Andrej Makor – mladi primorski skladatelj

… tako je nastala tudi ena zadnjih nagrajenih skladb Andreja Makorja, Najhitrejši vlak na svetu na besedilo Borisa A. Novaka, ki je svojemu avtorju aprila letos prinesla nagrado za najboljšo noviteto državnega tekmovanja za otroške in mladinske zbore Zagorje ob Savi 2014. Naročila jo je Katja Gruber, zborovodkinja otroškega zbora osnovne šole Nazarje.

Andrej Makor je na slovenski zborovski sceni kot ustvarjalec šele kakih šest let in z gotovostjo lahko trdimo, da je največ izvajan skladatelj mlade generacije ustvarjalcev predvsem po zaslugi naših najboljših amaterskih pevskih zborov, ki ‘še toplo’ izvedejo vse, kar napiše. Kako nastajajo te skladbe? »Če kdo želi, me pokliče ali poišče na facebooku, pa se domenimo,« zatrjuje Andrej, »z veseljem pristopim k sodelovanju ter upoštevam želje in sposobnosti izvajalca, tako je nastalo že več skladb. V zadnjem času sem veliko napisal za vokalno skupino Gallina oziroma vodjo skupine Ano Erčulj, za Stojana Kureta oziroma VAL – Vokalno akademijo Ljubljana, zasedbo, v kateri pojem, in za Ženski komorni zbor ČarniCe, največ del pa sem napisal za APZ Univerze na Primorskem in svojega prvega mentorja Ambroža Čopija.«

Kako se je torej začelo?

Začel sem na Glasbeni šoli v Kopru, kot učenec klavirja pri prof. Selmi Chicco, ma nič posebnega nisem bil, nič dosežkov, nič nagrad …

… en tak grdi raček?

Ja, skorajda. Na pripravah za umetniško gimnazijo pa sem spoznal Ambroža Čopija, svojega bodočega profesorja in mentorja. On me je začel spodbujati k temu, da bi kaj napisal, tako so začeli nastajati prvi poskusi.

Prve vaše skladbe so bile zborovske.

Seveda, prve skladbe so bile zborovske, do zborovskega stavka sem imel največ afinitete, saj sem pel v zboru in na Čopijevo pobudo začel študirati tudi solopetje, vse se je nekako odvijalo v smeri vokalne glasbe, tako ni čudno, da so bila moja prva dela vokalna in da je večina doslej nastalih del prav vokalnih.

Veliko pišete, stalno nove in nove skladbe, za mešane zbore, za ženske, za oktet, za otroke …

Ja, okoli 70 skladb sem zadnjič preštel. Res je, predvsem zborovske skladbe so to, imam pa tudi nekaj instrumentalnih. Lani je v Slovenski filharmoniji Pihalni orkester Akademije za glasbo izvajal moje Jutranje vizije. Moj Trobilni trio so lani izvedli na srečanju komponistov zagrebške in naše Akademije v Zagrebu. Godalni orkester je doživel krstno izvedbo 30. marca letos, v začetku maja bo v Zagrebu krstna izvedba mojega godalnega kvarteta. Svojo energijo posvečam večinoma vokalni glasbi, za instrumentalno nekako zmanjkuje časa, ampak verjamem, da bo prišel trenutek tudi za to.

Eno od vaših študijskih področij je – ob kompoziciji in glasbeni pedagogiki – tudi petje. Kot pevec imate nekaj lepih uspehov, sem štejem seveda tudi pevske nastope v operah.

Ja, vokal je zame najlepši instrument. Po zaslugi prof. Tanje Grlica in prof. Pie Brodnik sem prispel do absolventske stopnje, zadnji korak me še čaka. Ja, tudi nekaj uspehov je bilo, srebrna, celo zlata priznanja pa 1. nagrada na mednarodnem pevskem tekmovanju v Trbižu, sodelovanje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem in nastop v operi Orfej Claudia Monteverdija, projektu treh akademij: AGRFTV, ALU in AG, ki je bil zame dragocena, enkratna izkušnja.

Andrej Makor v vlogi boga Apolona v operni predstavi Orfej C. Monteverdija
(projekt AGRFTV, ALU in AG) …

… in v glavni vlogi sodnika v predstavi Ogoljufani sodnik W. C. Glucka
(projekt Slovenskega komornega glasbenega gledališča – SKGG)
Foto: Klemen Adamlje

Se vidite v perspektivi na opernem odru?

