25. državno tekmovanje Naša pesem se bo v zgodovino slovenskega zborovskega petja zapisalo predvsem po zaslugi izjemno kakovostne ravni v vseh pogledih. Kot je povedala predsednica žirije, naša ugledna dirigentka Helena Fojkar Zupančič, »smo bili ta konec tedna priča pravemu razcvetu zborovske glasbe v Sloveniji, slišali smo veliko dobrih programov, vrhunsko vokalno tehniko, muziciranje, to je bil en sam užitek.« Žirijo so tokrat poleg nje sestavljali še dva slovenska zborovska strokovnjaka, Karmina Šilec in Damijan Močnik, ter dva tuja poustvarjalca, slovenskim zborovodjem dobro znan ameriško-švedski dirigent Gary Graden in predstavnik Velike Britanije oz. Švedske, Simon Phipps. Ti izkušeni mojstri zborovske taktirke so odločili, da je pet zborov izpolnilo visoke kriterije za zlato priznanje, da jih je enajst prejelo med 80 in 90 od 100 možnih točk in s tem srebrno priznanje, štirje zbori pa so bili nagrajeni z bronastim priznanjem. Veliko nastopajočih je predtem na regijskih tekmovanjih pokazalo, da sodijo med izbrance, ki se lahko med sabo pomerijo tudi na državni ravni; seveda so se zavedali, da jih tam čaka za odtenek ostrejša zahtevnost žirije.
Na vrh sta se povzpela debitanta Naše pesmi, Komorni zbor DEKOR iz Ljubljane in zamejska dirigentka Petra Grassi, ki je dobila še posebno priznanje za najboljšega zborovodjo 25. Naše pesmi. Komorni zbor Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani je bil drugi debitant, ki je presenetil tako poslušalce v dvorani kot tudi strokovno žirijo. Le-to je navdušil tudi s pretehtano izbranim programom in najboljšo izvedbo priredbe slovenske ljudske pesmi Ko bi le vedela, mamca, vi, s katero je svojo priložnost dobil in dobro izkoristil mladi nadobudni študent kompozicije Tilen Slakan – tudi njega je strokovna žirija nagradila s posebnim priznanjem. Zbor sta vodila Sebastjan Vrhovnik in Alenka Podpečan. Tretjo nagrado sta si tokrat razdelila debitant Dekliški zbor Oddelka za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru s Tadejo Vulc in APZ Tone Tomšič z Jerico Gregorc Bukovec. Slednji je pred leti že večkrat sodeloval na Naši pesmi, z zdajšnjo dirigentko pa je tokrat prvič stal na odru Unionske dvorane v Mariboru. Zlatim zborom se je letos pridružil tudi APZ Maribor, ta brez denarne nagrade oz. s priznanjem za najboljšo izvedbo izvirne slovenske novitete, ki jo je domov odnesla zborovodkinja Tadeja Vulc.
Najviše med srebrnimi se je povzpela Vokalno-inštrumentalna skupina Ridiamo, zasedba petih mladih solopevcev, ki veliko obeta; do zlata so ji zmanjkale le tri desetinke točke. Sledili so Komorni zbor Kor iz Markovcev z Danielom Tementom, ki se je v primerjavi z nastopom pred štirimi leti tokrat bolje odrezal, zbor Adoramus iz Logatca z Marjanom Grdadolnikom, Šaleški akademski zbor iz Velenja z Danico Pirečnik in Ljubljanski madrigalisti s Primožem Malavašičem. 87 točk in srebrno priznanje je prejel Komorni zbor Hugo Wolf, ki ga vodi Aleš Marčič, ostali zbori pa so po točkah zaostali, med posebno nagrajenimi je bil še Collegium Vocale Celje in njihova zborovodkinja Bernarda Preložnik Kink, ki sta v svoj repertoar vključila zanimivo delo Ludwiga Bacha, sodobnika velikega Johanna Sebastiana, ki je bilo po oceni žirije odlično izvedeno.
