Dve veliki zgodbi z istim izhodiščem – zaupanje v ustvarjalnost mladih

Praznovali smo pol stoletja izjemnega mariborskega zbora, ki ga je prvih 25 let vodil Branko Rajšter in drugih 25 let Karmina Šilec. Opisali ga bomo kot kulturni pojav, ki je najprej postavil smerokaze za mladinsko zborovsko petje na državni ravni, nato pa je postal zborovski raziskovalni laboratorij globalnega pomena.

Danes Carmina Slovenica … nekoč Mladinski pevski zbor Maribor

Rajštrov Mladinski pevski zbor Maribor

Branko Rajšter
Foto: družinski arhiv

Prej naključno kot sistematično je bilo petje vgrajeno v slovensko šolo od njenih začetkov. Trubarju pripisujemo sodbo, da šola, iz katere ni slišati lepega petja, ne more biti kaj prida. Šolskim pesmaricam se lahko zahvalimo, da je večglasno petje ena od značilnosti slovenske kulture. Včasih bolj, drugič manj je šolsko petje podpiralo tudi okolje, ki je skladatelje spodbujalo k pisanju za mladinske zbore, podpiralo izobraževanje zborovodij, organiziralo strokovno svetovanje šolskim zborom, financiralo glasbeno publicistiko ipd. Rajšter je deloval v času, ko je bila taka podpora izdatna, in je tudi sam prevzemal zanjo velik del odgovornosti. Tudi zbor, o katerem pišemo, je nastal kot »inštruktorsko telo«, vključeno v sistem šolanja glasbenih pedagogov, in ga je sofinanciralo Ministrstvo za šolstvo.

Avtorica zamisli o ustanovitvi »centralnega zbora« je bila Janja Korošec Žižek, ki je na Pedagoški akademiji Maribor predavala metodiko glasbene vzgoje. Začelo se je jeseni 1964 kot celoletni seminar za šolske zborovodje, ki ga je strokovno zasnoval Dinko Fio, tedaj zborovodja uspešnega mladinskega zbora RTV Zagreb. Vsak udeleženi zborovodja je iz svojega zbora pripeljal v Union nekaj izbranih pevcev, ki jih je Fio razvrstil po svoji metodi v lirične in dramske glasove. Rajšter, ki je bil tedaj svetovalec na Zavodu za šolstvo, je takoj zapopadel in se poglobil v Fiov način dela, ki sta ga nato skupaj razčlenjevala na neštetih delovnih obiskih v Zagrebu in Miklavžu. Iz udeleženca seminarja se je Rajšter takoj prekvalificiral v njegovega sooblikovalca, predvsem pa je v celoti prevzel zbor, oblikovan in voden po natančno artikulirani metodi. To je bil prelomni trenutek v Rajštrovi karieri, pokazalo pa se je, da tudi v slovenskem mladinskem zborovstvu.

MPZ Maribor 1972
Foto: družinski arhiv

Rajšter je vsa leta dopolnjeval metodo, s katero ga je »okužil« Fio, ter jo z leti izoblikoval v lastno »posebno didaktiko vokalne tehnike zborovskega petja«, ki jo je zagovarjal in potrdil tudi kot svojo magistrsko nalogo na Univerzi umetnosti v Beogradu pri prof. Marinki Matić Marović leta 1983. Po tej metodi je sestavil tudi 18 priročnikov za zborovodske seminarje v letih 1970–1986 in na tej osnovi se je izoblikovala »Rajštrova generacija« šolskih zborovodij, ki je še leta po njegovem odhodu vzdrževala visoko splošno raven šolskih zborov. Že leta 1973 se je v Večeru zavzel za dograditev tega sistema izpopolnjevanja in ugotovil, »da bi bilo dobro čim prej priti do široko zasnovane pevske šole, ki bi jo vodil tim dobrih zborovodij«. Zamisel »mariborske pevske šole« smo potem vgradili tudi v program društva MPZ, vendar za njeno realizacijo ni bilo mogoče zagotoviti ustreznih prostorskih in drugih pogojev.

Izjemno pa je uspela druga oblika vplivanja na mladinsko zborovsko petje – vzorčni Mladinski pevski zbor Maribor. Njegova uveljavitev je tesno povezana z Mladinskim pevskim festivalom v Celju, na katerem je zbor prejel pet zaporedni zlatih medalj in nato še dve v njegovi mednarodni izvedbi. Jurče Vreže in Egon Kunej sta se dobro zavedala vloge vodilnega zbora, ki so ga korakoma utrjevala še mednarodna priznanja: Arezzo, Varna, Neerpelt, Prato, Den Haag, Montreaux, Arnhem itd. MPZ je očitno kazal pravo pot razvoja mladinskega zborovskega petja v Sloveniji in mu je bilo pametno slediti.