Ne, sploh ne, operni pevec se mora popolnoma posvetiti petju in pevski karieri, sam pa se veliko več in z navdušenjem posvečam kompoziciji.

Kot skladatelj ste se najprej ukvarjali s prirejanjem ljudskih pesmi, predvsem istrskih. Je to laže?

Na videz se zdi laže, ja, vendar ni vedno tako. V priredbah si prisiljen omejiti se na tisto ljudsko vižo, ki ti včasih da premalo izraznih možnosti. Da narediš nekaj zanimivega, zna biti včasih prav zahtevna reč, vložiti moraš kar precej truda. Ja, začel sem res s priredbami ljudskih.

Istrska reštica, to je neke vrste venček, ne?

Ja to je šopek ljudskih, ki je nastal po zgledu tiste Od ljubezni in kafeta Alda Kumarja, ki mi je bila zelo všeč. Takrat sem veliko brskal in iskal tiste manj znane napeve, veliko je namreč že prirejenih. Tudi nono mi jih je nekaj zapel. Takrat sem jih nabral kar lepo število, nekatere še čakajo, da pridejo na vrsto.

Zadnje čase nekako pospešeno nastajajo vaše avtorske skladbe – umetne pesmi, kot jim pravimo. Kakšen je vaš odnos do poezije, kako najdete primerno pesem?

Iščem tako, da veliko berem, ne znam točno povedati, kako in zakaj, včasih preprosto začutim, da mi je pesem zazvenela. Pred kratkim pa sem dobil naročilo od Grudnovih šmikel, naj pišem na besedilo Neže Maurer. Moram priznati, da mi prav nobena ni zazvenela, pa sem pač eno izbral. Prav presenetljivo: ta poezija mi je odprla nove kompozicijske dimenzije, kar tudi ni slabo.

Kot mlad skladatelj imate gotovo svoje priljubljene avtorje, tiste, po katerih se zgledujete.

No, zgledujem se predvsem tako, da veliko poslušam in iščem to, kar me pritegne, kar mi je všeč. Nekaj časa me je fasciniral ameriški avtor Eric Whitacre s svojimi zvočnimi barvami, zdaj sem se od tega že odmaknil, ker sem ugotovil, da se pojavlja velika nevarnost, da obstaneš na mestu. V zadnjem času se veliko učim predvsem iz del slovenskega ustvarjalca Lojzeta Lebiča. V njegovih skladbah najdem veliko tega, kar bi rad vključil v svoj način komponiranja, najdem dramatičnost in razgibanost linij, trenje znotraj glasov, skladatelj veliko dogajanja doseže z minimalnimi sredstvi … no, melodiki pa se vendarle nimam namena odreči …

… ta je del vašega osebnega sloga. Lahko trdite, da imate svoj osebni slog?

Ja, v zborovski glasbi sem ga nekako našel, ja. Dirigenti opažajo določene značilnosti, ki se ponavljajo, vendar pa skušam v vsaki skladbi dodati kaj novega, iti naprej, najti novosti znotraj sebe.

Oktobra lani smo v Klubu Cankarjevega doma lahko poslušali vaš avtorski večer, na katerem so nastopili vrhunski slovenski izvajalci.

Glasbena mladina ljubljanska vsako leto razpiše natečaj za avtorski večer mladih skladateljev. Lani sva se na ta natečaj prijavila moj kolega Tine Bec in jaz, ne da bi vedela drug za drugega. Sprejeli so oba, tako sva pripravila skupen večer. Sam sem izbral izključno vokalna dela in k sodelovanju pritegnil zbor Akademije za glasbo in dirigenta Marka Vatovca, vokalno skupino Gallina, sopranistko Martino Burger s pianistko Mojco Prus ter Akademski pevski zbor Tone Tomšič z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom. Izvajali so moja novejša dela, Galline pa so predstavile celo noviteto, to je bila Skrivnost na besedilo Ferija Lainščka.

Na avtorskem večeru mladih skladateljev oktobra 2013 v Klubu Cankarjevega doma
Foto: Goran Antelj

Kvartet Gallina je ob Akademskem pevskem zboru Univerze na Primorskem tista skupina, ki največ izvaja vaša dela, dekleta so vas menda proglasile celo za »hišnega skladatelja«.

