Na vsakem zborovskem tekmovanju je dobitnik najvišje nagrade dober zbor, morebitne spodrsljaje pa se praviloma pripisuje le zborovodji. Obstaja pa druga pot, na kateri odgovornost za dosežke ali napake prevzame le zborovodja sam, s svojimi sposobnostmi in šibkostmi, tudi brez sodelovanja običajnega »glasbila« oz. zbora, ki ga redno vodi in najbolje pozna. Zborovodska tekmovanja postavljajo zborovodji zrcalo in mu omogočajo, da se preizkusi in uveljavi samostojno.
S tem izzivom se je osemindvajsetletna Tržačanka Petra Grassi soočila že nekajkrat, na državnem in mednarodnem področju, povsod z velikim uspehom. Lani je prejela namreč prvo nagrado na italijanskem državnem zborovodskem tekmovanju Le mani in suono v Arezzu, istega leta še tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju za mlade zborovodje v Torinu. Najnovejše potrdilo za kakovost strokovnega dela je prejela pred kratkim, na prvem Državnem tekmovanju Mateja Hubada za slovenske zborovodje Zvok mojih rok (priredili so ga JSKD, Akademija za glasbo in Slovenska filharmonija), kjer je dosegla zmago, nagradni koncert z Zborom Slovenske filharmonije v sezoni 2017/2018 in še možnost udeležbe na Svetovnem zborovskem simpoziju v Barceloni.
Petra, podelitvi nagrad so verjetno sledili dnevi »pod reflektorji«, saj ste kot mlada obetavna zborovodkinja stopili pred številne mikrofone in snemalnike. Na koncu intenzivnega tedna pa vas vabim, da tudi bralcem Naših zborov posredujete svoje misli in občutke ter vsaj del adrenalina, ki spremlja vašo vrnitev v »zborovski vsakdan« …
Seveda, dogodek je imel ustrezno medjisko pozornost, glede na to, da je bil za Slovenijo prvi v zgodovini. Že pred razglasitvijo nagrad so me vprašali za izjave. Po prejemu prve nagrade pa se vabila kar vrstijo, od pogovorov do intervjujev za televizije, radjiske postaje in časopise. Pomembno je, da se o dogodku govori, ker ni šlo samo za tekmovanje, ampak tudi za izobraževalni trenutek, kar ima posebno vrednost.
Ob delavnicah in predavanjih je bilo za študente in druge udeležence zagotovo koristno, da so lahko sledili tekmovalnim nastopom. Postopne faze tekmovanja so predstavljale vedno zahtevnejše naloge. Kako ste doživeli vsako posamezno fazo, katere so bile največje težave, pa tudi zadoščenja?
Tekmovanje je bilo zelo dobro strukturirano in organizirano. Zbori, s katerimi smo sodelovali, so bili na visokem nivoju in tudi program vsakega zbora je bil zelo raznolik in zanimiv v vsaki etapi. Moja pričakovanja so bila velika, saj sem se skušala predstavljati v najboljši luči, s prikazom svojega znanja, sadov študijske poti in same priprave na tekmovanje, ki terja vedno veliko truda, nenazadnje sem želela pokazati, kako doživljam glasbo. Vsi trije zbori (Dekliški zbor Akademije za glasbo, Komorni zbor DEKOR, Zbor Slovenske filharmonije) so se pozitivno odzvali na moj način dela in zelo sem ponosna, da sem lahko delala s takimi zasedbami. Na tekmovanju sem se osredotočila na vsebine in sporočila glasbe, kar pomeni, da nisem nikoli stopila na oder z mislijo, da bom žiriji všeč. V svojem notesniku imam napisano misel: »Deli svoje znanje in ljubezen z drugimi in se pri tem vedno zabavaj.« To je moje vodilo in misel, ki me pomirja in mi pomaga, da lahko mirno stopim na oder, z največjim spoštovanjem do pevcev, ki stojijo pred mano in do glasbe, ki jo izvajam. Kljub temu pa sta z mano stopila na oder tudi napetost in adrenalin, s katerima je treba sobivati in ju spremeniti v intenzivnost pri muziciranju.
Preizkusili ste se na dveh državnih in enem mednarodnem zborovodskem tekmovanju. Kakšne so bile razlike v strukturi, organizaciji, zahtevah?
Na italijanskem državnem tekmovanju v Arezzu smo imeli več etap, a smo delali vedno z istim zborom. Žirija je bila mednarodna in zelo kvalitetna. Soočili smo se s krasno literaturo, od Monteverdija do Fauréja in dvozborja Franka Martina. Zaključnega koncerta ni bilo, za razliko od mednarodnega tekmovanja v Torinu. Mislim, da je bilo to tekmovanje najbolj naporno, ker smo imeli kar štiri etape, finalisti še koncert s profesionalnim švicarskim zborom. Bilo je zelo zahtevno, tudi fizično, saj smo kandidati vedeli, da bo zaradi velikega števila skladb skoraj nemogoče naštudirati vse dovolj natančno. Tudi v Torinu je v program spadal izobraževalni del. Novo slovensko tekmovanje je nadgradila široka paleta izobraževalnih ponudb, kar je pritegnilo veliko študentov in torej publike. Zato smo imeli tekmovalci možnost, da se predstavimo širšemu občinstvu in poznavalcem zborovske glasbe. Zame osebno je bilo to zelo pomembno, ker me večina ljudi ni dobro poznala, saj sem do sedaj delala pretežno v Italiji.
