Drugo aprilsko nedeljo je v Slovenski filharmoniji odmevala nenavadna, a zanimiva in privlačna zvočna kombinacija večstavčne Poulencove kantate Figure Humaine (Podoba človeka) s subtilnimi instrumentalnimi improvizacijami Tria Graden-Zetterberg-Agnas ter duhovne glasbe ameriških črncev. Preplet dveh stilov, ki na prvi pogled ne posredujeta skupne rdeče niti, je poslušalstvu prinesel mogočno enotno sporočilo svobode in upanja. Liberte – Pesmi svobode, kot jih je pod krovnim naslovom združil gostujoči dirigent Gary Graden, so tvorile sozvočje rahločutnosti in neposredne energičnosti.
Ameriški dirigent Gary Graden, ki sicer že vrsto let deluje na Švedskem, je v svoji dolgoletni karieri pokazal edinstveno sposobnost združevanja različnih glasbenih žanrov in zvočnosti švedske zborovske tradicije. Z veliko radovednostjo in predanostjo se posveča delom sodobnih skladateljev, saj je več kot 70 novih zborovskih partitur svojo premiero doživelo ravno pod njegovo taktirko. Poleg skladateljev, kot so Sandström, Dobrogosz, Hansson, Sisask, Jennefelt, Bonato idr., se na seznamu najbolj izvajanih redno pojavlja tudi ime slovenskega skladatelja Damijana Močnika. Gradnova usmerjenost k sodobni glasbi je dokumentirana na mnogih zgoščenkah znanih založb, poleg njih pa so zvočno zabeležena tudi dela klasičnih velikanov, kot so Bach, Haydn, Duruflé, Schumann idr.
Prepoznavna stalnica Gradnovega glasbenega poustvarjanja je prav gotovo vodenje zborovske glasbe Stockholmske katedrale in Cerkve sv. Jakoba, kjer pod isto streho združuje Komorni zbor in Vokalni ansambel omenjene ustanove. Kot dirigent redno gostuje z najprepoznavnejšimi imeni svetovnega zborovstva (Zbor Švedskega radia, Vokalni ansambel Stuttgart Južnonemškega radia, kanadski Pro Coro, Zbor francoskega radia …) in s številnimi orkestri (Komorni orkester Uppsala, Orkester Kraljeve opere v Stockholmu, orkester Stockholm Baroque, Komorni orkester iz Tallina …), dejaven pa je tudi kot kontratenorist pri triu WÅG (Mattias Wager, orgle, Anders Åstrand, tolkala, Gary Graden, kontratenor), s katerim, prek improvizacij in scenskega giba, odkriva nove zmožnosti ljudskega glasu.
Gary Graden, prejemnik številnih glasbenih nagrad in priznanj, je tokrat v Sloveniji gostoval že osmič in se na ta način dodobra spoznal z večplastnostjo zborovskega delovanja pri nas. Svoja spoznanja o naši in švedski kulturi je delil z nami v pogovoru nekaj dni pred koncertom.
Gary Graden, Trio Graden-Zetterberg-Agnas in Zbor Slovenske filharmonije na koncertu 10. aprila 2016
Domujete v eni najprepoznavnejših prestolnic zborovske kulture na svetu, Stockholmu. Lahko domnevamo, da se nikoli niste vrnili v rodno Ameriko ravno zaradi bogate švedske zborovske tradicije?
V času mojega študija Združene države Amerike res niso uživale ugleda močne zborovske sile, v primerjavi s Švedsko je bilo odstopanje velikansko. Danes Amerika suvereno parira evropski tradiciji, in če se ne motim, je lansko veliko nagrado mednarodnega tekmovanja v Mariboru osvojil ravno ameriški zbor, kajne?
