Družinski pevski zbor KD Jurij Mozirje

Tridestčlanski zbor osmih družin, najmlajša pevka šteje pet let

Družinski pevski zbor KD Jurij Mozirje Foto: arhiv zbora

Družinski pevski zbor KD Jurij Mozirje
Foto: arhiv zbora

 

Zbor deluje v Mozirju in ga sestavljajo matere, očetje ter otroci njihovih družin iz Mozirja in okolice. Deluje sedmo leto. Vodi ga eden od družinskih očetov Jani Šuligoj. Z njim sem se oktobra pogovarjal o tej nenavadni in zanimivi zborovski zasedbi, ki si je ob ustanovitvi pred sedmimi leti zastavila natančen cilj, zakaj bodo v mešani zbor vključeni tudi njihovi otroci.

 

Kako je prišlo do ustanovitve vašega družinskega zbora? Ali je to bil prej kak drug zbor, ali je to nova zasedba, z novimi pevci, ali kako drugače?

Zbor je nastal preprosto iz potrebe, ker v Mozirju ni bilo nobenega mešanega zbora. Zadnjega je pred leti uspešno vodil Anton Acman, vendar je tisti zbor z njegovo upokojitvijo šel v mirovanje. Potem pa je pred sedmimi leti vzniknila ideja o ustanovitvi zbora. Moja starejša hči ni več hotela peti v šolskem zboru (tudi zato, ker so bile vaje ob 7.30 zjutraj). Tudi domače, družinsko petje je pri današnjem tempu vse redkejše, pa je moja žena predlagala, da ustanovimo nov zbor iz družin tod okoli. In tako smo se prvič zbrali na neki vrtčevski prireditvi, kjer smo starši kot »ad hoc« zbor zapeli svojim otrokom. Predsednik KD Mozirje Jurij Repenšek je bil začuden: »Kaj se pa greste, Mozirje pa nima niti enega mešanega zbora?« Odgovoril sem mu: »Lahko ga pa ima!« Nimamo pevskega podmladka, zato ga bomo vzgojili! In tako se je pred sedmimi leti začelo sodelovanje med KD Jurij in starši – pevci. Ob igrici Sv. Miklavž prihaja smo prvič neformalno sodelovali kot zbor. Odrasli pevci našega zbora pojejo tudi v drugih zborih v Velenju, Nazarjah, Šoštanju, Ljubnem in še kje. V dogovoru s tedanjo vodjo izpostave v Mozirju Ivano Žvipelj sem prevzel vodstvo zbora kar jaz. Sprva sem si zamislil zbor projektnega tipa, in sicer kot dvozborje: mladinski in odrasli zbor. Napisal sem nekaj priredb za to zasedbo, vendar sem ugotovil, da to ni najboljša rešitev. Ob pripravah za igro Sv. Miklavž prihaja so me ‘potunkali’, da bi kar jaz igral Miklavža. Rekel sem jim: »Pa kje ste mene našli, ko sem naredil zakramente komaj teden dni pred poroko?« No, vseeno je bil to neformalen začetek zbora. Otroci so bili angelčki, moški pa smo bili hudiči. Ko so se predstave odigrale, smo že naslednje leto spomladi začeli z zaresnimi pevskimi vajami. Moja desna roka in korepetitorka je žena predsednika društva Jelka Repenšek. Z njo skupaj tudi sestavljava sporede za zbor.

Zborovodja Jani Šuligoj z družino Foto: družinski arhiv

Zborovodja Jani Šuligoj z družino
Foto: družinski arhiv

 

Mozirje Foto: Občina Mozirje

Mozirje
Foto: Občina Mozirje

 

Kako pa je nastalo ime Družinski zbor? Ali ste pevci iz ene družine oziroma med seboj sorodniki?

Pravzaprav ne. Zbor je sestavljen iz osmih, devetih družin, pri čemer je v zboru od dva do šest, sedem predstavnikov družin. Nekatere družine so namreč velike, imajo po pet otrok. Tako da smo pravzaprav pevski zbor družin. Sedaj se je tudi ustalilo število, ki se giblje okoli trideset pevk in pevcev. Najmlajša pevka ima pet let. Vsi ti otroci so iz pevskih družin, kjer se je in se še doma veliko poje. Od tod tudi posluh in razvitost njihovih glasov ter obsegov.

Za tak zbor je največja težava najti ustrezno literaturo. Torej, kaj peti v glasovno tako heterogeni zasedbi? Kako rešujete ta problem oziroma kako izbirate pesmi, da jih lahko pojejo tudi otroci (povečini soprani)?

Kot sem že rekel, sem v začetku sam prirejal skladbe za tako zasedbo. Sprva smo imeli triurne vaje ob nedeljah. Kasneje pa smo se dogovorili za krajše vaje ob nedeljah popoldne ob 18. uri. Repertoar izbiramo z ozirom na obsege ženskih glasov bolj previdno. Otroci, ki pojejo sopran, kasneje preidejo med alte. Pojemo večinoma a cappella, le pri igricah (Miklavž, božič, novo leto) imamo spremljevalni ansambel. Redno delujemo od oktobra do januarja prihodnjega leta, nato spet pred območno revijo. Skratka, naše delo ne poteka tako kot pri drugih zborih, kjer je 10 mesecev običajna praksa. Zbor je pogosto na izletih v družbi Mozirskih kolednikov (moški oktet), ki pojejo tudi družabne in hudomušne pesmi. Zbor sam te zvrsti v družbi ne goji. Če že, potem zapojemo katero z našega sporeda.

