Zborovodje v OŠ večinoma pripravljamo zbore za nastope na šolskih proslavah in občasno tudi na drugih javnih prireditvah. Pesmice se otroci hitro naučijo, težava pa nastane, ko začnemo pevcem prigovarjati, naj pojejo bolj veselo, naj jim obrazi med petjem žarijo, naj se poistovetijo z vsebino in podobno. Zanje predstavlja ta del odrskega nastopa poglavje zase, k doživeti interpretaciji jih je treba neprestano spodbujati, ob tem pa paziti, da otroška domišljija ne prestopi okusnih okvirov. Zato sama na razredni stopnji (7 do 10 let) zelo rada posegam po glasbenih pravljicah oziroma po uglasbenih zgodbicah, ki vse pevce motivirajo k izražanju vsebine. Ugotavljam, da je trud, ki ga vložim v pripravo glasbene igrice, bogato poplačan na vsakem naslednjem nastopu zbora, ko pojemo ostali pevski program. Pevci se kot igralci lažje naučijo obvladovanja obrazne mimike, za izražanje uspešneje uporabljajo celo telo. Vsekakor pa se morajo vsega tega nekje naučiti, in če želimo imeti na odru zanimive in izražajoče obraze, jih moramo mi sami tega naučiti. Seveda nastopi vprašanje, koliko je zborovodja sam naravno sposoben ali usposobljen za to. Najbrž se je pri večini od nas izobraževanje v tej smeri končalo pri slovenščini v osnovni šoli, kajne? A če se uspemo dokopati do teh znanj in jih požlahtniti s tem, kar nas je naučilo življenje in nam dala pedagoška praksa, smo dovolj sposobni za to, da iz otrok potegnemo nekaj več.
Rada bi vas opogumila, da se tudi sami spopadete s tem izzivom, ki vam bo na dolgi rok zelo koristil. Nanizala bom nekaj predlogov, kako pristopiti k glasbeni igri in kako si delo olajšati.
Glasbena pravljica – igra s petjem – spevoigra – musical – opereta – otroška opera
Različna imena, različni izvajalci, različni poslušalci.
Glede poimenovanja se lahko odločite sami: musical je igra z bolj dovršeno glasbeno spremljavo in zahtevnejšo sceno; glasbena pravljica je krajša zgodbica, seveda s pravljičnimi elementi in lažjo vsebino; spevoigra je dramska igra z dodanimi pevskimi deli; opereta je rezervirana za odrasle odrske postavitve, kjer pričakujemo živo glasbo in bolj dovršeno dramsko in pevsko igro; otroška opera ali opereta pa bi lahko imenovali spevoigro, kjer je glavnina vsega besedila uglasbena.
V OŠ lahko izvedemo več variant: 1. Predstavo izvede OPZ ali skupina nadarjenih otrok, poslušalci so večinoma mlajši otroci, vsebina je zelo otroška. 2. Predstavo izvede MPZ ali skupina nadarjenih otrok, poslušalci so največkrat vrstniki (aktualna vsebina) ali pa je vsebina namenjena najmlajšim otrokom. 3. Pri predstavi ima glavno vlogo dramska skupina, zbor sodeluje samo v pevskem delu.
V tem razmišljanju bom osrednjo pozornost namenila predstavam iz 1. in 2. točke, kjer ima zbor vodilno vlogo.
