Najverjetneje gre za zasedbo z najbolj zavajajočim imenom pri nas. Niso ne najbolj šaleški, niti niso več študentje ter sploh in nikakor ne oktet. Kdo in kaj so?
Dobili smo se konec poletja, pozno popoldne. Tak termin, da je glavni govorec okteta, Uroš Kuzman, že prevzel otroke iz varstva, Domen Strupeh (ki se podpisuje kot umetniški vodja), pa na ta dan ni imel rekreacije. In smo se pogovarjali …
Opišita člane ŠŠO-ja tako, kot se pogovarjate med sabo.
Drugi bas – Hašek (Davor Kutnjak) – je »veliki beli«, ker je fizično velik, ogromen, omara, tipičen bas.
Skok (Jan Skok) je bil včasih »lepi«, pred mnogo mnogo leti – on ne zgleda bas, si fasciniran, ker na videz zgleda tipičen baritonček.
Pešak (Miha Pešak) – »peški« – je bolj zadržan tretji drugi bas in se je oktetu pridružil zadnji.
Jože (Jože Doberšek) je dolgolaso frizuro pred leti zamenjal za bolj »turški« videz in to sočasno s tem, ko je pel solo pri skladbi Simarik. Zdaj je tak Sulejman veličastni, avanturist. Je edini v oktetu, ki zna biti pop zvezda, ki je na odru drugačen, kot v realnosti. Na odru zažari 200% drugačen človek. Ležijo mu pozerske balade.
Miha (Miha Hrastel) je … on je … trenutno z zlomljeno nogo, drugače pa je klasična pot tenorja – fant, ki ni mutiral do drugega letnika srednje šole in je pač tenor, prvi tenor, ki trpi do konca.
Blaž (Blaž Dolinšek) je človek, ki je baritonovsko sramežljiv, poskrbi pa sicer za vse.
Enako Nejc (Nejc Kosednar), ki je zgodba drugega tenorja – Miha trpi na prvem, Nejc pa na drugem.
Domen (Domen Strupeh) je predsednik, »šefket« in umetniški vodja, pravzaprav vse. Na koncu ima glavno vlogo, vodi vaje in nam dirigira.
Uroš (Uroš Kuzman), stand up komik, ki tu in tam kaj pove. Na dve skladbi ga spustimo z vajeti.
Kako se je začelo? Kako ste v vseh teh letih rasli in se razvijali kot zasedba?
Večina članov je pela v MeMPZ Šolskega centra Velenje v zlatih letih srednješolskega petja v Šaleški dolini. Tedaj ga je vodila Danica Pirečnik, veliko se je potovalo, hodilo na tekmovanja … Nekega dne nas je za potrebe par nastopov združila v manjši moški sestav … In to je bilo to … Snežna krogla se je začela kotaliti po klancu navzdol in s samostojnim ustvarjanjem smo nadaljevali tudi po odhodu na študij pa vse do danes, ko smo že v službah in imamo družine.
Nadgrajevali smo se v več smeri. Pevsko in na področju šova. Skozi leta so nastale stvari prav za oktetovske nastope in koncerte, da je zaključena celota glasbe, skečev. Če gledaš lokalne skupine, imaš vedno občutek o nečem neizrečenem. Ljudje odpojejo in pri tem delujejo precej sterilno, čeprav je njihov obstoj v resnici ena velika zgodba o druženju in doživetjih, ki bi jim poslušalci z veseljem prisluhnili. Mi se to trudimo servirati na čimbolj duhovit način. Če jih nasmeješ, jih res spustiš v svoj svet. Gre tudi za pozornost – prisluhnejo glasbi in potem malo sprostitve ob skeču, nato pa jih spet lažje motiviraš k poslušanju.
Kateri akord vam najlepše zazveni?
Lepo zazvenijo predvsem čisti akordi, na B, F … to so takšne »moške« tonalitete. Lepo se znajdemo tudi v klasičnih razvezih v čiste akorde.
Ali obstaja najbizarnejši prostor, kraj, dogodek, kjer ste nastopili – v pozitivnem in negativnem smislu?
Nastopali smo nekje v Sloveniji, dobrodelna prireditev. Bili smo v nekakšni dnevni sobi, kavč, na njem nekaj ljudi, in to je to. Res nenavadno.
