MePZ Anton Foerster ob vstopu v peto desetletje
Foto: Tatjana Splichal
»Glasba je najlepše znamenje čistosti, ker je ločena od gmotnega sveta. Nobena druga umetnost ni tako zračna in prosojna kakor glasba, ki obstaja samo v zvočnih valovih,« je pevce MePZ Anton Foerster Ljubljana, ki že štirideset let skrbijo, da se z glasbo dotikajo ne smo ušes, ampak tudi src poslušalcev, ob jubileju nagovoril koprski škof Jurij Bizjak. Obletnico so s slovesno mašo in koncertom praznovali 11. oktobra 2014 v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.
O jubileju
Zbor, ki se že štirideset let trudi biti zgleden cerkveni pevski zbor, čeprav presega zgolj cerkveni okvir, je jubilejnemu koncertu nadel naslov, vzet iz Lukovega evangelija, Ostani z nami, Gospod (Lk 24,29). V tem svetopisemskem citatu je skrito tako vodilo kot poslanstvo zbora. Zborovodkinja Damijana Božič Močnik je v zborniku, ki je izšel ob obletnici, zapisala: »Ostani z nami, Gospod! Za zmeraj! Uspeli smo prehoditi štiri desetletja dolgo pot brez večjih pretresov, in to zato, ker si bil Ti z nami. Vedno smo čutili Tvojo bližino, še posebno takrat, ko smo bili, zaradi različnih opravičljivih in mogoče tudi neopravičljivih razlogov, primorani zapeti v ‘pomanjkljivi zasedbi’, a vedno nam je dobro uspelo! Ostali smo povezani z mnogimi pevci, njihovimi domačimi, spoznali smo, da nas petje globoko zaznamuje, da nas Tvoj Duh in naše petje krepita v preizkušnjah, boleznih, stiskah, ki jih Ti najbolje poznaš. S Teboj in s pesmijo si celimo rane, dvigujemo sklonjene glave, utrujeni od današnjega tempa življenja vztrajamo … Zato sem vedno bolj prepričana v pravi naslov, ki sem ga izbrala ob našem skupnem jubileju – Ostani z nami, Gospod!«
Zbor je v času obstoja, kot je med mašo povedal škof Jurij Bizjak, s svojim petjem poveličal in povzdignil marsikatero slovesnost v ljubljanski stolnici, njegov prispevek k oblikovanju bogoslužja pa je ovrednotil tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. dr. Juliusz Janusz: »Vaš trud, pripravljenost in sposobnost so krona evharistične daritve in pripomorejo k zbranosti in molitvi celotnega občestva. Z vašimi interpretacijami se spoznavata lepota in bogastvo slovenske sakralne glasbe in moč molitve skozi petje.« Škof msgr. Andrej Glavan, apostolski administrator Ljubljanske nadškofije, ki zbor spremlja vse od začetkov, pa je zapisal: »Vaš komorni zbor vedno prepeva z dušo in srcem, kar je za cerkveni zbor najpomembnejše. Samo to, kar pride iz srca, se tudi dotakne src. Petje je lahko silno različno. Odvisno od tega, kako je ‘olastninjeno’ srce. Pesem je lahko nebeška himna, če je to, kar je na ustih, tudi v srcu pevca. Lahko pa je le pesem ust, ali kot je rad dejal škof Slomšek, le ropotavka, ki trosi naokoli bogastvo duha tistega, ki je besede in melodije zapisal.«
O programu
Jubilejni program je obsegal dva dela. V prvem delu, med mašo, je zbor na orglah spremljal organist Klemen Karlin. O programu je zborovodkinja zapisala: »Prvi del bo izveden med sveto mašo, pri kateri se želimo zahvaliti za vsa ta leta. Foersterjeva Missa Solemnis in vse ostale skladbe naj zazvenijo kot ena sama daritev, pevska daritev in iskrena zahvala. Drugi del je izbor skladb, ki nam govorijo o vetru, rožah, ljubezni, travnikih, pomladi, morju, zarji, o vsem, česar nam je Stvarnik nasul obilo in zelo lepega – našo domovino je Bog blagoslovil z obema rokama, kot pravi Cankarjev Kurent. Zato radi zapojemo tudi o tem. Jubilejni koncert želimo zaključiti s prošnjo, močno vero in željo, da ostanemo skupaj tudi v prihodnje.«
V drugem delu so poslušalci lahko slišali dela Ukmarja, Pavčiča, Lebiča, Monteverdija, Griega, Biebla, Busta, Kvoščinjskega, Hasslerja, Močnika, Čajkovskega, Rheinbergerja. Koncert so pevci sklenili s Foersterevim Verčeni Ave.