Foto: arhiv zbora

Foto: arhiv zbora

 

Kako je z obstojnostjo, pripadnostjo otrok zboru? Ali vztrajajo in ali imate priliv novih, mlajših?

Večinoma so pevci zelo zvesti zboru. Problem nastopi, ko stopijo v puberteto in ko jim kljub družbi vrstnikov tovrstna dejavnost ne predstavlja več izziva. Vendar se jih da s dobrim pedagoškim pristopom ponovno navdušiti in obdržati v zboru. Seveda so pa tudi izjeme. Najmlajši, ki prihajajo v zbor nimajo vsi najboljšega posluha, ampak radi hodijo. Moja naloga je, da jim ta posluh in glasovne dispozicije izboljšam.

Na območni reviji, ki sem jo strokovno spremljal, sem opazil zelo domiselne in estetsko izdelane obleke/kroje. Kdo vam je sešil te obleke? Mame ali kdo drug?

Blago za kroje smo kupili, sešila pa jih je upokojena šivilja. Starši so te obleke plačali, vendar je bila to bagatela.

Ali izkoriščate možnosti finančne podpore iz občinske blagajne?

Ne, ker občina Mozirje za pevske zbore nima finančne postavke. Trdijo, da je v občini zborov celo preveč! (?)

Predlagam vam, da se potrudite in poskušate spodbuditi pristojne na občini, da sprejmejo ljubiteljsko glasbeno delovanje kot nekaj normalnega. Za zgled naj navedem, da je v mnogih slovenskih občinah to že leta urejeno, res pa je, da so sredstva vedno manjša. Končno je ravno občina tista, ki za svoje slovesnosti in prireditve potrebuje godbo, zbor, mažoretke in podobne skupine.

Pri nas žal ni tako. Res je, da nismo registrirani kot društvo, ampak delujemo kot sekcija KD Jurij. Jaz kot zborovodja vodim zbor zaradi svojih in naših otrok.

Družinski pevski zbor KD Jurij Mozirje na območni reviji Foto: arhiv zbora

Družinski pevski zbor KD Jurij Mozirje na območni reviji
Foto: arhiv zbora

 

Najmlajša pevka zbora šteje pet let Foto: arhiv zbora

Najmlajša pevka zbora šteje pet let.
Foto: arhiv zbora

 

Kakšno je vaše družabno življenje in ali mi lahko postrežete s kakšno anekdoto, ki se je zgodila v zboru?

Družabno življenje v zboru je omejeno na čas vaj in nastopov. Najmlajši otroci si sodelovanje v zboru predstavljajo nekoliko drugače in so včasih razigrani ali nemirni, včasih se malo sprehodijo, v odmorih razbijajo po klavirju in podobno. Zato očetje včasih med vajami ‘zasikajo’: »Naj že mama umiri tega otroka!« Če smo kje na gostovanju, se nam zgodi, da se za krajši čas kak otrok izgubi, a smo ga doslej še vedno našli. Sploh so pa sedaj naši otroci kot velika družina. Starejši, adolescenti, skrbijo pri manjših za red in mir in tudi za druge stvari, kot bi bili to njihovi mlajši bratci in sestrice. Odrasli pa praznujemo okrogle obletnice posameznih pevcev in gremo za kulturni praznik na izlet. Običajno na Primorsko, ampak samo odrasli.

Sem se pa spomnil ene zgodbe dveh starih muzikantov, ki sta šla v podjunski Plajberk na ‘jormak’ (Jahrmarkt). Tam sta srečala na cesti starega upokojenega soldata, ki je za denar pel stare ali svoje pesmi. Ko sta mu plačala, je zapel eno ali dve (kot ‘juke box’). Potem sta si jih prepevala, odšla ponovno do njega in spet plačala. Proti domu sta šla peš čez Kramarco mimo Smrekovca in sta si zapomnila kake tri pesmi. Če so bile točno take, se ne ve, ampak tako so se pesmi širile. Po ustnem izročilu.

V Mozirju je v 19. stoletju živel in deloval pesnik Jožef Lipold. Napisal je kar nekaj pesmi, ki so tudi uglasbene, kot na primer Splavarska, tudi Flosarska (»Hitite trte vit, sneg se že zlo tali …«), Jaz sem en kmetovski ovčar in Perice (»Mati zakliče pridne perice …«). Pesmi so večinoma ponarodele. Ali poznate te pesmi, bi jih vključili v spored vašega zbora? Po pošti vam bom poslal priredbe za mešani zbor.

Pesmi poznam, peli jih pa še nismo. Se priporočam!

In kakšne repertoarne načrte imate v novi sezoni?

V kulturnem društvu bomo na oder postavili opereto Vinka Vodopivca Kovačev študent. Prestavili jo bomo v sodobni čas, saj je problem današnje mladine podoben ali še bolj pereč. Vodopivčeve zborovske vložke bom priredil za mešani zbor, dodali bomo tudi uvod in nekaj songov, saj je opereta v izvirniku kratka. To bomo delali vse do Štefanovega. Potem čez zimo malo počivamo, spomladi pa bomo zopet začeli z resnim delom, saj se želimo ponovno predstaviti na območni reviji.

Ob zaključku najinega pogovora vam in pevcem želim uspešno delo in prijetno vzdušje na vajah. Seveda boste, če boste nadaljevali, kmalu vključili v zbor že tretjo generacijo pevcev!

 

Foto: arhiv zbora

Foto: arhiv zbora

 

Foto: arhiv zbora

Foto: arhiv zbora

 

Foto: arhiv zbora

Foto: arhiv zbora