Foto: Janez Eržen
Minuli konec tedna so štajersko prestolnico preplavili odlični zborovski glasbeniki, saj je v Mariboru potekalo 13. Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor. Z 92,5 točkami je slavil ameriški študentski zbor Univerze Vzhodne Karoline iz Severne Karoline, z zmago pa so si utrli pot tudi v finale tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope, ki bo naslednje leto potekalo v Varni v Bolgariji.
Amerika sicer ne sodi med vodilne zborovske države, mnogi ji celo očitajo pomanjkanje raznolikosti tako v repertoarju kot v stilnem izvajanju. Da bi lahko razumeli te očitke, je potrebno osvetliti historično ozadje ameriške glasbene kulture. O dejanskih začetkih zborovstva na ameriških tleh lahko govorimo šele od 19. stoletja dalje, čeprav so zametki skupnega muziciranja nastajali veliko prej v obliki enoglasnega petja religioznih pesmi, ki so jih v Ameriko prinesli evropski priseljenci. V Novi svet so z njimi pripotovali tudi zasužnjeni Afričani, ki so krščanskim napevom in himnam dodali ritmične in zvočne elemente afriške kulture. Ker sta se interakcija in stičišče evropskih ter afriških glasbenih elementov dogajala na ameriških tleh, pripisujemo tako imenovane spirituale oziroma črnske duhovne pesmi izključno ameriški tradiciji. Dandanes so spirituali, primarno sicer izvajani v enoglasni maniri brez spremljave, v obliki harmoniziranih aranžmajev del ameriške ljudske in zborovske tradicije.
Kljub temu da Amerika na področju zborovstva zaostaja za staro celino, je Komornim pevcem Univerze Vzhodne Karoline pod vodstvom Andrewa Cranea vseeno uspelo dokazati, da se lahko postavijo ob bok visoko kakovostnim evropskim sestavom z dolgoletno tradicijo, saj je petčlanska mednarodna žirija kipec Gallus podelila prav njim. Zbor se je slovenskemu občinstvu predstavil s premišljenim vsestranskim in raznolikim programom, ostal pa bo zapisan tudi kot prvi ameriški zbor doslej, ki je sodeloval na prestižnem mariborskem tekmovanju. Zbor, ki ga odlikuje disciplina in sistematično vsakodnevno vadenje, se lahko pohvali s številnimi priznanji in nagradami, ki jih je leta 2013 prejel na mednarodnem tekmovanju v Tolosi (Španija). Redno se udeležujejo vsakoletnih turnej, tekmovanj in gostovanj na več regionalnih in nacionalnih konferencah Združenja ameriških zborovskih dirigentov (ACDA) ter Nacionalnega združenja za glasbeno izobraževanje. Svoje poustvarjanje so zabeležili na dveh zgoščenkah: Greater Love in Eternal Light, svoj ugled pa dodatno ovekovečili z osvojitvijo ameriške nagrade za zborovsko izvedbo v kategoriji univerzitetnih zasedb.
Še ne vedoč, da se pogovarjamo z dirigentom zmagovalnega zbora, nam je Andrew Crane zaupal in razkril filozofijo ameriškega zborovskega poustvarjanja.
Z 92,5 točkami je slavil ameriški študentski zbor Univerze Vzhodne Karoline iz Severne Karoline,
z zmago pa so si utrli pot tudi v finale tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope,
ki bo naslednje leto potekalo v Varni v Bolgariji.
Foto: Janez Eržen
Nam lahko za začetek predstavite zbor Univerze Vzhodne Karoline in način njegovega delovanja?
East Carolina University Chamber choir je le eden izmed petih sestavov, ki delujejo pod okriljem naše univerze. Lahko bi rekli, da je zdaleč najbolj selektiven in profesionalen tako v svojem delovanju in odnosu do dela kot tudi po kakovosti pevcev, saj zasedbo sestavljajo dodiplomski študentje različnih glasbenih smeri, predvsem solopetja. Kot bodoči profesionalni glasbeniki so vsi vešči a vista branja, zato postavljanje novega repertoarja poteka sorazmerno hitro. Zanimanje za zbor je ogromno in na srečo lahko izbiramo med večjim številom odličnih pevcev, ki so izbrani prek avdicije. Trenutno je to 36-članska zasedba, seveda pa ta številka ves čas variira, saj se letno zamenja vsaj tretjina sestava. S tem je ob novem akademskem letu moje delo nekoliko oteženo, saj uvajanje novih pevcev terja svoj čas. Vsaka sekcija ima svojega vodjo, ki prevzema pobudo za reševanje bodisi vokalnih bodisi muzikalnih ovir. Občasno spodbudim določeno sekcijo, da se umakne v sosednjo učilnico in poskušajo samostojno rešiti problem. Takšna interakcija se mi zdi zelo pomembna, saj se vsi počutijo kot del kolektiva. Vadimo prav vsak dan po eno uro, ob moji odsotnosti pa za vajeti poprime tudi moj asistent.
