Gregorijanski koral na Slovenskem

Gregorijanski koral je najstarejša ohranjena evropska glasba. Po sodobnih gledanjih je nastajal več stoletij, v obdobju »temnega srednjega veka«; dokončno podobo je dobil v 8. in 9. stoletju, in sicer v frankovskih kulturnih središčih. Takrat se je začel tudi zapisovati. Najstarejši kodeksi z gregorijanskim koralom izhajajo s preloma 9. v 10. stoletje; eden takih je znameniti kantatorij iz samostana Sankt Gallen (zdaj v Švici).

Ni znano, da bi bil gregorijanski koral glasba, ki bi obstajala sprva zunaj cerkve in bila potem prenesena vanjo. Nastajal in oblikoval se je obenem z nastajajočo srednjeveško liturgijo. Tako je liturgična glasba v pravem pomenu besede. Predstavljamo si ga lahko kot nepreštevno množico enoglasnih spevov različnih tipov, ki so bili razporejeni na dneve in praznike liturgičnega leta, kar se je iz leta v leto ponavljalo. Znotraj gregorijanskega korala se je v kasnejših srednjeveških stoletjih razvila komponirana polifonija, katere vrhunec predstavlja t. i. klasična vokalna polifonija 16. stoletja; gregorijanski koral je tako mogoče imeti za izhodišče razvoja evropske umetne glasbe.

Rokopisi, v katere so se zapisovali gregorijanski spevi, so se uporabljali pri liturgiji, zaradi česar so bili urejeni po liturgičnih kriterijih: rokopisi za vsakodnevni obred maše, rokopisi za vsakodnevno oficijsko obredje, še natančneje: rokopisi za spremenljive speve maše (tiste, ki so se menjali od praznika do praznika in včasih od dne do dne) – ti so se imenovali graduali; rokopisi za nespremenljive speve maše – kiriali; rokopisi za spremenljive dele oficijskega bogoslužja – antifonali (ali antifonarji), rokopisi za stalne dele oficijskega bogoslužja – psalterji s himnarji itd. V vseh teh rokopisih so bili spevi urejeni po liturgičnem letu, začenši s prvo adventno nedeljo. Vsako leto na prvo adventno nedeljo so bili v srednjeveških cerkvah koralni rokopisi spet odprti na prvi strani; tako iz leta v leto in v nemaloštevilnih primerih tudi iz stoletja v stoletje. V srednjem veku je bilo kompilirano na tisoče in tisoče koralnih rokopisov, od katerih je bila velika večina kasneje uničena ali izgubljena. Ne glede na to je ohranjenih še zmeraj zelo veliko.

Namen tega zapisa je opozoriti na obstoj srednjeveških koralnih kodeksov, ki izhajajo iz slovenskih cerkva, se pravi kodeksov, ki so se kot liturgični rokopisi uporabljali v cerkvah, ki so obstajale na današnjem slovenskem ozemlju. Ti rokopisi so najstarejši zapisi glasbe na Slovenskem.

Koral je lahko obstajal le tam, kjer so bile večje kleriške skupnosti, ki so opravljale skupinsko liturgijo. V srednjem veku so bile te skupnosti bodisi samostanske bodisi svetne (kapitlji in škofije). Samostanske so bile podrejene vsaka vodstvu svojega reda, svetne metropolitu.

Preglednica 1: Koralni kodeksi slovenskih samostanov

Na območju današnje Slovenije je v srednjem veku daljši ali krajši čas obstajalo več kot 50 samostanov, a od teh imajo ohranjene koralne kodekse le nekateri. Kot je razvidno iz preglednice 1, se je po dosedanjem vedenju iz slovenskih samostanov ohranilo 25 koralnih kodeksov. (To število ni dokončno in se lahko z novimi najdbami ali spoznanji spremeni.) Najstarejši med njimi je s konca 12. stoletja. V nadaljevanju si oglejmo nekaj primerov.

Med najstarejšimi slovenskimi samostani je cisterca Stična. Kot je dobro znano, se je iz Stične ohranilo okoli 38 (neglasbenih) kodeksov iz 12. stoletja; prvi jih je natančneje opisal zgodovinar Milko Kos, v zadnjem času pa jih je preučevala profesorica Nataša Golob, ki je tudi postavila hipoteze o tem, kateri bi mogli nastati v Stični. V Arhivu RS se hrani 59 folijev obsegajoč fragment nekega graduala, ki je tako po pisavi kot po vsebini nedvomno cistercijanski. Ni dokončnega dokaza, da izvira iz Stične ali da bi tam nastal, vendar je zlasti prvo možno in celo verjetno. S tem rokopisom se je intenzivno ukvarjal profesor Tone Potočnik.

