Beneška Slovenija nekoč in danes

Pogovor z Davidom Klodičem, gonilno silo kulturnega, tudi zborovskega, življenja v Beneški Sloveniji

 

 

Beneška Slovenija ali na kratko Benečija je pokrajina na meji med Italijo in Slovenijo. Večji del tega ozemlja leži v italijanski deželi Furlaniji – Julijski krajini oziroma natančneje v Videmski pokrajini, v to pa sodita še severni sosedi, Rezija in Kanalska dolina.

Nadiške (ali po njihovo Nediške) doline zajemajo porečje reke Nadiže in njenih pritokov Kozice, Aborne in Arbeča. Vsak od njih je skozi stoletja v tej gorati pokrajini izoblikoval svojo dolino. Podobno so nastajale Terske doline severno od Nadiških. Če so v Nadiških vasi in mesteca gosto posejaia in med njimi po velikosti izstopata Čedad ter Špeter Slovenov, pa so Terske doline bistveno redkeje poseljene, največji kraji v Terskih dolinah so Bardo s komaj kaj več kot 700 prebivalci ter Tipana in Zavarh, kjer se vsako leto oglasi tudi revija Primorska poje.

Nekateri geografi in zgodovinarji v okvir Beneške Slovenije uvrščajo tudi severnejšo Rezijo, predvsem zaradi slovenskega jezika, ki ga govorijo tamkajšnji prebivalci, in ker vse tri pokrajine prav zaradi jezika kar najtesneje povezuje tudi zgodovina. Država Italija si je namreč po vojni intenzivno prizadevala asimilirati te kraje in njihove prebivalce. Pritisk je bil tako močan, da so mnogi med njimi zapuščali domove in odhajali v Furlanijo, kjer so bile razmere vendarle nekoliko boljše, mnogi pa so našli zatočišče celo v državah zahodne Evrope. Po zaslugi duhovnika in pisatelja Ivana Trinka ter ostalih takozvanih čedermacev, intelektualcev Pavleta Petričiča, Viljema Černa in drugih zavednih Slovencev, časopisov Novi Matajur in Dom ter ustanovitve dvojezične šole pa se je slovenščina vendarle ohranila in so še vedno živa tudi tamkajšnja narečja, več kot le živo pa je tudi njihovo kulturno izročilo, literarno, pevsko, gledališko, folklorno …  T. i. »mračna leta« Beneške Slovenije so se uradno sklenila šele leta 2001, ko je italijanski zakon o zaščiti slovenske manjšine priznal Slovencem v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini zgodovinsko pravico do rabe slovenskega jezika. S tem zakonom so se razmere začele izboljševati, uradno je bila priznana tudi vse doslej edina dvojezična šola, ki deluje v Špetru Slovenov že od osemdesetih let.

Na tej šoli poučuje David Klodič, profesor matematike, sicer pa zelo aktiven zborovodja, pevec in skladatelj, organizator, mentor in še marsikaj.

 

1, 2: Kanalska dolina; 3: Rezija; 4–18: Terske in Nadiške doline – meja med njimi poteka po bočinah Nem (6), Ahtna (7) in Fojde (8)

 

David Klodič, ste gonilna sila ali pa eden od mótorjev kulturnega življenja v Beneški Sloveniji. Ni vas veliko, ki razdajate svoje moči na kulturnem področju.

Žal, moram priznati, je res tako. Za petje, gledališče in ostale kulturne dejavnosti je zelo veliko zanimanja, tudi med mladimi, zato bi bilo res dobro in koristno, če bi nas bilo več. No, nisem čisto sam, z leti sem med svojimi nekdanjimi učenci dobil tudi pomočnike, ki se že ukvarjajo z zborovodstvom. Sam namreč pripadam tisti novi generaciji, ki se je imela možnost izobraževati na podružnični šoli Glasbene matice v Špetru, kjer sem pozneje nekaj časa tudi poučeval. Na splošno pa je treba priznati, da bo treba v Benečiji še veliko delati na tem, da pridobimo prave ljudi, ki imajo znanje in voljo in ki so pripravljeni vlagati v razvoj kulture oziroma njeno rast.