Kako produktivna je lahko pravzaprav enourna vaja s približno 40-članskim zborom?
Ne bi verjeli, kako zelo. Za vsako vajo posebej določim število taktov, ki jih želim utrditi. Na ta način lahko sistematično in nadzorovano postavljam melodične in harmonske tonske strukture, plast za plastjo. Marsikdo mi je že očital, da pevcem ne nudim celovitega dojemanja posamezne skladbe, vendar se je pristop izkazal kot zelo produktiven in natančen.
Komorni pevci Univerze Vzhodne Karoline iz Severne Karoline (ZDA)
Foto: Janez Eržen
Andrew Crane – tenorist, profesor, dirigent
Foto: Janez Eržen
Prav gotovo je ena od vaših prednosti kombinacija treh poklicev: pevec – učitelj – dirigent. Ne samo, da lahko svoje varovance vokalno primerno vodite, temveč lahko kot učitelj razumete proces učenja in razvijanja glasbenih sposobnosti, kot dirigent pa imate jasno vizijo umetniške integritete in kakovosti. Kako združujete in uporabite vsa ta znanja v praksi?
Res je, pravzaprav vsakršno znanje mi prav pride. Primarno izhajam iz pevskega ozadja, zato se tudi zelo veliko posvečam razvijanju vokalnega instrumenta. Šele kasneje sem dejansko začel povezovati petje z vodenjem zborov. Kot profesor in profesionalni pevec sem dojel, da je članom našega zbora veliko lažje, če želeni ton demonstriram, ne samo obrazložim. Na ta način prepoznajo razliko in jo potem lahko tudi raziščejo in prenesejo v lasten občutek. Menim, da je za dirigenta poznavanje pevskega instrumenta tako v teoriji kot v praksi izrednega pomena za uspešno delo s pevci.
Ko izbiram nov notni material za zbor, poskušam kot dober profesor posegati po raznoraznih stilih, saj le tako lahko razvijamo občutek za različna glasbena obdobja in odkrivamo posamezne historične elemente. Letno rad postrežem tudi z vsaj enim vokalno-instrumentalnim delom. Razumevanje vokala in samega procesa učenja me je prav gotovo oblikovalo v boljšega dirigenta, ta kombinacija pa prinaša seveda tudi vidnejše zborovske rezultate.
Kako kot dirigent pristopate zboru? Ali je za optimalen rezultat primernejša diktatorska žilica ali prijateljski odnos?
Moj pristop je sproščen in zelo oseben. Nemalokrat slišimo, da je za dirigentski poklic potrebna tudi določena mera diktatorstva. Tu zopet odgovarjam kot profesionalni pevec, saj menim, da mora vsak zborovodja poskrbeti, da se pevec počuti lagodno in varno. Pevski instrument ni trobenta, ki jo lahko kadarkoli nadomestiš z nakupom nove. Glas je del pevca in njegove osebnosti, zato je žaljenje glasu toliko bolj vezano na neposredno žaljenje posameznika. Kdor kritizira naš instrument, kritizira celotno našo bit. Čeprav nas glas dela unikatne in posebne, nas hkrati naredi tudi zelo ranljive. Stremim k temu, da se pevci v moji bližini in pod mojim vodstvom počutijo varne, le na ta način lahko dejansko zagotovim učinkovit napredek in optimalen rezultat. Do pevcev sem predvsem zahteven glede rednega in točnega prihajanja na vaje, pripravljenosti, delavnosti, nikoli pa ne napadam njihovega vokala in posledično njih kot individuumov. Poskušam ustvariti prijetno in sproščeno vzdušje. Mislim, da se veliko dirigentov ne zaveda, da pevec ni v isti vlogi kot instrumentalist.
»Do pevcev sem predvsem zahteven glede rednega in točnega prihajanja na vaje, pripravljenosti, delavnosti, nikoli pa ne napadam njihovega vokala in posledično njih kot individuumov.« (A. Crane)
Foto: Janez Eržen
Ko ste stopili na oder Unionske dvorane v Mariboru, je bilo povsem jasno, da ste do svoje publike odprti, samozavestni, nasmejani, dostopni – prevladovala je precej drugačna odrska energija od ostalih zborov. Ali je to zgolj avtomatičen izraz ameriške mentalitete ali gre za premišljen pristop do publike?