Drugič pa smo šli v Bruselj, kjer smo nastopali pod okriljem evroposlanke. Potem pa je prišla do nas druga poslanka in se zavzela, da nam bo organizirala nastop v Genku (Belgija), kjer naj bi bila velika slovenska skupnost. Mi pridemo v Genk in deset minut do koncerta ni bilo nič pripravljeno. Ponujali smo pomoč, da bi pripravili vsaj stole. Pa so rekli, da ni treba, bodo še videli, če bo sploh prišlo kaj ljudi. No, na koncu smo zapeli par pesmi ob šanku. To je bil res najbizarnejši koncert – če mu lahko sploh rečemo tako. Za uro in pol vožnje v eno smer smo dobili pivo in golaž s pečenim krompirčkom ter zapeli nekaj pesmi.
Katera skladba je vaša najljubša?
V smislu interpretacije zagotovo skladba Hallelujah (Leonard Cohen). Se nam pa zdi, da so obdobja pisala skladbe. Najprej Just a Gigolo, s katero smo začutili, da smo lahko drugačni od ostalih. Si lahko lastimo interpretacijo in izvedbo. Potem je prišla skladba Delam (Jani Kovačič), v zadnjih letih pa Ubrano jamranje. Zaradi kompleksnosti. Pravzaprav je za Slovenijo pionirski izdelek. Razne »complaints choir« skladbe so se skoraj destletje valjale po spletu, mi pa smo končno zagrabili idejo, ki je tako zelo ekskluzivna za zborovsko sceno. Le zborovsko petje lahko naredi takšno skladbo, da vsebina res zaživi.
Kaj pa repertoar?
Smo različni in je nujno, da izvajamo različne skladbe. Dosti raje imamo raznolike koncerte, da skupina preizkuša različne stile. Smo mlajša generacija in smo avtomatično bolj podvrženi popularnemu slogu, ker je del našega življenja. Težje se poistovetimo z Gallusovim delom ali kakšnim iz obdobja čitalništva. Ampak kljub temu izvajamo tudi zahtevnejša. Dejstvo je, da ne moreš poslušalcem dve uri servirati popularnih skladb eno za drugo. Zdi se nam, da smo se z leti naučili delati selekcijo. Niti približno ni vsaka pop skladba odlična in na drugi strani, ni nujno vsaka popularna priredba netehtna. Če je besedilo dobro, priredba raznolika, potem je lahko to odlična kombinacija.
Poslušalci potrebujejo tudi kaj našega lastnega, drugačnega, kar živi in diha s skupino, morda tudi kaj eksotičnega. Še največja težava v tem pogledu je, da težko dobiš aranžerja, ki ti bo na rok spisal skladbo in se zares poglobil v zasedbo in njene specifike. V ŠŠO se dogaja, da sami nekaj napišemo, malo preizkušamo, dopisujemo, prepisujemo in brišemo, torej živimo s skladbo, jo predihamo in prežvečimo – tako lahko nastane skupaj super zadeva.
Kolikokrat se torej na vašem repertoarju znajde »klasična oktetovska« skladba?
Lotimo se vsega, ker je ravno v tej literaturi največ izzivov, saj šteje kot zahtevnejša – moraš imeti nekaj »klasičnega«. Vendar gre tudi za druge skladbe, ki morajo biti kljub vsemu odpete solidno. Težave vidimo tudi pri ljudskih skladbah, ki so večinoma melanholične, malo je vedre literature. Mi jih izvajamo predvsem zaradi lepih harmonij, da lahko muziciramo. Vsako leto gremo tudi na revijo, kar pomeni zavezo h klasičnemu repertoarju.
Kakšno pa je vajino mnenje o pevskih tekmovanjih?
Slovenci smo neverjetno naravnani na zborovska tekmovanja – s Šaleškim akademskim pevskim zborom smo tekmovali za Veliko nagrado Evrope za zborovsko petje v Varni v Bolgariji in tam so bili v finalu trije slovenski zbori od petih. Se mi zdi, da pogosto s tem pretiravamo. Tekmovanje bi moralo biti izziv in motivacija za neko generacijo pevcev, ki že nekaj časa poustvarja, potem pa za nekaj sezon dovolj. Ne vsako leto, ker je to preozko usmerjen projekt. Pevci se tega enostavno naveličajo.
V vašem imenu je zdaj že precej neskladij – šaleški verjetno niste najbolj, študentski tudi ne, sploh pa ne oktet. Kako je s tem?
Tradicija. Takrat nismo razmišljali, da bo to lahko enkrat mala posebnost. Pridevnik »študentski« je še najmanjši problem (smeh). Tudi v Šaleški dolini ne živimo več, osem pa nas ni bilo nikoli! A ime pač ni srajca, ki jo menjaš vsak dan, ko zašvicaš!