Zelo pomembna je bila izbira repertoarja in pri tem sodelovanje s skladatelji, med katerimi so bili v koncertnih programih MPZ najpogostejši Gabrijelčič, Jež, Merku, Šivic, Vremšak, pa Cosseto, Radomir Petrović, Papandopulo, Marko Tajčević … Rajšter je skrbel za prisotnost naše, jugoslovanske in svetovne »klasike« ter usmerjal zanimanje tudi na »moderne« skladatelje Badingsa, Bardoša, Brittna, Ebna, pa tudi Lennona. Zasledimo tudi kakšno izrecno naklonjenost, kot je pogosto izvajanje del Emila Adamiča, »hišnega« skladatelja Šuligojevih Trboveljskih slavčkov, ki so mu bili z njihovo socialno noto pri srcu, s Šuligojem pa sta bila kratek čas tudi sodelavca v prosvetno-pedagoški službi. Takšne povezave so zanimive ter slabo raziskane in bo šlo v pozabo tudi sodelovanje med zborovodji »konkurenčnih« zborov, npr. Majdo Hauptman in zborom OŠ Trnovo ter Matevžem Fabjanom in mladinskim zborom RTV Ljubljana.

Čeprav je bilo zmagovanje na zborovskih tekmovanjih deležno največje pozornosti javnih medijev, ker so se od nekdaj najbolj spoznali na šport, je Rajšter skrbno brusil izvedbe, za katere je sodil, da bi morale služiti za vzor drugim zborom: Lavrinov Teloh, Tomčeva Rezjankica, Tajčevićeve Dodolske. Publiki je ponudi Kodályjevo Esti dal ali Debussyjevo Clair de lune. Kozinovo Geslo je sicer postalo stalni avizo MPZ, ampak nikoli in nikdar ni dopustil, da bi ga odpeli površno, pač pa je moralo biti že pri prvih notah jasno, da je pred publiko najboljši od najboljših zborov. Vrhunsko sposobnost zbora je dokazoval z velikimi koncertnimi izvedbami, kot je bil Brittnov Vojni requiem z orkestrom Zagrebške filharmonije in v isti kombinaciji Honeggerjeva Jean D’Arc, Orffova Carmina burana z orkestrom Opere SNG Maribor in v isti kombinacij Pergolesijeva Stabat mater, Petrovićeva Carmina inventutis in Ukmarjeva Starka za vasjo, Mozartov Requiem s Slovensko filharmonijo in Slovenskim oktetom ter Oktetom Gallus, krstna izvedba Šivičeve Balade o Šarhu itd. Antona Nanuta, ki je dirigiral Pergolesija in Mozarta, je MPZ tako prevzel, da ga je predlagal za nagrado Prešernovega sklada, ki jo je leta 1976 tudi dobil, kar je potrdilo Rajštrovo trdno prepričanje, da lahko mladi pevci sežejo v absolutni umetniški vrh, če so deležni metodične vadbe in so motivirani kot enakovredni ustvarjalci.

Rajštrov MPZ je končno pritegnil tudi pozornost svetovne glasbene stroke in leta 1985 so mariborski zbor povabili v München kot gosta Svetovnega leta glasbe, naslednje leto pa v Innsbruck, kjer se je s koncerti in zborovsko delavnico predstavil 3600 delegatom Svetovnega kongresa glasbenih pedagogov (ISME), ki je obdeloval splošno temo Nove perspektive v glasbi – Nove naloge glasbenega izobraževanja. Svet je izvedel, da se v Mariboru dogajajo za kulturo zborovskega petja zanimive stvari.

Samo Vremšak (1930–2004): Čirik-ci! (I. Minatti); Mladinski pevski zbor Maribor, zb. Branko Rajšter. Posneto: 6. 10. 1982, Maribor.

Alojz Srebotnjak (1931–2010): Rezijanska (rezijanska ljudska). Mladinski pevski zbor Maribor, zb. Branko Rajšter. Posneto: 29. 12. 1988, Maribor, dvorana Union, letni koncert zbora.

