»Komorni zbor Mysterium me je prvič navdušil, ko sem jih še kot študentka slišala na dobrodelnem koncertu, kamor so jih povabili pevci Vokalne skupine Goldinar, in sicer predvsem zaradi mladostne barve zbora in zaradi energije, ki so jo izžarevali tako pevci kot tudi dirigentka. Tudi na koncertu ob 10. obletnici delovanja zbora sem začutila tisto nekaj, kar Mysteriumu daje posebno mesto med ljubiteljskimi zbori. Že uvodni takti Whitacrove uglasbitve hebrejskih spevov so nabito polno dvorano ljudi prepričali, da je bila izbira, kako preživeti sobotni večer, nedvomno prava. Ob spremljavi klavirja in violine je zbor, še posebej ponavljajoči se orientalski motiv v moškem zboru, pričaral ljubezen, kakršno opisujejo tisočletja literature, in s tem poskrbel za pravi uvod v večer, imenovan Podobe ljubezni. Zbor je homogeno in suvereno prehajal skozi povprečnemu slovenskemu zborovskemu pevcu neznane melodije, harmonije in taktovske načine ter s tem ponovno dokazal, da se z mysteriumovci ne gre šaliti. So pa nato v deloma hudomušnem tonu nadaljevali sami z Brahmsovimi valčki, kjer so skupaj s pianistoma Nežo Koželj in Gašperjem Jerebom, ki sta vztrajno križala roke, poskrbeli za to, da je celotno občinstvo za nekaj minut v mislih odšlo na Dunaj, kjer smo v svečanih oblekah zaplesali v veliki Zimski dvorani dvorca Schönbrunn. Osebno sem komaj čakala na del, ki je prišel po podelitvi Gallusovih značk, saj se mi je že vse, odkar sem odprla koncertni list, začel v glavi vrteti vsem znani »ran-da-da« iz Kumarjevih Pesmi od Ljubezni in kafeta. Tudi zbor je v tem delu zazvenel s povsem drugo barvo in značajem, zdelo se je, kot bi se celotna zasedba v skladbah počutila tako domače, da smo lahko zavohali tisto rženo kavo, ki jo je mati kuhala, ko ni bilo denarja za pravo kavo. Ta občutek domačnosti in prijateljstva nas je spremljal tudi v (uradno) zadnji skladbi večera, noviteti Zaljubi se v življenje Gašperja Jereba na besedilo Franeta Milčinskega Ježka, saj je bilo čutiti, da zbor ceni svoje ljudi in njihove talente. Dodatki so bili popoln zaključek večera, češnja na vrhu smetane. Čestitke dirigentki za odlično izbiro programa, predvsem pa čestitke za desetletje dobre volje, krasne glasbe in ljubezni do petja,« je po prazničnem koncertu v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju, s katerim je KPZ Mysterium Kranj 17. oktobra 2015 obeležil desetletnico delovanja, razgrnila svoje vtise Andreja Frelih, sopranistka mnogih vidnih slovenskih pevskih sestavov, ki posegajo po zborovskih zvezdah.
Dobrih štiristo poslušalcev, ki so se posedli v temo dvorane in zrli v svetlobo odra, se je prepletlo v mozaik ljubiteljev Mysteriumovega zvena, ki je bil tokrat zaradi danosti dvorane ozvočen. »Saj boste zapeli še v kakem glasbenem hramu z naravno akustiko, mar ne? Povabite nas, ko se to zgodi; pridemo spet,« so po koncertu brenčali poslušalci. Bomo, bomo, so obljubljali organizatorji in s pogledi objemali umetnine Evgenije Jarc, Simona Jugovica Finka, Maje Šubic in Mira Kačarja, akademskih slikarjev, ki so ob tej priložnosti na platna prelili svoje doživljanje glasbenega sveta štirih glasbenih sklopov slavnostnega koncerta.
Urškine podobe ljubezni
Urška Štampe, še kot Urška Fabijan soustanoviteljica KPZ Mysterium, umetniško vodi zbor od nastanka do zdaj z vrzeljo nekaj let, ki so med študijem v ZDA kalila njeno zborovodsko in dirigentsko karizmo. Premore nalezljivo energijo in vseprevzemajoči optimizem, zaradi katerega se vsak četrtek zvečer stekajo v Kranj pevci iz mesta in njegove okolice, mnoge pa je njen gravitacijski privlak posrkal iz okolice Cerkelj, Kamnika, Ljubljane in celo Postojne.
