Kje in kako smo (z)rasli
Desetletje trajajoča pesem je imela srečo. Sredi septembra 2015 so se prvikrat srečale vse generacije Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem in porodila se je želja po nadaljnjem druženju pevk in pevcev, ki so sooblikovali prvo desetletje zbora. V tem obdobju so se stkala iskrena prijateljstva, zasedba in posamezniki pa pridobili dragocene izkušnje na domačih in tujih koncertnih odrih ter tekmovanjih, od koder se je zbor vračal z najvišjimi uvrstitvami (Derry, Istanbul, Vilna, Prijedor, Split, Ohrid, Cantonigros, Varna, Preveza), na mariborski Naši pesmi, pa si je pripel kar pet zlatih plaket. Svoje vidnejše posnetke je izdal kar na sedmih zgoščenkah.
Komorni zbor Aegida se je prvič predstavil z božičnim koncertom decembra 2015, nato pa med drugim nadaljeval še z dvema celovečernima koncertoma, kjer je premierno izvedel kar štiri nove skladbe (Pavleta Merkúja, Andreja Makorja, Patricka Quaggiata, Tineta Beca), ter s skupnim koncertom z ameriškim univerzitetnim zborom julija 2016 v Kopru. Septembra 2016 je skupaj s Komornim zborom Glasis zapel v koprski Cerkvi sv. Bassa, novembra je sodeloval na diplomskem koncertu asistentke dirigenta na Konservatoriju za glasbo v Trstu, decembra lani pa je nastopil na koncertu Prepletanja v stolni cerkvi v Kopru.
Zadnji projekt, »Spasenie sodelal … med vzhodom in zahodom«, ki zajema dela slovenskih (Andreja Makorja, Patricka Quaggiata, Tinta Beca in Ambroža Čopija) in tujih skladateljev, so predstavili na turneji, in sicer s koncerti v Kopru, Nišu in na 2. Mednarodnem velikonočnem zborovskem festivalu Sofija 2017).
Sestav, poimenovan Komorni zbor AEGIDA, tako projektno združuje dolgoletne zborovske pevke in pevce, ki so prepevali v APZ UP, v želji po obujanju najžlahtnejših pevskih spominov in druženju z glasbo. Zbor vodita skladatelj Ambrož Čopi, ki je kot dirigent sooblikoval prvo desetletje APZ UP in mu vtisnil svojevrsten pečat, ter asistentka dirigenta Andreja Tomažič Hrvatin.
Med vzhodom in zahodom – turneja od Kopra do Sofije
Po tem, ko te Ambrož uglasi z vilicami po glavi in svečano prisežeš, da boš za vedno apezejevec, ko dovoljkrat prepoješ tisto prelepo himno Univerze na Primorskem Samo obstati ne smeš, ko že spet uspeš doseči in preseči cilje in si mrmraš v brk »spet je imel prav, Čopi«, ko začutiš tisto pravo energijo na odru, si deliš smeh in solze in začneš pisati zgodbo o prijateljstvu, takrat si pečen.
Potem preteče nekaj pomladi, Ambrož se prikloni, zbor mu sledi, ti pa upaš, da ti v hrbtu ne škrtne in se ti uspe v doglednem času tudi vzravnati. Prihajajo novi člani, stari se umikajo. Kmalu sediš med občinstvom, zbor na odru. Vdihneš z njimi, se odkašljaš, preden začnejo, in si oddahneš, ko zazveni. Postaneš alumni član, član Komornega zbora Aegida[1], ščit APZ-ju.
Ne mine leto dni, zborovska mapa močno pridobi na teži, krepak prispevek dajo premierno izvedene nove skladbe in ponos, da s teboj z ramo ob rami stoji tudi cvetober mladih skladateljev in zborovodij. Je že moral biti »deštin«[2] tisti, ki nas je spet »spravu v kop«, nazadnje v polsedežni apartma na avtobusu, s sosedovo ramo za »kušin«[3], v pritajenih zvokih guitalela in manj pritajenih zvokih petja melodij iz italijanskih risank, na pot proti Sofiji – z vsem »coknpokom«[4] na 2. Mednarodni velikonočni zborovski festival – Sofija 2017.
Trije dnevi, trije koncerti, začenši v Koprski Protokolarni dvorani sv. Frančiška Asiškega, nato v katoliški cerkvi Povišanja svetega križa v Nišu in na Akademiji za glasbo v Sofiji.
Če smo pred leti po vseh pravilih pričeli turneje s pozabljenimi osebnimi dokumenti, okvarami avtobusov ali celo pozabljenimi pevci, smo sedaj bolj izkušeni, da ne rečem vestnejši. Ta beseda bolj sede slovenskim carinikom, ki so prav zaradi vestnosti poskrbeli za dodatne štiri ure na meji in s tem priredili mini tragedijo. Pa smo ji čisto po Mlakarjevo pogledali v rit in v takonastali komediji (saj poznate besede »komedija je tragedija, gledana v rit«) izkoristili možnost, da se naspimo že v Sloveniji.
