Foto: Jean Morlais
Po najhujših terorističnih napadih zadnjega, črnega petnajstletja so državni predsedniki, visoki inštitucionalni predstavniki in komentatorji spodbudili ljudstvo, naj reagira z nespremenjenim nadaljevanjem življenja, naj ne zavlada strah pred običajnim sprehodom, večerom v gledališču, prazničnim srečanjem v množični družbi. V zadnjih letih se moč evropskega ljudstva, mimo vseh spodrsljajev politikov, pokaže ravno v pogumu vsakdana. Nobelov nagrajenec in vojni dopisnik John Steinbeck je v času druge svetovne vojne napisal, da je čreda tista, ki zmaga v bitki, svobodni človek pa v vojni; spodbudnim geslom navkljub pa je vedno lažje podpirati idealistični pogum soseda. Zato so organizatorji zgodovinskega zborovskega festivala Choralies v Franciji letos prvič podvomili o izvedbi množičnega mednarodnega srečanja ljubiteljev zborovskega petja, in to predvsem potem, ko so tragični dogodki na začetku poletja ponovno pretresli državo, ki je že več let pod udarom terorističnih napadov.
Razmere so nas postavile pred hudo preizkušnjo, zborovski narod pa se je odločil za udeležbo: le peščica ljudi je odpovedala prisotnost in 22. izvedba festivala, ki se neprekinjeno odvija od leta 1953, je potekala po ustaljenih standardih, z nad 4000 udeleženci iz dvajsetih držav. Varnostna pravila so bila seveda v skladu z izjemnimi razmerami, s pregledi ob vstopu na vse koncerte in v festivalsko restavracijo ter s stalnim nadzorom francoske vojske. Nujni ukrepi v veliki večini primerov niso upočasnili živahnega ritma festivala, tudi s pomočjo nad 400 prizadevnih (in vedno nasmejanih) prostovoljcev, s katerimi se festivalska organizacija vsakokrat lahko upravičeno ponaša.
Slovenija se je zelo vidno in uspešno odzvala na povabilo francoskega nacionalnega združenja zborov À Coeur Joie z udeležbo vokalnega gledališča Carmina Slovenica, ki mu je pripadalo častno mesto na osrednjem odru večernih koncertov v starorimskem gledališču, mladega slovenskega študentskega zbora Crescendo (oba zbora sta izvedla vsak dva koncerta in sta se tudi udeležila delavnic s francosko in ameriško glasbo) in zborovodje Damijana Močnika, ki je vodil delavnico o jadranskih glasbenih biserih.
Značilnosti festivala
Tudi kdor ne pozna tega festivala, ki je bil do predzadnje izvedbe mednaroden, a izrazito frankofonskega značaja, se zlahka vživi v intenzivne delovne ritme in predvsem v formulo festivala, ki je »oče« osrednjega zborovskega festivala Europa Cantat. Struktura je dejansko enaka: v dopoldanskem času se pevci posvečajo vežbanju programov v tematskih delavnicah, vsak popoldan imajo na voljo do 17 različnih koncertov gostujočih skupin ali posameznih delavnic, nato bolj sproščene glasbene aperitive na glavnem trgu. Zvečer sledi skupno petje v edinstvenem okviru starorimskega gledališča, nato osrednji večerni koncerti s priznanimi skupinami in zbori ali s priložnostnimi projekti.
Choralies 2016 v znamenju pomladitve: koncert združenih mladinskih zborov
Foto: Michel Cure
Letošnjega festivala so se udeležili mladinski zbori iz Južne Afrike, Madrida, Francije, Norveške, Katalonije in Italije.
Foto: Michel Cure
Vaison-la-Romaine je mesto s približno 6000 prebivalci, kar pomeni, da vsaka tri leta naval zboristov in zborovodij dejansko podvoji število ljudi »na kvadratnem metru«. V provansalskem mestecu ni dovolj hotelov za tako množico: ob mnogih zboristih – kampistih veliko gostov biva pri tamkajšnjih družinah. Festival dejansko prodre v vsako vaisonsko celico, kar postane tudi za mesto posebno doživetje (v Vaisonu so festivalu Choralies posvetili tudi avenijo). Primernih in zgodovinsko pomenljivih lokacij za koncerte pa ne manjka: rimski most nad reko Ouvèze povezuje starorimski (kot tudi novejši) del mesta s srednjeveškim jedrom na bližnjem griču. Veliko starorimsko naselje ponuja poleg zanimivih arheoloških sprehodov tudi gledališče (ki z lahkoto sprejema 5000 obiskovalcev) in nimfej, ki je prav tako zelo uporaben za koncerte, med srednjeveškimi znamenitostmi, ki sprejemajo koncerte festivala, pa so romanska katedrala, sugestivna cerkvica na griču in kapela svetega Kvinidija. Delavnice se odvijajo v šolskih prostorih ali v večnamenskem središču À Coeur Joie.
