevci, kar pa že lahko uvrstimo pod glasbeno dejavnost, če ta pojem razumemo dovolj širokogrudno. Vsak zbor ima svojo zgodbo. Pri veliki večini gre za druženje, skupno preživljanje prostega časa, nastop na občinski reviji, ob proslavah, obredih. Domače in prijetno. Še vedno pa ostane razmeroma zelo veliko zborov, pri katerih segajo ambicije pevcev, predvsem pa zborovodij, mnogo višje. Njihovo delo je resnejše, programi zahtevnejši in te sadove prav radi pokažejo tudi drugim: koncerti, tekmovanja, snemanja. Gremo naprej. Slovenci imamo, glede na število prebivalcev, res zavidljivo število zelo kakovostnih zborov in pevskih skupin. Na tem področju smo svetovni prvaki. Imamo tudi poklicne zbore.
In imamo Komorni zbor Ave – en in edini. Zakaj je Ave tako edinstven? Če njegovo uspešnost merimo s tekmovalnimi dosežki, ki so sicer zelo številni, izjemni in bogati, bi lahko zelo kritičen ali hladnokrven opazovalec pripomnil, da zboru v vseh tridesetih letih obstoja ni uspelo dobiti velike nagrade Evrope, s čimer se je APZ Tone Tomšič okitil kar dvakrat, še Vokalna akademija Ljubljana ima svoj naslov – ki si ga je priborila celo v neposrednem merjenju kakovosti z Ave. Tudi osem posnetih zgoščenk v tridesetih letih se takemu opazovalcu ne bi zdel kakšen poseben dosežek. Za kaj torej gre?
Gre za oblikovanje pevskih osebnosti njegovih članov: njihovih glasov, glasbenega okusa, občutka za skupno muziciranje ter privzgoje visokih meril in zahtev do samih sebe. Prepričan sem, da si je vsakdo, ki je vsaj pet ali več let prepeval v Ave, s tem za vedno izoblikoval svojo pevsko držo in visoka merila, s katerimi lahko pri kasnejšem pevskem udejstvovanju prispeva h kakovosti slovenskega zborovstva.
Zapisano ima en skupni imenovalec: Andraž Hauptman. Res je, da je imel izjemen privilegij, da je lahko od vsega začetka zbiral same dobre pevce. Res pa je tudi, da se je pri gnetenju pevskega materiala zanesel samo na eno karto: izjemno resno delo. Velik talent in izredno široka glasbena podkovanost (dirigiranje, klavir, petje in flavta) sta mu omogočila, da je iz dobrih pevcev izoblikoval odličen pevski ansambel, kar še zdaleč ni enostavno ali samoumevno. Intenzivnost njegovih pevskih vaj je bila tako velika, da ti preprosto ni pustil dihati. Natančnost pri izdelavi vsakega drobca skladbe je vedno sledila vnaprej izdelani natančni sliki, ki si jo je izrisal s poglobljenim študijem obdobja, skladatelja, besedila in raznih izvedb skladbe, ki smo jo študirali. Za kakršnakoli odstopanja od te slike enostavno ni bilo nobene možnosti.
Še ena Andraževa značilnost je pripomogla k vzgoji avejevcev: pevcem je zaupal, da bodo odpeli tako, kot najbolje znajo. Posamezno skladbo je navadno prvič postavil na kakšen manj izpostavljen oder, ko se je nam zdelo, da bi jo pa mogoče raje še malo zvadili. Seveda smo se prav zato še posebej osredotočili in potrudili, da smo se spomnili vsega, kar smo znali. Prav to je pripomoglo k dvigu odgovornosti pevcev in k občutku medsebojne povezanosti oziroma soodvisnosti. Pod okrilje Andraževega zaupanja pevcem spadajo tudi priprave na snemanje: vzeli smo svinčnike in si v notnih listih označili vse podrobnosti, na katere moramo biti pozorni, ne da bi vsako od teh malenkosti preverjal tudi slišno. Ko je prišel na konec skladbe, je rekel Silvestru: »Snemamo,« in skladba je bila posneta (no, včasih je bilo treba narediti še kakšen posnetek za rezervo …).
