Ko otroški zbori in zbori odraslih pevcev tekmujejo v isti kategoriji, si navadno predstavljamo, da bodo mlajši pevci imeli že v osnovi manj možnosti. Čeprav so dejstva velikokrat zanikala teorijo, ostaja vsekakor prepričanje, da so možnosti za zmago vezane na večji zvočni potencial, na sposobnost »zrelega« branja glasbenega sloga in besedila, na samo literaturo in na zasedbe zahtevnejših, resnično »tekmovalnih« skladb.
Izbor finalistov za letošnjo veliko zborovsko nagrado Evrope je potrdil enakopravnost pevcev različnih generacij, ki so med seboj manj primerljivi, a lahko v končni lestvici zasedajo zasluženo mesto v odnosu do ciljev, ki so si jih zastavili in dosegli v okviru svojega naravnega razpona. Tudi v absolutnem smislu pa ni bilo tokrat nobenega dvoma, saj je indonezijski Otroški zbor Resonanz imel vse adute, da je lahko osvojil najvišje priznanje v krogu evropskih osrednjih mednarodnih tekmovanj prestižne zveze EGP.
V »all stars« peterici lanskih zmagovalcev tekmovanj v Arezzu, Mariboru, Varni, Toursu in Tolosi (Debrecen je bienalno tekmovanje) je tekmoval tudi drugi otroški zbor, in sicer Pekinški filharmonični zbor. Mladostno noto sta okrepila še Komorni zbor Glasbene gimnazije Stockholm kot tudi italijanski Zbor Musicanova, ki izhaja iz šolskih projektov za širitev pevske in glasbene kulture med mladimi. Kar seveda ne pomeni, da je švedski zbor Allmänna Sången zastopal starejše generacije, čeprav je to skupina, ki ima za seboj zelo dolgo tradicijo (ustanovljen je bil kot moška zasedba leta 1830).
Direktor JSKD mag. Marko Repnik je pred letošnjim nagrajevanjem pozdravil vse prisotne predstavnike sodelujočih mednarodnih tekmovanj in posameznih državnih zvez ter organizacij. Izrazil je občudovanje do vseh petih tekmovalcev, ki so z nastopom na tem finalu dejansko že zmagali, saj so bili okronani kot najboljši in so se zbrali na tem dogodku, da bi še enkrat lahko pokazali spoštljiv in profesionalen odnos do zborovskega petja, ki jih je vodil do takih rezultatov.
Žirija je bila primerna za tako priložnost: predsednica je bila eminentna in mednarodno priznana protagonistka slovenskega zborovskega prizorišča Karmina Šilec. Z njo so nastope ocenjevali francoski akademik Bernard Tétu, referenčni švedsko-ameriški zborovodja Gary Graden, dejavna strokovnjakinja za mladinsko petje in priznana zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič, Johannes Prinz, ki je sodeloval z najbolj prestižnimi profesionalnimi zborovskimi sestavi na Dunaju, kjer poučuje zborovsko dirigiranje na Univerzi, Nadežda Averina, vodja večkrat nagrajenega moskovskega otroškega zbora Vesna in še Simon Phipps, vodja istoimenske švedske vokalne skupine. Dejstvo, da so v žiriji sedeli razni strokovnjaki za otroško in mladinsko petje, je zagotovo privedlo do še bolj objektivnega ocenjevanja, na osnovi primernega upoštevanja realnih sposobnosti skupin mlajših v odnosu do dosežkov odraslih.
Na Grand Prixu ima vsak zbor za seboj uspešno zgodbo, pred seboj pa le en nastop, s katerim bo lahko na najboljši način utemeljil nagrado. Strategija pri izbiri programa je glavni adut, da se zbor lahko predstavi v najboljši luči, kar pomeni s skladbami, ki jih najbolj obvlada, ki ustrezajo sposobnostim zasedbe in s čim širšo paleto različnih izvajalskih zahtev. Na takem nivoju je vsak, tudi najbolj neopazen spodrsljaj lahko razlog za drugo mesto (velika nagrada ne predvideva lestvice, samo absolutnega zmagovalca) in indonezijski zbor je bil med vsemi zagotovo tisti, ki je izpostavil najmanj šibkih točk. Do potankosti naštudiran program je pogumno zvrstil evropsko renesanso in romantiko, ameriško črnsko duhovno glasbo, sodobno literaturo in indonezijsko ljudsko glasbo, tudi s koreografijami. Drznost je lahko pot do zmage, ko so pevci in zborovodja dovolj samozavestni, in Avip Priatna lahko pričakuje od svojih pevcev umetniški odziv, saj gre za otroke, ki berejo glasbo, imajo odličen posluh in intonacijo, zavestno obvladajo različne stile, razumejo in tolmačijo vsebine skladb, s svojimi mentorji skrbijo za pravilno in razumljivo izgovorjavo različnih jezikov, nenazadnje zvenijo s polno zvočnostjo, ki je nenavadna za njihovo starost. Zbor iz Džakarte, ki je lani zmagal na tekmovanju v Tolosi, je z vsemi omenjenimi značilnostmi olajšal delo žiriji in očaral občinstvo s suverenostjo teh malih umetnikov. Zaradi absolutnega posluha nekaterih zborovodja ni potreboval klavirja ali vilic, saj so otroci samostojno našli pravi ton in so zveneli v celotnem razponu kot homogena celota kultiviranih glasov. Glede izbranega programa je Avip Priatna povedal: »Spored sem sestavil z upoštevanjem sposobnosti pevcev in tako, da bi prikazal čim več različnih stilov, tempov, tonalitet, značajev in jezikov. Prepričan sem, da ima vsak jezik svojo značilno barvo, svoj značaj. Pevci obožujejo zahtevnejše skladbe, zame pa postane izziv pripeljati njihovo motivacijo in hitro branje na najvišjo možno raven.«
