Tolmin je eden tistih krajev na Primorskem, pa tudi v širšem slovenskem prostoru, ki ga ljubitelji zborovske glasbe povezujemo z otroškim petjem. Že tri desetletja je tako predvsem po zaslugi Barbare Kovačič, pedagoginje na tamkajšnji Osnovni šoli Franceta Bevka in prizadevne zborovodkinje, ki ima v svoji zbirki že celo vrsto odličnih dosežkov, regijskih, državnih in mednarodnih, veliko zanimivih nastopov, kot je nastop na Potujoči muziki, na proslavi ob 300-letnici Tolminskega punta, samostojni koncert v nizu Glasba z vrtov sv. Frančiška ter več koncertov, kjer so izvajali prav zanje napisane obsežne novitete Patricka Quaggiata, kot sta Missa Laudate Pueri Dominum in otroška opera O pravljici, ki je ni nihče povedal. Med dosežke Barbare Kovačič pa lahko prištejemo tudi uspešno, tri destletja in nekaj čez trajajočo pevsko pot dekliškega zbora Pueri cantores.
V soboto popoldne sva se dobili; zaradi neodložljivih obveznosti je odpovedala vajo z dekleti, pa sem v njen gosti urnik vskočila še sama s svojimi vprašanji.
Dekliški zbor Pueri cantores je neke vrste »paradni konj« pevskih ansamblov na tolminskem, vi pa njegova gonilna sila, mama oz. ustanoviteljica. Pred dvema letoma ste na regijskem tekmovanju v Postojni osvojile absolutno prvo mesto, kako vam gre danes?
Trenutno šteje zbor 20 deklet, dve tretjini od tega je dijakinj, ostale so študentke. Pri zboru je tako, starejša dekleta odhajajo, prihajajo mlajša, zdaj že dijakinje, ki so svoje prve pevske izkušnje dobile v šolskih zborih. V letošnji pevski sezoni se je zbor znatno pomladil, tako se po lanskem uspešnem letu zdaj – kot rečemo – na novo postavlja, spet oblikujemo zvok … Ponavadi je že tako, da vzponom sledijo padci ali povedano drugače, stvari se postavijo tako, da zborovodjo postavijo pred nov izziv. Zdaj poskušamo delati na tem, da zbor zraste tako po pevski kot tudi po tisti človeški plati.
30-letnica dekliškega zbora Pueri cantores
Zbor Pueri cantores je bil v prvih letih svojega delovanja znan po tem, da je bil kakovostni vrh nekakšne pevske piramide. Kako je s piramido zdaj?
Pred nekaj več kot tridesetimi leti smo se zbrale kolegice približno istih let in ustanovile zbor. Prav kmalu sem prišla do spoznanja, da moram sama poskrbeti za primeren priliv, sicer novih pevk ne bo. Kot zunanja sodelavka sem na šoli pet ali šest let uspešno vodila otroški zbor, ki pa je z zamenjavo zborovodje, žal, usahnil. Po nekaj »slabih« letih sem dobila na šoli redno službo in tako so se stvari vrnile v stari tir. Trenutno na šoli vodim kar pet pevskih zborov, to je tista prava piramida, tudi številčno zelo močna piramida, ki šteje 150 pevcev. Če hočeš dobiti dobrega pevca, ga moraš začeti vzgajati že zelo zgodaj, sama začenjam prav tam, na začetku, v prvem razredu. Zbor prvošolčkov šteje 25 članov, tudi drugošolci imajo samostojen zbor, petnajst jih je v njem, na podružnični šoli Volče vodim zborček, v katerem je 20 pevcev, no, potem je tu tisti pravi reprezentančni otroški zbor, 50-članski, v katerem pojejo otroci od tretjega do petega razreda in pa 40-članski mladinski zbor, od šestega do devetega.
Na regijskem tekmovanju 2015 so dekleta v Postojni osvojila absolutno prvo mesto.
Kako razporejate delo, da se ujamete z vsemi temi otroki, vemo, da so razpeti med sto in eno dejavnost, kako uspete najti skupne termine?
Glede tega pa se moram zahvaliti ravnatelju, ki je poskrbel, da imamo pri nas pevske vaje v urniku, to pomeni, da v času pevskih vaj na šoli ne poteka nobena druga dejavnost, to omogoča otrokom, ki si želijo peti, da niso v precepu, kam naj gredo, kateri krožek naj obiskujejo. Moje delo je sistematizirano, kar pomeni, da je vključeno v moj redni delovni čas. To mi seveda zelo pomaga, sicer bi bilo to zame prenaporno. S prvošolčki in drugošolci delam enkrat na teden eno šolsko uro, z otroškim zborom dvakrat na teden po eno uro, z mladinskim pa enkrat na teden dve uri in pol. Otroci, ki so vključeni v podaljšano bivanje, imajo pevske vaje v času, ko je sprostitvena dejavnost, to pomeni, da so na pevskih vajah takrat, ko se ostali igrajo pred šolo, potem pa lahko v miru opravijo še vse domače naloge.