Praznovanje 40-letnice v Zavodu sv. Stanislava
Foto: Matjaž Maležič
Mešani pevski zbor Anton Foerster – 40 let
Vtise s koncerta je najlepše strnil nekdanji pevec zbora Jure Dobravec:
»40 let za cerkveni zbor morda ni veliko. Mnogi, če ne večina po slovenskih župnijah, jih našteje precej več. A Anton Foerster je nekaj posebnega. Pravzaprav ne vemo, če je pridevnik ‘cerkven’ v formalnem smislu sploh pravilen, vsekakor pa se njihovo poslanstvo več kot spogleduje z Navodili o sakralni glasbi, Instructio de musica in sacra liturgia, ki v svojem 19. odstavku pišejo: “Zbore je treba imeti in zanje skrbeti zlasti pri stolnicah in drugih večjih cerkvah …”, v 20. odstavku pa: “Pevski zbori, ki so pri bazilikah, stolnicah, samostanih in drugih večjih cerkvah ter so si v teku stoletij zaslužili velike hvale s skrbnim varovanjem in gojitvijo neprecenljivega glasbenega zaklada, naj še naprej delujejo po svojih izročenih pravilih, ki jih prilagodi in potrdi ordinarij, do bo mogoče sveta opravila obhajati v slovesnejši obliki.” Foersterjev zbor svojo vlogo pri ljubljanski stolnici svetega Nikolaja gotovo izpolnjuje v največji možni meri že od svojih začetkov. Ne le to. Za mnoge organiste, ki so se še v železnih časih šolali na takrat edini Orglarski šoli, je predstavljal model, kakršnega so skušali ponavljati z mladinskimi zbori v mnogih župnijah. “Nekaj več” je bil skriti moto, po katerem imajo danes mnoge župnije širom po Sloveniji še pevske zbore, in to zadovoljivo kakovostne.
Praznovanje 40-letnice zbora Anton Foerster se je zgodilo v Zavodu sv. Stanislava, v hramu učenosti, kjer ima glasba pomembno mesto. Nekaterih reči pri zborovskem delu praznovanja ni mogoče spregledati. Posebej velja izpostaviti, da so Foersterjevo Misso solemnis postavili v popolno avtentično okolje zavodske cerkve in v središče krščanske občestvenosti, v dogodek svete maše. S tem so dali jasno sporočilo: skladatelji maše pišejo za maše, in ne za koncertne nastope – čeprav, ali pa prav zato, ker se tu zgodi koncert, torej sozvočje, harmonija. Kor očitno predstavlja Foersterjevim zboristkam in zboristom primarni glasbeni dom, kjer svoje znanje in talente najbolje unovčijo in prevedejo umetniške stvaritve tako, da jih poslušalci lahko podoživimo v njihovi polnosti. Tu je šlo za avtentičnost izvedbe, ki pomeni skritost izvajalcev, a jasno in popolno odkritost podajanja bistva, glasbe, ki izvorno podpira liturgijo.
Zboru je od nekdaj ležala slovenska romantika, nekakšno požlahtnjeno cecilijanstvo, ki ga je prav Anton Foerster iz svoje slovanske duše znal odlično pretopiti v zvok, ki ga ni težko navznoter osvojiti niti slovenskemu pevcu, še manj poslušalcu. In taka je bila izvedena Foersterjeva Slovesna maša v prepletu z drugimi skladbami, izvedenimi med liturgijo. In kasneje, čeprav so jih morda bolj oddaljena slogovna obdobja malenkost presegala, nas je presenetila čistost in estetska interpretacija novih akordov, torej lirike tistega, verjetno najžlahtnejšega obdobja slovenskega zborovske ustvarjalnosti dvajsetega stoletja, ki za izjemen poslušalski ali izvajalski užitek zahteva samo malček drznosti. Zmogel bi ga marsikateri slovenski cerkveni zbor, predvsem pa bi s podobnimi novimi zvoki v naslednjih štiridestih morali nujno oplemenititi sakralno glasbo. Le tako imamo morda še možnosti, da bo ob vse bolj prodirajočih tujih (predvsem) ritmih preživela v svojem avtentičnem okolju, nova, sveža, nakazana že pred sto leti, danes morda končno dozorela za ušesa prav vsakega duhovno odprtega poslušalca od podkorja do prezbiterija. Celoten koncert je bil prežet s presenetljivo glasbeno mladostjo, čemur so sami – tako se je zdelo – večkrat rekli, glasbena duša.