V vseh teh tridesetih letih seveda ni bilo vse vedno tako rožnato in idealno. Zbor so oblikovale tudi različne preizkušnje, vendar dolgoletna zvestoba številnih pevcev dokazuje, da se je njegov duh močno zakoreninil v slovenskem zborovstvu in da ga bodo, čeprav morda v nekoliko drugačni preobleki, naprej lahko ponesle tudi bodoče generacije.
Zboru želim veliko ustvarjalnosti tudi v sodobnem obdobju, pod taktirko Jerice Gregorc Bukovec. Dirigentki pa iskreno privoščim obilo zadovoljstva in uspeha pri delu z Ave!«
Peter Beltram
Ave v Helsinkih
Foto: arhiv KZ Ave
Ave z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec, Tabor pri Dornberku
Foto: Jana Jocif
Pogled v prihodnost – pogovor z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec
Zbor Ave se je s tabo prvič srečal v finalu dirigentskega tekmovanja v Ljubljani. Ti si verjetno zbor poznala že od prej?
Seveda. Zbor in njihov umetniški vodja Andraž Hauptman sta name naredila vtis že v mladih letih, ko sem se sama šele podajala bolj resno v glasbene vode.
Ko te je vodstvo zbora povabilo, da bi postala njegova umetniška vodja, si bivala na Švedskem. Si se nameravala v kratkem v vsakem primeru vrniti domov ali je k tej odločitvi pripomoglo tudi to povabilo?
O vrnitvi sem vedno razmišljala. Korenina je bila vedno globoko ukoreninjena v slovenski zemlji. Domotožje je vedno bilo. A sem imela vseeno krasne pogoje za delo v Stockholmu in se nisem mogla kar vrniti in začeti delati iz nič. Konec koncev bi bila nesrečna, če ne bi mogla resnično muzicirati na visokem nivoju. Mesec dni pred povabilom, ki je prišlo s strani Ave, sem spet razmišljala o vrnitvi in nekako sem potem rekla, da tako kot sem šla na sever, bom šla tudi nazaj, če bo to namenjeno. In res je bilo. Povabilo je v meni takoj prebudilo zelo jasen znak, da pa je to dovolj tehten razlog za vrnitev domov. A je bilo vseeno treba najprej opraviti avdicijo …
Kakšni pa so bili tvoji prvi vtisi, ko si začela delati z zborom? Zasedba, odzivnost, učljivost? Si pričakovala več?
Zelo dober vtis. Morda ne čisto na začetku, ker avdicija pač naredi situacijo nekoliko drugačno, umetno, a ko sem imela potem prvo vajo in intenzivne vaje, sem vedela, da je bila odločitev prava. Vseeno je bil Ave nadgradnja tistih zborov, ki sem jih imela na Švedskem. Vsaj zvokovno. Pa tudi volja in želja po kakovostnem poustvarjanju sta močni. Zelo vneto sem poslušala vse zgoščenke Ave v času, ko sem se še poslavljala od svojih zborov v Stockholmu. Avdicijo sem namreč naredila maja, preselila pa sem se decembra. Tako sem bila ponosna, da je to sedaj moj zbor. O tem sem skrivaj tudi sanjala. Res je, treba je biti pazljiv, kaj sanjaš. Z Ave pač vsak petek postane lepši.
Si z dodatnimi popolnitvami dobila zasedbo, ki te zadovoljuje in ustreza tvojim merilom?