V nekem obdobju sem razmišljal, da bi se vrnil v Ameriko, a je vse več razlogov pričalo proti. Ob prihodu na Švedsko sem spoznal, da se mi glasbeni svet šele dobro odpira. Prihajam namreč iz malega kraja, pa tudi nisem odraščal v spodbudni glasbeni sredini, ki bi mi nudila možnosti za nadaljnji razvoj. Stockholm mi je ponudil veliko več, kot sem od njega pričakoval, saj sem v trenutku vstopil v glasbeno sfero, ki mi je predstavljala nirvano, pravi raj. Med študijem sem spoznal svojo ženo, vzporedno pa so se v mojem življenju vrstili dogodki in poznanstva, ki se me nekako prikovali na ‘novi dom’. Sprva sem začel aktivno peti v Komornem zboru na Konservatoriju, kasneje tudi v Komornem zboru Erica Ericsona, s katerim smo prepotovali svet. Ob vsem tem dogajanju sem se večkrat vprašal, ali je vse to resnično. Svoje navdušenje nad švedskim glasbenim znanjem sem začel širiti leta 1984, ko sem prevzel vodenje tedaj še mladinskega Komornega zbora sv. Jakoba, danes pa je sestav osrednji del mojega delovanja. Baza, ki sem jo postavil na Švedskem, je postajala z leti tako izrazita, da se je vtkala v moje življenje, pa tudi v življenje mojih najbližjih.
Ste prejemnik medalje Johannesa Norrbyja za prispevek k švedski zborovski glasbi. Kako bi danes označili svoj doprinos k švedskemu zborovstvu? V nekem prispevku sem celo zasledila, da je Eric Ericson označil vaš zbor za pravi mali švedski biser. Precej laskav naziv za cerkveni zbor …
Katedrala sv. Jakoba je luteranska ustanova in je zato glasba protagonist vsakega nedeljskega bogoslužja za razliko od katoliške cerkve. Mašni obredi postanejo prava glasbena pojedina, saj jo obogatimo kar s štirimi himnami in petimi zborovskimi skladbami.
Z Zborom sv. Jakoba smo, kljub njegovi amaterski naravi, nanizali vrsto uspehov. V zadnjih letih smo resnično dosegli odlično raven, o kateri pričajo tudi tehtna dela, ki jih izvajamo. Pevci me spodbujajo k nenehni rasti, želijo si kakovostnih glasbenih izkušenj in mi venomer prinašajo sveže programske ideje. Ciljajo predvsem na velika vokalno-instrumentalna dela ali pa na mogočne a cappella skladbe, na primer skladateljev, kot sta Poulenc in Schnittke.
Sicer pa glede »malega švedskega bisera« …, ne predstavljam si, da bi Ericson lahko to izrekel (smeh). Bil je sicer čudovit podporni steber našemu zboru, v svojo sredino je sprejel ogromno danes že uveljavljenih dirigentov, a vseeno mi ta izjava ne deluje kot njegova. Strinjam se, da je iskreno cenil naše delo, večkrat je prihajal na koncerte, navsezadnje je tudi sam deloval kot dirigent v sv. Jakobu. Mnogi pozabijo, da je ob Švedskem radijskem zboru, Komornem zboru Erica Ericsona, Orphei Drängar in Komornem zboru Stockholmskega konservatorija pri nedeljskem mašnem bogoslužju redno dirigiral tudi Komornemu zboru sv. Jakoba.
Menite, da je pomembno, da dirigenti vašega kova ostanejo v stiku z amaterskimi zbori?
Ne vem, ali je to ključnega pomena, vsakdo pač izbere svojo pot. No, za Erica je bila očitno ta odločitev prava, zato se je vedno odzval na njihovo povabilo. Svoje delo je oboževal in zato verjetno ni čutil potrebe, da bi se omejeval na profesionalne sestave.
»Stockholm mi je ponudil veliko več, kot sem od njega pričakoval, saj sem v trenutku vstopil v glasbeno sfero, ki mi je predstavljala nirvano, pravi raj.« (Gary Graden)
Komornemu zboru sv. Jakoba dirigirate že več kot 30 let. Kako vam uspeva motivirati zbor in seveda obratno – kaj motivira vas, da ostajate njihov umetniški vodja tako dolgo?
Dobro vprašanje. Dolgoletno sodelovanje prinaša ogromno izzivov, a tudi izjemnih medsebojnih vezi, ki jih ni zlahka pretrgati. Svežino v sestav vnaša dober izbor programa, o katerem skupaj razmišljamo, iščemo njegov pomen in smisel, način izražanja … Na ta način nas delo povezuje, za vse morebitna nihanja pa rešitve iščemo v glasbi. Tako kot se ljudje v muzeju zbirajo ob slikah in razpravljajo o umetnosti, mi enkrat na teden razpravljamo o glasbi in navdihujemo drug drugega …
Ko z zborom razpravljate o svojih izvedbah in vizijah, katero komponento postavljate v ospredje?
