Tolmin, mestece ob vznožju slovenskih Alp, je zaradi svoje geografske lege in vseh naravnih lepot, ki ga obkrožajo, postalo priljubljeno središče mednarodno uveljavljenih poletnih festivalov. V tem letu je Tolmin, in s tem Primorska, dobil še eno prav posebno glasbeno manifestacijo, ki se razlikuje od siceršnjih. Tabor mladih pevcev Primorske, ki pokriva področje zborovske glasbe, nastaja pod idejno zasnovo Barbare Kovačič, neumorne zborovodkinje iz Tolmina. Primorski mladinski zborovski tabor so mentorsko usmerjali zborovodje, ki zmorejo dati otrokom in mladim tisto nekaj več: Petra Grassi, Stojan Kuret in David Bandelj ter pevka Martina Burger. Zaključni koncert z mladimi pevci v starosti med 11 in 15 let je pokazal, da so prav vsi v tistih petih dneh doživeli nekaj izjemnega, nekaj nepozabnega za vse življenje.
Vse se začne s tiho željo
Zbor z Osnovne šole Tolmin, ki ga vodi Barbara Kovačič, kjer poučuje glasbo, se ponaša z mnogimi nagradami. Odlikuje ga čisto petje, solidna vokalna tehnika, melodičnost, čustven naboj … in še nekaj posebnega, povezanost mladih pevcev in njihovo edinstveno poistovetenje z zborom. Vsega tega smo bili poslušalci deležni tudi na zaključnem koncertu zbora Tabora mladih pevcev Primorske v Kinogledališču v Tolminu. Organizacijski zalogaj je bil velik. Med podporniki in organizatorji je bil ob Občini Tolmin, društvu Magdalenčica in Zavodu KMŠ Tolmin tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti RS. Vodja Območne izpostave Tolmin, Silva Seljak, je bila nad dogajanjem navdušena: »Na Primorskem, in še posebej v Posočju, je vokalne in zborovske glasbe veliko. Barbara Kovačič, naša domača, lahko rečem zlata zborovodkinja je prišla do nas s to čudovito idejo. Ena glavnih nalog JSKD je podpiranje vseh zvrsti ljubiteljske kulture, zato smo se odločili, da z njo stopimo v to zgodbo.« Barbara Kovačič je to zgodbo gojila in obdelovala v svojem srcu in mislih dolgo časa: »Ideja je dozorevala najmanj pet let, najprej v moji notranjosti. Občudovala sem delo in uspeh Damijana Močnika z njegovim Slovenskim otroškim zborom v Ljubljani. Primorci smo pevci. Imamo veliko otrok, ki radi pojejo, in okolje, ki se kar samo ponuja za druženje ob delu. Rada pojem in rada imam otroke in to je postal najgloblji cilj in smoter. Ideja je morala dozoreti tudi na drugih ravneh, ne samo v moji glavi.«
Osebni pristop pri delu z mladimi prinese izjemne rezultate
Od Tolmina po Soči navzgor na sever proti Kobaridu pa potem navzdol mimo Mosta na Soči, Podbrda, Ročinja, Kanala, do Nove Gorice, Solkana, pa vse do Kopra, skok v Ljubljano in Ribnico pa še naokrog po drugih manjših krajih po Sloveniji. Tako so se risale geografske črte v vrstah mladinskega zbora v Tolminu, v katerem je pelo 60 pevcev. Optimalna številka, ki omogoča dober zborovski zvok, obenem pa tudi možnost kakovostnega individualnega dela, ki se Barbari Kovačič zdi ključno za doseganje uspeha pri petju: »Rada imam osebni pristop pri delu. Otroka želim najprej spoznati: po imenu in značaju, vsaj malo po njegovih željah. Ne znam delati drugače kot osebno in tabor je bil oseben in zelo čustven. Veliko osebnih stvari smo si povedali drug drugemu. Ustvarila se je čarobna vez, ki je nikoli ne bom pozabila.« V zborovske delavnice je želela vnesti nekaj drugačnega; svež program in mladega dirigenta, polnega novih zamisli. Povabila pa je tudi pevko Martino Burger, ki je vsako jutro s pevci vadila vokalno tehniko, jih upevala in jim ponudila individualne ure petja. Otroci so z zadovoljstvom zagrizli v to ponudbo, kar je Martino Burger presenetilo: »Vsi imajo velik potencial, izjemne glasove in veliko izrazno moč. Individualno delo jim je vlilo odločnost. Dokazali so si, da zmorejo, potem so pa bolje in lažje delali. Namen vokalne tehnike je, da poješ z lahkoto. Petje mora biti užitek, ne glede na težavnost skladbe. Skrbela sem za njihove glasove in dobro voljo.«
Nepozabne izkušnje