Človek se hitro razvadi. Vedno bi bilo dobro imeti še kakšen glas v kakšni sekciji. Bolj pa je umetnost, da s tistimi, ki so, narediš najbolje. Nikoli ne bo popolne zasedbe. Vedno je ena sekcija v danem trenutku malce močnejša od druge. Zato pa je to skupinsko delo, da skupaj stremimo k nečemu, kar nas skupno dela boljše. Da si med seboj pomagamo in v danem trenutku damo vse od sebe.
Kolikor poznam zborovo zgodovino, je bil glede programa vedno nekoliko bolj naklonjen klasični zborovski literaturi in ni bil preveč nagnjen k iskanju novejših izraznih oblik zvočnega podajanja. Verjamem, da so bili zbori, s katerimi si delala na Švedskem, bolj odprti za novosti in eksperimentiranje. Se motim? Kako so pevci sprejeli tvoje poskuse, da bi vsaj nekoliko razširili in posodobili svoj repertoar?
Na Švedskem je morda več zborov, ki se podajajo k iskanju sodobne umetnostne glasbe, vsekakor pa niso to vsi zbori. So določeni zbori, ki imajo globoko tradicijo in tudi najmanj niso naklonjeni ‘eksperimentiranju’. Sama nisem nikoli zavedno česarkoli spreminjala. Sem pa v nekem trenutku ‘padla’ v en projekt v Stockholmu, ki je bil namenjen sodobni zborovski glasbi. In tudi sama sem se tega na začetku dejansko ustrašila. Zapisi, ki se jih ne da kar takoj prebrati … Frustracija. A to je bilo treba izvesti. Od takrat ima ta glasba v meni prav poseben prostor, vedno bolj mi je blizu. Stik s skladatelji, da jim prideš tako blizu, da veš, kako je skladba nastala, kaj skladatelj želi. In zbor, ki se spozna s skladateljico, skladateljem … ali samo išče nova izrazna sredstva. Predsodek je bil, seveda. Kako pa ne, če se nekateri s takšno partituro prvič srečujejo; sprva tudi nič ne zveni, prisotna so izvajalska sredstva, ki so jim nepoznana. Kako ne bi pevec reagiral na to. Vsak po svoje. Nekaterim se zdi to izziv, spet drugi se komaj prepričajo, da to izvajajo. In ja, bila so prepričevanja, bile so ‘pridige’, bile so tudi solze včasih na poti domov, ko sem čutila, kako me to izčrpava. Ne delo, ne muziciranje, ampak ta boj s predsodkom, ki mi je zaviral razvoj skladbe. Pa tudi, ker se mi zdi velikokrat odnos do te glasbe zelo nespoštljiv in tudi povsem neupravičen. Bolje, da ne raziščem, kot pa da pogledam, kaj se tu skriva. Ponosna sem na vsako pevko in vsakega pevca, ki z menoj hodi po tej poti. Ker vem, da ni vedno lahko. Je pa velik izziv, veliko poslanstvo in na tej poti raziskovanja si bogato nagrajen. S tistim največ – z osebnim zadovoljstvom, da si nekaj na novo spoznal.
Kakšni so tvoji načrti z Ave v prihodnje? Predvsem me zanima programska usmeritev, odnos do tekmovanj, odnos do sodelovanja z instrumentalisti, orkestri, solisti …
Načrtov je veliko. Glasbene literature je ogromno. Žal pa je včasih enostavno premalo denarja. Mislim, da je Ave zbor, ki mora redno koncertirati in snemati. Zelo si želim izvesti kakšno gostovanje, zelo si želim promovirati našo, slovensko glasbo, v tujini. Z ansamblom, kot je Ave, bi lahko našo zborovsko glasbo še veliko bolj ‘izvažali’. Tekmovanjem nisem naklonjena. Ne več. Sama sem tekmovala in Ave je veliko tekmoval, kar je na neki stopnji tudi zelo zdravo. Ampak potem je treba iti dalje. Imam še kar nekaj partitur, ki čakajo, da se jih prepoje. In še vse novitete … Tukaj vidim izziv. In da tisti, ki pridejo k Ave, pojejo tehtno zborovsko literaturo in (čez nekaj let) z radostjo že od prve vaje dalje berejo kakšno zahtevno literaturo sodobnih skladateljev. Tudi dela z instrumentalisti, orkestrom še čakajo.