Poleg drugih razlogov bolj tehnične narave je bila največja razlika med indonezijskimi in kitajskimi otroki ta, da so zmagovalci osvojili, doživljali in torej prepričljivo podajali vsebine vseh izbranih skladb, ne glede na geografsko ali časovno razdaljo. Zbor iz Pekinga je imel bogat zvok v širokem dinamičnem razponu, ni tvegal bolj performativnega nastopa in je v svojem mednarodnem sporedu iskal bolj korektnost kot muzikalnost. Zborovodja Yang Li se je kot ostali kolegi odločil za čim večjo raznolikost: »Izbrali smo različne stile, med katere smo seveda vključili tudi tri skladbe kitajskih avtorjev, da smo lahko prikazali tudi našo kulturo. Upoštevali smo tako posvetno kot sakralno glasbo francoskih in madžarskih skladateljev kot tudi skladbo, s katero je bil Michele Josia nagrajen na tekmovanju Seghizzi v Gorici.« Li se ukvarja z vsemi vidiki pevske vzgoje svojih pevcev: v njegovem pedagoškem pristopu ima primarno vlogo opismenjevanje, ki pevcem omogoča, da postanejo samostojni pri branju not in se zato lahko veliko bolj posvečajo sami glasbi.
Kitajski zbor je zmagal lani v Arezzu, medtem ko je mariborsko tekmovanje udeležbo v finalu velike nagrade omogočilo švedskemu zboru Allmänna Sången. Ta se je z velikim veseljem vrnil na oder Dvorane Union, kjer je – kot je povedala zborovodkinja – našel prijazno okolje in profesionalno organizacijo. Moč homogenega, zelo natančno oblikovanega zvoka je pospremila občinstvo skozi neobičajne, premišljene programske izbire, s katerimi je zborovodkinja Maria Goundorina potrdila, da je iskanje vsebinsko zanimivih skladb (glede na teme, besedila, sporočila) pečat tega zbora. Tako kot lani je skupina izstopala namreč zaradi izvrstno sestavljenega programa, v katerem je bil prostor tudi za poklon ženskim ustvarjalkam (glasba sodobnih skladateljic je tema enega novejših projektov tega zbora iz Uppsale) s skladbo, ki jo je Sofia Gubaidulina posvetila ruski pesnici in pisateljici Marini Cvetajevi. Zbor je stopil na tekmovalni oder s konceptom, kot nam je potrdila Maria Goundorina: »Program sem sestavila okrog skladbe De profundis Ingvarja Lindholma. Z deli Ligetija, Lottija, Barberja, Corneliusa in Ekdahla smo podali glasbeni projekt, ki govori o sveti in posvetni ljubezni.«
Enotna zamisel je kot vezna nit povezovala tudi skladbe programa italijanskega zbora Musicanova iz Rima, ki je poskrbel tudi za ustvarjanje različnih situacij za vsako skladbo z vedno novimi postavitvami pevcev. V celoto nas je uvedla kratka procesija s svečami, ki so potem zaznamovale okvir nastopa. Luč in tema sta bili temi programa rimskega zbora, ki je z mehkim zvokom potoval od postnega mraka Gesualda da Venose do svetlobe božičnega napeva Felixa Mendelssohna in radostne Aleluje Jacobusa Gallusa, poklona državi, ki je letos gostila finale evropskega tekmovanja. Pevci so bili soudeleženi pri pripravi tega nastopa, kot nam je povedal zborovodja Fabrizio Barchi: »Zboristi niso želeli statičnega nastopa, zato so si tudi zamislili uprizoritev duhovnega potovanja.« Želja po koherentni celoti, ki se je pričela s skladbo Lux perpetua samega Barchija, je črpala tudi iz opusov priznanih zborovodij in skladateljev Macušite in Holtena.
Rimski zbor je zmagal lani v Toursu, tekmovanje v Varni pa je tokrat predstavilo švedskega kandidata: Komorni zbor Glasbene gimnazije Stockholm, ki ga je ustanovil Gary Graden. Široka in jasna gesta zborovodkinje Helene Stureborg je v pevcih izzvala muzikalnost in hkrati svežino pri izvedbi programa, ki je z njenimi besedami »skušal prikazati različne zvoke v mešanici starega in novega, a vedno z upoštevanjem občinstva in torej prijetnosti programa«. »Izbrali smo daljše skladbe,« je Helene Stureborg odgovorila na vprašanje o tekmovalni strategiji, »saj se tako lažje vživljamo v njihov značaj. Izbrali smo laponski joik kot predstavitveno, švedsko skladbo, nato živahne, plesne speve Schumanna. Mislila sem, da bi bilo primerno vključiti Gallusa, manjkala pa je ženska skladateljica. Zato smo izbrali skladbo Nane Forte En ego campana in sem šele pozneje odkrila, da jo je skladateljica napisala po naročilu Švedskega radijskega zbora!«