Koncert, ki ga je zbor predstavil na zaključku, je presenečal na več ravneh. Celoten program je zbor odpel na pamet. Nastop je bil v splošnem brezhibno izpeljan. Glavna zborovodkinja, Petra Grassi, je začela z veliko mero poguma: »Sem prepričanja, da je treba že od malih nog pevce soočati z renesančno glasbo. Začeli smo z Miserere mei Domine Jana Peiterszoona Sweelincka, ki ima dvoglasje in se razraste v kanon. Razkropila sem jih po dvorani, ker rada iščem različne možnosti akustike. Drznila sem si potezo, da sem pri prvi skladbi začela s solisti a cappella.« Zvok zbora je bil bogat, zgoščen, melodiozen, vokalna tehnika na zavidljivi ravni, zbranost pevcev visoka, prisotna pa je bila tudi sproščenost. Očitno je bilo, da na odru uživajo. Za to pa so bili zaslužni mentorji in njihovo prizadevno delo. Kot je ugotavljala Silva Seljak, so bili pevci izjemno motivirani: »Želeli so si vseh teh znanj. Mentorji in mentorice so znali potegniti pevce na svojo stran. Dihali so skupaj. Tako, kot so zamahnili z roko, tako so otroci zapeli.« Slednje so potrdili tudi udeleženci in udeleženke v zboru. Dvanajstletni David s Šentviške gore je povedal: »Na Tabor sem se vpisal, ker že tako rad pojem in sem želel poizkusiti, kako je biti na delavnici, saj bi se rad veliko naučil. Najbolj mi bodo ostale v spominu vaje, ker smo jih imeli veliko.« Trinajstletni Larisi iz Ročinja so bile všeč različne stvari: »Veliko smo peli, mnogo novih stvari o petju so nas naučili. Rada bi se zahvalila vsem učiteljem, ki so nam dali polno znanja. Najlepši pa je bil koncert, ker smo dobili veliko aplavzov in pohval.« Tudi kakšno resnico o življenju so spoznali. Žigu iz Poljubinja je bilo seveda zanimivo: »Ampak tudi naporno, ker smo peli po sedem ur na dan. Naučil sem se, da dirigentov, če nimaš nekaj glasbenega znanja, ne razumeš prav nič.«
Mladim moramo ponujati le najboljše, ker so naše zrcalo
Da je zbor dosegel zavidljivo stopnjo interpretacije, so si zahtevno delo zborovodje med seboj razdelili. Pomembno vlogo je pri tem imel tudi David Bandelj: »Pripravljal sem teren za Petro in Stojana na začetku Tabora. S Petro in Barbaro smo si razdelili glasove po partih in pripravili pevce, da so imeli, ko so delali z dirigenti, osnove že postavljene.« Pri delu z otroki in mladimi je treba biti zelo pozoren, saj pri teh letih znanje globoko posrkajo vase. »Otroci zrcalijo nas odrasle«, ugotavlja Stojan Kuret, ki je bil v vlogi supervizorja. Na svoji dolgi, uspešni in cenjeni zborovodski poti je veliko svojega profesionalnega znanja posvetil ravno mladinskim zborom. Barbara Kovačič je ugotavljala, da so se vsi učili od Stojana Kureta, tudi dirigenti: »Šalili smo se, da smo vsi na mojstrskem tečaju pri njem. Velikokrat je bil do dela in otrok nepopustljiv, jasen in iskren v svojih pripombah, brez olepševanja. Ko pa je pohvalil, takrat so se jim oči zasvetile. To je mogoče tisto, kar primanjkuje našim otrokom. Hitro jih pohvalimo in ploskamo. On je ploskal in hvalil, ko je bilo zares dobro. Rekel je ‘bravissimo’ in so bili v devetih nebesih. Po aplavzu, ki mu ga je zbor poklonil, smo lahko slišali, kako so ga imeli radi.« Stojan Kuret na delavnicah vedno znova dobi potrditev, da je otrokom treba dati le najboljše: »Uživam pri delu z otroki. Premalo kvalitetnega investiramo vanje. Nivo znanja otroka odraža nivo, ki ga ima pedagog. Odgovornost, ki jo nosijo pedagogi, je ogromna. Marsikdo se tega ne zaveda, na žalost. Če delaš z otroškim zborom na pravi način, jih glasba zastrupi in je z njo zastrupljen za vse življenje. Ne samo, da jih kulturno izoblikuješ in jih osveščaš, pokažeš jim, kako se kaj naredi, da je dobro. Od vsega se lahko veliko naučiš, od ritmičnih, liričnih in popevkarskih skladb. Na koncu smo peli pesem Vlada Kreslina in bilo je prav lepo.« Namesto koga roža cveti je tako zazvenela kot zadnja na koncertu in dodala še kanček čustvenosti v že tako intenzivno dogajanje, ki je prežemalo dvorano. Na zaključnem koncertu so taktirko prevzeli še Stojan Kuret, Barbara Kovačič in mlada Petra Habjanič Gregorc.