Kot je na prejšnjem festivalu izrazito poudaril predsednik francoskega državnega zborovskega združenja Jacques Barbier, bo razvoj tega priljubljenega, zgodovinskega dogodka potekal v znamenju dveh glavnih smernic: pomladitev in mednarodni utrip. Letošnji festival je pokazal korak naprej na obeh področjih: na odru, v delavnicah in napovedih je bilo več angleščine, prisotnost raznih državnih mladinskih zborov in uvedba specifičnih delavnic za otroke in mlade sta znatno zmanjšali povprečno starost udeležencev. Letošnja novost je bila tudi zborovska »vas« (Le Village) oz. kraj, kjer so se odvijala predavanja, okrogle mize, srečanja zborovodij in kjer so obiskovalci lahko našli veliko notnega gradiva na mednarodnem sejmu glasbenih založnikov, med katerimi je slovenske skladatelje promovirala založba Astrum.
Stojnica slovenske založbe Astrum
Foto: Astrum
Skladatelj Damijan Močnik in založnik Vito Primožič
Foto: Astrum
Dirigentka Karmina Šilec med radovednim ogledom razstavljene literature
Foto: Astrum
Delavnice so kot običajno upoštevale široko paleto žanrov, z značilno pozornostjo tega festivala do izrazov nekdanjih kolonij oz. afriških držav. Med posebnostmi velja omeniti tečaj gregorijanskega petja pod vodstvom odgovornega za glasbene in znanstvene izdaje znamenitega samostana v Solesmesu Daniela Saulniera, pa tudi delavnico Jonathana Velasca, ki je prvič na kateremkoli evropskem festivalu ovrednotila filipinsko zborovsko glasbo. Za ljubitelje bolj eksotičnih ritmov sta bili na voljo tudi delavnici brazilske, karibske in južnoafriške glasbe, ob klasičnih izzivih obširnih simfonično-zborovskih skladb pa so udeleženci lahko izbrali tudi muzikal in opereto ali pa delavnice z aranžmaji francoskih šansonov, hitov skupine Beatles, uspešnic Stromaea.
Na glavnem odru starorimskega gledališča so se po skupnem petju z Michaelom Gohlom v sedmih dneh zvrstili finska vokalna skupina Rajaton, Mladinski zbor Univerze v Pretoriji iz Južne Afrike, mozaik zborovske glasbe treh celin (Mladinski zbor iz Madrida, Philippine Madrigal Singers in Afriški mladinski zbor), poklon Leonardu Bernsteinu z izvedbo združenih francoskih in afriških zborov, angleška vokalna skupina The Swingles s koncertom, ki je bil idealno posvečen ustanovitelju Wardu Swinglu, državni mladinski zbori iz Francije, Norveške, Katalonije in Italije, ki so odprli pot novega sodelovanja z izvedbo Morske simfonije Ralpha Vaughana Williamsa, nazadnje še projektni francoski državni zbor La Compagnie s privlačnim pop koncertom, ki je združil zborovske aranžmaje pod vodstvom italijanskega dirigenta Alessandra Cadaria in ritme skupine Stomp z metlami, vrči in drugimi predmeti, ki jih je Billy Hickling spremenil v nekonvencionalna glasbila.
Italijanski mladinski zbor z dirigentko Roberto Paraninfo
Foto: Michel Cure
Zaključni koncert s člani projektnega zbora La Compagnie, ki deluje v okviru Francoskega državnega mladinskega zbora
Foto: Jean Morlais
V ritmih skupine Stomp: metle, vrče in druge predmete je Billy Hickling spremenil v nekonvencionalna glasbila.
