Zborovodja Janko Ban je letos prejel srebrno plaketo JSKD za skrb, ki jo dolgo let namenja vsestranskemu vrednotenju slovenske zborovske literature v Furlaniji – Julijski krajini, postavljanju mostov med slovenskimi in italijanskimi umetniki, zbori, glasbeniki, nenazadnje tudi dragoceni svetovalni (prostovoljni) dejavnosti, saj sta njegovo poglobljeno poznanje deželne zborovske literature in glasbena knjižnica vedno na voljo zborovodjem, ki iščejo literaturo, informacije in nasvete.
Janko Ban je študiral muzikologijo na Univerzi v Parmi, diplomiral je na Konservatoriju Tartini v Trstu, glasbeno izobrazbo pa je pridobil in dopolnil na Glasbeni matici, kjer je študiral violino, violo in solopetje. Ob tem je obiskoval dirigentske tečaje v Italiji in Sloveniji. Dolga leta je vodil reprezentančni tržaški zbor Jacobus Gallus, v katerem je bil od leta 1965 do 1970 pevec pod vodstvom Ubalda Vrabca. Na Glasbeni matici je postal član umetniškega in izvršnega odbora, a je poučeval tudi glasbeno zgodovino, skrbel za koncertne liste, vodil otroški zbor ter kot član in namestnik dirigenta sodeloval pri šolskem orkestru, ki ga je vodil Oskar Kjuder.
Na njegovo pobudo je nastalo veliko odmevnih zborovskih projektov, ki so združili različne slovenske zbore in instrumentaliste iz dežele Furlanije Julijske krajine pri skupnih koncertih, na primer z izvedbo Tomčeve kantate Slovenski božič ali projekta Gallusovo zvočno bogastvo, pri katerem je ob 400-letnici rojstva renesančnega mojstra sodelovalo nad 150 pevcev.
Slovensko glasbeno literaturo, umetniški in ljudski zaklad je prizadevno vrednotil tudi kot radijski urednik na deželnem sedežu RAI-Trst A. V tem okviru je pripravil na stotine oddaj o glasbenem udejstvovanju in vodilnih umetnikih slovenske skupnosti na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Po upokojitvi se je intenzivneje posvetil rednemu sodelovanju s cerkvenim zborom sv. Jernej z Opčin, ki ga s krajšimi presledki vodi od leta 1974.
Nikoli niste bili ‘samo’ zborovodja, ampak tudi preučevalec slovenskega in predvsem zamejskega zborovskega zaklada, ki ga vrednotite z izvajanjem, ustvarjanjem in predlaganjem projektov. Lahko bi govorili o ’poslanstvu’.
To je beseda z globokim pomenom in ne vem, če velja zame. Imel sem veliko srečo, da sem se tako v poklicu kot v prostem času lahko ukvarjal z glasbo, do katere sem čutil vedno posebno nagnjenje. Kot eden od glasbenih urednikov na Radiu Trst A sem bil v vsakodnevnem stiku z glasbenim svetom. Tu sta prišli v poštev muzikološka priprava in organizacijska načrtnost, na podlagi tega so nastajale oddaje, najprej samo radijske, kasneje tudi televizijske. Snemali so domači solisti in zbori, za oddajanje smo pripravljali intervjuje z njimi ali pa so uvodne predstavitve pisali zunanji muzikologi.
Druga plat zadeva glasbo v mojem prostem času, v glavnem v večernih urah. Že skoraj petdeset let vodim pevske zbore, tudi po dva sočasno. Tudi v tem primeru je bila moja prva skrb vrednotenje tukajšnjega zborovskega zaklada. Spoznanja in nameni so se torej prepletali: iz muzikoloških službenih spoznanj sem črpal zamisli za praktično glasbeno delo z zbori, poznavanje zborovske stvarnosti pa mi je pomagalo pri načrtovanju radijskih oddaj. Zame je bilo to zelo prijetno in običajno početje.
Kot je povedal mag. Igor Teršar, je v amaterski dejavnosti veliko dela, malo denarja, še manj pa slave. Kaj pritegne profesionalca v amatersko okolje?
Nikoli se nisem počutil ne profesionalec ne amater. Isto logiko in metodiko sem uporabljal poklicno za profesionalne rezultate, na amaterskem področju pa za čim bolj prepričljive izvedbe. Rad sem delal v amaterskem okolju, ker mi je edino to v prostem času omogočalo stik z živo glasbo. Iskanje literature mi je razširilo glasbeno obzorje, učenje skladb na vajah pa mi je izostrilo posluh za intonančno, vokalno in vsestransko točnost. Vendar je najlepše na nastopih, ko dobro pripravljen zbor zbrano sledi zborovodji, tako da zapoje skladbo, kot je ni nikoli prej na nobeni vaji.
Imate veliko stikov tudi s skladatelji. S katerimi ste navezali najmočnejše?
Največ stikov sem imel kot radijski urednik. Sicer pa kot zborovodja redno kontaktiram skladatelje zborovskega področja. Večinoma se srečujem z njimi na raznih zborovskih koncertih in revijah, posebno dragocena pa so srečanja in pogovori na vsakoletnem zborovskem tekmovanju v Mariboru.
S Pavletom Merkújem pa sva bila kolega in prijatelja. Ko smo pri zboru Gallus študirali kako njegovo skladbo, so mi njegovi nasveti in razlaga kompozicijske zgradbe odločilno pomagali pri končnem oblikovanju interpretacije. Na vseh petih tekmovanjih Naša pesem, ki sem se jih z zborom Gallus udeležil, smo vedno peli eno Merkújevo skladbo.