Izbira vsebine
Delo, ki ga izberemo, je lahko v celoti uglasbeno ali pa je kombinacija dramskih in petih delov. Najlažje je izbrati že objavljeno delo, kjer je napisan zborovski oz. solističen del, spremljava in dramski deli. Nisem načrtno raziskovala tega področja, slučajno mi je nekaj takih pravljic prišlo pod roke. V zadnjem času je bilo nekaj del objavljenih v mapi za osnovnošolske zbore, založba Astrum (Rdeča Kapica, Kresniček). Najdejo se tudi v reviji Grlica (Rdeča Kapica, Goskica Gagica). Ne bojte se sami ustvariti kakšne dramatizacije, ki ji dodate že obstoječo (otroško) ali na novo napisano glasbo. Zame so najdragocenejši vir pravljice na avdio- in videomedijih. Le zakaj zborovodje nimamo enostavnega dostopa do zapisa množice kakovostnih slovenskih in tujih prevedenih pravljic, ki so bile posnete na RTV SLO? Potrebovali bi besedilo in notni zapis pesmic, idealna bi bila tudi klavirska spremljava …, ampak to bi že lahko kdo napisal kasneje na našo prošnjo. Ena od možnosti je tudi, da se povežete z lokalnim dramskim društvom s prošnjo, da vam odstopijo kakšno otroško dramsko besedilo. Gledališčniki večkrat sami dodajo kakšne pevske dele, ki jih vi lahko potem razširite na zbor, celo na večglasje. Če od njih dobite še kakšen posnetek predstave, lahko ob pozornem opazovanju hitro ugotovite, kako bi lahko zgodbo poenostavili, kako bi na oder umestili zbor kot razlagalca dogajanja in podobno.
Že avgusta v letnem načrtu šole preverite, kam letos »pes taco moli«. Morda bodo vsi izvajali EKO-vsebine, gotovo je kakšna pomembna obletnica, morda dobite kake goste na šolo ali pa je napovedano sodelovanje s katero drugo šolo in podobno. V to smer naj vas vodi tudi vaša predstava, tako boste aktivno sodelovali pri izvajanju letnega načrta in to ne bo le vaš »osebni« projekt. Vsako preprosto pravljico se da lepo prilagoditi in vanjo vnesti tudi kako aktualno vsebino. Lahko pa se povežete s slavisti na šoli in jih motivirate, da starejši učenci pripravijo besedilo, ki je nadaljevanje neke znane pravljice v sodobni preobleki. Tako ne boste v skrbeh zaradi avtorskih pravic, saj boste imeli delo iz svojih vrst.
Kako začeti?
Sama se zadeve lotim tako: ko izberem vsebino, poiščem in povprašam kolege, če je že kaj na to temo. Največkrat dobim kakšen videoposnetek predstave ali avdioposnetek pravljice. Takrat se začne delo, ki mi vzame veliko časa. Izpišem besedilo dramskih in pevskih delov, vse skupaj prilagodim tako, da je uporabno za šolsko predstavo. Določim nosilce glavnih vlog in njihove dvojnike (vedno kdo zboli …), preprosto sceno, kostume. Nato si napišem melodije pesmic, sedem za domačo klavinovo in posnamem posamezne pesmi. V nadaljevanju moram te pesmi še večkrat popravljati, saj skozi učenje na vajah najbolje vidim, kakšen tempo bo za solista ali zbor primernejši, koliko mora biti medigre ali uvoda in podobno. Glasbene igre vedno pojemo ob posneti spremljavi, saj le tako lahko vadimo kadarkoli, nismo odvisni od korepetitorja in se dobro naučimo vseh podrobnosti. Pa tudi šoli privarčujemo stroške plačila korepetitorja in denar raje porabimo za druge zborovske namene.
Nujno zlo – ozvočenje
Najprej si morate razjasniti, ali bo igra ozvočena z mikrofoni ali ne. Prva varianta bo narekovala vso nadaljnjo izvedbo. Zavedajte se, da bo delo z ozvočenjem najtežji del igre, največ napak in slabe volje bo prav zaradi tega. Zato morate načrtovati dovolj mikrofonskih vaj. Vsekakor pa nežni otroški glasovi ne morejo napolniti dvoran in jedilnic, otrok ne sme kričati, da bi sporočilo prišlo do publike. Zato je ozvočenje skoraj vedno nujno potrebno. Predvidevam, da imate na šoli že lastno ozvočenje, saj vam v nasprotnem primeru najemanje ozvočevalcev prinese kopico dodatnih stroškov. O vsem tem se morate vnaprej pogovoriti z vodstvom šole, in če letos še nimate ozvočenja, dajte to v načrt za naslednje leto in z igro počakajte do takrat. Če pa ga imate, morate ozvočenja najprej dobro spoznati.