Foto: Jean Morlais
Carmina Slovenica na častnem mestu programa festivala
Drugi glasbeni večer na tem odru je predvideval izvedbo Toksičnih psalmov Carmine Slovenice. Nastop je žal odpadel zaradi dežja, pevke Karmine Šilec pa so imele dva samostojna koncerta s programom Invokacije (v Vaisonu in v kraju Saint Paul Trois Chateaux), pred zaključnim koncertom ob koncu celotnega festivala pa so predstavile krajši program, ki je najbolj množičnemu občinstvu prikazal njihovo virtuoznost. Francija ni bila nova dežela na zemljevidu mednarodnih gostovanj Carmine Slovenice, nov pa je bil okvir, saj so se pevke tokrat pridružile mnogim drugim pevcem in so ob vrhunskih samostojnih nastopih stopile še v učilnico kot udeleženke delavnice o francoski glasbi za ženske zbore, ki jo je vodila Valerie Fayet.
Valerie Fayet je zelo znana francoska zborovodkinja in dirigentka, žirantka na najpomembnejših evropskih tekmovanjih, dobitnica nagrad in častnih državnih priznanj. Z njo so udeleženke ateljeja izoblikovale program nabožnih in posvetnih skladb na žensko temo (od Blažene Device do Shakespearove Ofelije) iz opusov Fauréja, Poulenca, Durufléja, Berlioza, Chaussona, Calmela in Iberta. S tem programom so nastopile v vaisonski katedrali. Samostojno in v svojem polnem lesku pa so se predstavile s projektom o glasbi različnih veroizpovedi. Kontemplacija duhovne izpovedi na eni strani, na drugi pa razmišljanje o moralni naravi religije, ki je postala vir smrtonosnega nasilja, o brutalnosti človeka, o manipulaciji množic so bile teme koncerta in predstave, s katerima so se pevke Carmine Slovenice želele predstaviti občinstvu letošnjih Choralies. Posebno aktualna sporočila so se na poseben način ujemala s časom in prostorom, zbor Karmine Šilec pa je občinstvo prevzel predvsem zaradi profesionalnega, dodelanega nastopa in dovršenih izvedb. Skrb za detajle izvedbe, od obleke do giba in pristopa, kot tudi vokalne sposobnosti in izvirne programske izbire slovenske skupine so bile ena glavnih tem pogovora rednih obiskovalcev festivalskih koncertov, kar potrjuje zanimanje za to gostovanje in zadovoljstvo poslušalcev.
Zbor Karmine Šilec je občinstvo prevzel s profesionalnim, dodelanim nastopom in dovršenimi izvedbami.
Foto: Philippe Tempez
Carmina Slovenica se je tokrat preizkusila tudi v delavnici znamenite francoske dirigentke in žirantke najpomembnejših zborovskih tekmovanj, Valerie Fayet.
Foto: Thierry Wagner
Prvi mednarodni nastopi mladega slovenskega študentskega zbora
Zelo pozitivna je bila tudi izkušnja mladega študentskega zbora Crescendo iz Škofje Loke, ki ga je občinstvo kar dvakrat sprejelo s stoječimi ovacijami. Koncert z naslovom Footsteps of life je predstavljal geografsko, časovno in žanrsko mešanico skladb, s katerimi so se mladi pevci sprehajali skozi ljudsko, umetno, duhovno glasbo. Ob slovenskih skladbah različnih regij in zimzelenih Foersterjevih Pevec in Planinska je zbor navdušil z redkostjo, kot je primeren, sproščen, a tudi poglobljen in doživet pristop k črnski duhovni glasbi.
Skupina, ki je nastala pred enim letom in pol in nabira svoje prve koncertne izkušnje na prvih gostovanjih, je prevzela z valom energije in iskrenim žarom; v zanosu prvih uspehov sili predvsem v vrhunec crescenda, po katerem nosi ime, a kaže zanimiv zvočni potencial in zagotovo izrazit temperament. Zbor vodi Žiga Kert, ki nam je pojasnil okoliščine tega navdušujočega debija na festivalu Choralies: »Prvič smo na tem festivalu, jaz pa sem ga spoznal pred tremi leti, na prejšnji izvedbi, ko sem pel v moškem zboru pod vodstvom Bradyja Allreda. Z njim sva ostala v stikih, kar je bilo povod za povabilo na letošnji festival, kjer smo imeli dva koncerta, v nimfeju in cerkvi. Spomin na to dvojno doživetje bo povezan predvsem s publiko, saj so nas dvakrat sprejeli s stoječimi ovacijami. Vzdušje je bilo vseskozi praznično in zelo spodbudno. Za pevce je to prva turneja, saj zbor deluje le eno leto in pol. Sestavljajo ga nekdanji gimnazijci Škofje Loke, ki so prenehali s petjem v gimnazijskem zboru in s katerimi smo ustanovili študentsko zasedbo.«
Poleg koncertov se je tudi zbor Crescendo odločil za sočasno izpopolnjevanje in izbral Allredovo delavnico ameriške glasbe. Ameriški mojster v vodenju masovnih zborov je s pevci svojega množičnega ateljeja pripravil raznolik program skladb, ki so prikazale različne vidike ameriške glasbene pokrajine: klasični broadwayski muzikal, Gershwinova opera s črnskimi koreninami, country glasba, gospel, zborovski mojstri, kot sta Lauridsen in Whitacre, nenazadnje pomembna židovska komponenta.