Zlato z otroškim zborom na regijskem tekmovanju
Ali z vsemi petimi zbori nastopate, se pojavljate na revijah, na prireditvah in tekmovanjih?
Z vsemi nastopam na najrazličnejših prireditvah in proslavah ter šolskih nastopih, na tekmovanjih sodelujem s starejšima dvema, samo enkrat sem na regijskem tekmovanju sodelovala tudi z zborčkom drugošolcev in bili smo zlati, to je bil največji uspeh moje kariere, moram pa priznati, da je bila to posebna generacija dobrih pevcev. Ja, zelo naporno je to, junija sem običajno kot ožeta cunja, dober mesec potrebujem, da si opomorem. Vsak zbor zahteva celega človeka. Sem taka oseba, da jemljem vsakega otroka popolnoma resno, ne želim, da se znotraj skupine posameznik izgubi, saj vemo: posameznik sestavlja skupino, in ne obratno, zato namenjam veliko energije temu, da vsak otrok občuti, da mi je pomemben, da pripada skupnosti, ki ga potrebuje. Če kateri od otrok na vajah manjka in se mi predhodno ne opraviči, ga brez izjeme še isti dan pokličem po telefonu. Učim jih odgovornega odnosa ne le do mene, temveč tudi do skupine. Moram pa poudariti, da se tako do njih vedem tudi sama. Zdaj, ko so moji otroci že odrasli, pa svojim pevcem, prav vsakemu, za rojstni dan poklonim svoj unikatni izdelek, te pozornosti so vedno zelo veseli.
Naša pomlad 2015
Vedno me je zanimalo, kako se zborovodkinja loti dela s prvošolčki.
(Smeh) … ja, zelo zabavno vprašanje. Najprej moram povedati, da zdajšnji prvošolec in prvošolec pred desetimi leti niti približno ni isto. Čeprav sem učiteljica ali pa prav zato, sem zelo kritična do sistema. Ko opazujem šestletnike, kako se po petih urah izstrelijo iz razreda, ker ne morejo več zadrževati energije v sebi, se sprašujem, kam to pelje. Pevska vaja v 1. razredu ne sme potekati takoj po pouku, vsaj pol ure morajo imeti na voljo, da gredo lahko ven, sicer ne bo učinkovita, pevska vaja je namreč pevska vaja, na njej ne plešemo, ne rišemo in ne skačemo, ampak pojemo, zato mora biti otrok na to delo primerno pripravljen. Za te otroke izbiram posebne pesmice, z leti sem namreč ugotovila, katere so najprimernejše, velikokrat izbiram take, ki imajo tudi neko koreografijo ali neki ritem, body percussion, recimo, to jim je blizu. Tudi dihalne vaje postopoma uvajam že pri prvošolcih. Včasih seveda ne gre vse po načrtih, dogodi se kaj nepredvidenega, treba se je znajti, takrat si pomagam s svojimi dolgoletnimi izkušnjami. Vsekakor bi mladim zborovodjem položila na dušo: če le imate to možnost, ločite od otroškega zbora vsaj prvošolce, s tem boste sebi in otrokom naredili veliko uslugo.
»Če hočeš dobiti dobrega pevca, ga moraš začeti vzgajati že zelo zgodaj, sama začenjam prav tam, na začetku, v prvem razredu.«
Prvi vrh te piramide je otroški zbor, tisti, v katerega vstopi otrok v tretjem razredu.
Ja, res je, ta zbor ima že tiste prave vaje, ki trajajo polno uro, včasih celo malo dlje, dve na teden. Najmanj 20 minut se upevamo, upevalne vaje se vselej prilagajajo programu, ki ga bomo izdelovali v naslednjih 40 minutah. Če delam enoglasje, korepetiram sama, če imamo v programu večglasne pesmi, mi pomaga pianistka. Tudi note že dajem otrokom v roke, težje skladbe pojejo iz notnega zapisa, želim namreč, da se pred vstopom v mladinski zbor vsak že znajde v partituri, sicer mu to opismenjevanje pozneje jemlje preveč časa. Hkrati učim tudi glasbene pojme, jih izobražujem tudi notalno.
Mladinski zbor, ta pa poje že resno literaturo, vaja je dolga … Se tu pojavi kak osip?
Ne, ni osipa, to je zanimivo, ni ga. Letos imam v mladinskem zboru prvič otroke do devetega razreda, letos je torej prvič postavljena celotna piramida. Osip se običajno zgodi prej, na prehodu iz 4. v 5. razred ali še prej, iz otroškega v mladinski pa ne, to si razlagam kot posledico mojega truda, da jih navdušim za dejavnost, to je namreč moj cilj, ljubezen do petja, do glasbe. Otroci mi sami povedo, kako veliko jim pomeni petje v zboru, in to je največja nagrada za zborovodjo.