Preverite, koliko naglavnih mikrofonov je na razpolago. Če jih nimate, stoječe širokokotne mikrofone umestite ob staneh in v ospredju odra. Upoštevajte, da si glavne vloge lahko naglavne mikrofone tudi izmenjujejo, a pri tem potrebujete v zaodrju odraslega pomočnika. Če lahko mikrofone obesite tako, da visijo z vrha nad glavami pevcev, je to najbolj idealno. Poskrbeti je treba, da pevci na odru dobro slišijo posneto spremljavo, torej morajo biti monitorji postavljeni tako, da ne prihaja do mikrofonije.
Enega pomočnika potrebujete za posnetke, da na vajah in predstavah skrbi za posneto spremljavo prek računalnika. Seveda mora biti prisoten na dovolj vajah, da zgodbo dobro pozna in klika na posnetke res pravočasno, vsaka nepotrebna tišina v predstavi je moteča. Ne domišljajte si, da boste za posnetke skrbeli sami, vaša pozornost mora biti med tako igro drugje, saj spremljate in usmerjate celotno dogajanje. Med predstavo vedno sedim v prvi vrsti, da me otroci vidijo, ter s pogledom in mimiko usmerjam dogajanje. Idealno je, če imamo na razpolago še eno osebo, ki med predstavo skrbi za luči, nekdo drug skrbi za LCD-projekcijo (če je potrebna), glavni mojster pa seveda skrbi za pravočasno vklapljanje mikrofonov in pravilno razmerje med pevskim delom in spremljavo. V zaodrju potrebujemo še osebe za pomoč pri preoblačenju igralcev. Vsem pomočnikom moramo pripraviti podroben scenarij, kjer je napisana vsaka malenkost in natančno določena njihova vloga. Osebe v zaodrju lahko prevzamejo tudi vlogo šepetalca. Brez jasnih navodil in poznavanja scenarija ne moremo pričakovati, da bo njihovo delo uspešno. Na koncu se vas bo za eno predstavo nabral kar lep oktet.
Pomembno je, kakšno vlogo v igri namenite zboru. Upoštevajte število pevcev, saj je velik zbor težje ozvočiti. Lahko jih postavite kot kulise v nekaj manjših sestavih, postavite jih na posamezne praktikable in prednje zvočnike. Lahko pa ustvarite premikajoče se skupine pevcev, ki se samo ob petju postavijo pred širokokotne mikrofone. Lahko klečijo, čepijo in stojijo, tako dobimo skupino v treh vrstah brez stopnic. Če je zbor ob petju ves čas strnjeno na enem mestu, je to za ozvočevanje najbolj idealno, a najmanj zanimivo. V tem primeru moramo njihovo vlogo razgibati z različnimi pozicijami: stojijo kot zbor, vnašajo dinamiko z obračanjem telesa, glave in držo rok, lahko sedijo urejeno, sedijo razgibano po skupinah in podobno. Zbor lahko s skupinsko recitacijo uspešno prevzame vlogo povezovalca. Zanimivi pa so tudi deli, kjer zbor kot odmev posnema govor solistov, kretnje ali čustvo posameznega solista. Prav ti delčki so tudi za pevce najprivlačnejši, saj se poistovetijo z glavnimi vlogami in aktivno postanejo del dogajanja.