Poldrugo leto delujočo slovensko zasedbo Crescendo iz Škofje Loke je občinstvo sprejelo z velikim navdušenjem.
Foto: Delphine Barbier Baritaux
Zborovodja Žiga Kert je prve izkušnje na tem francoskem festivalu pridobival pred tremi leti v moškem zboru, ki ga je vodil ameriški dirigent Brady Allred.
Foto: Delphine Barbier Baritaux
Allredova tokratna delavnica, ki se je je udeležil tudi zbor Crescendo, je ponudila raznolik program ameriške glasbe.
Foto: Delphine Barbier Baritaux
Pevci Crescenda so večinoma študentje in izhajajo iz škofjeloškega gimnazijskega zbora.
Foto: Delphine Barbier Baritaux
Eno od delavnic vodil skladatelj in zborovodja Damijan Močnik
Slovenija se je izkazala na celi črti in je potrdila svoj ugled na zborovskem področju na več ravneh. Udeleženci festivala so poslušali petje slovenskih zborov, a so se tudi sami preizkusili v slovenski literaturi v delavnici Biseri jadranske obale, ki jo je vodil Damijan Močnik. Obisk učilnice je posredoval prijeten občutek zaradi zbranosti udeležencev, ki so se vživeli v strastne dalmatinske melodije, ljudske barve, rahlo melanholijo, hudomušnost, kot tudi v narodoljubne vsebine, nenazadnje so se potrudili za osvojitev hrvaških in slovenskih knjižnih in narečnih besedil, kar jim je uspelo zelo prepričljivo. Močnik je trdo in resno delo večkrat omehčal s šaljivimi pripombami, kar je krepilo prijateljsko povezovanje in je opogumljalo za dodatno poglabljanje v značilnosti slogov in vsebine posameznih skladb. Po pevskih in glasbenih sposobnostih raznolika skupina se je lepo odrezala tudi na zaključnem nastopu, kjer so nekateri pevci verjetno prvič preizkusili tudi različne postavitve. Skladatelj je pametno izbral program, ki je pritegnil pozornost s svojo raznolikostjo, razgibal izvedbe s premiki in uporabo glasbil, nenazadnje pa še dodatno ovrednotil koncert s krstno izvedbo lastne skladbe, ki jo je napisal za to priložnost.
Z Damijanom Močnikom in Karmino Šilec smo med festivalom spregovorili tudi nekaj besed …
POGOVOR S KARMINO ŠILEC
Karmina Šilec, nedavno nagrajena s prestižno gledališko nagrado Zlata maska v Moskvi za predstavo When the Mountain changed its clothing (Ko gora spremeni obleko)
Foto: Thierry Wagner
– Katere poti so vas pripeljale do tega festivala?
Z umetniškem direktorjem festivala Wilkensom se poznava že dolgo in sva se začela dogovarjati za to sodelovanje pred tremi leti. Choralies je eden najstarejših in največjih evropskih festivalov, kar je posebno doživetje, oder rimskega gledališča pa je postal prava inspiracija za pripravo na to gostovanje.
– Kakšen je bil odziv občinstva na vaše nastope?
Festival je zanimiv, ker je glede na veliko število ljudi čutiti veliko povezanost z izvajalci. Imeli smo občutek, da nam veliko ljudi tako rekoč sledi s koncerta na koncert. Kolikor smo zasledile, jih je veliko celo potovalo, da bi videlo Toksične psalme. Oba celovečerna koncerta sta doživela izjemen sprejem, tako v številnem občinstvu kot tudi pri kolegih strokovnjakih, ki jih tukaj ni malo. Občutki po festivalu so zato zelo pozitivni. Festivalsko vzdušje je bilo navdihujoče, ker nenazadnje redko sodelujemo na masovnih dogodkih. V zadnjem času se udeležujemo glasbenih ali art festivalov. Choralies so bile za ansambel tudi socialna izkušnja.