Mogoče bi se lahko na deseti obletnici preimenovali … Zdaj smo v letih, ko bo čedalje težje vzdrževati to ime, ker prihajamo počasi proti tridesetim ali čez. Imamo sicer še enega študenta in celo nekaj se nas je vrnilo v Velenje. Potem pa Celje in Ljubljana. Smo na poti med mesti, tako da imamo vaje tudi v Ljubljani.
Deset let se zdi v današnjem informacijskem svetu zelo kratka doba, pa vendar vas je verjetno zaznamovalo mnogo dogodkov. Katere bi izpostavila?
Meni (Uroš) je najbolj v spominu ostalo leto 2008, ko smo dobili nagrado za najboljši sestav revije in na Sozvočenjih v Filharmoniji stoječe ovacije. Do tistega trenutka nisem imel nobene presežne miselnosti o nas. Takrat pa sem ugotovil, da lahko uberemo neko samosvojo glasbeno pot, ki ni nujno napačna. Takrat smo res dobili zanos, saj očitno nismo delali slabo.
Kasneje sta nas definirala dva projekta – flash mob in Ubrano jamranje. Flash mob je imel mednaroden odmev. Zanimivo je to, kako narašča število ogledov in hormon ugodja, ki se ti ob tem sprošča. Človeku da čisto drugačen tip zadovoljstva. In to je res posebnost Youtuba, neverjeten prostor za ustvarjanje mladih, oder. Ne zahteva diplome in formalnih kompetenc za uspeh. Na ogled postaviš nekaj, kar si ustvaril, in čakaš, ali bo ljudem všeč. Super je tudi to, da je Slovenija v tem pogledu še vedno majhna in kdorkoli kaj naredi, sploh na zborovski sceni, ga to zelo okarakterizira. Ubrano jamranje pa je zrelejši projekt.
Na spletni strani zase pravite, da ste »ljubiteljski glasbeniki, ki iz grl le redko spravite glasbene presežke«. Pa vendar, imate v svoji zgodovini kakšno skladbo, izvedbo, ki se je najbolj približala presežku?
Pozna se to, da smo zadnja tri, štiri leta malo napredovali v šovu, ampak vokalno pa se pozna odsotnost zaradi družin, otrok in služb. Zdaj manj prepevamo skupaj.
Presežni izvedbi sta bili recimo Tri istrske (Aldo Kumar), pa Razstanek (Hrabroslav Volarič) … Martina Batič je rekla – prišli ste skuštrani, vsak v obleki z maturantskega plesa, potem pa ste zapeli Razstanek in me prepričali …
Približuje se deseta obletnica …
Namen imamo pripraviti skupino skladb, ki bodo povezane s koreografijo. Začeli smo študirati še gibe, sodelujemo s koreografinjo Nino Mavec Krenker, tako kot pri flash mobu. To je tisti nivo šova, ki zgleda enostaven, ampak je v ozadju ogromno dela. Za to idejo so nas motivirali projekti Karmine Šilec, ki so fascinantni ravno zaradi giba.
Kdo je bil pobudnik za flash mob sredi mesta? Kako ste se lotili projekta?
Uroš. Najprej smo za EPK želeli delati muzikal, ampak je bil projekt preobsežen. Niti nismo uspeli najti sodelavcev, ki bi naredili »izdelke na ključ«. Težko bi bilo najti ekipo, ki bi resno pristopila. Zato smo se odločili za flash mob, ki je bil manjši zalogaj.
Besedilo Ubranega jamranja, katerega avtorstvo pripisujete someščanom, je zelo neposredno (»krožno jebeno križišče«, »prekleti čefurji« ipd.). Kakšni so bili odzivi?
Ljudje smo si načeloma različni, a zelo pogosto nas motijo enake stvari. Le prag tolerance je drugačen. Nedvomno je marsikoga zmotil kak detajl v skladbi. A vseeno, ta jamranja (pa naj bodo povedana brez dlake na jeziku ali zavita v celofan) zrcalijo vsakdan prebivalca Velenja. Mesto se še vedno razvija in ima za sabo zgolj 50-letno zgodovino. Tu je stičišče generacij in kultur. Zbrana jamranja so torej rezultat minitrkov, ki se dogajajo dnevno. Bi pa poudaril, da npr. beseda »čefur«, ki je požela največ neodobravanja, sploh ne cilja na narodnost, ampak prej na moteče vedenjske lastnosti, ki jih je moč zaslediti tudi pri »klenih Slovencih«.
Je Ubrano jamranje projekt, ki je lahko uspešen zgolj v Velenju, ali bi se dalo isto idejo izvesti tudi v nekem drugem slovenskem kraju?