Komorni zbor DEKOR, debitant, ki to pravzaprav ni
Debitantka je v zboru DEKOR predvsem zborovodkinja Petra Grassi, za vse ostale (morda je kakšna izjema) je bila to že druga, tretja ali celo osma Naša pesem. Zbor sestavljajo dolgoletni pevci z veliko pevske kilometrine in mnogimi prepetimi skladbami. »Uglasiti tak zbor je kar trd oreh,« pove mlada nadarjena dirigentka, »vsak od njih se je kalil v drugačni zasedbi, nekateri imajo svetel zvok, drugi temnejšega, nekateri so pevsko izobraženi, drugi ne … Vsak od njih je že izoblikovana osebnost, pogosto z izdelano predstavo o interpretaciji kake skladbe, premišljeno pristopajo h glasbi in besedilu, zato sem počaščena, da mi zaupajo svoje glasove in se pustijo voditi moji muzikalni ideji. S pevci se srečujemo na tri tedne, zbor lahko deluje samo tako, veliko jih namreč prihaja od daleč in imajo številne obveznosti. Tudi meni to ustreza, saj tako lažje usklajujem vse svoje aktivnosti.« Zbor se je lani večkrat odlično predstavil s projektom Italiantica, letos pa jih je zamikalo, da bi se pokazali tudi pred slovenskim poznavalskim občinstvom v Mariboru. »Vsako tekmovanje je izziv. Pevci so si na Našo pesem želeli, čeprav tekmovanja niso naš primarni cilj. Priprave na tekmovanje pa so zelo dober trening, tudi zame kot dirigentko.«
Program zbora je obsegal dela Monteverdija, Wolfa, Gobca, Petrassija in noviteto Lavrenčiča. »Želela sem izraziti svojo pripadnost; sem Slovenka, ki živi v Italiji. Izbirala sem večinoma med deli slovenskih in italijanskih avtorjev. Zelo dobro poznam renesančno glasbo, antična glasba mi je zelo pri srcu. Tokrat sem izbirala med posvetnimi deli Monteverdija. Za madrigal Sfogava con le stelle sem izbrala malo zasedbo, kar je morda malo drzno, saj mora taka zasedba odpeti bolj zagnano, da je učinek pravi. Wolfova Ergebung je bila poklon pevcem, zrelim pevskim osebnostim, ki zmorejo odpeti tudi zahtevno romantično literaturo. Z Gobčevo skladbo Človek smo segli v že nekoliko pozabljeno, a vredno literaturo prejšnjega stoletja, zdi se mi, kot bi bila napisana za moj zbor. Predlagala mi jo je ena od pevk, češ, ta je kot nalašč zate, in ko sem si jo zaigrala, sem se takoj navdušila. To je partitura, ki v treh minutah pokaže vse stilne in tehnične sposobnosti zbora, predvsem pa interpretativne. Goffredo Petrassi je skladatelj, ob katerem sem se kalila kot dirigentka v Trentu, je izvrsten skladatelj, eden najpomembnejših ustvarjalcev 20. stoletja. Končati sem želela v preprostem duru, to mi je ponudil Hilarij Lavrenčič v svojem novem delu Snuojka san par jubci biu, posvečenem zboru. Skupaj sva izbrala melodijo iz našega videmskega konca. To je preprosta skladba, s katero sem želela sporočiti, da tudi s preprosto ljudsko lahko zaključiš tekmovalni nastop in združiš vse v vzdušju domačnosti.«
Komorni zbor Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani program naštudiral v pičlih treh mesecih
»V letošnjem šolskem letu smo vse do januarja pripravljali vokalno-instrumentalni projekt z deli Haydna in Mozarta,« pojasnjuje dirigent Sebastjan Vrhovnik, »šele v februarju smo se odločili, da sezono zaključimo s tekmovanjem Naša pesem v Mariboru. Wolfovo skladbo smo sicer pripravili že prej, in sicer za seminar, ki naj bi ga vodil Holger Speck, pa potem ni bil izveden. S skladbo Uroša Kreka smo se želeli pokloniti skladatelju ob njegovi obletnici smrti. Poleg Sweelinckove Antifone in Lajovčeve Ples kralja Matjaža št. 1 smo izvedli še zanimivo delo mladega avtorja Tilna Slakana, priredbo ljudske Ko bi le vedela, mamca, vi kot primer uspešne sinergije z mladimi ustvarjalci.« To je bil program, ki je zboru prinesel tudi posebno priznanje za najbolje izbran spored tekmovanja. Z zborom se je poleg Sebastjana Vrhovnika kot dirigentka predstavila tudi nova asistentka na oddelku za zborovsko dirigiranje Akademije za glasbo Alenka Podpečan, ki se je v svoji vlogi odlično znašla.