Oglejmo si izbrano stran (gl. sliko 1): Pred nami so spremenljivi spevi maše velikonočnega dne. Kar je napisano v prvi vrsti, spada še k predhodni veliki soboti; napisu »In die sancto Paschae« (‘Na sveti velikonočni dan’) sledi v drugi vrsti velikonočni introit (prvi spremenljivi spev vsake maše) Resurrexi et adhuc tecum sum (‘Vstal sem in sem še pri tebi’). V 7. vrstici se začne drugi spremenljivi spev velikonočne maše, gradual Hec dies quam fecit Dominus (‘To je dan, ki ga je naredil Gospod’). Črtovje, kot ga vidimo v rokopisu, je bilo v času nastanka rokopisa staro že več kot poldrugo stoletje. V prvi polovici 11. stoletja si ga je zamislil benediktinski menih in glasbenik Gvido iz Arezza. Štiri črte so opremljene s ključem f ali c1. Črta za f, pod katerim je polton, je rdeča: pevci, ki so sledili zapisu v gvidonjanskem črtovju, so imeli na ta način optično vodilo, iz katerega so lahko razbrali, kje so celi toni in kje poltoni. (Tudi črta c1 je v rokopisu na več mestih rumenkasto-zelena.) V črtovje so vnesene francoske nevme, kot so bile značilne za cistercijane. Glasbenega zapisa ni tako zelo težko prebrati. V drugi vrsti so zapisani tile toni oz. tonske skupine: d dfd f fff ded fe f g g f efgfg. Nevmatski znaki ne označujejo le samih tonov, pač pa tudi to, kako se smiselno skupinijo.

Slika 1, vir: Arhiv RS, Collectanea I, 1, fol. 71v

Od vseh slovenskih samostanov ima daleč najbogatejšo glasbeno zapuščino žiška kartuzija. Iz Žič izvira po sedanjem vedenju 16 rokopisov (če vključimo še oba novomeška kodeksa). Ta številka, ki zajema vse z Žičami povezane rokopise (tako tiste, ki so v Žičah nastali, kot tudi one, ki so bili tam le v rabi), gotovo ni dokončna. Žiče so bile v srednjem veku ena pomembnejših kartuzijanskih ustanov, zlasti v času cerkvenega razkola, ko je bil tam sedež generalnega priorja rimske obedience (1391–1410). Temu dejstvu je najbrž treba pripisati tudi bogato glasbeno zapuščino. Velika večina žiških kodeksov je zdaj v Univerzitetni knjižnici v Gradcu, nekaj pa jih je tudi drugod. Žiške antifonale je v svoji doktorski disertaciji preučila Katarina Šter.

Najstarejši žiški kodeks (Gradec, Univerzitetna knjižnica, Hs. 273) je bil kopiran konec 13. ali v začetku 14. stoletja, se pravi, več kot sto let po ustanovitvi samostana. Nastal je najbrž nekje v Franciji, od koder je bil neznano kdaj prenesen v Žiče. Po tipu je antifonal. Pisan je v povsem drugačni glasbeni pisavi kot stiški gradual, in sicer v kvadratni notaciji (gl. sliko 2). Ta se je razvila v Franciji v drugi polovici 12. stoletja in se zatem hitro razširila po vseh romanskih deželah (ne pa v nemških). Tudi te notacije ni težko brati. V gvidonjansko črtovje s ključi so vneseni znaki, sestavljeni iz kvadratov in rombov, od katerih vsak označuje en ton. Debela poševnica desno navzdol (kot jo vidimo dvakrat v tretji vrsti), označuje le dva tona: zgornjega in spodnjega (v drugem primeru zaznamuje torej tritonski znak tone bga). Na začetku druge vrste beremo: f f gb b b b b bg bbc’bba itd. Tudi tu je pomembno skupinjenje tonov, ki ga podajajo znaki in prek katerega se razkriva glasbeni smisel melodije.

Slika 2, vir: Gradec, Univerzitetna knjižnica, Hs. 273, fol. 69r

Prikazana stran je izsek iz oficijske liturgije nedelje v petdesetdnevju (tretje predpostne, sedme pred veliko nočjo). V oficiju so se v predpostnem času brali odlomki iz starozaveznih knjig, med drugim tudi zgodba o Noetu in vesoljnem potopu. Po vsakem posameznem odlomku se je pel spev tipa responzorij, ki je predstavljal neke vrste meditacijo na pravkar prebrano vsebino. V drugi vrsti vidimo začetek responzorija Dixit Dominus ad Noe (‘Gospod je rekel Noetu’), v osmi vrsti pa se začne naslednji responzorij, Edificavit Noe altare (‘Noe je postavil oltar’). Oba responzorija sta se pela po dveh zaporednih odlomkih, ki sta pripovedovala o vesoljnem potopu.

