Konec novembra je v prostorih Središča Rotunda v Kopru potekal t. i. Barok kamp, glasbene delavnice na temo baročne izvajalske prakse z zaključnima koncertoma v Kopru in Ljubljani. Zamisel in organizacija petdnevnega projekta sta bili v rokah Mešanega pevskega zbora Obala Koper in dirigenta Sebastjana Vrhovnika. Dogodek se je tvorno umestil tudi v cikel Simfonic voices in projekt Carpaccio 500.
S koncertom baročne glasbe je niz Simfonic voices zaokrožil svoj prispevek k projektu Carpaccio 500, obeležitvi 500. obletnice oltarne slike beneškega mojstra Vittoreja Carpaccia. Visok jubilej znamenite Madone z otrokom na prestolu s svetniki je tako postal neposredna spodbuda za bogato kulturno dogajanje v Kopru, letošnje leto so namreč v tem našem obalnem mestu poimenovali kar Carpacciovo leto.
Praznovanju Carpaccio 500 se je s kar petimi koncerti cikla Simfonic voices pridružil APZ Univerze na Primorskem. Na njih so nastopili Zbor Slovenske filharmonije z dirigentko Martino Batič, čembalistka Eva Dolinšek s svojimi soustvarjalci, mednarodni projektni zbor Utopija & realnost ter Barok kamp, ki je posrečeno združil bodoče profesionalce in amaterje.
Projekt Barok kamp si je zamislil Sebastjan Vrhovnik, dirigent Mešanega pevskega zbora Obala iz Kopra in docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. »Ko sva se z umetniškim vodjo koncertnega cikla Simfonic voices, Ambrožem Čopijem, pogovarjala o programskih ciljih MePZ Obala za to sezono, sva ugotovila, da se moja zamisel o izvedbi baročnih glasbenih delavnic vsebinsko lepo vključuje v program projekta Carpaccio 500. Moja prvotna ideja je bila namreč, da bi bil Barok kamp odprt za širšo javnost, predvsem za študente glasbe, ki bi na vajah zbora, solistov in orkestra lahko poglobili svoje znanje o pravilih baročnega petja in igranja, o baročni izvajalski praksi, torej, in različnih tehnikah, značilnih za 17. in 18. stoletje. Odziv sicer ni izpolnil naših pričakovanj, najverjetneje so razlogi v neprimernem urniku – vaje so namreč potekale med tednom, ko so študentje zasedeni z rednim poukom,« je ob koncu projekta pojasnil dirigent Sebastjan Vrhovnik. Razveseljivo pa je dejstvo, da je v projektu prišlo do sodelovanja med amaterskim zborom, MePZ Obala Koper, in profesionalno ustanovo, Akademijo za glasbo, ki je poleg odličnih vokalnih solistov, Štefice Stipančević, Christine Thaler, Sabine Gruden, Gašperja Banovca, Gregorja Ravnika in Roka Oblaka ponudila še sedem instrumentalistov, med njimi prof. Izidorja Erazma Grafenauerja na teorbi in asistenta dirigenta Branimirja Rezića na čembalu.
»Veseli smo, da smo k sodelovanju pritegnili študente ljubljanske AG, ki so sooblikovali projekt,« pojasnjuje predsednica zbora, Tamara Mikolič Južnič. »Ni enostavno pridobiti orkestra ali ansambla, ki bi se bil pripravljen prilagoditi, tak projekt namreč poseže v delo in načrte orkestra. Dobili smo res enkratno zasedbo učiteljev, asistentov in študentov, s katerimi smo odlično sodelovali.«
Mesto gostujočega predavatelja je Sebastjan Vrhovnik ponudil Egonu Mihajloviću, ki je kot docent za čembalo, historične instrumente s tipkami in staro glasbo poučeval na visokošolskih ustanovah v različnih evropskih državah, trenutno pa vodi Oddelek za staro glasbo na ljubljanski AG.
»Prof. Mihajlović je strokovnjak za to področje, je osebnost, ki zna motivirati glasbenike, zdel se mi je prava oseba, ki bo znala povezati ljubitelje in študente in jih primerno motivirati za razmišljanje o glasbi 17. in 18. stoletja,« obrazloži Vrhovnik. »Pri snovanju programa je bila moja težnja na koncertni oder postaviti slovenske baročne skladatelje. Kot vemo, nabor ni ravno velik, vendar pa kljub vsemu ni zanemarljiv. Mimo Janeza Krstnika Dolarja in Jakoba Frančiška Zupana ne moremo, potem je tu še Antonio Tarsia, ki je deloval v koprski stolnici in bil s prepisovanjem del drugih baročnih skladateljev (med njimi beneškega skladatelja Antonia Rigattija, učenca Claudia Monteverdija) zaslužen, da so se ta dela ohranila. Tako sta v glasbenem arhivu kapiteljske zbirke Škofijskega arhiva Koper ohranjeni dve tiskani zbirki in 29 Rigattijevih rokopisov. Nekatere so ohranjene le delno, Glorija za 6 glasov pa je, recimo, ohranjena v celoti. Zanimivo je, da je bila prvič natisnjena šele leta 2012. Izdal jo je Muzikološki inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. K temu programu se je lepo podalo še Monteverdijevo delo Confitebor tibi Domine, ki ga je kot smiselno dopolnitev programa izbral prof. Mihajlović; oba beneška avtorja sta tako uokvirila slovensko baročno glasbeno sliko.«
Delavnice, intenzivne vaje ali kamp, kakorkoli že imenujemo ‘baročno’ druženje glasbenikov v Središču Rotunda v Kopru, je bilo zelo intenzivno. Prve tri dni so dopoldne vadili solisti in instrumentalisti, proti večeru so se jim pridružili še člani zbora, v soboto in nedeljo pa so se vsi intenzivno posvetili skupnim vajam. Rezultat je bil odličen koncert v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja, tri dni pozneje pa še repriza v Kazinski dvorani v Ljubljani. »V koprski stolni cerkvi je vedno lepo peti, to je poseben ambient, to je baročna arhitektura, s katero se ta glasba dobesedno zlije. Je dom Carpacciove slike, ki letos slavi, ponosni smo, da lahko z njo slavimo tudi mi. V veselje in čast nam je bilo nastopiti tudi v Ljubljani ter pokazati svoje sposobnosti in novo znanje tudi tam.« Tako nam je zaupala predsednica Mešanega zbora Obala, Tamara Mikolič Južnič.