Drugi sodelavci
Čudovito je, če imate na šoli učitelje, tudi strokovnjake za dramsko igro, ki bodo radodarno prihajali na vaše vaje, ki bodo upoštevali vse vaše pevske zahteve in jih postavili za ostalo izvedbo. Sama sem najraje samostojna, za nasvete previdno vprašam le takrat, kadar res ne vidim rešitve, kadar mi zmanjka idej. A pri delu na vajah vseeno želim ostati suverena, saj obilica idej in ukazi več režiserjev naenkrat pevce samo begajo. Najraje za nasvete prosim kolege izven vaj, nasvete premislim in jih na naslednji vaji izpeljem. Nikakor pa se ne pozabite na premieri zahvaliti vsem, ki so vam pomagali, toliko pošteni morate biti. Tudi za pripravo scene rada vključim sodelavce: likovnike in učiteljice z razredne stopnje, ki so polne preprostih idej. Pa kakšen dedek pomaga pri izdelavi kulis, prijazne mame pa pomagajo zašiti kostume. Tudi sama imam veselje z izdelavo kostumov, ki jim posvetim veliko časa. Pri vseh teh sodelavcih morate vedno upoštevati: če jim ne boste dovolj natančno razložili, kaj potrebujete in kako naj bo videti, da ne bo motilo pevske izvedbe, bodo naredili po svoje. In potem se ne pritožujte! Vendar pa naj bo vaše vodilo: najvažneje je, da pevci lepo pojejo, da se jih vidi, občuti in sliši. Kako na odru izgledajo, je samo začimba, ki lahko poudari prejšnjo kakovost.
Kostumi in scena
Sprehodite se po gradbenem ali vrtnem oddelku trgovskega centra, po trgovinah z blagom slabše kakovosti in hitro boste našli poceni materiale. Vrteks, tančica za prekrivanje vrtov, je na voljo v različnih debelinah in barvah, lahko ga enostavno prebarvate s sprejem. Brez robljenja lahko samo s škarjami, šivanko ali spenjalnikom za papir iz njega izdelate preproste tunike, ogrinjala, pokrivala. Iz njega dobite že izdelane pajace v beli barvi, namenjene kot zaščitna vrtnarska oblačila. Hitro jih lahko pobarvate z akrilnim sprejem. Tkane plastične vreče za krompir so na voljo v različnih živih barvah in velikostih, primerne so za tunike in podobna oblačila, za nekaj evrov lahko domiselno izrežete oblačila za ves zbor. Zelo uporabna je tudi plastična pena na metre, ki jo uporabljajo kot podlogo za laminate. Je različnih debelin in barv, s spenjalnikom za papir vam bo nudila razne uporabne možnosti. Pobarvate jo lahko s posebnim sprejem za plastiko. Uporabno je tudi vsako blago na metre, ki se ne para, da ga ni treba robiti, dobrodošel je barvni filc na metre, uporaben je tudi zidarski filc in purpena. Če morate ustvariti večjo odrsko konstrukcijo, so poceni in uporabne plastične vodovodne cevi, ki jih po želji kombinirate z vogalnimi deli, lahko postavite samostoječe objekte, ki jih nato oblepite ali kako drugače zakrijete (blago, papir, stiropor, fasadne plošče), sestavite in preprosto razdrete, pospravite za naslednjo igro. Če pa vam kdo izdela sestavljivo špansko steno, jo lahko po mili volji barvate z zidno barvo in nanjo rišete potrebne kulise.
Sicer pa pri opremljanju odra s kulisami čim bolj uporabimo pevce same, ki naj s telesi ponazorijo ali držijo kuliso. Vrata lahko predstavljata dva pevca, ki nad glavo držita rjavi »podboj« iz stiropora. Posteljo pa naredimo tako, da se vidi samo pregrinjalo, ki ga držijo štirje pevci in podobno. Nekaj pevcev lahko predstavlja steno hiše, gozd, vremenske pojave ali zvedave »nevidne« sence, ki obkrožajo glavne igralce. Včasih je dovolj, da kakšno kuliso samo naznačimo z napisom, npr. na ploščo iz stiroporja napišemo ime mesta, ime stavbe, z nekaj besedami opišemo okolje (bližnja njiva, na domačiji pri babici, Metkina soba) in vsi bomo vedeli, za kaj gre.