Premaknimo se k svetnim cerkvam (gl. preglednico 2). Na Slovenskem so do ustanovitve ljubljanske škofije (1461/62) vse svetne cerkve južno od Drave pripadale oglejskemu patriarhatu, severno od nje pa salzburški nadškofiji. Svetnih kleriških skupnosti, ki bi lahko opravljale koralno bogoslužje, ni bilo veliko, zato je koralnih kodeksov slovenskih svetnih cerkva manj kot samostanskih. Po župnijah, kjer ni bilo večjega števila duhovnikov, koralno bogoslužje v pravem pomenu besede ni bilo možno; kolikor je obstajalo, je bilo močno skrčeno.

Preglednica 2: Koralni rokopisi slovenskih svetnih cerkva

Iz koprske škofijske cerkve je ohranjenih 8 kodeksov: dvodelni gradual in šestdelni antifonal. Ti kodeksi, ki izhajajo iz 14. in 15. stoletja, vsebujejo celotni osrednji del koralnega korpusa. Eden od njih je posebno zanimiv. Na njegovi prvotno zadnji strani beremo: »Opus Nazarii de Iustinopoli« (‘Delo Nazarija iz Kopra’). To pomeni, da ga je kompiliral neki sicer nepoznani Koprčan in da so se v Kopru v 15. stoletju mogli izdelovati rokopisi. Tudi iz Izole se je ohranil štiridelni antifonal, po katerem je prepeval tamkajšnji kapitelj. Vsi ti rokopisi, ki izhajajo iz raznih neugotovljenih severnoitalijanskih skriptorijev, so pisani v mlajši razvojni stopnji kvadratne notacije.

Povsem drugačen pa je antifonal iz kranjske župnijske cerkve sv. Kancijana (gl. sliko 3), ki sestoji iz dveh velikih, zajetnih in likovno bogato opremljenih pergamentnih kodeksov s po 250 foliji. Iz letnice ob koncu prvega dela je razvidno, da je nastal leta 1491. Takrat je bil v Kranju župnik vsesplošno dejavni Matija Operta. Kot je znano, je bil on tisti, ki je dal prezidati cerkev sv. Kancijana, in iz Popotnega dnevnika Paola Santonina izvemo, da je dal v njej postaviti tudi orgle. V ta kontekst bi se dobro umeščala domneva, da je za prenovljeno cerkev dal izdelati tudi novi antifonal. To domnevo podpira dejstvo, da vsebuje rokopis oficij (oficijsko bogoslužje) za god kranjskih patronov, oglejskih mučencev Kancija, Kancijana, Kancijanile in Prota. Ta oficij, ki spada v srednjeveški žanr verzificiranih oficijev (imenovanih tudi historije), je doslej znan le iz kranjskega rokopisa; njegov zapis v njem je torej domnevno unikaten.

Slika 3, vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana, Rkp 18, fol. 206r

Na sliki 3, ki prikazuje stran z začetkom pravkar imenovanega oficija kranjskih patronov, vidimo, da je rokopis pisan v povsem drugačni glasbeni pisavi: v enem od tipov gotske notacije, ki je bila razširjena v nemških deželah in na vzhodu. Toni in skupine tonov se v tej notaciji zapisujejo ali z rombi ali s pokončnicami žebljaste oblike (označeni ton je na mestu glavice) ali z raznimi kombinacijami teh dveh sestavin. Tudi ta notacija je lahko berljiva. Začenši s tretjo vrsto beremo: »Cum ecclesiam / turbaret christianos et multaret / tyrannorum morti daret seva persecu/tio …« (‘V času, ko je divje tiransko preganjanje vznemirjalo cerkev, hromilo kristjane in jih pošiljalo v smrt …’). Glasbeni zapis nad temi besedami je tale: dah a ga fed efg fe d d a g a f g ah c’hag a …

Kot v vseh koralnih glasbenih pisavah se toni melodije razločno skupinijo tudi v tej. Kranjski antifonal je eden najbogatejših in najlepših srednjeveških kodeksov na Slovenskem.