Bodimo inovativni!
Petra Grassi je izbrala glasbo, pisano njej na kožo, in zato je celoten koncert zasvetil kot iskrica inovativnosti s skladbami polnih zvočnih mikavnosti. Program je ponujal mnogo prvič izvedenih skladb v Sloveniji. Manjkali pa niso niti domači primorski skladatelji, kot so Marij Kogoj, pa Walter Lo Nigro s primorsko ljudsko pesmijo in Jani Golob z Mojo deželo. Nezmotljiv občutek za drobne kontraste in raznolikost, smisel najti v vsaki najmanjši frazi posebnosti in nianse je rezultat dela in izkušenj, ki si jih je Petra Grassi pridobila na državnih zborovskih delavnicah v Italiji, kjer večkrat vodi mladinske zbore: »Naučila sem se izbrati program, ki pokriva vsa področja od fraz, linij, do ritma. Zgledovala sem se po programih delavnic z mednarodnih festivalov. Nisem dirigentka, ki verjame, da moraš na odru skakati in da mora biti glasba kot ognjemet. Izbrati moraš prave skladbe, ki so prepričljive na umetniški ravni, in ki morajo biti dobro pripravljene. Zato smo vključili v program eno popevko, da smo jim pokazali, kako se lahko vokalno dobro izvede tudi popevko. To je naše sporočilo tudi za druge zborovodje.« Nekatere skladbe na programu so bile posvečene prav Petri. Med njimi je bila Love Tadeje Vulc, v kateri je tudi sama aktivno udeležena. Roberto Brisotto, kapelnik v katedrali Svetega Justa v Trstu, ji je za presenečenje na poročnem slavju in na pobudo njenih pevk uglasbil Pa da bi znal Srečka Kosovela, ki govori o ljubezni. This Song Iva Antogninija ponazarja zvočni svet posameznih glasbil. To skladbo so vsi mladi pevci vzljubili, saj je dinamična, z jazzovskimi primesmi. Ob teh skladateljih pa so bili zastopani še Bob Chilcott, Alessandro Cadario in David Hamilton.
Počitnice, prežete z umetnostjo, so nepozabno lepe
Vadili so po osem ur na dan. Vmes pa so bile zagotovljene proste urice s športnimi in družabnimi igrami v športnem parku Brajda. Ustvarjali so s peskom na likovni delavnici z akademsko slikarko Stanko Golob, imeli so piknik ob Idrijci, kjer so plavali, se vozili s kanuji. Imeli so tudi prosti čas z neusmerjeno dejavnostjo, da so lahko navezovali stike in sklepali prijateljstva. Kot ugotavlja zborovodja David Bandelj, so takšni tabori izredno koristni za mlade: »So v zdravi družbi sovrstnikov, doživijo nekaj drugačnega z novimi prijatelji, pridobijo nekaj posebnih izkušenj, ki niso samo pevske, in se ukvarjajo z umetnostjo. Vsaka investicija v umetnost pri mladem človeku se pozna leta in leta naprej. To je investicija v lepoto sveta.« Barbari Kovačič so se z izvedbo tega tabora uresničile dolgoletne sanje, priznava: »Ko pa so te sanje resničnost postale, je bilo še bolje. Nisem si mislila, da se bodo otroci tako razumeli in prenesli energijo drug na drugega. Polovica otrok je iz mojega zbora. Iskreno sem jim hvaležna, brez njih ne bi zmogli tega tabora.« Skrita želja je, da bi ta program s tem zborom ponovili še na enem koncertnem prizorišču, ima pa že veliko zamisli in izboljšav za novo edicijo zborovskega tabora.