In naslednjih 40? Vsekakor. Le mladostna duša seveda ne bo zadostovala. Pevk in pevcev z višjo letnico rojstva je odločno premalo. Morda bi veljalo intenzivno nadaljevati razvoj nekdaj začetega programa mladinskega in otroškega zbora. Zakaj? Dragi Foersterjevci, ne morem govoriti v imenu, govorim pa iz nje: Slovenska katoliška Cerkev vas nujno potrebuje. Saj se bo morda ob stolni cerkvi rodila kakšna navdušena pevska skupina, a brez zdravega ravnotežja med tradicijo in inovativnostjo v narodovem cerkvenem jedru je občestvenost skoraj nemogoče graditi. In pevski zbor Anton Foerster ima odlično podlago, korenine, ki so jih nekdaj vsejali krščanski izobraženci in pevski zagnanci in so se v štirih desetletjih v zdaj mladostno Slovenijo smele podzavestno razrasti in vrasti v narodovo in cerkveno zborovsko krajino. Hvala.«
Dolgoletni zborovodja prof. Jože Trošt ob njegovi 70-letnici
O zboru
Začetki MePZ Anton Foerster Ljubljana segajo v leto 1974. Ustanovno jedro zbora so sestavljali pevci iz kroga dotedanjega zbora sv. Cecilije in nekaj članov župnijskega zbora sv. Petra v Ljubljani. Ker zbora brez zborovodje ni, so pevci za vodenje zaprosili duhovnika in skladatelja Jožeta Trošta. Zboru je ostal zvest vse do leta 2001. Leta 1976 se je zbor poimenoval po enem največjih ustvarjalcev in vzgojiteljev v cerkveni glasbi pri nas, voditelju cecilijanske prenove na Slovenskem, češkem skladatelju Antonu Foersterju, ki je večino časa deloval v Sloveniji in je bil polnih 41 let regens cori v ljubljanski stolnici. Izbire imena se spominja tudi dolgoletni predsednik zbora Matija Potočnik: »Začelo se je, nekaj let po ustanovitvi zbora, z željo nekaterih soustanoviteljev, da si poiščemo ime. Ena od prvih zamisli je bila, da bi zbor poimenovali po skladatelju Stanku Premrlu ali morda še kom drugem … Pa je bil Jože Trošt, ki nas je takrat že sprejel za ‘svoje’, kratek: “Kar Anton Foerster bo pravo ime!” In je obstalo.« Manjša pevska zasedba je kmalu prerasla v zbor, saj so se vanjo radi vključevali mladi verni študentje, ki so prihajali v Ljubljano iz drugih krajev Slovenije, veliko mladih pa se je zboru pridružilo tudi iz Orglarske šole. V vseh teh letih je v zboru prepevalo prek 200 pevcev. Želja zbora je bila ves čas biti zgleden cerkveni zbor, ki redno sodeluje pri liturgiji in raste v smereh in razsežnostih glasbenega poustvarjanja.
Nastopali so po domovini, v zamejstvu in izseljeništvu, peli so ob srečanjih s papežem Janezom Pavlom II. Počastili so jubileje domačih cerkvenih skladateljev Foersterja, Riharja, Premrla, Tomca, uspešno so nastopili na zborovskih tekmovanjih. Premierno so izvedli številna dela Jožeta Trošta in pod njegovim vodstvom izdali tudi več kaset in zgoščenk. Zbor je imel tudi to čast, da je ob razglasitvi slovenske samostojnosti kot prvi zapel slovensko himno v Državnem zboru Republike Slovenije.