Ko govorimo o koralu na Slovenskem, ne moremo mimo Ruotlibovega kodeksa. V Ljubljani je konec 13. in na začetku 14. stoletja deloval pisar, ki je spisal več ohranjenih listin in se podpisoval kot Ruotlibus de Laybaco (‘Ruotlib iz Ljubljane’). Pred dobrim desetletjem je italijanski glasbeni zgodovinar Marco Gozzi v Mestnem muzeju v Boznu odkril gradual, ob koncu katerega je zapis: »Mo CCo LXXXo VIo scriptus est per me Ruotlibum de laybaco liber iste« (‘Leta 1296 sem to knjigo spisal jaz, Ruotlib iz Ljubljane’). Težko je reči, ali je rokopis nastal v Ljubljani ali kje drugje; težko je tudi reči, komu je bil namenjen in kje se je dejansko uporabljal. Po dosedanjem poznavanju se ne da trditi, da bi bil v rabi v kateri od slovenskih cerkva.

Slika 4, vir: Bozen/Bolzano, Mestni muzej Bozen, Ms 1304, fol. 103r

Ruotlibov kodeks je pisan v nemških adiastematskih nevmah (gl. sliko 4), v pisavi, ki je bila v nemških deželah v rabi, preden se je tu uveljavila gotska notacija (pisava Kranjskega antifonala). Adiastematske nevme nimajo črtovja; drug za drugim se vrstijo nevmatski znaki, od katerih zaznamuje vsak bodisi en sam ton ali pa razne skupine različno visokih tonov. Znaki ne podajajo intervalov in tako je iz zapisa možno razbrati le smer gibanja. V drugi vrsti se začnejo spremenljivi spevi maše velikonočne nedelje, od katerih je prvi introit Resurrexi et adhuc tecum sum. Nad zlogom »Re-« je znak za en sam ton katerekoli višine; nad zlogom »-sur-« znak, ki podaja tri tone, od katerih je srednji najvišji, ne da bi bila zapisana intervalna razmerja; nad zlogom »-re-« znak za en sam ton nedoločene višine; nad naslednjim zlogom znak za tri enako visoke tone itd. Zapisano melodijo je mogoče primerjati z verzijo v stiškem gradualu (slika 1). Težko si je predstavljati, čemu je lahko služil zapis, ki ne podaja intervalov. Po splošno razširjenem mnenju naj bi bile adiastematske nevme le spominsko pomagalo pevcem, ki so peto melodijo znali na pamet.

Vendar pa v celoti ohranjeni kodeksi niso vse, kar se je iz srednjega veka glasbenega ohranilo na Slovenskem. V preteklih dobah so rokopisi, ki se niso več rabili, pogosto zapadli uničenju, v tem smislu, da so se njihovi pergamentni listi porabili v razne druge namene, med drugim zlasti kot knjigoveški zalepki ali vezi v vezavah drugih vezanih zvezkov in knjig. V evropskih knjižnicah je v vezavah drugih knjig na tisoče in tisoče pergamentnih listov iz raznih srednjeveških rokopisov. Tako je tudi na Slovenskem. Če se omejimo le na fragmente koralnih rokopisov, je v ljubljanskih knjižnicah in arhivih 493 folijev iz 137 različnih srednjeveških glasbenih kodeksov. Nekateri od teh so tu le slučajno; sem so prišli obenem s knjigami, v vezavah katerih so se ohranili, in nimajo z zgodovino slovenskega prostora nobene zveze; vendar so med njimi tudi ostanki knjig, ki so se uporabljale v posameznih slovenskih cerkvah. Dokončno sodbo o tem, od kje je kateri fragment, je težko podati. Nasploh je fragmentarno gradivo zelo pestro in zato študijsko privlačno; v metodološkem smislu je preučevanje fragmentov nekako podobno arheološkemu rekonstruiranju.

Za primer lahko vzamemo poročno knjigo s sredine 17. stoletja iz župnije Kranj – Šmartin (slika 5); vidimo, da je odeta v list nekega koralnega rokopisa, za katerega smemo predpostaviti, da je bil sredi 17. stoletja nekje na Kranjskem. Več o njegovi zgodovini ni mogoče reči.

Slika 5, vir: Nadškofijski arhiv Ljubljana, ŽA, Kranj – Šmartin, P 1653–1682

Ukvarjanje s srednjeveškimi rokopisi (ali njihovimi fragmenti) je zanimivo. Zgodovinarja vodi daleč v preteklost in ga usmerja v kulturo, ki močno presega lokalno, saj je bil gregorijanski koral prisoten povsod po Evropi. Biti v neposrednem, fizičnem kontaktu s starim glasbenim zapisom, po katerem je pred stoletji zvenela glasba (ki pa je vendarle ni mogoče slišati), je gotovo nenavadno doživetje. Koral je zanimiv tudi glasbeno: poskus vživljanja v abstraktno koralno enoglasje je za glasbenika lahko svojevrsten izziv.