Vsekakor pa je treba priznati, da Beneška Slovenija vendarle ima svojo kulturo, tudi glasbeno, in to zelo bogato. Kdo vse je zaslužen, da ni utonila v pozabo?

Ja, gotovo, če samo pomislimo na ljudsko izročilo, na vse, kar je zapisal pri nas Pavle Merkù in pozneje objavil pa tudi priredil … Ogromno je tega gradiva. Tudi Antonio Qualizza, Nino Špehonja in nekateri drugi so si veliko prizadevali za ohranjanje ljudskega izročila in dvig kakovosti petja v Benečiji. Tudi mi, mlajši, skušamo nadaljevati njihovo delo. Pri tem imamo, seveda, nekaj prednosti, saj smo imeli možnost izobraževanja na slovenski ustanovi, Glasbeni matici v Špetru, ki letos praznuje 40-letnico delovanja.

Na revijah Primorska poje že vsa leta srečujem tudi pevske zbore iz Beneške Slovenije, večinoma so to zbori, ki jih vodite sami in nemalokrat tudi komponirate ali prirejate zanje. Nekoč pa sem srečevala tudi zbore, ki jih je vodil vaš oče, Aldo Klodič, tudi on je bil avtor prenekatere priredbe beneških pesmi.

Ja, res, moj oče je bil predan, a predvsem petju. V družini smo veliko prepevali. Zborovodja je postal, ker pač ni bilo drugih, da bi to počeli. Veliko let je vodil zbor Rečan na Lesah, ne da bi imel kakršnokoli glasbeno izobrazbo. Vodila ga je želja po ohranjanju tradicije, ki je bila tako močna, da je to navdušenje prenesel tudi name. Od njega sem se veliko naučil.

Na revijah Primorska poje je predsednik Zveze pevskih zborov Primorske Rudi Šimac v svojih govorih velikokrat poudaril: »Ni pomembno, kako pojejo v Benečiji, pomembno je, da še pojejo v slovenskem jeziku.« Na kakšen način razmišljate o tem vi, kaj vam ta misel pomeni danes?

Do neke mere je to res, to je veljalo za tista leta, ki smo jim pravili »mračna leta« Benečije, do 80. let. Zdaj, ko so se nacionalistične strasti pomirile, moramo pozornost usmeriti tudi v kakovost. Nisem tega mnenja, da je važno, da pojemo, pa čeprav pojemo slabo. Danes je tako, da se mladi radi vključijo, če vidijo, da gre za kvalitetno in zanimivo aktivnost, v nasprotnem primeru pa je po mojem mnenju kar prav, da ne pridejo blizu. Čeprav sem bil v 80. letih še otrok, se dobro spomnim, kako smo morali mladi iti na vse slovenske kulturne prireditve; treba je bilo biti tam, pa čeprav nas ni zanimalo. Na ta način smo se borili proti asimilaciji, tako smo se borili za svoj jezik. Danes je drugače, ljudje naj pojejo v zborih predvsem zato, ker jim je petje všeč, ne vidim smisla, da ohranjamo zbor zaradi zbora. Če ni pevcev, je veliko bolj smiselno ponuditi ljudem nekaj novega, privlačnejšega, zanimivejšega.

Se strinjam z vami, hkrati pa razumem tudi Rudija Šimca in vašega očeta, ki se je zavedal pomembnosti obstoja zbora Rečan. Zgodovina Beneškim Slovencem ni bila naklonjena.

To je veljalo pred leti, ja, danes smo, k sreči, te čase pustili za sabo.

Da se je slovenščina v Benečiji ohranila, so pomembno vlogo odigrali pevski zbori, v Nadiških dolinah in tudi v Terskih.