Ko izdelujete večje kose za sceno, vedno premislite, kako boste ta kos prevažali do dvorane. Biti mora sestavljiv in lahek, da lahko pri prenašanju pomagajo tudi otroci.
Pozorni pa bodite na povezavo kostumov in ozvočenja, saj kostumi lahko včasih tik pred zdajci pokvarijo naše zvočne načrte. Zato z oblačili ne odlašajmo do predzadnje vaje.
Začnimo z vajami
Vaje seveda začnemo v pevski učilnici tako, da se najprej srečamo samo s pevskimi deli, saj se jih moramo hitro naučiti na pamet. Izkušnje so me naučile, da vedno dam pevcem v roke popoln scenarij z vsemi besedili. Kmalu začnemo z branjem ostalih dramskih prizorov. Sprva jih beremo prav vsi naenkrat, zborno. Ta način uporabljam predvsem na nižji stopnji, saj tako pomagamo osvojiti vsebino tudi tistim, ki slabše berejo. Na vajah glasno beremo prav vse, tudi dramske dele, ki jih kasneje izvajajo posamezniki. Vsem pevcem povem, kako naj bi zvenel posamezni stavek, vsi ga skušajo doživeto izvesti. Vidim, da zelo radi in zavzeto ponovijo mojo interpretacijo. Zato se v prvi fazi prav vsi pevci srečajo z interpretiranjem besedila, hitreje ga ponotranjijo in se ga hitro naučijo. Kasneje zaradi tega nimam težav z nadomestnimi igralci. V naslednjih tednih, ko se zbor na rednih vajah še vedno uči zborovske pesmi in besedila, povabim izbrane pevce za glavne vloge na posebno vajo (največkrat takoj po redni vaji). Vedno določim po dva igralca za eno vlogo, a jasno povem, kdo je moj izbrani igralec, kdo pa ga bo nadomestil, če ga ne bo. Ko so solisti dobro pripravljeni, počasi zborovsko branje zamenjujem s solističnimi vložki, podobno pri pevskem delu. Tu in tam vključim tudi nadomestne soliste, da so dobro naučeni in vedno v pripravljenosti. Ko nastopi čas, da začnemo vaditi tudi igro, kot bo na odru, se s pevci dogovorim za dodatno večurno vajo, najbolje je v soboto, ko si lahko vzamemo za vaje dve ali tri ure. Takrat skušamo igro umestiti v prostor, vajo izvedemo na odru, kjer bo izvedena predstava. Ne bojte se pevcem napovedati dve- ali triurne vaje, takšna vaja zelo hitro mine, saj je vse na novo in zato zelo zanimivo. Kasneje, ko bomo spet vadili v učilnici, ki nam ne nudi dovolj prostora za igro, bomo največkrat lahko samo z besedami opominjali, kako stojimo, kaj naredimo, kam se prestavimo. A tudi take vaje so zelo koristne. Pevce spodbujam, da kar sami povedo, kaj sledi, kam se postavijo, kaj naredijo, kaj v tem prizoru izražajo, kaj počnejo s telesom in obrazom. Ko bomo spet na odru, bodo ti premiki in razpoloženja spominsko že utrjeni, določimo samo še natančne pozicije.