Ob razglasitvi zmagovalcev ste izrazili poseben ponos, ker ste bili upoštevani kot glasbenica slovenskega zborovskega prostora, hkrati pa globoko hvaležnost do italijanskih zborovskih društev in profesorjev, ki so oblikovali vašo umetniško identiteto. Morda je vaša posebnost ravno v tem, da združujete različne poglede, pristope?
Srečna sem, ker prihajam iz okolice Trsta, natančneje iz Slivnega. Že od rojstva živim na križpotju italijanske in slovenske kulture. To daje človeku posebno odprtost in širši pogled na svet.
Slovenska in italijanska glasbena scena sta si različni, tudi zgodovina glasbe ju je vodila v drugačne izbire in poglede. Hraniti se iz obeh je zame velika prednost. Sem nagonska, ognjevita in velika navdušenka. V sebi pa nosim tudi tisto mero doslednosti in trme, ki je bila do sedaj bistvenega pomena za moje delo.
Na svoji glasbeni poti sem srečala prave ljudi v pravem trenutku. Vstop v Italijanski državni mladinski zbor – Coro Giovanile Italiano – mi je spremenil življenje; ne samo z glasbenega, ampak še posebno s človeškega vidika. Sodelovala sem z izjemnimi osebami, nastale so trajne vezi, ki se nadaljujejo kljub razdalji. Zborovodja Lorenzo Donati je osebnost, ki je v meni pustila velik pečat. Videl je »potencial in energijo«, ki me razlikujeta od drugih. Spoznala sem ga kot zborovodjo, ki je zelo globoko povezan s svojimi pevci, a tudi kot profesorja, ki ima zelo odmaknjen odnos do študentov.
Eno leto sem preživela tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani in pela pri APZ Tone Tomšič. Spoznala sem glasbenike, ki so oblikovali mojo zborovodsko in glasbeno identiteto: na Glasbeni matici v Trstu, kjer so bili moji profesorji Beatrice Zonta, Hilarij Lavrenčič, Aleksander Rojc, na Konservatoriju v Trstu, kjer sem študirala s Stefanom Bellonom, Giuliano Gulli, Cristino Fedrigo. Na italijanskem državnem področju sem kot zborovodkinja črpala iz bogatih izkušenj že omenjenega Lorenza Donatija, a tudi Daria Tabbie in Roberte Paraninfo. V slovenskem prostoru sta bila zame najpomembnejša Matjaž Šček in Stojan Kuret, v mednarodnem pa Gary Graden. Prav zadnji trije so me tudi psihološko podpirali v zadnjih etapah tekmovanja.
Vaše vodenje odraža solidno tehniko in hkrati zelo živa čustva. V zvoku iščete izrazite barve in temperament. Pogosto se mladi zborovodje veliko ukvarjajo le z enim ali drugim aspektom in ne utegnejo združiti vseh potrebnih elementov. Je to tudi posledica osebne, večje ali manjše karizme?
Za seboj imam široko glasbeno izobrazbo, leta študija in garanja. Iz klavirja sem diplomirala s celovečernim koncertom, iz glabene pedagogike z izvedbo svojih skladb, zaradi dobrega branja »a prima vista« večkrat korepetiram v razredih flavte in violine. Vem, kaj pomeni truditi se za umetniški dosežek.
Mislim, da je moja moč v tem, da sem veliko vložila v svoje izobraževanje, kot tudi dejstvo, da lahko delam z izjemnimi glasbeniki in skupinami, ki se profesionalno ukvarjajo z različnimi zvrstmi glasbe. Z vokalnim kvartetom La rosa dei venti, ki smo ga sestavili z nekdanjimi člani državnega mladinskega zbora, smo na primer specializirani za renesančno glasbo.
Potem me zaznamuje tisto, kar mi je bilo dano v zibelko: doma vedno pojemo, ob klavirju, harmoniki, večglasno. Tesen stik z mamo, predvsem njena prisotnost in podpora, je moj trden temelj in me je oblikoval v to, kar sem. Moji starši so me vedno učili, da moram delati za svoje veselje, slediti svojim željam, tudi če ne bo šlo vedno tako, kot si bom zamislila.