V Nadiških dolinah smo imeli aktivne zbore že v 70. letih prejšnjega stoletja. Na Lesah je deloval zbor Rečan, Nino Špehonja je v Barnasu vodil zbor Pod lipo. V Terskih dolinah v tem smislu krepko zaostajamo. No, zdaj imamo tudi tam zbor in oktet, tako so se začele stvari premikati tudi tam. Obstaja že podružnica Glasbene matice, v nekaj letih morda vendarle dobimo v Bardu ali v Tipani tudi podružnico dvojezične šole, kakršno imamo v Špetru. Vedno je treba odpirati nove poti, da se ohranja tradicija, ker je ta za te kraje najbolj pristna, ker je del njihove identitete. Če to izgubimo, kaj nam ostane? Naj kar naenkrat postanemo Furlani? To ne bi bilo smiselno, ti ljudje se ne čutijo Furlane.

David Klodič je gonilna sila kulturnega življenja v Beneški Sloveniji.
Foto: osebni arhiv

 

Zbore vodite v Nadiških in Terskih dolinah. Geografsko je to kar široko področje. Kdo so vaši pevci, so vsi Slovenci?

V Terskih dolinah se nam velikokrat pridružijo tudi pevci, ki niso Slovenci in niti ne živijo v naši dolini. To je dober znak odprtosti. Običajno se je dogajalo obratno, da so naši slovenski pevci prepevali v furlanskih zborih. Zgodba o začetkih petja v Terskih dolinah se je začela z mojim prihodom v Tipano, kjer sem po daljšem premoru obudil Zbor naše vasi, ki ga je nekoč vodil Anton Birtič. Nekaj let pozneje sem začel kot učitelj klavirja zahajati še v Bardo, pa so mi rekli nekateri ljudje: »Ko si že tu, a ne bi ustanovili še zbora?« Tako je nastal Barski oktet, pri vodenju pa mi je na pomoč priskočil David Tomazetič, moj nekdanji učenec, danes že profesor klavirja. Ti dve zasedbi sta zelo različni. Barski oktet je nastal kot oktet zato, ker več kot osem pevcev preprosto nismo našli, k sreči pa so to dobri pevci, tako lahko rečem, da je to trenutno najboljša zasedba v Benečiji. Zbor naše vasi iz Tipane je navaden vaški zbor, kjer poje vsak, ki si to želi, sodelujejo mladi in manj mladi, radi pojejo in radi se družijo, tudi to je v naših gorskih krajih, kjer ni veliko priložnosti za kulturno udejstvovanje, zelo pomembno. Včasih se moramo zborovodje sprijazniti z dejstvom, da opravljamo tudi socialno funkcijo (smeh). Že ko sem sprejel vodenje tega zbora, nisem imel visokih ciljev. Zavedal sem se, da bo tu moja prva naloga ohranjati slovensko tradicijo. K sreči pa se je v Bardu zgodilo nekaj lepega, da smo si lahko zadali neke višje cilje. To mi je res v veliko veselje.

Barski oktet
Foto: osebni arhiv

 

V tem oktetu tudi pojete.

Ja, rad tudi pojem. Ni zanimivo vedno samo poslušati, vesel sem, da lahko tudi aktivno sodelujem. Dobra tri leta sem se pevsko tudi šolal, to sem počel predvsem zaradi zborov, pri tridesetih sem namreč ugotovil, da bi bilo prav, da se tudi v to malo poglobim. Zdaj mi je petje še bolj pri srcu.

Kaj pa v Nadiških dolinah? Glavnina vaših dejavnosti poteka tam.

V Nadiških dolinah smo nekako bolje organizirani. Imamo več društev, dvojezično šolo, podružnico Glasbene matice, Inštitut za slovensko kulturo, katerega sedež je v Špetru, v Čedadu so časopisi.

Že dobrih dvajset let vodim Moški pevski zbor Matajur iz Klenja. Tudi tega je pred mano vodil Anton Birtič, za njim pa še Furlanka Lia Bront, ki žal ni obvladala slovenščine, in Antonio Qualizza. Že dvajset let isti pevci, nobene spremembe … Letos sem se odločil, da bom z njimi raje delal bolj projektno, ne več redno – pevske vaje vsak teden.