Le kako je Mysteriumova zgodba videti skozi Urškino srce? »Podoba moje ljubezni do skupnega ustvarjanja s Komornim pevskim zborom Mysterium se je skicirala, risala in slikala skozi vsa leta delovanja zbora. Koncert ob praznovanju 10. obletnice delovanja je dokazal, da je bilo potovanje med sojem in temo vredno svoje poti. Vsako novo spoznanje na poti je bilo nagrada za predanost in vztrajnost. Vsa dosedanja leta so me bogatila in pripomogla, da sem bila razkošno obdana s čudovitimi ljudmi, ki so gradili in utrjevali temelje ne samo pevskega zbora, temveč skupnosti posameznikov, ki verjamejo v lepoto skupnega ustvarjanja. Prehojena pot, izvedena glasbena dela, spoznanja in čudoviti posamezniki so tisto, kar mi ne le riše, temveč vrezuje podobo v srce. Podoba moje ljubezni do Mysteriuma pričuje, da je pomembno dati vse, ker več ko daš, več prejmeš, saj glasba “… daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in vrača radost do življenja in vsega lepega.” (Platon)«
Vezno besedilo – zvezdni prah koncerta
Jubilejni koncert je izstrelil med Mysteriumove poslušalce nov komet: povezovalca Milana Mandeljca, ki je požel obilo občudovanja tudi za svoji prepesnitvi besedil prvih dveh sklopov koncerta, Five Hebrew Love Songs in Neue Liebeslieder, op. 65. Takole se je koncert zrcalil v njegovih očeh: »Sam sem “priženjen” v zborovski svet, saj sem brez posluha in smisla za zborovske sinusoide. Na koncerte zato hodim redko, izbrano, nevedno uho navadno otrdi ob neudobnih sedežih. Tokrat sem skorajda ves koncert prestal in tega skoraj nisem opazil. Pa ne le zato, ker sem lovil naš ples iztočnic, temveč zato, ker me je prek koncerta vodilo iskreno zanimanje. Koliko kultur in duhov se je premešalo in prepelo v tem slikovitem (izraz ni naključen) naboru pesmi. Koliko jezičnih in jezikavih utrinkov! In kako pomembni so ti sadeži svobodne in ljubeče misli v času slovenceljske dvomljivosti! Še bolj, ker jih je na koncu v cilj na otrdelih ramah prinesel – teka, teka – Ježek. Pa ne za porejeno, dremavo zimsko spanje, temveč za vse nas, ki smo zaljubljeni v življenje.«
Zajeti sapo, vdihniti in si upati
Dirigentka Urška Štampe se svojemu delu predaja celovito in brez rezerve. Pevci Mysteriuma so se naučili občasnega »dihanja na škrge« – ko Urško preplavi njen umetniški val adrenalina, vaje spominjajo na pet vzporednih dirk Formule 1. Ko Urško doleti ustvarjalno načrtovalno razsvetljenje in razglasi »naslednji projekt, ki se ga lotimo, bo …«, se predsednica Olga Vrhunc in člani odbora postavijo v pozor, se široko ustopijo ter pripravijo na izredne razmere. Nepozaben je bil Urškin preblisk o združitvi skladbe Skica na koncertu Vilka Ukmarja z Gershwinovimi ritmi in vezivom skladatelja Gašperja Jereba. »To ne gre, tega se ne dela,« so odkimavali uradniki. A je šlo in se je naredilo in Mysterium leta 2012 popeljalo do regijske zmage na Sozvočenjih in do povabila v Francoske Alpe kmalu zatem. Drznost, inovativnost in cilji, ki si jih je treba zastaviti ravno prav visoko, da prinašajo razvoj, korak više. Priti kot debitant na Našo pesem 2014 in doseči 89 točk pomeni mesece garanja in tveganje, da se odnosi med pevci zamajejo in jih je treba na novo utrditi – to pa je preizkušnja, ki zahteva res zrel zbor.
Skupen božični nastop z Učiteljskim pevskim zborom ob orkestru in prva slovenska izvedba Lauda per la Nativitá del Signore Ottorina Respighija za božič 2013? Z noviteto Gašperja Jereba, priredbo slovenskih kolednic v drugem delu, ob mladinskem zboru? Predlagano, skopirano, naučeno, organizirano, razprodano. Händlova oda The Ways of Zion do Mourn, najprej prek poslanstva demonstracijskega zbora na festivalu Choralp 2013 v Briançonu, čez dobro leto pa še s tremi izvedbami in pod taktirko Gregorja Klančiča v Sloveniji, medtem ko Urška razširja svojo družino? Pa dajmo še to. Polne dvorane in navdušeni poslušalci pričajo, da gre za pravo pot. Poletne delavnice vokalne glasbe, ki v zadnjem tednu avgusta razburkajo kranjske zidove – latinski ritmi, modulacije Beatlov, Avsenikove viže, flash-mob ali Brahmsovi ljubezenski valčki, ki so letos privabili v goste že stotnijo udeležencev, pevcev, zborovodij, instrumentalistov, dajejo zboru nov polet. Le kaj se plete Urški po glavi te dni? Kak Mozart morda, kako tekmovanje z željo po nadaljnjih uspehih? O tem se ne govori preveč na glas in prekmalu.
Nazadnje še, prjatli …
Zaključno misel naj prevzame Boštjan Dobrovoljc, Mysteriumov tenorist od ustanovitve dalje: »Tokrat je bilo pričakovanje koncerta res nekaj posebnega. Desetletnica in nepredvidljiva dvorana sta naredili svoje. Uvodne misli in nekaj začetnih taktov, pa se je vse postavilo na svoje mesto. Energija zbora je začela naraščati in na trenutke sem že imel občutek, da bi lahko tudi miže sledil valovanju in ritmu zbora. Lep občutek, ki nedvomno kaže na vedno večjo povezanost in napredek zbora. Torej: veselo v naslednje desetletje!«