Verjamem tudi v fizično predispozicijo zborovodje. Jaz sem visoka in »močna«, kar predstavlja na tem področju prednost. Verjetno se to pozna tudi v zaokroženosti zvoka, ki ga skušam ustvarjati. Kar zadeva dirigentsko tehniko, pa mislim, da moramo vsa navodila prilagajati svojemu telesu in značaju.
V tej prvi fazi svoje zborovodske kariere ste posvetili največjo pozornost izobraževanju in preverjanju lastnih sposobnosti. Kaj načrtujete za bodočnost?
Moje življenjsko vodilo je učenje. Rada bi še pela v zanimivih ansamblih, ki se tematsko ukvarjajo z določenim zgodovinskim obdobjem. Renesanso čutim na primer zelo blizu. V Italiji mi je federacija Feniarco izkazala veliko zaupanje, saj sem lani vodila mednarodno delavnico za dekliške zbore na festivalu Primavera di voci v Montecatiniju. Vsakič, ko se predstavim pred pomembno publiko, dobim novo, še bolj ambiciozno ponudbo. Zato sem na poseben način vesela, da sem se izkazala na tekmovanju v Ljubljani in da moje ime ni več tako tuje. Rada bi delala naprej, z veliko vnemo in ljubeznijo do glasbe ter z željo, da bi spoznala enako navdušene zborovske pevce, s katerimi bi lahko delila ljubezen do glasbe. V Sloveniji bi si želela zanimivih projektov, mogoče z avtorji, ki niso tako poznani. Septembra me je k sodelovanju v naslednjem letu povabil Komorni zbor DEKOR, ker jih je zanimalo moje delo, in v prihodnjih mesecih bo nastal glasbeni projekt. Takega ansambla sem zelo vesela, saj sem na tekmovanju, kjer sem jih prvič glasovno pobliže spoznala, videla, da gre za odlične zborovske pevce z dolgo kilometrino, kar pomeni zame večji umetniški izziv.
Dober zborovodja bi moral v osnovi primerno voditi katerokoli skupino, ampak vemo, da ima vsaka roka svojo najprimernejšo zasedbo, kot tudi vsaka umetniška osebnost svoj najprimernejši repertoar. V vašem primeru, kaj bi bil ideal v tem trenutku?
V zamejstvu dirigiram vokalni skupini Vikra, to je mešana zasedba z dvema moškima, ki pojeta altovsko linijo, in otroškemu zboru Krasje. Ta nagrada mi daje novo energijo, da bom s svojimi skupinami nadalje ustvarjala v domačem okolju.
V deželi Furlaniji – Julijski krajini se je pred kratkim začelo delovanje novoustanovljenega deželnega mladinskega zbora, ki spada v širši, državni projekt za rast kakovosti in razširjenosti zborovskega petja v Italiji. Vodstvo tega zbora so zaupali vam. Kako ste sprejeli ta nov izziv in kaj pričakujete od nove izkušnje?
Tega zbora sem zelo vesela. Gre za skupino navdušenih mladih pevcev italijanske in slovenske narodnosti iz naše dežele. Federacija Feniarco namenja mladim veliko pozornost in ustanovitev teh deželnih zborov po vsej Italiji je izjemen projekt, ki odraža jasno vizijo. Tudi v tem primeru imam dvojno vlogo: posredovati svoj umetniški pogled in vzgajati mlade. Delati z mladimi je velika odgovornost, in to še posebno, ko so ti mladi enako stari kot ti. Delovati projektno s še neformiranimi pevci sploh ni enostavno, material pa je dober in čutim ogromno navdušenja in srčnosti. Vsak dirigent bi si želel takih pevcev!
PETRA GRASSI je diplomirala iz klavirja in glasbene pedagogike na Konservatoriju v Trstu, kjer je študirala tudi kompozicijo, ter z odliko in pohvalo magistrirala iz zborovskega dirigiranja na Konservatoriju v Trentu. Lansko leto je prejela prvo nagrado na tekmovanju za zborovske dirigente Le mani in suono v Arezzu in nagrado za najmlajšega finalista v finalu ter na Mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Europa cantat v Torinu prejela tretjo nagrado in posebno nagrado publike. Prav tako je z DPZ Kraški slavček na mednarodnih tekmovanjih v Olomoucu, Lodi, Bad Ischlu, Riminiju in Benetkah prejela prve nagrade ter nagrado za najboljšega dirigenta. Udeležila se je mojstrskih tečajov s priznanimi dirigenti, kot so Gary Graden, Nicole Corti, Javier Busto, Bruno Boterf, Bo Holten, Georg Grün. Trenutno poje v Coro giovanile italiano (Italijanskem mladinskem zboru), skupini Ut – insieme vocale consonante in profesionalnem kvartetu La rosa dei venti. Dirigira vokalni skupini Vikra, vodi otroške zbore in poučuje na Glasbeni matici Marij Kogoj v Trstu.
Pogovor s Petro Grassi po Mednarodnem tekmovanju mladih dirigentov v Torinu 2015 >>