Nekaj časa sem vodil vokalno skupino Beneške korenine, ki so jo sestavljali sami mladi pevci. Zadnja leta se bolj posvečam projektnemu delu, to pomeni, da si postavim določen cilj, potem pa si prizadevam doseči ta cilj na kar najboljši način.

Pred petnajstimi leti sem začel z otroškim zborom Mali lujerji, to je zbor dvojezične šole in Glasbene matice v Špetru. Z otroškim zborom je drugače, nimaš 15 let istih otrok, to pač ni mogoče, skoraj vsako leto je z njimi nova zgodba, tam se stalno nekaj spreminja.

Novost pa je mešani zbor Fajnabanda, ki je nastal, ko smo v Špetru praznovali 30-letnico dvojezične šole. V tem zboru pojejo starši, profesorji in nekdanji učenci ter njihovi prijatelji. Vsi ti pevci so nekoč že peli v zboru, potem so iz različnih razlogov prenehali, zdaj pa smo se združili v projektni zbor, v katerem pojemo manj običajen program, nismo toliko vezani na tradicijo, radi se lotimo česa novega, izvirnega. Letos smo na dan slovenske kulture pripravili koncert v sodelovanju z otroškim zborom. Veseli me, ker je to kvalitetna zasedba, v prihodnjih letih bo gotovo napredovala in dosegala lepe rezultate.

Moški pevski zbor Matajur
Foto: osebni arhiv

 

Kaj prepevate v ostalih zborih, še vedno predvsem ljudske pesmi? Vem, da veliko teh tudi sami priredite.

To sem počel predvsem z vokalno skupino Beneške korenine konec 90. let, to pot sem nadaljeval z Barskim oktetom in z Zborom naše vasi – predvsem zato, ker je bilo treba tem zborom ponuditi primerne priredbe. Merkújeve so sicer zelo zanimive, a so za vaški zbor, žal, prezahtevne. Ko sem bil na začetku svoje zborovodske poti, mi je bilo v veliko veselje pisati in prirejati, čeprav se tega nisem nikoli učil. Za Beneške korenine sem si kdaj pa kdaj lahko privoščil kako zahtevnejšo harmonijo, tudi za Barski oktet lahko napišem kaj težjega, to ti da – kot skladatelju – več zadovoljstva (če se sploh lahko imam za skladatelja …).

Otroški zbor – to je nekaj zelo pomembnega, tu si vzgajate bodoče pevce za odrasle zbore, tu lahko vzgajate ljubezen do petja. Na kakšen način se posvečate temu zborčku?

Sprva nisem bil povsem prepričan, ali sem sposoben početi kaj takega, sčasoma pa sem se zelo navdušil. Z otroki delaš drugače, tam ustvarjaš odnos na drug način. Tudi s tem zborom sem pridobil zelo veliko izkušenj, tudi pisal sem zanje. Pred dvema letoma sem napisal spevoigro o kraljici Vidi, ki vključuje tudi mali orkester, mladinski zbor in soliste. V načrtu imam ustanovitev mladinskega zbora, ker v Benečiji to manjka. Ko otroci zaključijo v otroškem zboru, z njimi izgubiš stik, pozneje jih je zelo težko pridobiti nazaj. Prepričan sem, da če bom še učinkoviteje delal z otroki in njihovimi družinami, jih bom morda prepričal, da bi nadaljevali tudi v mladinskem zboru. V Malih lujerjih imam namreč dobro jedro pevcev, ki jih podpirajo tudi starši, ker razumejo pomembnost petja.

Mali lujerji
Foto: osebni arhiv

 

Vaše moči in vaše zavedanje o pomembnosti zborovskega petja pa do Rezije in Kanalske doline verjetno ne sežejo, ali pač?