Zbor na Akademiji za glasbo v Ljubljani obstaja že več let. Pod vodstvom Marka Vatovca je v minulih letih izvedel že vrsto odličnih koncertnih programov, na tekmovanju pa se doslej še ni predstavil. »Ko sem oktobra prišel na prvo vajo zbora, me je tam pričakalo 130 študentov,« se spominja Sebastjan Vrhovnik. »Presodili smo, da tako ne bo mogoče kakovostno izvajati predavanj, zato smo pevce razdelili na mešani in komorni zbor, prvi šteje 80 članov, drugi 40 do 45, s slednjimi smo se letos na njihovo željo podali tudi na to preizkušnjo.« »Nobenih pričakovanj nismo gojili,« je povedala Alenka Podpečan, »veseli smo, da smo se dobro predstavili, da smo dali vse od sebe, da smo uživali, in to je bistveno.«
APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani navdušil z deloma sodobnih avtoric, korejske in slovenske
Zbor študentov različnih fakultet ljubljanske Univerze se je po štirih letih ponovno predstavil na odru Unionske dvorane v Mariboru, tokrat z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec, ki je bila zlatega priznanja in tretje nagrade zelo vesela: »Izjemno ponosna sem na vse svoje pevce, čestitke pa tudi vsem ostalim zborom; pri nas je nacionalni nivo zborov tako visok, da na koncu o razvrstitvi odločajo malenkosti, ki v danem trenutku neki zbor postavijo na višjo raven od ostalih. Zadovoljna, seveda.« Žirija je v njihovem nastopu opazila odlični izvedbi dveh sodobnih del, skladbo Iam non dicam slovenske skladateljice Nane Forte in nabožno delo Cum Sancto Spiritu severnokorejske komponistke Hyo Won Woo, ter ju posebej nagradila. »Vesel si, če žirija opazi, kaj ti je res lepo uspelo, tudi sama sem imela dober občutek, mislim, da smo ti dve skladbi res dobro odpeli.« Da je APZ Tone Tomšič že velikokrat stal na mariborskem odru, to menda vemo že vsi, kaj pa Jerica Gregorc Bukovec? »Nisem debitantka Naše pesmi (smeh), ne, pred natanko petnajstimi leti, na začetku moje kariere torej, sem tu nastopila z zborom Viva la musica iz Luč ob Savinji. Bili smo pogumni in smo šli na Našo pesem. Čudovita srebrna plaketa je bila to in lepi spomini. Letošnji nastop z APZ-jem je bil zame en tak ‚come back‘.«
Jerica Gregorc Bukovec in APZ Tone Tomšič se trenutno mudita na koncertni turneji po Švedski, ki jo dirigentka imenuje »moja druga domovina«: »Ja, osem let je le osem let, tu sem študirala, doštudirala in veliko dirigirala, vesela sem, da lahko ta svoj drugi dom delim z zborom, ki mi je v zadnjih treh letih zlezel pod kožo. V Hannovru smo imeli prvi koncert, na Švedskem bomo nastopili še trikrat, med drugim tudi za Slovence, ki živijo tu. Moji pevci bodo tako doživeli pravo Švedsko in zaznali, kaj pomeni biti Slovenec na Švedskem.«
Oba mariborska zbora zlata pod taktirko Tadeje Vulc
Skladateljica in dirigentka Tadeja Vulc je bila tokrat še posebej zadovoljna: »Ogromno dela sem vložila v priprave na letošnjo Našo pesem. Z Akademskim pevskim zborom že nekaj let garamo, letos nas čaka še tekmovanje v bolgarski Varni. Zadovoljni smo, da smo uspeli obdržati raven iz pred dveh let, menim namreč, da je raven iz leta v leto teže ohraniti. Na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete v Mariboru pa sem v letošnji sezoni ustanovila dekliški zbor, s katerim sem najprej nastopila na regijskem tekmovanju, zdaj pa še na državnem, na obeh uspešno. Vesela sem, da so dekleta doživela to lepo izkušnjo, ki jo bodo lahko nesla naprej med svoje učence. Dobila so en gromozanski zagon za naprej.«