Ko se bodo zgradili trdni mostovi med glasbo in morda tudi gospodarstvom, ko bo zbor na tej ravni dobil novodobnega ‘mecena’, ki nas bo podpiral v naših prizadevanjih za kakovostno poustvarjanje, takrat bomo vsi skupaj dobili še več od vsega skupaj. Kajti kaj je narod brez umetnosti, kulture?
Ali ti zbor Ave še vedno pomeni zadosten izziv za tvoje umetniške ambicije? So v njegovem potencialu še rezerve, ki bi jih bilo vredno razviti in izkoristiti?
Seveda. Ave rabi še več zaledja, še več trdnih stebrov, ki nam pomagajo, da lahko delamo to, kar delamo. Sedaj se morajo znotraj zbora pevci ukvarjati s tem, da pridobivajo finančna sredstva, kar je v zadnji letih postalo resnično težko. K nam naj pridejo glasbe željni pevci, ki znajo postaviti prioritete na pravo mesto in ki si želijo izzivov. Dokler dobivam vedno znova ideje in jih lahko tudi uresničim, sem zadovoljna. Največje zadovoljstvo mi je tisti stik oči, ko vsi skupaj stremimo k istemu, k podajanju glasbe, ki nas na vseh vajah in koncertih tako močno združuje in tke iskrene niti prijateljstva.
Jerica, hvala in še veliko zadovoljstva ti želim in privoščim!
Dirigentka Jerica Gregorc Bukovec
Foto: Jana Jocif
Ave v Šentpaulu
Foto: Janez Jocif
Predsedniška in basovska perspektiva … – pogovor s predsednikom zbora Gregorjem Habjaničem
Vprašanja bi ti rad postavil na različnih ravneh tvoje vpetosti v delo in življenje zbora.
1. Kot pevcu:
Glede na tvoje bogate, dolgoletne in raznovrstne izkušnje, kako bi lahko čisto na kratko opisal posebnosti ali značilnosti sodelovanja v Ave?
Moja zborovska zgodba je bila zelo apezejevska. Po dolgih letih sem to zgodbo zamenjal z 20-letnim oktetovstvom. Iskreno mi je manjkal zborovski utrip in zven altisk in sopranistk. Izbor za Ave je sovpadal z reaktivacijo zbora po enoletni pavzi.
Kot pevec si sodeloval z večino slovenskih pa tudi z nekaterimi tujimi zborovodji: kaj bi lahko povedal za Andraža?
Andraža poznam iz otroških let in iz apezejevske korepetitorske zgodbe. Kot dirigenta sem ga gledal v hrbet med nastopi. Ko pa je stal pred zborom, je bilo lahko slediti njegovim željam. Brez dvoma zelo pozitivna dirigentska izkušnja.
Kaj pomeni postati avejevec? Člane se po pravilu izbira glede na glasovne sposobnosti, vendar se člani sčasoma nekako poistovetijo z zborom. Je kakšna razlika med tem poistovetenjem in, recimo, med apezejevskim?
V APZ sem prišel kot srednješolec, zato je bilo dojemanje tem letom primerno. Apezejevske izkušnje so bile izjemno pozitivne in, kar zadeva učenje zborovske discipline, zelo pomembne. Vstop v Ave je bil pogojen z drugačnimi temelji. Tudi družba je bila bistveno bolj odrasla od ‘študentarije’. Skozi dvanajst let doživljanja zbora Ave sem dobil res veliko prijateljev, prijateljic. Tudi dojemanje glasbe in odgovornosti do skupine je v družbi ‘odraslih’ popolnoma drugačno.