Do Rezije sem z nekaterimi projekti že prišel – to je bila recimo izvirna glasba za risanko, ki jo je tamkajšnje društvo pripravilo pred nekaj leti. Z Glasbeno matico nam je uspelo pripraviti nekaj tečajev, v želji, da bi tudi tam ustanovili podružnico te šole in pozneje morda še dvojezično šolo, tako kot v Špetru in kot že načrtujemo v Bardu. S tega vidika smo v Reziji še čisto na začetku poti. V Kanalski dolini še nisem sodeloval, čeprav zelo dobro poznam tudi njihovo realnost. Mislim, da naše institucije zelo dobro delajo tudi tam gori, pa čeprav se spopadajo z določenimi problemi – problemi so, pač, povsod.

David, vaš prispevek k ohranjanju slovenske identitete v Benečiji je ogromen. Poleg vseh zborov, ki jih vodite, poleg vseh skladb, ki ste jih napisali, je tu še vrsta aktivnosti, ki se jim posvečate, ki pa niso tako opazne.

Eden od mojih ciljev je mladim dati možnost, da ustvarjajo. Ko sem vodil vokalno skupino Beneške korenine, smo ustanovili društvo z enakim imenom, to je še danes edino mladinsko društvo med Slovenci v Italiji. Njegovi člani so večinoma mladi ljudje, ki izhajajo iz šole Glasbene matice, tam so se naučili igranja na instrumente. Zanima jih predvsem igranje v bendih. Cela vrsta novih bendov je nastala v zadnjih letih. Ta mladina tudi ustvarja, pišejo v narečju, pišejo za festival Senjam beneške piesmi, ki ga imamo vsaki dve leti na Lesah. S tem, da smo ustanovili to društvo, da so dobili primerne prostore za delovanje, so dobili možnost sodelovanja z drugimi društvi in priložnost, da se dokažejo na koncertih, nastopih. Tam lahko pokažejo, kaj znajo in zmorejo in predstavijo dinamičnost naše družbe, ki jo z veseljem podpiram. Vajen sem delati z mladimi kot profesor in vidim, koliko energije je v njih.

Pred leti sem opazila, da sodelujete tudi v organizacijskem odboru Kogojevih dnevov in še kje.

Vedno sem se trudil, da bi tudi glasbe željno občinstvo v Benečiji dobilo možnost prisluhniti dobrim koncertom. Ko sem bil podžupan v občini Srednje, smo izkoristili priložnost in se v okviru projekta Interreg v sodelovanju z občino Kanal ob Soči povezali se z organizacijo Kogojevih dnevov, kar je v naše kraje pripeljalo vrhunske koncerte in odlične interprete. Imel sem tudi priložnost biti član deželnega odbora USCI, ki združuje pevske zbore v Furlaniji – Julijski krajini. To mi je dalo možnost spoznati veliko ljudi in pevsko dogajanje v Furlaniji, ki je kar bogato. Zadnja leta imamo zato več nastopov tudi pri furlanskih zborih. Za nas, slovensko skupnost, je to velik korak naprej. Predstavili smo svoje delo in svoje bogate dosežke v širšem furlanskem prostoru, tam, kjer še do pred kratkim o nas niso vedeli nič, razen tega, da »živimo tam nekje v hribih, in smo nekaj eksotičnega«.

David, vašo izjemno aktivnost so pred nekaj leti opazili tudi na Javnem skladu za kulturne dejavnosti in vas nagradili s srebrno plaketo za dolgoletno uspešno delo na področju glasbenih dejavnosti.

Vesel sem in ponosen, da sem dobil to priznanje, čeprav sem razmeroma mlad. Menim, da je bolje, če take nagrade dobiš, ko si mlad, ker, ko si starejši, ne veš, če ni to priznanje morda bolj povezano s starostjo kot z delovanjem (smeh). To priznanje mi pomeni veliko spodbudo za naprej. Ko sem ga sprejemal iz rok direktorja Sklada, g. Teršarja, sem si rekel, da se bo treba zdaj še bolj potruditi, zdaj me pozna veliko ljudi; da se ne bodo spraševali: »Zakaj ga je pravzaprav dobil?«