Jeseni 2001 je vodenje zbora prevzela prof. Damijana Božič Močnik. Pod njenim vodstvom zbor uspešno koncertira in sodeluje pri večjih slovesnostih v ljubljanski stolnici in drugod. Programsko ostaja zvest zlasti poustvarjanju kakovostne cerkvene glasbe, sega pa tudi po drugi, zlasti domači zborovski literaturi. Za svoje delo je zbor prejel številna priznanja.
»Vedno pravim, da je to zbor z dušo. Res je nekaj posebnega! Zvok, barva zbora je taka samo pri “Foersterju”. To pravijo tudi naši poslušalci. Zbor je ‘medgeneracijski’, kar je poseben čar in hkrati velik napor za zborovodjo,« tako o zboru razmišlja zborovodkinja Damijana Božič Močnik.
Zborovodkinja Damijana Božič Močnik
Foto: Matjaž Maležič
Peti pri Foersterju
»Zelo rad se spominjam tistega obdobja zbora, ko smo še redno vsako nedeljo peli pri večerni maši v stolnici. Večkrat so nas pred vrati stolnice pričakali obiskovalci svete maše in izrazili priznanje naši izvedbi skladb. Petja pri večernih nedeljskih mašah pa je bil vesel tudi takratni stolni župnik gospod Smerkolj, za kar se nam je zahvalil tudi s tem, da nas je za praznik svete Cecilije vsako leto pogostil. Verjamem, da nas je to redno prepevanje med seboj še bolj povezalo in navdalo z občutkom zadovoljstva, da pojemo Bogu v čast in v veselje poslušalcev.« (France Saje, ustanovni član zbora)
»Začel sem kot tenor, nato pri Foersterju 30 let pel bariton in sedaj zadnjih deset let zopet tenor. Prepevali smo tako gregorijanski koral kot renesanso, baročne skladbe ali skladbe cecilijanskega obdobja, kot tudi zelo moderne skladbe našega dirigenta g. Trošta. S petjem smo spremljali tudi posvetitve kar nekaj ljubljanskih škofov, posamezni pevci pa so na hipodromu v Stožicah prepevali tudi papežu Janezu Pavlu II. Z zborom sem doživel veliko lepih, veselih in bogatih trenutkov. Z leti je postal del mojega življenja, tako kot moja družina, zato mu tudi ostajam zvest vse od njegove ustanovitve.« (Tone Kunstelj, ustanovni član zbora)
»Ko sem pred nekaj leti prišel v zbor, sem se kar malo bal, saj ima zbor velik sloves. Ko sem prišel med to pisano družbo pevcev, sem si oddahnil, saj so me kaj kmalu sprejeli medse. Skozi vsa ta leta sem se naučil ogromno, tudi tega, da petje ni le zabava in da je potrebno veliko potrpljenja, truda in seveda volje. Te tegobe sem zlahka premagal s pomočjo odkritosrčnih pevcev, ki so mi priskočili na pomoč in zaradi katerih še vedno vztrajam. To podporo pa vidim kot velik potencial za naprej, saj če bo podpora, potem ne bo popuščanja pri disciplini in tako se bo kvaliteta našega petja le še dvigala.« (Jaka Polak)
»K odločitvi, da postanem članica tega zbora, me je sprva vodila predvsem misel, da bi črpala znanje za naprej v svojem poklicu tako na pedagoškem področju kot tudi pri izbiri literature, vokalni tehniki in sploh samem delovanju zbora. To mi je bilo tudi dano. Poleg tega pa so se tu rodila nova poznanstva, prijateljstva. Res se dobro počutim med sopevci, vesela sem, da so me tako lepo sprejeli in vzeli za svojo. Rada prihajam na vaje, včasih pomagam pri korepeticijah in veselim se nastopov, koncertov in drugih slovesnosti, kjer zapojemo, sploh tistih izven Ljubljane, ko smo več časa skupaj in se družimo. In mislim, da je prav to tisto, kar nas vse drži skupaj in se potem tudi kaže v rezultatih na raznih revijah in tekmovanjih.« (Meta Praček, najmlajša članica zbora)
Na gostovanju v Makedoniji
O zboru so povedali
Svoje spomine na leta prepevanja v zboru je strnil tudi ustanovni član zbora in njegov drugi predsednik Lojze Peterle:
»Prav to je bilo izhodišče ustanoviteljev, ko smo pred štiridesetimi leti zapeli v prvi sestavi pod imenom Antona Foersterja in pod umetniškim vodstvom prof. Jožeta Trošta. Šlo nam je zares, za kakovost, ko smo posegli po Gallusu, Palestrini, Čajkovskem, Mozartu, Sattnerju, Troštu in drugih naših in tujih skladateljih.