Koprski projekt Barok kamp je več kot uspel. Glasba naših in dveh beneških ustvarjalcev 17. in 18. stoletja se je zlila z ambientom, za katerega je pred nekaj manj kot 500 leti nastala in v katerem je ponovno našla svoje občinstvo ali, kot se je izrazila povezovalka koncerta in pevka zbora Obala, Danijela Škergat Toškan: »Tako nekoč kot danes so poti umetnikov med seboj prepletene in nepredvidljive, zato toliko bolj presenečajo in navdušujejo s čudovitimi stvaritvami. V tem duhu se je oblikoval koncert kot sklepno dejanje petdnevne delavnice Barok kampa.«
Štefica Stipančević – sopranistka, sooblikovalka solistične zasedbe o sodelovanju v projektu Barok kamp in o možnostih, ki jih imajo solopevci pri izobraževanju na področju baročne izvajalske prakse pri nas: »Da bi pravilno izvajali baročno glasbo, moramo imeti pevci kar nekaj prakse, sama se temu posvečam s prof. Mihajlovićem že od začetkov svojega študija na AG. Tu sicer nimamo posebnega predmeta za to, vsaj zaenkrat še ne. Če omenim na primer Monteverdijevo skladbo Confitebor tibi domine, lahko rečem, da je izjemno zahtevno delo, polno koloratur, svobodnega ritma … V notah sploh ne piše toliko, kot se potem sliši, ogromno je trillov, affettov, diminucij, ornamentiranja, ki ga pevec izvede samostojno, seveda v okvirih, ki jih določata skladatelj in stil. Ta skladba je tipičen prikaz tega, kaj je baročno petje oziroma kaj je baročna glasba.«
Egon Mihajlović – vodja Oddelka za staro glasbo na ljubljanski Akademiji za glasbo o Barok kampu, o slovenskem baroku in našem odnosu do teh del: »V teh petih dneh smo uspeli delno revitalizirati glasbo, ki se je izvajala prav tu, v Kopru. V mislih imam predvsem dva avtorja, Rigattija in Tarsio, ki sta bila za to regijo zelo pomembna in ki na moje veliko čudenje doslej nista doživela renesanse izvajanja. Menim, da bi si ta glasba, ki je bila napisana za koprsko občinstvo oz. za koprsko škofijo, zaslužila redno prisotnost na koncertnih odrih.
Današnjo lahko štejemo za moderno praizvedbo teh del, ki doslej niso bila veliko oz. ne ustrezno izvajana. V Sloveniji smo šele pred kratkim odprli oddelek za staro glasbo, kjer se študentje učijo baročne izvajalske prakse. Za izvajanje te glasbe je treba imeti stare instrumente in obvladati tedanje izvajalske manire, ki zadevajo okraševanje, agogiko, značilne tempe in podobno. Le tako je mogoče namreč zaznati pomen in vrednost v baroku nastalih del. Več kot zadovoljen sem z rezultati našega dela: zbor Obala je bil odlično pripravljen, tako smo lahko teh pet dni intenzivno stilsko delali na rekonstrukciji izbranih del. Zbor je potrdil moje domneve, da je dober amaterski sestav pogosto veliko bolj ‘profesionalen’ od profesionalcev. Tudi kar zadeva študente, lahko povem, da noben ni specializiran za staro glasbo, nekateri smo resda igrali na stare instrumente, godalci so uporabili baročne loke, ostali instrumenti so bili moderni. Upam, da sem vsaj katerega od sodelujočih spodbudil, da se bo študiju stare glasbe resneje posvetil, morda v tujini, in pozneje ta profesionalizem prinesel nazaj.
Zbor je zavzeto sledil mojim navodilom, vendar: zdaj je pred novimi projekti, marsikaj od tega, kar smo se te dni naučili, bodo morda pozabili, gotovo pa ne bodo pozabili navdušenja občinstva in mojega navdušenja. V veliko čast mi je bilo delati z njimi.
Seveda, prav gotovo bi veljalo podobne delavnice večkrat ponoviti, posebno v takih historičnih mestih, kot so Koper, Piran in nekatera mesta v notranjosti Slovenije, čas prav kriči po tem, da bi take kampe organizirali večkrat, saj razen dveh festivalov stare glasbe pri nas takih koncertov skorajda ni, seveda, tudi kampe za renesančno ali celo srednjeveško glasbo, zakaj pa ne.«