»Sem taka oseba, da jemljem vsakega otroka popolnoma resno, ne želim, da se znotraj skupine posameznik izgubi, saj vemo: posameznik sestavlja skupino, in ne obratno, zato namenjam veliko energije temu, da vsak otrok občuti, da mi je pomemben, da pripada skupnosti, ki ga potrebuje.«
Gotovo pa vsaj nekaj k tej ljubezni prispevajo tudi lepi nastopi, dobri rezultati na tekmovanjih, kje nastopate?
Veliko ljudi mi pravi, kaj tekmovanja, to je nekaj subjektivnega, koncerti so užitek in veselje, tam ni vsega tistega stresa … To je res, vendar pa je treba priznati, da je naš svet v zadnjem času naravnan zelo tekmovalno in tudi otroci so naravnani tako. Res je, nisi vedno ocenjen tako, kot bi si želel, ali tako, kot meniš, da bi si zaslužil, a nič hudega, važno je, da si zadovoljen s svojim nastopom, sam s sabo, torej. Vsako leto tekmujemo, njim je to velika motivacija. Tekmujem z otroškim, mladinskim in dekliškim zborom. Letos grem na regijsko tekmovanje z otroškim in mladinskim zborom, z otroškim gremo še v Bratislavo, z mladinskim pa smo sprejeti – prav danes smo prejeli potrditev – na mednarodno tekmovanje v Celje.
Dekliški zbor Pueri cantores je po zmagi na regijskem tekmovanju v Postojni nastopil na mednarodnem tekmovanju v Riminiju, osvojile smo srebrno priznanje, kar lepo smo se predstavile tudi na Sozvočenjih, tudi letos se odpravljamo na regijsko tekmovanje, za nastop na Naši pesmi v Mariboru pa nismo še zbrale poguma, predvsem jaz ga še zbiram, dekleta bi že šla.
»Če kateri od otrok na vajah manjka in se mi predhodno ne opraviči, ga brez izjeme še isti dan pokličem po telefonu. Učim jih odgovornega odnosa ne le do mene, temveč tudi do skupine.«
Pa še kakšno besedo o programih. Vsak od zborov, seveda, potrebuje ravno pravšnje skladbe, primerne starosti, glasovnim zahtevam. Kako se spopadate s tem?
To je skorajda najtežje od vsega dela. Veliko časa namenjam temu, predvsem v poletnih počitnicah. Včasih, pravzaprav velikokrat, izberem prezahtevno literaturo, ta napaka pa se je letos izkazala kot prednost, lani smo namreč v Zagorju nastopili z zelo zahtevnim programom, zato imam letos odlično postavo, dekleta so zlasti v tehničnih prvinah izredno napredovala.
Z mladimi zelo rada delam lirične skladbe, teže se lotim ritmičnih, bolj šaljivih, temperamentnih, to je moj minus, trudim se, da bi ga odpravila.
Ponavadi izberem več skladb, kot jih potrebujem, pa iz tega nabora pozneje postopoma delam selekcijo. Izbor pa se velikokrat tudi pozneje, med šolskim letom, še spreminja, če ugotovim, da sem se narobe odločila. Veliko izkušenj in znanja je potrebno, da izbereš pravi program, nepravilen izbor pesmi pomeni, da ne bo uspeha.
Vaše pevke nemalokrat odhajajo v zbore, kot sta APZ Tone Tomšič in v zadnjem času ČarniCe, to vam predstavlja verjetno posebno zadovoljstvo.
Seveda, to je pravzaprav cilj zborovodje, ki dela z otroki. Učitelj mora imeti vrata odprta takrat, ko prihajajo, pa tudi takrat, ko odhajajo. Če odhajajo v dobre zbore, potem je to čast in nagrada tudi za zborovodjo, ki je pevca pravilno vzgajal, pravilno usmerjal in mu nudil ljubezen do glasbe, ki ga bo spremljala vse življenje.
Že nekaj let grozite, da se vam čas aktivnega delovanja z zbori izteka, pa nič ne kaže, da bi bilo to res …
Ko je človek na koncu kakega projekta, je velikokrat utrujen, pa reče, kar pravzaprav ne misli, res pa je, da razmišljam tudi o tem, da bom nekomu nekoč predala to, kar počnem. Zelo si želim, da bi to storila v tistem trenutku, ko bi vedela, da lahko nekdo namesto mene pelje stvari naprej in jih ne podre ali sesuje, obenem pa si želim, da ne bi vztrajala takrat, ko to ni več potrebno, ko vidiš, da prihajajo mladi, ki lahko dajo več. Človek mora imet v sebi nekaj ponižnosti: veliko stvari znaš, veliko lahko daš, so pa tudi drugi, ki lahko veliko dajo.