Marko Tajčević (1900–1984): Pjesme dodolske (slavonska ljudska). Mladinski pevski zbor Maribor, zb. Branko Rajšter. Posneto: 23. 6. 1984, Maribor, dvorana Union, koncert ob 20-letnici zbora.

Benjamin Britten (1913–1976): A Ceremony of Carols, op. 28: Balulalow (J. James in R. Wedderburn). Mladinski pevski zbor Maribor, zb. Branko Rajšter. Solo: Nada Žgur, klavir: Nevenka Hohnjec. Posneto: 2. 10. 1971, Maribor, Kazinska dvorana SNG.

Naslovnica knjige in dvojne zgoščenke Spomini na Rajštra, s katere so navedeni posnetki.
Izvajalec: Mladinski pevski zbor Maribor (1964–1989), zborovodja Branko Rajšter. Zgoščenka je del projekta Spomini na Rajštra, ki obsega tudi publikacijo Branko Rajšter v očeh sodobnikov (1930–1989). Izdala Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Maribor in RTV Slovenija, Radiem Slovenija in Radiem Maribor. Arhivski posnetki so last RTV Slovenija, Radia Slovenija in Radia Maribor.

Carmina Slovenica Karmine Šilec

Vtis, da je Karmina Šilec že ob prevzemu MPZ po nenadni Rajštrovi smrti takoj »obrnila novo stran«, je napačen. Kljub mladosti (22 let) je delo zastavila zelo premišljeno in potrpežljivo, upoštevaje:

da je zbor utelešal Rajštrovo metodo dela in repertoarne izbire;
da je imel MPZ prepoznavno publiko doma in po svetu z določenimi pričakovanji;
da je bilo društvo MPZ Maribor organizirano na tradicionalen način, v katerem so starši pevcev zelo zavzeto sodelovali, obenem pa vanj projicirali svoje poglede na zborovsko petje.

Tudi Karmini Šilec sami ni nikoli nerodno priznati, da je verjela v Rajštrovo karizmo še od časov, ko je sama pela v njegovem zboru. Seveda pa se je vmes zgodilo marsikaj pomembnega: uveljavila se je z ženskim zborom Rotovž, končala je študij na zagrebški Glasbeni akademiji in pod mentorstvom Vladimira Krajnčevića napisala diplomsko delo Rad sa ženskim zborom. Bila je pripravljena ne le za hojo po Rajštrovi poti, ampak tudi za kritično analizo delovanja MPZ Maribor.

Produkcija MPZ s Karmino Šilec

Pomenljivo je, na kateri točki se je izrecno navezala nanj: »Velik pomen Rajštrove vloge v slovenskem kulturnem okolju je treba videti predvsem z enega ključnega vidika. Zaverovanim v ‘visoko umetnost’ zborovstvo večkrat ni dovolj pomembno za načrtno obravnavo. Po takem gledanju se ‘resnična’ umetnost rojeva in oblikuje na drugih ravneh duhovnih izpovednih hotenj, medtem ko je zborovska ustvarjalnost nekje bolj ‘spodaj’; pač glasba, ki jo lahko odpravimo z dobrohotnim nasmeškom, z neglasbeno floskulo ali pa jo samo dobrohotno ‘prenašamo’. Želja po najvišji možni demokratični poustvarjalni soudeležbi zborovstva v kulturi pa večkrat ni dovolj za uveljavitev samobitnosti zborovske, še posebej mladinske glasbe in postavitev umetniške veljave, ki bi štela med nacionalne in splošne kulturne zaklade. S kakovostnim standardom Rajštrovega zbora je bil narejen velik korak k demokratizaciji kulture mladih«. MPZ pod vodstvom Karmine Šilec je še zaostril boj za veljavo umetnosti zborovskega petja, ki »ne sme biti definirano niti s starostjo niti s spolom«, ampak »z aktivno udeležbo v izvajanju umetnosti. In tako je lahko ta umetnik tudi petnajstletni otrok. Na določeni stopnji je njegovo umetniško ustvarjanje seveda zelo različno. Vendar se mi zdi pomembno, da ugotovimo, da je otrok enakovreden, ko govorimo o tem, kdo je lahko umetnik«. Če je Rajšter skromno upal, da bo družbeno in strokovno okolje blagohotno priznalo dosežke velikega truda in invencije, je Šilčeva skovala načrt, kako bo to uveljavila kot neizogibnost.