Poleg tehničnih zadev, kot so intonacija, dikcija, ritmična natančnost ipd., posebno pozornost posvečamo glasovom in načinom rabe glasu za izražanje različnih čustvenih stanj in razpoloženj. Glede na to, da imam tudi sam precej pevske kilometrine, te izkušnje vključujem v svoje delo in podajanje izvajalske vizije. Vzemimo za primer Poulencove Človeške podobe, ki jih bomo izvajali z Zborom Slovenske filharmonije. Ravno vokalno znanje je ključnega pomena za dobro izvedbo, saj je kompozicija dosledno obogatena s tako imenovano vertikalno akordično shemo, grajena predvsem s pianističnega vidika in zato pevcu prinaša svojevrstne izzive. Uglasiti je treba vsak akord posebej, zato je glasovna podkovanost nujna. Doseči želim, da zvok zbora deluje kot podaljšek mojega poustvarjanja in doživljanja glasbe. Pevci morajo k vsaki kompoziciji pristopiti s popolnim zavedanjem o njenem besedilu in izrazu, kajti zgodba predstavlja najpomembnejšo skrivnost glasbenega izražanja. Ne gre zgolj za tehniko, gre za čarobnost pripovednosti.
Postajate reden gost slovenskega zborovskega dogajanja in prostora. Prvič vas je v Slovenijo pripeljal Evropski simpozij za zborovsko glasbo, kasneje ste projektno sodelovali s Komornim zborom Ave in Svetovnim zborom mladih ter vodili Pevski teden Evropskega združenja Europa Cantat in mojstrski tečaj v organizaciji Glasbene matice Ljubljana. Kako v primerjavi s Švedsko ocenjujete razvoj in napredek slovenskega zborovstva?
Švedska in Slovenija imata precej skupnih točk, o tem pravzaprav večkrat razmišljam. Obe državi imata izredno visoko razvito zborovsko kulturo, obe črpata znanje iz korenin dolgoletne zborovske tradicije, ki nosi v sebi nekakšen romantičen pridih povezanosti. Ta romantičen naboj še posebej zaživi v moških sestavih. Spominjam se, kakšen vtis je name naredilo prvo sodelovanje s Komornim zborom Ave, saj sem ravno moško sekcijo doživel kot srž dobrega mešanega komornega sestava. Sklepam, da kakovost vaših mešanih zasedb izhaja iz zvočno dobrih struktur moških glasov. Na Švedskem je situacija zelo podobna, izvor prihaja iz romantičnega ozadja in tradicije, ki jo je podedoval tudi Eric Ericson. Dejstvo je, da Ericson ni kar ‘padel z neba’ in postal začetnik ‘visokostandardnega’ zborovskega gibanja, ki ga poznamo danes. Postal pa je utelešenje švedskega zborovskega fenomena, ki se je prav tako rodil iz tradicije moških zasedb.
V Sloveniji opažam velik porast mladih dirigentov, predvsem dirigentk, in zborovskih skladateljev – porast vzajemnosti in sodelovanja, ki prinaša pomembno dimenzijo skupnega ustvarjanja in poustvarjanja. No, verjetno so v različnih obdobjih raznorazna nihanja, a mislim, da zanimanje za petje še vedno ostaja.
»Sklepam, da kakovost /slovenskih/ mešanih zasedb izhaja iz zvočno dobrih struktur moških glasov. Na Švedskem je situacija zelo podobna, izvor prihaja iz romantičnega ozadja in tradicije, ki jo je podedoval tudi Eric Ericson.« (Gary Graden)
»V Sloveniji opažam velik porast mladih dirigentov, predvsem ženskih, in zborovskih skladateljev – porast vzajemnosti in sodelovanja, ki prinaša pomembno dimenzijo skupnega ustvarjanja in poustvarjanja.« (Gary Graden)
S slovensko zborovsko kulturo ostajate povezani tudi prek kompozicij sodobnih slovenskih avtorjev, kajne? Npr. z Damijanom Močnikom … Tudi sicer posegate predvsem po novejši literaturi uveljavljenih skladateljev in tistih, ki se šele uveljavljajo na zborovskem področju. Vas v takšni meri navdušuje tudi kako drugo glasbeno obdobje?
