Končala se je letošnja sezona Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije (bližajo se že vpisi v novo), v kateri smo v Sloveniji gostili kar nekaj zanimivih dirigentskih osebnosti mednarodnega zborovskega prizorišča. V nadaljevanju se posvečamo še dvema od njih, v tem prispevku najprej madžarskemu dirigentu Zoltánu Padu.
22. januar je dan madžarske kulture, ki ga v sosednji državi praznujejo, ker je Ferenc Kölcsey na ta dan leta 1823 napisal besedilo narodne himne. Kulturni dan ni obeležen v vseh evropskih državah, Slovenija pa na poseben način pozna in spoštuje pomen tega praznika, ki je v Ljubljani letos potekal v znamenju prijateljskega stika med državama, ob prisotnosti obeh ministrov za kulturo. Priložnost za institucionalno srečanje in praznovanje je bilo gostovanje Madžarskega radijskega zbora v sklopu Vokalnega abonmaja Slovenske Filharmonije. Program je bil na to temo uglašen s prvo predstavitvijo zanimivega glasbenega projekta izven madžarskih meja, ki je v imenu priredb velikanov madžarske glasbe združil poklicni zbor in ljudske glasbenike.
Štiri madžarske ljudske pesmi Béle Bartóka, Transilvanska tožba in Slike z Matre Zoltána Kodályja, Dva ljudska plesa in Pápainé Györgyja Ligetija so skladbe, ki jih je dirigent Zoltán Pad izbral za koncert, medigre pa so ustvarili trije ljudski glasbeniki: pevka Szilvia Bognár, instrumentalista Balázs Szokolay Dongó (pastirska piščal, dude, taragot) in Mátyas Bolya (kobza, citre).
Nezapisana ljudska kultura in natančno zapisani umetniški izraz, ki iz tega zaklada črpa svoj navdih, sta se prepletala na istem odru v izvedbah dveh ‘specializiranih’ skupin. Živahna barvitost teh skladb in alternacija tako različnih in hkrati sugestivno povezanih govoric je prevzela občinstvo, ki je ob Dnevu madžarske kulture morda spoznalo nepričakovane, nove vidike glasbene dediščine tega naroda.
O tem glasbenem projektu smo se pogovarjali z Zoltánom Padom, ki je od avgusta 2014 šef dirigent Madžarskega radijskega zbora. Pred tem je bil med letoma 2009 in 2014 šef dirigent profesionalnega zbora Kodály v Debrecenu, od leta 2005 pa predava na Kodályjevem glasbenopedagoškem inštitutu Lisztove akademije v Budimpešti.
Gostujoča Madžarski radijski zbor in dirigent Zoltán Pad v Vokalnem abonmaju Slovenske Filharmonije 22. januarja 2016, ob dnevu madžarske kulture, s slavnostnim govornikom, madžarskim ministrom za kulturo
Vaš projekt je v mnogih pogledih portret madžarske glasbene identitete v 20. stoletju.
Ko poslušamo priredbe ljudske glasbe, ki so jih napisali znameniti skladatelji, kot so Bartók, Ligeti in Kodály, si ob lepoti skladbe zastavljamo vprašanje o umetniškem postopku, kar pomeni, da želimo spoznati vir navdiha oz. izvirni motiv. S tem projektom skušamo ponuditi dvojni pogled na skladbo, s pomočjo izvirnika in priredbe, folklorne glasbene skupine na eni strani, zbora na drugi. Zagotovo si je že kdo zamislil kaj podobnega, redkost našega projekta pa je verjetno združitev zbora in ljudskih glasbenikov v zadnji skladbi. Vse melodije izhajajo iz ljudske kulture, ki je vpletena v Kodályjevo glasbo; poskusili smo narediti nekaj podobnega oz. preplet ljudskega in umetnega, z glasovi in glasbili.
Lahko govorimo o primerjavi med improviziranim in ’organiziranim’?
Podnaslov večera je ravno »Improvizacija in kompozicija«. Kompozicija je nekaj, kar ima jasno določen začetek in konec, improvizacija pa ni zaprta oblika. V ljudski glasbi in v konceptu tega koncerta so meje labilne.
Ste se že ukvarjali s tovrstnimi, kontaminacijskimi projekti?
Gre za čisto nov projekt, ki smo ga zasnovali s to skupino ljudskih glasbenikov. Z njimi smo se prvič pogovorili o tem pred dvema letoma v Debrecenu, po sodelovanju z zborom Kodály. Načrte smo izoblikovali in razvijali dve leti, zdaj pa je prišel čas, da koncert zagleda luč sveta.