Lahko opišeš par posebno močnih ‘pevsko-umetniških’ doživetij z Ave?
Vsekakor je zvok zbora na prvi vaji naredil name izjemen vtis. Potem je tukaj pevska izkušnja Schubertovega tekmovanja na Dunaju (že ob devetih zjutraj smo imeli tekmovalni nastop; zmaga v kategoriji in nagrada za izvedbo obvezne skladbe; op. PB). Brez dvoma je bil presežek, kar zadeva doživljanje, zmaga z moškim in mešanim zborom na tekmovanju v Mariboru (državnem in mednarodnem). Zmaga male komorne skupine na tekmovanju v Tolosi in nastop na tekmovanju za evropski Grand Prix v Varni pa sta bili kroni tekmovalnih nastopov.
Lahko opišeš par anekdot iz življenja Ave?
Najboljše Ave anekdote so povezane s prijatelji v zboru. Spontane pripombe med vajo, skrinja starih vicev, tiskarski dosežki in neskončno število odličnega krohota se prepletajo z obrazi pevcev, s katerimi smo skupaj pisali Ave zgodbo. Da skrajšam … Veliko prAVE zabave!
2. Kot basistu:
Se ti zdi, da je basovski prispevek h kakovosti zborovskega zvoka dovolj cenjen v primerjavi s sopranskim?
Bas je stanje duha. Pravi bas ima basovske manire, ki jih nima noben drug glas v zboru. In še nekaj, najboljši akordi zvenijo takrat, ko ima bas vodilni ton. In treba se je zavedati, da imajo basi tudi poltone.
Se ti zdi, da zborovodje malo pretiravajo s stalnim poudarjanjem t. i. basovskega zamika?
Nimam pojma o kakšnem zamiku govoriva. Še nikoli nisem slišal zanj. Bom vprašal ženo …
3. Kot predsedniku:
Predstavljam si, da so pri predsednikovanju štiri področja, ki dajejo temu poslanstvu posebno draž: denar, birokratski postopki, muhe zborovodje in prisotnost na vajah oziroma nastopih. Se strinjaš s tem izborom? Bi še katero draž dodal? Lahko ta ali razširjen nabor malo pokomentiraš?
Da, strinjam se z izborom. Neskončne zgodbe s skupnim imenovalcem bi lahko naštel v teh štirih kategorijah. Dodal bi še enega pri organizaciji koncertov. Kako iztržiti od naročnika pokritje stroškov avtobusa, honorarjev in tople večerje, če si le-ta zaželi celovečerni koncert za 350 EUR. To je umetnost …
4. Kaj bi še rad povedal, pa te nisem vprašal?
Ko se odločiš za Ave, je vse skupaj vprašanje lastnih prioritet in odgovorov. Koliko časa boš temu posvetil, kaj si pripravljen žrtvovati in kaj ti je pomembnejše … Ko si odgovoriš na ta vprašanja, si z lahkoto odgovoriš tudi na vsa ostala. Še posebno, ko po celotedenskih službenih naporih prideš na štiriurno petkovo vajo, kjer dirigentka zahteva od tebe zbranost in koncentracijo. Tudi to je umetnost.
Foto: Jana Jocif
Za BIS pa … pozdrav iz Stockholma …
Dragi Komorni zbor Ave!
Čestitke ob vaši 30-letnici delovanja!
Bilo mi je v veliko veselje spremljati vašo kariero od daleč, iz sončnega Stockholma, skozi vsa ta leta. Moji stiki z vašim čudovitim zborom segajo v leto 1998, ko sem imel čast voditi seminar za zborovodje, ki se je zaključil s koncertom z vašim zborom v dvorani Slovenske filharmonije. To je bila čarobna izkušnja: bili ste zbor z brezmejno energijo in talentom ter polni radovednosti, kaj vam lahko prinesem z daljnega severa. Koncert je bil veliko veselje za vse nas. Program je bil raznolik in obsežen: Bachov motet Singet dem Herrn ein neues Lied s sodelovanjem orkestra, Gallus, Mahler, Sandström, nekaj romantičnih skladb (Rossini, Schubert) z Andraževo občuteno in veščo klavirsko spremljavo, Jennefeltova minimalistična Villarosa sarialdi in, na koncu dodatkov, obvezna Pa se sliš!