Zagotovo se da stvar še ponoviti! Na Popu so lepo povedali … Slovenci imamo dva nacionalna športa – petje in jamranje. Ubrano jamranje združuje oba. Prepevajo in jamrajo tudi v Kranju, Senožečah, Spodnjem Dupleku … Vprašanje je le, ali je tovrstnih zanimivih pritožb dovolj za obsežno skladbo in ali se običajnim nergačem da vstati iz fotelja oziroma se sploh ukvarjati s tem – mi smo na tem projektu (vštevši snemanje spota) delali dobrega pol leta.
Na svetovnem spletu sicer obstaja še nekaj drugih primerkov z nazivom »complaints choir«. Nanje nas je opozoril naš prijatelj Ambrož Kvartič, ki je bil kasneje tudi idejni vodja, zbiralec gradiva in vokalni aranžer skladbe. Kakorkoli, povsod gre za podobno idejo. Vokalne zasedbe so zbrale pritožbe someščanov in jih uglasbile. Ker gre za zbore, stvar izpade še posebej efektivno, saj je jamranje zelo kolektivna dejavnost. No, mi smo svoj številčni manjko nadomestili drugače, z nekoliko bolj dovršeno avdio-vizualno produkcijo.
Ste na lokalni ravni po objavi posnetka zaznali kakšno izboljšanje?
Grad so odprli za turiste, oziroma dobiš ključe (smo jamrali, da je zaklenjen). Župan je dal izjemno pozitivno kritiko na skladbo oziroma projekt in bili smo povabljeni na občinske dogodke, kjer smo »jamrali«. Par stvari je bilo zelo provokativnih in ljudje so se nanje odzvali. Najbolj seveda na izjavo »prekleti čefurji« – neverjetno. Bili smo označeni za ksenofobe in vse, ampak na drugi strani je bilo tudi ogromno ljudi, ki so nas zagovarjali, češ, to je umetnost. Mi smo vzeli jamranje in naredili nekaj poslušljivega, kot provokacijo.
Kaj pa jutri, vas skrbi, kako bo z imenom »študentski« v prihodnosti?
Trenutno je največja težava najti skupni čas. Imamo družine, majhne otroke. Če smo skupaj, res veliko naredimo. Drugače je težko. Se nam zdi, da se mogoče malo ohlajamo, ker imamo vsak en kup svojih obveznosti. Včasih so izgovori za neudeležbo na vaji res nenavadni. Ampak konec koncev smo deset let stalno producirali, vsak koncert je bil sestavljen iz tri četrt novih skladb. To te izčrpa. Ampak kot že rečeno, bomo poskusili nekaj novega, z gibom. A cappella na žalost ni tržno zanimivo in smo pač še vedno usmerjeni v lokalno okolje, kjer težko prodreš. Zato smo videli priložnost prek spletne viralnosti, da se ravno toliko predstaviš, da te ljudje pridejo poslušat tudi od dlje. Ne ciljamo na stadione, ampak da bo dvorana s sto sedeži polna.
Kje je razlog za prazne dvorane?
Ko na plakatu ali kjerkoli prebereš »koncert okteta«, ne zaupaš, da bo to dobro. Klape so prišle do Slovencev z neko romantiko in vonjem po morju, oktet pa ima še vedno prizvoke nečesa zastarelega. Če je to v okviru abonmaja, je dvorana polna, ker je to razmeroma »varno«, saj je nekdo drug presodil, da bo koncert dober. Če si sam, je to zelo težko. Midva bi si želela, da bi posneli še več takih videov, ki bi nas utrdili v imenu, da bi imeli 15 do 20 koncertov po Sloveniji in bi bili brez skrbi, da bo polno. Slovenci pač žal ne znamo prodajati svojega. Ne vem, kako priti bolj do ljudi, da bi zaupali moškim zasedbam. Saj se mi zdi, da tudi odlični zbori nekako nimajo dovolj občinstva, kar je žalostno, ker je vloženega toliko truda, dvorana pa napol prazna.
Kje se vas torej da videti in slišati?
Za jesen pripravljamo velik koncert ob naši deseti obletnici, poleg tega pa vsako sezono sklenemo z letnim koncertom na Velenjskem gradu. Tam predstavimo nove skladbe, nove šale in skupaj z občinstvom podoživimo najbolj komične trenutke sezone. Izven tega se z veseljem odzovemo na povabila, predvsem kadar gre za novo občinstvo in priložnost, da predstavimo večji del svojega repertoarja. Torej, za par sto evrov se nas da videti tudi v vašem kraju. 🙂