Za tem je veliko dela. Resnično … (smeh). Na izrazu delamo tudi prek vsebine, ki jo želimo poslušalcu posredovati in ki jo določena skladba izraža. Četudi ne razumemo vsake besede, je moja naloga pevcem približati karakter skladbe in izraz, ki jo glasba odseva. Mogoče je za določen delež res kriva tudi mentaliteta, vendar ko sem pred leti gostoval v Luganu (Švica), smo z zborom v treh dneh, kljub primarni zadržanosti, naredili velik korak v odrski prezentnosti. Se pravi, vse je mogoče, le delati je treba na tem.
Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen
Kot obvezna tekmovalna skladba letošnjega tekmovanja je bila priredba istrske ljudske Dajte novici na kolač Ambroža Čopija. Kako ste se spoprijeli s slovenskim besedilom?
Pravzaprav so bili organizatorji tekmovanja v veliko pomoč, saj so nam posredovali posnetke izgovorjave teh še nikoli slišanih besed. Svojo izgovorjavo smo poskušali čimbolj približati izgovorjavi na posnetku, ob prihodu v Slovenijo pa smo poprosili domačine, da še zadnjič preverijo naše znanje slovenske dikcije. Pevci so seznanjeni z mednarodno fonetično abecedo, zato petje v slovenščini ni bilo pretirano težko. Predvsem je bilo drugače …
Katero tradicionalno zborovsko ameriško skladbo pa bi moral poznati vsak evropejski zborist?
Težko govorimo o kakršnikoli tradiciji v Ameriki. Ameriško prebivalstvo je skupek različnih narodnosti in s težavo bi govorili o neki avtentični glasbeni identiteti, ki bi pripadala izključno ameriškemu prebivalstvu. Kot svojo zborovsko tradicijo povezujemo s spirituali in gospel glasbo. Kljub temačnemu ozadju, v katerem je glasbena oblika nastajala, jo dojemamo in sprejemamo kot del naše kulturne in zgodovinske identitete.
Moram priznati, da zbor nima tipičnega ameriškega zvoka, ki smo ga sicer vajeni. V čem se razlikujete od ostalih sestavov, ki domujejo prek Atlantika? Seveda je ta izjava mišljena kot kompliment …
To me zelo veseli, hvala. Zvok je prav gotovo element, na katerem največ delamo. Glede te tematike moram priznati, da smo dirigenti in učitelji petja kar na precejšnji bojni nogi. Predvidevam, da ste z vprašanjem ciljali predvsem na tipičen ameriški vibrato, ki ga sam poskušam nekoliko zajeziti. Kot veste, večina članov našega zbora je šolanih solopevcev in bilo bi nedopustno za zborovsko izvajanje, da bi vsak prišel na vajo s svojo celotno kapaciteto glasu. Velikokrat nas dirigente strogo kritizirajo pevski pedagogi, ki menijo, da z omejevanjem vibrata hkrati omejujemo tudi ostale vidike dobre pevske tehnike. Sam zagovarjam, da umirjanje vibrata še ne pomeni avtomatične stisnjenosti grla in gre predvsem za način, kako ga umirimo. Seveda pa ne vztrajam izključno na ravnem tonu. Zvok zbora definira program, ki ga izvajamo.
Kakšen zborovski trend pa je v Ameriki trenutno najbolj prisoten?
Mislim, da v veliki meri prednjači sodobna ameriška glasba. Tudi osebno mi je najbližje tovrstno področje, čeprav iz pedagoških vidikov posegam po čim širši paleti a cappella skladb. Dejstvo pa je, da se Amerika še vedno ozira in zgleduje po evropski literaturi, ki bo vedno ostala vzor zborovske glasbe. Copland, Ives, Lauridsen, Stroope in seveda Whitacre so le nekatera velika imena ameriške zborovske glasbe. No, čeprav za slednjega zanimanje v Ameriki počasi zamira, vse popularnejši pa postaja Daniel Elder. Tudi sicer imamo nekaj vzhajajočih zvezd, vendar generalno opažam, da mlajši skladatelji vedno bolj poskušajo le zadovoljiti neke kompozicijske standarde, ne ozirajoč se na poslušalca ali pevca. Škoda, ker so ti pravzaprav ciljna publika, kajne?
Kakšno mesto pa sploh pripada zborovski glasbi v vsakdanjem življenju povprečnega Američana? Bi lahko rekli, da ima Amerika potencial postati tako imenovana zborovska sila?