Naslednjega dne neverjetno naspani »že« stojimo na terasi Editine prekrasne vile v predmestju Beograda. V mislih »Kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi«, na mizi kup čisto v tamkajšnjem stilu s srcem pripravljenih dobrot, sirova pita, piškoti, torta, kava, čaj, rakija. V sosednji, rahlo zadimljeni sobi pa že Bec na klavirju. Trenutek, vreden mentalne fotografije in nominacije za najtrenutek turneje. Lepše kot tako …
Modra kočija nadaljuje pot proti Nišu. Zahvaljujoč taistim carinikom je v Nišu časa ravno za hiter tuš. Za vajo časa seveda ne zmanjka. Drugi koncert turneje odlikujejo hvaležna srbska publika, nasmejani župnik, simpatični vrvež v predzadnji vrsti ob nastopu naših prekrasnih solistk, naši mladi skladatelji in prekrasen ambient, cerkev polna mozaikov.
In že je nedelja in z njo vrhunec turneje na mednarodnem zborovskem festivalu na Akademiji za glasbo v Sofiji. V stilu »kar šofer obljubi, to šofer izpolni« se, meni nič, tebi nič, za zbor vse, zapeljemo po ulicah, mimo vseh ovir, direktno do vrat, četudi je bil za to potreben golorok nagib prometnega znaka ali posredovanje Čopija pri smetarskem otoku. Človek se počuti kot prava zvezda, ko ga tako slovesno odložijo v samem srcu Sofije. Prihod prireditvi primerno slovesen. V zaodrju smeh, zeliščne pastile (tretji koncert), zadnji pari nogavic (spet tretji koncert), čiščenje čevljev, priprava oblek in sprostitev, na odru 28 nasmejanih obrazov, v čudoviti dvorani Akademije za glasbo pa hvaležna množica, vse skupaj prežeto z glasbo, razpeto med vzhodom in zahodom.
S pesmijo, kakšno kavo več, prepetim neverjetno živopisanim avtobusnim repertoarjem in že malo zvitim guitalelom pa nato do doma.
Aegidi se ni za bati, da bo obstala. Glasbe in idej je obilo na zalogi.
Hvala vam, dragi sopevci, mladi skladatelji, solisti, šoferja, fotograf Žiga, Vito, Edita in mama, organizacijski odbor in seveda naš zlati tandem Ambrož in Andreja. Z vami je vedno prekrasno – na odru in za njim.
Za konec pa še posebna zahvala gostiteljema, župniku Marku Troštu iz Niša ter umetniški direktorici 2. Mednarodnega velikonočnega zborovskega festivala Sofija 2017, prof. Teodori Pavlovič, ki nam je namenila tudi spodnje lepe besede in želje v zahvalnem pismu:
Dragi Ambrož Čopi, draga Andreja Tomažič Hrvatin, dragi pevci Komornega zbora Aegida!
Ponovno bi rada izrazila svojo globoko hvaležnost za vaš čudovit nastop na 2. Mednarodnem velikonočnem zborovskem festivalu Sofija 2017! Bila je nepozabna izkušnja za vse nas – občinstvo, organizatorje in zame osebno, da smo lahko prisluhnili prekrasnemu programu. Čestitam vam za vse kreativne ideje in vizijo, ki prinaša tako fantastičen rezultat. Vaše izvedbe in izbira repertoarja so navdihujoč primer umetniške moči zborovske glasbe. Poleg tega – v vzpodbudo mladim skladateljem k pisanju novih del za zbore – je to eden najboljših načinov razvijanja zborovskega sveta, napravili ste pomembne korake v tej smeri. Hvala tudi za to!
Želim vam obilo uspehov pri nadaljnjih projektih in se veselim priložnosti, ko vas bom spet lahko slišala.
Prof. Teodora Pavlovič
Umetniška direktorica Mednarodnega velikonočnega zborovskega festivala Sofija
___________________________
[1] Aegida – Nekoč, v pradavnini, je bilo mesto (kjer je zdaj Koper), ki so ga poimenovali – Aegida. Gre za grško-tračansko ime, ki ga je moč povezati z egido (ščitom) grške boginje modrosti in znanja Atene. Po legendi naj bi se namreč Atena hudo sprla s Pozejdonom, pred njegovim besom pa je pobegnila prav v kraje današnjega Kopra. Med njunim spopadom naj bi Atenin ščit, prevlečen s kozjo kožo, padel v morje. Ker ga je oboževala, je Atena rotila Zeusa toliko časa, da je njeno egido spremenil v kleč. Da je bila Aegida svojčas zares podobna na morju počivajočemu ščitu, se da videti s starih slik.
[2] deštin – usoda
[3] kušin – blazina
[4] coknpok – prtljaga, imetje, cela skupina