Tovrstni koncert ima drugačno vrednost na Madžarskem ali izven meja vaše države: v tujini se lahko namreč seznanite s publiko, ki ne pozna vaše ljudske glasbe in morda istoveti madžarsko folklorno dediščino le s prikupno cigansko glasbo.
Brahms in Liszt sta veliko pripomogla k širitvi tega stereotipa, potem pa sta Kodály in Bartók šla na teren, na podeželje, kjer so med preprostimi ljudmi, v kmečkem okolju še živele starodavne tradicije in pristne madžarske melodije. Skladatelja sta posnela ljudske pričevalce, zapisala skladbe in na tej osnovi ustvarila svoje priredbe.
Izvajati izključno priredbe Bartóka, Kodályja in Ligetija je zagotovo zanimivo, dandanes pa bi bila taka oblika a cappella koncerta enostranska, prezahtevna zaradi goste in zahtevne pisave teh avtorjev. V tej kombinaciji pa vse postane bolj prijetno, dostopno, hkrati pa spodbuja domišljijo. Stik z avtentično glasbeno govorico nekega naroda je izjemno navdušujoč.
Medigre koncertnega programa so ustvarili trije ljudski glasbeniki: pevka Szilvia Bognár, instrumentalista Balázs Szokolay Dongó (pastirska piščal, dude, taragot) in Mátyas Bolya (kobza, citre).
Bartók je spomenik madžarske glasbe, Kodály pa je za zborovske pevce pomembnejši …
Tako je. Bartók se je odlikoval na področju instrumentalne glasbe, v koncertih in orkestrskih skladbah, a ni pisal veliko za mešani zbor: Štiri madžarske ljudske pesmi, Štiri slovaške ljudske pesmi. To je vse, kar je tudi presenetljivo. Temu moramo seveda dodati skladbe za ženske in otroške zbore. Kodály pa je zborom posvetil več zbirk, ker je bila zborovska glasba osrčje njegovega pedagoškega načrta. Prizadeval si je za krepitev zborovskega gibanja na Madžarskem in je napisal veliko sijajnih skladb za različne zasedbe. On je zagotovo mejnik v madžarski zborovski zgodovini.
Zakaj je posvetil toliko pozornosti ravno zborovski glasbi?
Kodály postavlja petje v središče svojega pristopa h glasbeni umetnosti sploh. Zborovska glasba ima edinstveno prednost: vsak, tudi otroci, imajo v sebi glasbilo in lahko naredijo iz sebe inštrument. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja si je le peščica ljudi lahko privoščila nakup glasbila, kot je na primer klavir. Večina ljudi po vaseh na podeželju ni razpolagala z glasbili, skoraj vsak pa je lahko pel in je zato potencialno imel inštrument, na katerega je lahko ‘igral’. Zato je Kodály postavil petje kot temelj svoje pedagoške metode, da bi bilo glasbeno opismenjevanje dostopno vsem. Poslušati ni dovolj: ustvarjati glasbo z glasovi je edini način, s katerim se vsakdo lahko globlje približa glasbi. Zato je Kodály napisal veliko zborovske glasbe, da bi lahko ustvaril tudi primeren repertoar za različne stopnje didaktične poti.
Pavle Merkù je naredil nekaj zelo podobnega temu, kar sta naredila Bartók in Kodály, saj je posnel petje in igranje ljudskih pričevalcev, skladbe je prepisal, objavil in uporabil za svoje priredbe. Po njegovem mnenju se ljudski motiv spremeni v avtorsko skladbo v trenutku, ko stopi na koncertni oder in s preobleko priredbe izgubi svoj izvirni namen. V kakšni obliki in v kakšni meri se ljudski motivi ohranjajo v priredbah?
Ljudska glasba služi vedno določenemu namenu. Lahko pomislimo na primer na tožbe, v katerih Kodály ohrani značaj in smisel. Skladba postane koncertna stvaritev, a prikliče v spomin izvirni namen. Zvok in značaj originala lahko močno vplivata na priredbo. Ko ne upoštevamo samo pisave ali besedila, temveč čustva, ki jih je izražala izvirna pesem, pride do zanimivega ’sodelovanja’ med ljudskim pričevalcem in skladateljem.