Delo s starši
Pri pripravi take glasbene igre je treba večkrat pisno obvestiti starše, kaj počnemo. V prvem sporočilu jim povem, kaj bomo pripravili, koliko dodatnih vaj načrtujem in kje potrebujem njihovo pomoč. Ko imam zbrane datume predstav in dodatnih vaj na odru izven rednega urnika, jim napišem sporočilo s povratnico, da mi sporočijo, če se katere od predstav ali vaj otrok ne bo mogel udeležiti (bolezenski izostanki so razumljivi). Vsekakor morajo starši vedeti, da je njihov otrok nepogrešljivi del zgodbe. Po zaključeni predstavi pa je prav, da se vsem staršem pisno zahvalim za sodelovanje. Obvestilo dobijo vsi pevci, tudi tisti starši ga preberejo, ki so – kljub prvotni obljubi – na dan vaje oz. nastopa otroka odpeljali po nakupih ali na obisk. To je namreč najpogostejše opravičilo, ki ga otroci povedo kot vzrok manjkanja. Ob večjih projektih je v začetku dobrodošel tudi roditeljski sestanek, kjer starše obvestimo o projektu in jih povabimo k sodelovanju. Na takem sestanku pa običajno brez opravičila manjkajo tisti starši, ki do našega dela nimajo posebno dobrega odnosa. Hitro lahko ugotovimo, ali lahko na otroka, ki nima podpore staršev in bo najbrž večkrat manjkal, resno računamo kot nosilca glavne vloge. Včasih je bolje izbrati manj sposobnega, a zvestega pevca, ki ima dobro domače zaledje.
Postati pevec – igralec
To je najzahtevnejši del predstave, zato mu moramo posvetiti največ truda. Predvsem pri osnovnošolskih najstnikih je zelo težko doseči, da pozabijo na svojo porajajočo se osebnostno podobo in postanejo nekdo drug. Nerodno jim je pokazati čustva, bojijo se, da bi v tem pretiravali in izgubili dobro ime med vrstniki. Z nenehnimi pohvalami in spodbudami jim pomagajmo, da sami sebe zagledajo kot zvezde in ugotovijo, da lahko pri igri na mnogo lažji način kot npr. pri matematiki dobijo občudovalce, saj v tem obdobju bolestno hrepenijo po potrditvi. Pri mlajših pevcih je to lažje, znajo biti zelo predani, pozabijo nase, prepustijo se toku, lažje pokažejo veselje in žalost v mnogih odtenkih. Zato sama glasbene igre raje delam z otroškim zborom, na predmetni stopnji pa si izberem skupino nadarjenih pevcev – igralcev, ki z vživljanjem v vloge nimajo takih težav. Vidim pa, da vsi pevci, ki so kdaj v otroškem zboru igrali v kakšni igri, tudi v času pubertete nimajo večjih težav in veliko bolj sproščeno izražajo čustva ob petju standardnega programa.
Pevce neprestano spodbujam k izražanju čustev, ki jih igra zahteva. Najlepše ogledalo in največji kritiki so pevci drug drugemu, zato se večkrat razvrstimo v dve skupini: eni igrajo (pojejo), drugi jih opazujejo, nato zamenjamo. Včasih za kritika postavimo samo enega od pevcev in mu damo posebno nalogo, da opazuje kakšno lastnost zbora. S tem dosežemo večkratno zavzeto aktivnost pevcev. Seveda je nemogoče, da bi prav vedno igrali popolnoma aktivno, zato včasih pevcem dovolim, da igrajo oz. pojejo »brez čustev«. Kmalu opazijo, da je tako »drilanje« najbolj dolgočasen del vaj in da je veliko bolj zabavno, če se vsi trudijo in igrajo. A tudi dril morajo poznati, saj se le tako naučijo dele na pamet in odpravijo spontane napake.