Pevke Carmine Slovenice so s Toksičnimi psalmi lani osvojile tudi newyorško občinstvo in si priborile naslovnice najvidnejših ameriških medijev.
Foto: Thierry Wagner
– Izbira programa je bila vsebinsko vezana na trenutek in kraj: po naključju ali z namenom?
Zelo dolgo smo izbirali, kateri bi bil primeren program za ta dogodek. Toksični psalmi so odziv na današnje stiske, saj govorimo o manipulacijah s strani različnih avtoritet, o tem, kako se velike ideologije ali religije lahko brezrazumno realizirajo tudi z ubijanjem zavoljo svojih psalmov. Koncert je žal odpadel zaradi višje sile, ta duh pa smo prenašale skozi druge koncerte. Z Invokacijami smo namreč spregovorile o različnih duhovnih, religioznih praksah, od sirijske do pravoslavne in katoliške glasbe. Prišlo je do prenašanja teh sporočil: naš cilj ni politiziranje ali biti za vsako ceno aktualne, nenazadnje pa je tudi to pomembno.
– Pevke so obiskale atelje francoske glasbe za ženske zbore z Valerie Fayet. Tudi v tem primeru je izbira zelo dosledna.
Odločila sem se, da bi bilo zelo dobro za nas, da se srečamo s tovrstno glasbo, saj mogoče malo redkeje posegamo po takem repertoarju. Program bomo seveda nadgradile še kasneje. Delavnica je posebna izkušnja: v njej se ob tvojem ansamblu zbere še veliko drugih izvajalcev, ki so seveda različnih kakovostnih ravni. Ta drugačna izkušnja je zato tudi trening drugačnega medsebojnega sodelovanja, pa tudi izkušnja z drugim dirigentom je v vsakem zboru dobrodošla.
– So bile tudi pevke tega mnenja?
Masovni festivali povezujejo različne generacije, nacije, izkušnje, hkrati pa se mi seveda zdi, da bi morali vendarle veliko bolj pozorno razmišljati o tem, da so nekatere stvari na profesionalno vrhunski ravni veliko bolj izpostavljene, da mogoče ni treba čisto vseh prizorišč, vodij, ansamblov skompresirati v povprečno raven, ki morda včasih pogojuje izkušnjo dobrega dogodka.
– Kateri bo najlepši spomin?
Kar se nas tiče je seveda cel proces skupnega petja v amfiteatru, kot tudi spomin na tisto romanje ljudi za nami, na tisto žgolenje v vsakem kotičku mesta. Vse to ustvarja posebno vzdušje, ki na neki način odtehta druga pričakovanja. Nepozabno je skupno petje v rimskem amfiteatru, skupno hotenje, skupna strast do nečesa. Tudi sam vtis množice, v kateri čutiš ritem, glasbo … To je nekaj toliko veličastnega, da imaš lahko samo kurjo kožo.
Rimski avditorij v Vaison-la-Romaine
Fot: arhiv CS
Carmina Slovenica na odru rimskega gledališča Theatre Orange
Fot: arhiv CS
POGOVOR Z DAMIJANOM MOČNIKOM
– Kako ste sestavili program za delavnico glasbe jadranske obale?