MPZ se je začel spreminjati. Še vedno je zbiral zmage na mednarodnih zborovskih tekmovanjih in jih še opazno pomnožil (Neerpelt, Powel River Kanada, Golden gate in Des Moines v ZDA itd.), dokler ni v danskem Kalundborgu dosegel absolutno »stotico« (100 % možnih točk) in je bilo smiselno poiskati drugo področje uveljavljanja. Dejansko se je to začelo že leta 1991 s projektom Tokrat malo drugače, zelo občutno pa leta 1993 z ustanovitvijo Pevske šole. Če je že Rajšter ob koncu svojega delovanja pritegnil pozornost svetovne mreže glasbenih pedagogov (ISME), je Šilčeva s svojim »eksplanatorijem« takoj postala zanimiva za mednarodno zvezo za zborovsko petje (IFCM), ko se je leta 1995 predstavila na njihovem evropskem simpoziju v Ljubljani. MPZ je dobil nove pomembne podpornike iz glasbenih vrhov, npr. Pendereckega.

Karmina Šilec
Foto: arhiv CS

V nekaj letih se je v delovanju MPZ nabralo toliko sprememb, da je bilo smiselno razmisliti o preimenovanju in leta 1997 je začel nastopati z novim imenom Carmina Slovenica. To je bilo za slovenske razmere zelo izzivalno, saj zunaj Ljubljane domala ni bilo korpusov, ki bi si drznili uporabljati nacionalno oznako. Za zbor pa je napočil čas zelo drugačnega in plodnega projektnega ustvarjanja – vsako leto nova produkcija, načrtovana in dogovorjena za velike svetovne odre: Non tacere, Pogubljene ženske, Vampirabile, Songbridge, Nolite tacere, Musica Inaudita, Scivias, Adiemus, O Succesoress, CS Light, Na juriš in the mood, Rusalke, Perspektiva Vzhod, Prošnja za besede, Placebo, When the Mountain Change its Clothing, Kaj imate proti kmetom, gospa?, Toksični psalmi – Ultimativna kolektivna izkušnja. Neverjeten delovni napor ter noč in dan delujoči vulkan ustvarjalnih idej, vreden še ene nagrade Prešernovega sklada, tokrat Karmini Šilec za izvedbo Vampirabile.

Od leta 2000 nosijo projekti označbo »glasbeno-scenski« ali kar »glasbeno gledališče«, kmalu pa se pojavi tudi program Choregie. Inovacije so rezultat poglabljanja v vlogo zbora v grški tragediji in torej predstavlja oživitev najstarejših uprizoritvenih form nasploh. Pa ne gre zgolj za prazno obliko, ampak tudi za intenco antičnega vzora, ki je bil kritični refleks aktualnih družbenih razmer. Zato so ocene nastopov Carmine Slovenice, ki razmetavajo z atributi »lepo«, »popolno«, »virtuozno«, površne ali pa kar mimo, ker ne vidijo bistva, kakršnega je npr. pri eni najnovejših predstav podčrtala umetniška voditeljica sama: »Toksični psalmi so izraz mojih vprašanj o kolektivu in fenomenu sledenja navodil avtoritete, bodisi politične, bodisi religiozne, kar je lahko pošastno nevarno … Človek je pripravljen zavoljo svojih »psalmov« tudi ubijati in zdi se, da je to osrednji konflikt sodobnih vojn.« Za ocenjevanje takih stvaritev se ne moreš zgledovati po vzdihujočih pohvalah kakšnih »Dunajskih dečkov«.

Carmina Slovenica
Foto: arhiv CS

Zbor je v svojem razvoju trikrat izvajal Pergolesijevo Stabat Mater in razlike dobro ilustrirajo umetniško preobrazbo: 1974. je bila povsem standardna izvedba pod taktirko Antona Nanuta, ki je presenečala s svojo enakovrednostjo profesionalnim izvedbam; 1996. jo je še zmeraj na klasičen način kot vokalno-instrumentalni projekt za festival Glasbeni september pripravila Karmina Šilec in poskrbela, da je bila izvedba izstopajoč dogodek; 2012. pa smo kot enega od vrhuncev EPK dobili glasbeno-scenski projekt Placebo ali Komu potok solz ne lije. To je bila erupcija razvidnih in skritih pomenov in v sintezi nov koncept slow listening kot odziv na površnost vsakdana, v katerega je Šilčeva vgradila: daljše forme, počasne tempe, tišine, dolge ritmične vrednosti, pandiatonike, cerkvene moduse, srednjeveške ritmične obrazce, pogoste molske tonalitete, homofonost in homoritmičnost, deklamativno uporabo teksta, kratke motive, podaljšano zvočnost, avgmentacijo, filozofijo »podaljšanega časa«, statične harmonske vzorce itd.