Res je, Damijana sem spoznal, ko sem tu gostoval s Svetovnim zborom leta 1999. Močnikova glasba je precej … (razmišlja) … na neki način gola, a estetska. Uporablja zanimive lestvice in ritme, ki mogoče glasbi ne prinašajo ravno romantičnega pridiha, a ji dodajajo posebno vrednost in kakovost. Pred leti smo izvajali in posneli njegovo mašo Missa Sancti Iacobi za osemglasni mešani zbor in tolkala, ki je bila polna tovrstnih izzivov in česar si želimo tudi v prihodnje. Poleg tega, da mi je njegova glasba všeč, me najin odnos seveda dodatno motivira in vzpodbuja, da jo redno uvrščam v svoj repertoar. Torej, gre za sožitje najinega skupnega ustvarjanja in prijateljstva.
Seveda me navdušujejo različna obdobja, vendar je vse odvisno od zasedbe, ki jo imam na razpolago. Blizu mi je glasba renesanse, a jo raje kot s Komornim zborom sv. Jakoba izvajam s svojim istoimenskim Vokalnim ansamblom. Komorni zbor sv. Jakoba je preštevilčen in ga zato predvsem dojemam kot romantičen instrument, primeren za glasbo 19. in začetka 20. stoletja. Francisa Poulenca znova in znova postavljam na dirigentski pult kot vodilnega skladatelja zborovske glasbe 20. stoletja.
»Moja osrednja skladba koncerta je bila Poulencova kantata, šele kasneje sem idejo združil z energičnimi spirituali, ki sem jih nekoč izvajal s svojim sinom. /…/ Tema /me je/ tako močno potegnila v svoj vrtinec ljudskega hrepenenja po svobodi in miru, da se ji nisem mogel odreči.« (Gary Graden)
Program nedeljskega koncerta z Zborom Slovenske filharmonije bo oplemenitila ravno Poulencova kantata Figure Humaine (Podoba človeka), sledili pa ji bodo aranžmaji tradicionalnih spiritualov. Stilistiko obeh zvrsti bi težko postavili pod skupni imenovalec, a vseeno zgodba koncerta ostaja neprekinjena.
Res je. Moja osrednja skladba koncerta je bila Poulencova kantata, šele kasneje sem idejo združil z energičnimi spirituali, ki sem jih nekoč izvajal s svojim sinom. Prvi hip sem se navdušil nad kombinacijo tega dvojega, a bolj, ko sem o njej razmišljal, vse bolj sem tonil v lasten dvom. Še vedno se sprašujem o njeni primernosti, a me je tema tako močno potegnila v svoj vrtinec ljudskega hrepenenja po svobodi in miru, da se ji nisem mogel odreči. Pomislil sem tudi, ali morebiti s tovrstnim lahkotnejšim repertoarjem podcenjujem in ne izkoriščam vseh prednosti in sposobnosti, ki mi jih lahko Zbor Slovenske filharmonije ponudi. Vem, da sem jim s to nenavadno kombinacijo zagotovo otežil delo, a opažam, da iz vaje v vajo rastemo in pridobivamo občutek za izvajanje njim nedomačega stila. Glasba s svojimi prečudovitimi melodijami v ospredje postavlja iskrena čustva, zato se ne bojim, da zbor ne bi zmogel zajeti esence suženjskih spiritualov.
Spiritualov v Sloveniji ne slišimo prav pogosto. Kakšen odziv publike pričakujete?
Takšnega prepleta žanrov nisem še nikoli preizkusil, zato bo to zame resnično velikanska glasbena avantura. Poleg tega sem si drznil celo zmotiti sosledje Poulencovih stavkov z instrumentalnimi improvizacijami tria … Ne vem, hodim precej po tankem ledu (smeh).
Upam in mislim, da bodo poslušalci navdušeni, predvsem ker se med koncertom pojavi kar nekaj solističnih vložkov. Solisti vedno prinašajo poseben čar, saj izstopijo iz zbora in z nami delijo svoj individualni občutek in delček svojega srca. Čudovito, kajne?
Solisti Monika Fele, sopran, Martin Logar, tenor, Manca Hribar, mezzosopran