Naše stike smo v naslednjih letih vzdrževali zahvaljujoč mojim večkratnim obiskom v Sloveniji in Ljubljani. V letu 2008 smo ponovno sodelovali v projektu predstavitve zbirke skladb Gloria Patri, Urmasa Sisaska. Izvedli smo štirinajst od skupaj štiriindvajset delov tega opusa. Zbor smo razdelili v tri manjše pevske skupine, ki so prepevale brez zborovodij – zanimiv študijski program estonske minimalistične glasbe in užitek ob prepevanju v manjših skupinah. Izpeljali smo mini koncertno turnejo, saj smo koncerte izvedli v Ljubljani, Mariboru in Kopru, vse skupaj pa je spremljala projekcija zanimivih diapozitivov zvezd in galaksij.
Ponovno se vam zahvaljujem za te priložnosti in izkušnje. Bili ste zbor z izjemno ambicijo, veščino, talentom in srcem. Da ste ostali skupaj teh trideset let, je odraz globoko zakoreninjenega prijateljstva ter brezmejne ljubezni do petja in predanosti zborovski umetnosti. Počutim se počaščenega, da sem lahko delil majhen delček vaše zgodovine. Glasbi ste bili predani takrat in gotovo ste ji predani tudi danes.
Sedaj ste že tri leta nova ekipa, z Jerico Gregorc Bukovec na čelu. Ste v dobrih rokah, o tem sem prepričan. Jeričina umetnost in vizija med njenim bivanjem v Stockholmu je dobro dokumentirana in visoko cenjena. Stockholm je z njo nekaj izgubil, Ljubljana pridobila!
Vsem prijateljem in pevcem, ki so se družili z mano pri naših skupnih projektih, pošiljam svoje globoke pozdrave. Andražu Hauptmanu pošiljam izraze velike naklonjenosti, hvaležnosti in občudovanja: Ustanovil in razvil si zbor, ki obstaja in ves ta čas kljubuje času.
Zboru Ave in Jerici – za mladostnih 30 let – vzklikam: Hip, hip, hura!
Vse najboljše za vaše velike uspehe v prihodnosti!
Gary Graden
Foto: Jana Jocif
Nana Forte: LIBERA ME; Komorni zbor Ave, dir. Andraž Hauptman; posneto na Mednarodnem tekmovanju Maribor, tekmovalni nastop za veliko nagrado mesta Maribor, 2009
Uroš Krek: PSALM XLII; Komorni zbor Ave, dir. Andraž Hauptman; posneto na Mednarodnem tekmovanju Maribor, tekmovalni nastop za veliko nagrado mesta Maribor, 2009
Alfred Schnittke: TRI DUHOVNE PESMI; Komorni zbor Ave, dir. Andraž Hauptman; posneto na Mednarodnem tekmovanju Maribor, tekmovalni nastop za veliko nagrado mesta Maribor, 2009
Francis Poulenc: MAŠA; Komorni zbor Ave, dir. Andraž Hauptman; CD Mozaiki
Danilo Švara: PESEM OD MARTINA KEBRA; Komorni zbor Ave, dir. Andraž Hauptman; Tolosa, 2007
Ambrož Čopi: PRAEPARATE CORDA VESTRA; Komorni zbor Ave, dir. Ambrož Čopi; CD Praeparate corda vestra
Lojze Lebič: LUBA VIGRED SE RODI; Komorni zbor Ave, dir. Jerica Gregorc Bukovec; RTV SLO