Dobre in slabe strani glasbenih igric
Sama zmorem tako igro pripraviti le enkrat na dve sezoni, saj mi sama priprava od ideje do izvedbe vzame veliko časa in energije. Vendar pa tudi pozitivni učinki trajajo kar nekaj časa, zato postajajo igre stalnica pri mojem delu. Naj najprej naštejem nekaj slabih izkušenj pri izvajanju takih vsebin:
– dobri trije meseci v šolskem letu morajo biti rezervirani samo za te glasbene vsebine, ostalega pevskega programa skoraj ni mogoče študirati naprej; morda se lahko v zadnjem mesecu na rednih vajah že prepeva kaj novega, predvsem če uspete pevce dobiti na odrske vaje še v kakšnem drugem terminu;
– včasih se med pevci zgodi tudi kakšno ljubosumje zaradi glavnih vlog, a dober učitelj bo znal tako temo z osebnim pogovorom prav obrniti;
– pevci, ki imajo do igranja na odru odklonilen odnos, bodo morda odpadli ali pa bodo kako drugače izražali nezanimanje, z njimi bomo imeli najbrž disciplinske težave;
– sprejeti morate, da pevski del večkrat ne bo tako dovršen, kot je na »sedečih vajah«, saj imajo pevci dodatne odrske naloge, ki bi obremenile še odrasle profesionalce, kaj šele otroke;
– pripraviti se morate na to, da končen rezultat celotne predstave najbrž ne bo tako briljanten, kot ste si ga vi zamislili, saj boste imeli pri delu vrsto sodelavcev, ki zadeve ne vidijo tako jasno, kot vi; a vseeno so pogumni in predani, da se z vami podajajo na tako glasbeno pot.
Zdaj pa še dobre strani, ki jih je občutno več kot slabih:
– s petjem pesmi iz igre se v zbor zelo dobro uvedejo novi člani zbora; veliko je pevskega ponavljanja, do prve predstave tudi razni »brundavčki« splavajo, zborovski zvok se »prečisti«; zato pravljico najraje načrtujem v prvem četrtletju, od septembra do decembra;
– če so pesmi zahtevnejše, se vidno poveča pevski obseg;
– moč petja postane bolj izrazita, saj velik oder sili vsakega pevca, da je pevsko zelo aktiven;
– sproščenost med igranjem na odru bo marsikaterega pevca osvobodila tudi v pevskem smislu, kar sami bodo ugotovili, da jim globok vdih pomaga in da je mehek vrat osnova za dosego lepega tona;
– med igranjem na odru nenadoma zagledamo kakšnega pevca, ki je bil do tedaj neopazen, sedaj pa »je našel samega sebe« in je pogumno začel izražati čustva, saj sedaj na odru ni on, ampak je to njegova vloga;
– ko opazite, da je pevec na vajah izvedel kakšen domiseln gib ali pokazal kakšen lep izraz, ga pohvalite, s tem ga boste motivirali bolj kot s tisoč čokoladami;
– poskrbite, da ima prav vsak pevec na odru kakšno zadolžitev, saj ga bo povzdignila in ga naredila za pomembnega;
– ne pozabite na zaključni poklon vseh sodelujočih, mislite tudi na starše, ki so ponosni na svojega igralca in mu na koncu navdušeno ploskajo;
– pevsko igranje se bo v mlado dušo vtisnilo kot večen pečat, pozabili bodo, da so to igro peli, spomnili se bodo le, da so igrali in je bilo navdihujoče, saj je petje, pomešano z intenzivno interpretacijo, še veliko bolj doživeto kot samo igranje;
– izražanje čustev naj postane stalnica pri vseh nadaljnjih zborovskih nastopih, kot pomoč si lahko prikličemo v spomin dele iz igre, kjer nam je to dobro uspelo.
Glasbene igre so dobro metodično gradivo in odlična pot za zborovsko rast v interpretaciji. Če dobro sodelujete v kolektivu, naj bo to vaša skupna pot. Če pa ste bolj samorastnik, je vsaka igra izvedljiva tudi na enostaven in skromen način. Le v izrazu in čustvih na odru ne bodite skromni, dolgočasnih ljudi in dogodkov je v našem življenju že preveč!
Odlomki iz predstav
Rdeča kapica, glasbena pravljica, OŠ Nazarje, glasba Darjan Božič, prir. Katja Gruber
Kresniček, glasbena pravljica, OŠ Nazarje, glasba Radovan Gobec
Najsrečnejša miška na svetu, glasbena pravljica, OŠ Nazarje
Jaz sem glavni, glasbena pravljica, OŠ Nazarje