Ko sem bil povabljen k sodelovanju, je umetniški direktor izrazil željo, da bi izbral pesmi z našega področja, predvsem slovenske, a tudi take, ki so navezane na jadransko območje. Poleg tega je izrazil željo, da bi bil program precej enostaven. Enoglasje in dvoglasje pa je za pesmi tega področja dejansko nemogoče! Obstajala je še druga, jezikovna ovira, saj večina udeležencev govori francosko. V mojem ateljeju se je poleg Francozov nabralo še nekaj Belgijcev in Kanadčanov, pa še nekaj posameznikov iz Libanona in Južne Afrike. Sodelovalo je okrog 60 pevcev. Glede na jezikovno oviro sem vključil nekaj latinskih skladb. Vprašali so me tudi za kakšno mojo skladbo. K sreči imam nekaj dvoglasnih, ki se prek teksta in melodičnih značilnosti navezujejo na staro glasbo: improvizacijo na Adoro te devote in še skladbo Si vox est canta (Če imaš glas, poj), ki je enoglasna in se konča s slovesnimi osemglasnimi akordi, kar smo kljub vsemu zmogli. Na lastno pobudo in v dogovoru z organizatorji sem uglasbil še eno pesem Paula Verlaina, Océan sonore (Zveneči ocean), da bi bila še skladba v francoščini in hkrati v povezavi z morjem. Izbral sem potem dalmatinsko Kad si bila mala, Mare; med dalmatinskimi težko najdeš skladbo, kjer moški nimajo prevelike vloge, ampak ta priredba Franca Mikla, ki je izšla tudi pri tujih založbah, se je izkazala kot zelo dober izbor. Potem sem izbiral med slovenskimi ‘bestselerji’: izbral sem Aljaževo Oj Triglav moj dom, ki jo je Janez Močnik zelo dobro priredil za mešani zbor, Kje so tiste stezice Oskarja Deva, pa še priredbo Alda Kumarja istrske Dajte, dajte. Slednja me je sicer malo skrbela, vendar sem imel dobro zasedbo tenorjev, da smo to lahko naredili. Izbral sem tudi čisto originalni zapis rezijanske Da gora ta Banerina, in tako se je oblikoval program desetih pesmi. Seveda nisem mogel mimo Gallusa: organizatorji so bili malo skeptični, kako bodo udeleženci peli renesanso, mene pa to ni pretirano skrbelo in mislim, da je madrigal Dulcis amica, veni zazvenel kar v redu.
Damijan Močnik je trenutno v tujini eden najpogosteje izvajanih sodobnih slovenskih skladateljev. Njegove nove skladbe so v zadnjem času izvajali odlični zbori v Sloveniji, Švici, Kanadi, ZDA, na Japonskem, Tajvanu in na Švedskem.
Foto: Janez Eržen
– Kakšen je bil odziv pevcev?
Pevci so bili navdušeni predvsem nad raznolikostjo programa, ker je bila vsaka skladba zgodba zase. Pri pevcih takoj začutiš, ali skladbo sprejmejo ali ne, in glede na to, da so vse skladbe zapeli zelo zares, ni bilo težav. Čeprav ni bilo veliko časa, so še sami dali pobudo, da se naučimo še skladbo Da gora ta Banerina, in njihova želja je bila tako močna, da so se neverjetno hitro naučili besedilo.
– Katera pa je lastnost, značilnost, posebnost festivala, ki bi jo vi odnesli s seboj v Slovenijo?
Najprej mi je všeč vzdušje. Veliko se dogaja, ogromno je ljudi in organizacija je skoraj brezhibna. Vsak dan sem opazoval, kako 4000 ljudi v eni uri in pol dobi kosilo in nobenemu ni treba čakati v nedogled, poleg tega, da je hrana zelo dobra. Ne vem, kako je bilo v drugih delavnicah, v svoji pa sem bil presenečen, ker je med udeleženci festivala veliko starejših ljudi, ki so željni novih izkušenj. Za Francoze slovenščina verjetno ni najlažja, kljub temu pa so si neverjetno prizadevali in se trudili, da bi sledili vsem mojim navodilom. Ta pripravljenost pevcev me je prevzela, saj je zelo redka, kadar je povprečna starost čez 55 let (čeprav se je festival na splošno pomladil in je bilo v delavnici tudi kar nekaj mladih).
Všeč so mi večerna dogajanja na glavnem odru v velikem antičnem gledališču, ko je na začetku skupno petje vseh udeležencev. Navdušuje me na poseben način veliko število prostovoljcev. Če bi v Sloveniji iskali prostovoljce za tak festival, dvomim, da bi jih našli. Še hujše: če bi v Sloveniji organizirali tak festival, slovenskih zborov na tem festivalu ne bi bilo. Ko smo pred leti organizirali Europa Cantat singing week v Ljubljani, nismo dobili slovenskih zborov. Tukaj pa prevladujejo Francozi. Sicer vsi skušajo ta festival internacionalizirati, kar jim je letos kar dobro uspelo, in če bodo delovali v tej smeri naprej, mislim, da bo postal zelo pomemben mednarodni festival tudi izven frankofonskega okolja. Organizacija je učinkovita, vzdušje enkratno, pa tudi Provansa prispeva s svojo lepoto. Vesel sem in zadovoljen predvsem, da je mednarodni festival lahko izpeljal delavnico s slovensko glasbo in da je tako dobro uspelo.
Na koncertu udeležencev Močnikove delavnice jadranskih glasbenih biserov, ki so pozornost pritegnili s svojo raznolikostjo
Foto: Astrum