Je Carmina Slovenica sploh še pevski zbor? Nedvomno, ker je v ospredju vokalni kolektiv. Izraženo z besedami Karmine Šilec: »Zbor kot kolektiv predstavlja višjo raven integracije med v njem zbranimi posamezniki, med zborom in njegovim socialnim okoljem, in je hkrati model za formacijo skupinske identitete. Petje v zboru je danes ena redkih človeških aktivnosti, pri kateri osnovna motivacija ni denar ali moč«. V svetu, v katerem je skupno dobro ogroženo s vseh strani, je taka ideologija zborovskega petja upor proti odtujenosti, kakršno poraja kapital. Ko pomislimo, da je pevskih zborov nekaj milijonov, je njihovo ozaveščanje o družbeni vlogi zelo bistveno poslanstvo. Malce zakrito priznanje Karmini Šilec in njenemu kolektivu za takšno vlogo lahko razberemo iz utemeljitve za nagrado Roberta Edlerja: »Z umetniškimi in pedagoškimi rezultati dosega najvišjo raven ustvarjalnega dela z mladimi. Pomembna pa je njena vloga v svetovnem zborovskem gibanju, njen vpliv na njegov razvoj pa izrazit«.

Z gostovanja v Avstraliji oktobra 2014
Foto: arhiv CS

Poslanstvo se nadaljuje …

V prizidku mariborske koncertne dvorane Union že pol stoletja nastaja zborovska glasba najvišje kakovosti, kar je dosežek dveh izjemnih glasbenikov – Branka Rajštra in Karmine Šilec. V istih prostorih so med obema svetovnima vojnama vadili zbori Glasbene matice pod vodstvom Oskarja Deva, Marjana Kozine, Ubalda Vrabca in drugih. Hišo je na začetku prejšnjega stoletja pozidal zborovski zanesenjak Götz za znamenito Mariborsko moško pevsko društvo. Danes je to tudi kraj enega najbolj prestižnih mednarodnih zborovskih tekmovanj Gallus. Ta kontinuiteta in koncentracija zborovskega petja sama po sebi sicer ne jamči umetniških dosežkov, ima pa simbolni pomen za zbor in umetniškega vodjo, ki nadaljuje tradicijo – ne more se zadovoljiti s povprečjem.

MPZ Maribor oziroma Carmina Slovenica sta si naložila poslanstvo vrhunskega zborovskega telesa in se pustila preverjati z najstrožjimi svetovnimi merili. To je velik prispevek za slovensko kulturo, v kateri je zborovsko ustvarjanje elitna panoga. Svetovna strokovna javnost je navdušena, bila bi pa presenečena, če bi vedela, v kakšnih pogojih delujejo naši vrhunski zbori, vključno s Carmino Slovenico. V pol stoletja ni bilo leta, ko ne bi trepetali za eksistenco. Zbor si mora sam vzgojiti svoj izvajalski kader, zato potrebuje zahtevno pevsko šolo, v kateri dozoreva več zborovskih zasedb in poleg tega še solopevski oddelek. Potrebni so korepetitorji, glasbeni pedagogi, zborovodje in drugi. In to so šele začetni pogoji vrhunskega zbora, sleherna produkcija pa zahteva nadaljnje finančne vložke, ki so za gledališče samoumevni, pri glasbeno-scenski predstavi pa sprožajo začudenje.

Sloveniji in Mariboru mora nekaj pomeniti, če Avstralce zaskrbi, da so zadnji kontinent, kjer še niso doživeli fenomena Carmine Slovenice in so o predstavi When the Mountain Changed its Clothing, ki jo je soustvarjal Heiner Goebbels, zapisali: »V prvi vrsti smo občudovali umetnice: ne le kot pevke, ampak kot izvajalke, ki predstavo gradijo dobesedno pred našimi očmi, iz predmetov, raztresenih po odru. Ne vem, kako jim je uspelo preciznost kompleksnega zborovskega izdelka ustvariti brez vodstva dirigentke. Iz teles in predmetov so proizvedle omamno lepo koreografijo; dobesedno so sestavile silno gmoto luči in zgradile miniaturni oder. In pele so. Kako so pele.«

Musica Inaudita – Carmina Slovenica 2007