Ta trenutek očitno še ni tu, z vsemi zbori imate načrte, z osnovnošolci, pa tudi z zborom Pueri cantores. Kaj načrtujete z dekleti?
Naša želja so Kanarski otoki, ampak to je še zelo v povojih, regijsko tekmovanje sem že omenila, gotovo bomo našle še kakšno primerno mednarodno tekmovanje, zdaj pa delamo predvsem na tem, da se »nam bo spet oglasilo«.
»Učitelj mora imeti vrata odprta takrat, ko prihajajo, pa tudi takrat, ko odhajajo. Če odhajajo v dobre zbore, potem je to čast in nagrada tudi za zborovodjo, ki je pevca pravilno vzgajal, pravilno usmerjal in mu nudil ljubezen do glasbe, ki ga bo spremljala vse življenje.«
Gotovo ste ena čvrsta vez, ki drži dekleta skupaj vi in vaš odnos do dela, domnevam pa, da je pomembno tudi to, da se med sabo razumejo, da jim je v zboru prijetno in lepo.
Že v otroškem in mladinskem zboru opažam, da je zbor tudi sredstvo druženja, prav je tako. Ti mladi veliko preveč časa presedijo pred računalniki in zato je dobro, da hodijo k dejavnostim, kjer se lahko med sabo pogovarjajo, takole v živo. Prav zato skrbim, da so v našem programu tudi izleti, kjer ni neke velike obremenitve, pa tudi na intenzivnih vajah najdemo čas za družabne aktivnosti in smeh. Z mladinskim zborom se letos odpravljamo v Barcelono, tam ne bomo tekmovali, imeli bomo le kak krajši nastop. Za vsakim trdim delom mora biti tudi nagrada, takšna potovanja so nagrada, ki se je vsi zelo veselijo.
Kot vem, pa kljub svojemu velikemu znanju in izkušnjam še vedno čutite potrebo po izpopolnjevanju. Vem, da velikokrat prosite za nasvet naše priznane strokovnjake, kot je Stojan Kuret, pa še kdo.
Če želiš mlade neoporečno izobraževati, se moraš stalno učiti; obnavljanje starega in pridobivanje novega znanja je nujno. Povabiti dobre strokovnjake, ki so vedno tudi velike osebnosti, je tako zame kot za mlade pevce neprecenljiva izkušnja.
Vsakemu zboru redno omogočam delavnice z gostujočimi dirigenti. Tako otroški kot mladinski zbor že štiri leta obiskuje Stojan Kuret, moji pevci vsakič komaj čakajo, da pride. Tudi v dekliški zbor vabim Stojana Kureta, Ambroža Čopija, z Martino Batič smo že sodelovali, pri vokalni tehniki pa so nam že pomagale Julieta Kubik de Habjanič, Janja Hvala in Martina Burger. Vsak od teh strokovnjakov nam lahko ponudi nova znanja, z močjo svoje osebnosti pa tudi kaj več kot le strokovnost.
Gotovo je dobro, če se zborovodja kdaj pa kdaj znajde tudi v vlogi pevca; namigujem na vaše sodelovanje v zboru Musica viva, ki ga v Tolminu vodi Erika Bizjak.
Res je, kljub vsem tem zborovskim zadolžitvam pa enkrat na teden tudi sama pojem v zboru. Lepo mi je, ker pridem na vajo popolnoma neobremenjena, samo usedem se in poslušam navodila drugega. Z Eriko sva dobri kolegici, druga drugi velikokrat pomagava, si stojiva ob strani. To je čudovito, da si kolegi med sabo pomagamo, da ne gre vedno in povsod za rivalstvo in tekmovalnost.
In za konec: letos se vam je porodila nova, zanimiva in privlačna zamisel, ki ima že čisto konkretne in oprijemljive obrise in cilje …
V sodelovanju z občino Tolmin, Zavodom za kulturo, šport in mladino ter območno izpostavo JSKD smo prišli do spoznanja, da je naše okolje lepo, obenem pa ponuja vse možnosti za organizacijo poletnega pevskega tabora. Kot glavna pobudnica sem začela iskati sodelavce. Govorila sem z dirigentom Stojanom Kuretom, ki je naši zamisli zelo naklonjen, prosili bomo še mlado dirigentko Petro Grassi, za vokalno tehniko pa pevko in pedagoginjo Martino Burger. Poletni pevski tabor bo namenjen primorskim otrokom, starim od 10 do 15 let, potekal pa naj bi v drugi polovici avgusta prav tu v Tolminu. Poleg petja bomo ponudili še vrsto zanimivih in pestrih aktivnosti, da bo to za mlade pevce zelo lep zaključek počitnic pred vstopom v novo šolsko leto.