Lani je Ana Erčulj naročila pri meni obdelavo ljudskih iz Zagorice v Dobrepolju. Dolgo sem izbiral med ponujenimi napevi, nazadnje sem se odločil za dve: Dobro jutro mamica in Nevesta le jemlji slovo. Obe sta zazveneli tudi na mojem avtorskem večeru. Zelo dobro sem se ujel z dekleti, pa ne samo na koncertu, temveč tudi po njem. Pravijo, naj še kaj napišem, no, vsekakor bomo še sodelovali, zastavljene imamo že nove, nekoliko večje skupne projekte.

APZ Univerze na Primorskem in Ambrož Čopi, to pa je stalna naveza, ljubezen do groba, če malo pretiravam.

Ambrož Čopi je, kot sem že povedal, moj prvi mentor. Zanj so nastala prva dela, pri vseh je kot mentor sodeloval in prav vsa je z APZ-jem izvedel in tudi posnel. Ambrož mi je bil vedno v veliko pomoč in oporo, vedno je pri slabih odločitvah vztrajal, naj še enkrat razmislim, naj to in ono popravim, ker bo drugače bolje zazvenelo … Vedno je izhajal iz tega, kaj bo laže izvedljivo, kako bo zazvenelo v realnosti, ne samo, kako je videti na papirju.

APZ UP in Ambrož Čopi sta vaše tri skladbe izvajala celo na prestižnem mednarodnem zborovskem tekmovanju Guido d’Arezzo v Arezzu.

Res je, to si štejem v posebno čast. Tam sta zazveneli moji umetni pesmi Pisaje na besedilo Federica Garcie Lorce in pa Evening star Edgarja Allana Poa in priredba istrske ljudske Le tre sorelle. Lahko rečem, da je bil v Arezzu odziv na moja dela zelo lep, po koncertu so nekateri zborovodje povpraševali po partiturah, kar me je, seveda, razveselilo.

Andrej Makor in Ambrož Čopi

Med pomembnimi izvajalci morava omeniti tudi dirigenta Stojana Kureta, ki izvaja vaše skladbe tako z Vokalno akademijo Ljubljana kot tudi z Ženskim komornim zborom ČarniCe.

S Stojanom Kuretom odlično sodelujem, v VAL-u tudi kot pevec, on me je prosil, da za koncert ob 10-letnici Čarnic nekaj napišem. Iskal sem primerno besedilo in v antikvariatu v Ljubljani našel poezijo Stana Kosovela, starejšega brata Srečka Kosovela, ki me je zelo pritegnila. Tako so nastale tri o ljubezni, ki so jih dekleta odlično izvedla.

Skladbica Najhitrejši vlak na svetu pa je nastala v zadnjem času …

Najprej je nastala skladba Nekaj je v zraku na poezijo Toneta Pavčka, ta je bila po oceni zborovodkinje Katje Gruber, žal, pretežka, zato jo je shranila za mladinski zbor. Za Otroški zbor Osnovne šole Nazarje pa sem se odločil napisati drugo. Nastala je tale, Najhitrejši vlak na svetu, ki jo imajo menda otroci zelo radi, je taka zabavna, s koreografskimi dodatki in zvočnimi slikovnimi elementi.

Podelitev nagrade za »naj skladbo« Zagorja 2014
Foto: Janez Eržen

Menda nastaja tudi vaš prvi avtorski CD.

Menda. Res … (smeh)

Kdo pa to ve zagotovo?

Ambrož Čopi ga je prijavil na razpis JSKD, menda so sredstva odobrena. Sodelovali bodo APZ UP, pa še Mešani zbor Obala s Sebastjanom Vrhovnikom (ta je na letošnji reviji Primorska poje izvajal pet mojih skladb, ki so nastale prav zanje, od tega sta bili dve celo noviteti ) ter Mladinski in dekliški zbor Glasbene šole Koper z Majo Cilenšek. Prav zdaj naj bi se začel odvijati ta projekt.

Kaj pišete trenutno, kaj počnete?

Konec februarja sem sodeloval na mednarodnem natečaju v Devinu s priredbo Puntarske pesmi ob 300-letnici Tolminskega punta, za katero sem dobil 1. nagrado. Prav zdaj sem končal skladbo, ki mi jo je naročil Pihalni orkester Koper in bo izvedena na proslavi ob 100-letnici 1. svetovne vojne v Bovcu. … nekaj pa pripravljam za eno mednarodno tekmovanje iz zborovske kompozicije, o tem pa ne bi rad še govoril.

Aja, pa diplomiral sem prav te dni, za začetek iz glasbene pedagogike. (smeh)

Andrej Makor: Nevesta le jemlji slovo (Vokalna skupina Gallina, v. s. Ana Erčulj)