Pravzaprav ne. Ljudje se večinoma navdušujejo nad a cappella izvajanjem popularne ali gospel glasbe, resna klasična zborovska glasba pa se dotika zelo specifičnega, a na žalost tudi majhnega kroga ljudi. Ne da bi se hvalil, ampak z Univerzitetnim zborom Vzhodne Karoline vedno napolnimo dvorano do zadnjega kotička, vendar to niso mase ljudi, ampak redka zborovska srenja, ki ostaja zvesta svoji ljubezni do klasične glasbe. Pa vendar tudi v tem primeru je treba temeljito razmisliti, s kakšnim programom bomo oplemeniti večer poslušalcev.
Amerika se mora še v marsičem razviti in raziskati področje zborovske glasbe. Veste, zame je že podatek, da v ZDA dirigenti ne znajo posredovati intonacije s pomočjo glasbenih vilic, zaskrbljujoč. Vemo, da klavirska uglasitev ni naravna, zato je tudi neprimerna za delo s pevci.
Amerika sicer ne sodi med vodilne zborovske države, vseeno pa je Komornim pevcem
Univerze Vzhodne Karoline pod vodstvom Andrewa Cranea uspelo dokazati, da se lahko
postavijo ob bok visoko kakovostnim evropskim sestavom z dolgoletno tradicijo.
Foto: Janez Eržen
Kako pa je z vzgajanjem otrok in spodbujanjem mlajše generacije k zborovskemu muziciranju?
Šole vsekakor ponujajo pester izbor glasbenih programov, kot so pevski zbori, jazzovski orkestri, simfonični orkestri, takozvane korakajoče godbe, žal pa z državne strani ne prihajajo spodbudni impulzi, ki bi mlade glasbenike nagovarjale k razvijanju svojih talentov, sploh če govorimo o zborovski kulturi. Sam se vsako leto odpravim na različne srednje šole, kjer poskušam z dobro promocijo predstaviti naš univerzitetni program in jih konec koncev tudi privabiti v enega od naših pevskih sestavov.
Ali ameriško šolstvo navezuje nadaljnje stike s profesionalnimi državnimi institucijami? Npr. kakšne so možnosti zaposlitve v profesionalnem zboru?
Večina glasbenikov je prepuščena sami sebi in nima nekega podpornega sistema. Glasbenikom, ki se ukvarjajo s popularno ali jazzovsko glasbo, se ponuja veliko več možnosti, saj je tudi povpraševanje za tovrstno glasbo izrazitejše. Večina je enostavno primorana zajadrati v pedagoške vode oziroma najti alternativen vir dohodka. Sam se poleg profesionalnega petja posvečam poučevanju in vodenju zborov.
Pri nas večina zborov deluje projektno, kar niti približno ne zadostuje za redno plačo, s katero bi se človek lahko preživljal. Ne poznamo zaposlitve, ki bi od nas zahtevala vsakodnevno prisotnost na vajah, organizatorji običajno povabijo pevce iz vse države k 14-dnevnemu projektu. Žal so možnosti za redno glasbeno dejavnost res majhne, kaj šele za profesionalno zborovstvo.
Na katero poglavitno smernico se opirate pri delu s študenti dirigiranja?
Mladi dirigenti bi se predvsem morali naučiti delati z materialom, ki jim je dan. To, da lahko dirigent izvabi iz zbora njegov maksimum, veliko govori o njegovih vodstvenih sposobnostih. V moji biografiji sicer ne boste zasledili, ampak med svojo kariero sem vodil različne generacijske sestave, od otroških zborov do zborov, ki so jih sestavljali starejši občani. Ali sem lahko od njih pričakoval popolno dovršenost? Seveda ne. Lahko pa pričakujem in izvabim maksimum znotraj njihovih okvirjev. To bi morala biti sposobnost in cilj vsakega dirigenta.
»To, da lahko dirigent izvabi iz zbora njegov maksimum,
veliko govori o njegovih vodstvenih sposobnostih.« (A. Crane)
Foto: Janez Eržen
Kakšni pa so po vašem mnenju standardi odličnosti zborovske glasbe?
S praktičnega vidika bi izpostavil intonacijo, vokalno čistost in lepoto, jezik in dikcijo, jasnost ritma, dinamiko, izraznost, pripovednost vsebine … in še bi lahko našteval. Med vsem naštetim pa je potrebno poiskati primerno medsebojno uravnoteženost, ki jo razberemo iz notne partiture. Navsezadnje pa k odličnosti doprinese univerzalna komunikacija – med skladateljem in dirigentom prek partiture, dirigentom in zborom ter zborom in občinstvom. S tovrstnim povezovanjem je sklenjen celoten krog.