O programih prvega in drugega zbora pa Tadeja Vulc takole: »Literatura, ki jo izberem za dekliški zbor je popolnoma drugačna od tiste za APZ. Vedno se orietiram po tem, kateri so plusi in kateri minusi zbora, glede na te sem obema napisala tudi noviteti. Skladba Po vojski je bila nagrajena, ta se mi zdi taka prava APZ-jevska skladba. Z dekleti smo na regijskem tekmovanju izvajale mojo skladbo Bela vrana, ki pa se mi je zdela nekako prekratka, pa sem ji dopisala še Sorodnice srake.«
Vokalno-inštrumentalna skupina Ridiamo zgrešila zlato za tri desetinke točke
Neža Vasle, Anja Šinigoj, Luka Juteršek, Tine Bec in Jaka Mihelač je enako VS Ridiamo. Ime aludira na opero, tam se je, kot pravijo, tudi začelo. Vsi so študentje petja na ljubljanski Akademiji za glasbo in celovškem Konservatoriju. Skupaj delujejo peto sezono, Luka se jim je pridružil pred tremi leti. Če so najprej izvajali operne in instrumentalne točke, pa se zdaj posvečajo čisto pravi, tehtni zborovski literaturi. »Vedno iščemo nove izzive,« pravi umetniški vodja Jaka Mihelač, »poskušamo ugotavljati, kje so meje naših sposobnosti.« Tokrat so segli v opuse Palestrine, Schuberta, Debussyja in Tineta Beca. Schubertova An die Sonne je pravzaprav kvartet ob spremljavi klavirja, za katerega je sedel Tine Bec. »S Schubertovo skladbo smo se želeli predstaviti kot solopevci, v naslednji skladbi pa smo predstavili priredbo našega Tineta Beca, ki je tudi skladatelj. Radi pojemo njegove skladbe, ki so nam praviloma pisane ‚na kožo‘, kot pravimo. Skladba Rož, Podjuna, Zila sicer ni ljudska pesem, je ponarodela. Gre za tipičen koroški melos, ki nam zelo leži. Ja, napisana je prav za nas, v partituri ne piše sopran, alt, tenor in bas, ampak Neža, Anja, Luka, Tine in Jaka.«
Najboljši iz Ljubljane in Maribora
Najboljši zbori tudi tokrat prihajajo iz Ljubljane in Maribora, največjih slovenskih mest, kjer je priložnosti za petje pa tudi izobraževanje veliko, le malo pod vrhom pa so imena zborov pokazala, »da dobri zbori niso skoncentrirani samo v Ljubljani,« pravi Helena Fojkar Zupančič, »temveč da imamo dobre zbore razpršene po vsej Sloveniji, kar brez dvoma pomeni, da dobro vzgajamo dirigente in ti svoje znanje dobro prenašajo na svoje pevce. Videli smo, da znajo dobro izbirati programe, da so si upali poseči tudi po temeljnih delih klasične zborovske literature, tudi slovenskih, ki so običajno težja, tehtnejša in za izvedbo katerih je potreben dober ansambel. Nekaj časa so zborovodje zelo radi posegali po lahkotnejši, t. i. ‚sladki‘ glasbi, letos pa smo lahko slišali nekaj tehtnih slovenskih del, ki smo jih v preteklih letih pogrešali na naših odrih. Slišali smo tudi novitete, nismo pa slišali neke nove smeri v zborovski tvornosti, nečesa novega, svežega.«
Ali je EGP oblikoval tudi kriterije za ocenjevanje Naše pesmi?