Slovenci v Italiji veliko investirajo v vrednotenje slovenske kulture.
Še vedno smo zelo aktivni. Društva imajo vsakodnevne dejavnosti in vsak teden se lahko udeležimo velikega števila prireditev. Te so vsakovrstne narave in kakovosti, od ponudbe poklicnih ustanov, kot so Slovensko stalno gledališče ter glasbeni šoli Glasbena matica in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, do srečanj na krajevni ravni. Pri prvih bi bile ambicije tudi večje, ko bi to dovoljevala finančna sredstva, enako bi bilo tudi v drugem primeru, ko bi pri dejavnostih sodelovalo več ljudi. Na zborovskem področju je sicer nekaj odličnih zborov, ki segajo na tekmovanjih po najvišjih nagradah, marsikje drugje pa je zasedba že skrčena na minimum in v takih pogojih je zelo težko delati. Po eni strani je italijanska politika uspešno opravila svoj asimilacijski načrt, po drugi pa se danes ljudje posvečajo raznovrstnim drugim dejavnostim. Kljub temu vztrajamo pri prizadevanjih, da bi ne zamrla nobena dejavnost.
JSKD ima, vsaj glede na moje izkušnje, odločilno vlogo pri vključitvi manjšine v skupni kulturni prostor. Zame je to eden tistih naslovov v Sloveniji, kjer sem vedno naletel na prijazen sprejem, na razumevanje problema in na koristen nasvet.
Utemeljitev je osvetlila nekaj pomembnih trenutkov vaše glasbene poti, ki pa jim je treba nujno dodati še sodelovanje z italijanskimi zbori in društvi, kar je za zamejski prostor izjemnega pomena. Lani ste na primer pri založbi Usci uredili zbirko otroških ljudskih pesmi Slovencev v Italiji, ki je z italijanskimi prevodi besedil in navodili za pravilno izgovorjavo dostopna tudi italijansko govorečim otrokom.
Z italijansko zborovsko zvezo USCI sodelujem že veliko let. Z veseljem širim informacije o slovenski glasbi tudi med Italijani. Nekajkrat sem za italijanska društva imel predavanja o glasbi, predvsem tisti, ki se je v ljudskem izročilu ohranila ali nastaja med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. Seveda sem na predavanjih predvajal tudi glasbene primere.
Koristno za predstavitev slovenske glasbene stvarnosti v italijanskih krogih se mi zdi tudi obdobje, ko sem v središču Trsta vodil italijanski polifonski zbor Santa Maria Maggiore. V dveh sezonah sem pevce naučil sedem slovenskih pesmi oziroma skladb slovenskih tržaških avtorjev in jih seveda vključeval v koncertne sporede. Vesel sem bil, da so moje predloge sprejeli z odprtostjo in velikim zanimanjem. Ta zbor je z mano nastopil tudi na reviji Primorska poje in na Šmarničnem koncertu na Opčinah.
Vsak zbor je svojevrstna zgodba in pustolovščina. Katere ’zgodbe’ so vas zaznamovale in vas zaznamujejo?
Vse. Na različne načine, seveda. Izstopata pa vsekakor Tržaški oktet in zbor Jacobus Gallus. Prvega sem vodil devet sezon, drugega deset. Pri obeh sem dolgoročno vključeval v repertoar dela slovenskih skladateljev, ki so se rodili ali delovali v Trstu. Teh je bilo skoraj trideset, kar ni malo in kar priča, da smo bili kljub vsem nesrečam 20. stoletja obdarjeni z mnogimi kakovostnimi ustvarjalci. Tržaški oktet se je udeležil tekmovanja Seghizzi v Gorici, pel je po mnogih krajih Italije, Slovenije in Evrope, v ZDA in Kanadi. Zbor Jacobus Gallus je pod mojim vostvom sodeloval petkrat na tekmovanju Naša pesem v Mariboru, kjer je trikrat prejel srebrno in dvakrat zlato plaketo.
Nekaj sezon je obstajala mešana vokalna skupina Musica noster amor, v kateri nas je šest solistov izvajalo predvsem skladbe Gallusa in drugih renesančnih skladateljev. Skupina se je uspešno udeležila radijskih tekmovanj Primorska poje in tekmovanja Seghizzi.
Zdaj se moja zgodba nadaljuje pri zboru Igo Gruden v Nabrežini in pri cerkvenem zboru Sv. Jernej na Opčinah. Tudi zdaj ostajam zvest svoji repertoarni usmeritvi. V prvem imamo sklope pesmi Adija Daneva, Alda Kumarja, Karla Boštjančiča, Ubalda Vrabca in Brede Šček. Pri zboru Sv. Jernej pa smo prav lani izdali ‘cedejko’ s skladbami Staneta Maliča in Ubalda Vrabca, ki sta stanovala tudi na Opčinah in sta vodila ta zbor, Vrabec za krajše obdobje, Malič pa skoraj dvajset let.
Poleg omenjenih zborov sem vodil še drugih sedem ali osem. Prejeto srebrno plaketo želim deliti prav z vsemi pevci vseh zborov. Kaj bi zborovodja brez pevcev?
________________
* S prijaznim sodelovanjem Primorskega dnevnika, ki je dne 28. 1. 2016 objavil del tega intervjuja.