»Kodály je postavil petje kot temelj svoje pedagoške metode, da bi bilo glasbeno opismenjevanje dostopno vsem.« (Zoltán Pad)
Bartóka in Kodályja poznamo kot stebra madžarske glasbe in zaradi velike pozornosti do ljudskega izročila. Györgyja Ligetija pa bi najlažje povezali le s sodobnimi avtorskimi stvaritvami, brez povezav z ljudskimi motivi, kljub temu da je predvsem na začetku svoje kariere napisal nekaj skladb na ljudsko temo.
Res je. Ligetijev opus nam predstavlja dva stila. Po revoluciji leta 1956 se je skladatelj izselil na zahod in njegov način pisanja se je spremenil. Na Madžarskem in v Romuniji, kjer je študiral, je pisal tudi priredbe ljudske glasbe, ker je publika sprejemala tovrstne skladbe z odobravanjem, predvsem pa, ker so oblasti sprejemale to glasbo brez večjih težav. Po izselitvi je lahko začel eksperimentirati in izražati svojo glasbeno osebnost na svobodnejši način. V osemdesetih je napisal skladbe, kot so Hölderlin Phantasie ali Hungarische Etuden, ki se radikalno razlikujejo od skladb, ki smo jih izbrali za naš program. V določenem smislu pa je vedno isti Ligeti in naš namen je pokazati enotnost njegovega stila kljub razlikam, ki jih zasledimo v umetniškem loku. Je ista oseba, ki pristopa k različnim zvrstem z edinstvenim, osebnim slogom.
Na Madžarskem je zborovska kultura splošno zelo upoštevana.
Morda zgleda res tako, ker se med seboj pogovarjamo predvsem zborovodje in pevci ob zborovskih dogodkih. Želel bi si, da bi to zrcalilo splošno čutenje. Ne vem, koliko so naši najznamenitejši sodobni skladatelji resnično znani tudi na Madžarskem. Kodályja so vsi poznali, peli smo in pojemo njegove skladbe, ker so del didaktičnih programov. Potrebovali pa bi širše poglede, medtem ko se prevečkrat zadovoljujemo le s tem, kar imamo, in ne iščemo nečesa resnično novega. Bartók ni sodobni skladatelj, je že del naše zgodovine, saj je minilo 70 let od njegove smrti. Omenjeni avtorji so ustvarili trdne temelje, na katerih moramo graditi poznavanje in vrednotenje naših živečih, dejavnih skladateljev, kot so na primer Eötvös, Kurtág, Gyöngyösi, Orban.
Na Madžarskem je zborovska glasba pomemben del kulturnega življenja.
Kako deluje Madžarski radijski zbor?
70 odstotkov naše dejavnosti sestavljajo oratorijski koncerti. Naprej je zasedba štela okrog 70 pevcev, danes jih je 48. Zbor je idealen za izvajanje glasbe a cappella, zaradi števila pevcev pa danes nekoliko manj za simfonične skladbe. Radijski zbor je vodilni državni zbor, na Madžarskem pa imamo še drugi profesionalni zbor. Lani smo sodelovali z orkestrom Berlinskih filharmonikov pod vodstvom Simona Rattla, letos bomo sodelovali z Dunajskimi filharmoniki na Salzburškem poletnem festivalu s krstno izvedbo oratorija Petra Eötvösa. Veliko gostujemo, na primer v Monte Carlu, kjer smo sodelovali s tamkajšnjim orkestrom. Imamo res veliko možnosti na sodobnem in bolj klasičnem področju.
Imate tudi koncertne nize na svojem sedežu?
Imamo dva koncertna niza: enega s štirimi koncerti a cappella, drugega pa z Radijskim orkestrom, včasih tudi z otroškim zborom. V Budimpešti deluje dvanajst poklicnih orkestrov, zato je veliko povpraševanja in veliko možnosti sodelovanja.
To pomeni, da ima zborovska glasba tudi svoje občinstvo.
Na poseben način za simfonično glasbo, a tudi koncerti a cappella glasbe so dobro obiskani, saj se odvijajo v manjših dvoranah.
Kateri je vaš repertoar?
Samo v lanski sezoni smo izvajali program od Schütza do skladbe, ki je bila napisana par tednov pred koncertom. Za naš zbor je romantični repertoar najprimernejši, tako kot sodobni, ki mu namenjamo tudi največjo pozornost. Ob tem pa – kako bi zanemarili Bacha, ki je za glasove ustvaril toliko mojstrovin!
Dirigent Zoltán Pad je sedanji šef dirigent Madžarskega radijskega zbora, pred tem je bil šef dirigent profesionalnega zbora Kodály v Debrecenu, od leta 2005 pa predava na Kodályjevem glasbenopedagoškem inštitutu Lisztove akademije v Budimpešti.