Letošnja Naša pesem je v skladu s pravili Zveze za veliko zborovsko nagrado Evrope gostila tudi veliki finale tekmovanja, dva švedska, italijanski, indonezijski in kitajski zbor, zmagovalce lanskih tekmovanj v Tolosi, Arezzu, Varni, Toursu in Mariboru, pet odličnih zborovskih ansamblov, ki so pokazali, kaj je vrhunsko zborovsko petje, pa tudi, kaj zmorejo otroci, ki po pravilih baskovskega in italijanskega tekmovanja lahko suvereno nastopijo med finalisti. Zmagovalec je po pravilih tekmovanja vedno samo en zbor. Kdo si je tokrat zaslužil lovorike in kdo ne, o tem so se po finalu še dolgo kresala mnenja, a to je slej ko prej razsipanje odvečne energije. Komisija je bila, kot zatrjuje Karmina Šilec, »precej soglasna« in tu ni kaj dodati.
Zdi pa se, kot bi ta vrhunska zborovska predstava nekako dvignila pričakovanja ali pa preprosto »naostrila ušesa« tudi žirantom, ki so ocenjevali slovenske zbore na državni preizkušnji. Vsi so (smo) ocenjevali, da je raven letošnje Naše pesmi izjemno visoka, da se je velika večina zborov izvrstno odrezala, da zborovstvo pri nas iz leta v leto raste, ocene pa niso presegle 93 točk, kar je v primerjavi s tekmovanjem leta 2016 sorazmerno malo, takrat so namreč segle celo do 96,3. Letos se je med zlate povzpelo pet zborov, prejšnja leta po osem. Škoda, spodbuden rezultat je brez dvoma lahko zelo dobra motivacija. Nekatere nekompetentne (tudi sama sem bila med njimi) pa je prešinila celo samovšečna, če že ne predrzna misel, da bi se vsaj nekateri naši »zlatniki« brez sramu lahko kosali z »veliko peterico«.
Naša pesem je brez pompa slavila srebrni jubilej
»Res je, letošnja Naša pesem je bila jubilejna, petindvajseta,« pravi svetovalka za zborovsko glasbo pri JSKD, Mihela Jagodic, »letos nismo posebej obeleževali obletnice, ker je sama od sebe prišla nagrada za to dolgoletno oblikovanje Naše pesmi, finalno tekmovanje za veliko nagrado Evrope. Mislim, da smo si to prestižno nagrado prislužili s tem, kar Naša pesem ves čas počne, skrbi za razvoj slovenskih zborov, nadgrajevanje razgledanosti zborovodij, za rast slovenskega zborovstva nasploh. Prav po njeni zaslugi se je lahko povzpelo na raven, ki dovoljuje vstop med najuglednejša tekmovanja v Evropi, in nas tako povezalo s svetom. Kot že nekajkrat smo tudi letos izkoristili priložnost in povabili vrsto gostov, predstavnikov zborovske dejavnosti v evropskih državah z največjim ugledom na tem področju ter predstavnike ključnih evropskih in svetovnih zborovskih organizacij, ki skrbijo za razvoj zborovske dejavnosti; ti bodo lahko širili dober glas o našem petju v svet. Sami so mi povedali, da so presenečeni in navdušeni nad ravnjo in številom dobrih zborov pri nas. To je gotovo najboljša promocija naših pevskih prizadevanj, naših zborov, zborovodij in naše zborovske tvornosti.«