Tista leta sem doživel kot ustvarjalno zagnana, včasih tudi eksperimentalna – zakaj pa ne, družabno prešerna, koncertno ambiciozna. Z veseljem smo prepevali pri večerni maši v stolnici – to smo doživljali kot osrednji del našega poslanstva – in s ponosom smo ponesli našo pesem po Sloveniji in po svetu. Nepozabne so pevske izkušnje iz bazilike sv. Petra v Rimu, nastop v Nuoru na Sardiniji, pevsko druženje v Lochesu, petje v Dortmundu in pri Slovencih v Ingolstadtu, prepevanje na Koroškem poletju ob Osojskem jezeru ali v Gorjanah, kjer je nekoč oznanjal Matija Majer Ziljski, pisec državotvornega dela slovenskega narodnega programa leta 1848.
Prav nanj sem se spomnil ob najkrajšem, zame pa kar najpomembnejšem in nepozabnem izvenliturgičnem nastopu zbora, ko je v svobodno izvoljenem slovenskem parlamentu zapel Prešernovo Zdravljico ob proglasitvi samostojne slovenske države. Dr. France Bučar, predsednik takratne skupščine, pa tudi nihče drug, mi ni očital duhovne korupcije, ker je zapel prav naš zbor.«
Frančiškan, p. Vid Lisjak, ki je občasno sodeloval z borom se spominja: »MePZ Anton Foerster Ljubljana sem od njegovih začetkov občudoval že kot študent teologije. Rad sem ga poslušal v ljubljanski stolnici ali na gostovanjih, se zanimal za njegov repertoar in bil vesel tudi sodelovanja z njim.
Ob 20-letnici zbora mi je prof. Jože Trošt zaupal solistične poročne speve v hebrejščini, ki sem jih na koncertu odpel s stranskega kora v stolnici. Občutek je bil veličasten – peti s take višine v akustično globino stolnice!«
V zadnjem obdobju pa se je pletlo tudi posebno prijateljstvo med zborom in duhovnikom Rudolfom Tršinarjem, ki je z zborom obiskal Međugorje in jih spremljal na gostovanju po Makedoniji. »MePZ je ogenj, ki greje. Sestavljajo ga pevci, ki imajo več ali manj glasbene izobrazbe. So sposobni dobrega in natančnega petja. Vedo, kaj je forte in predvsem kaj je piano. Imajo veliko srce. So odgovorni do poslušalcev. Obvladajo basovske nižine, ki so podlaga za dobro petje. Ni improviziranja, vse je naštudirano in tisočkrat ponovljeno. Gibalo in pravi biser zbora je pevovodja in dirigentka Damijana Božič Močnik. V njen je vse, kar premorejo v znameniti glasbeni rodovini v Cerkljah. Temu je dodan ognjevit primorski temperament. Ona daje zboru pečat in okus. Bilo bi hudo narobe s pevcem, če bi se pri njenem vodenju in dirigiranju zbora dolgočasil.
MePZ je ogenj, ki sveti. Pevci prihajajo iz različnih koncev. Koliko je potrebnega odrekanja in navdušenosti. Brez požrtvovalnosti ni zbora in uspehov. Za vsakim glasom je zrela osebnost. Mislim, da vsak glas, prihaja iz človeka z urejenim življenjem. Človek in zbor s takimi glasovi sveti v temi. Najlepša oblika in posebnost zbora so medsebojni odnosi; med pevkami in pevci. Druži jih čudovito spoštovanje in obzir. Prijazni pogledi in iskrene besede do vsakogar in brez razlike. Zlasti do starejših. To sem občudoval pri naših križanjih, potovanjih in srečanjih. Morda sem zboru nekaj malega dan, oni so meni dali mnogo več. Hvala!«
Naslednjih 40 let …
Ob štiridesetih letih predanega glasbenega poustvarjanja, po številnih enkratnih pevskih doživetjih, ob jubileju, ki je dal pevkam in pevcem novega elana, ne moremo spregledati dejstva, da zboru primanjkuje mladih pevcev. Zato je še kako na mestu vprašanje kako naprej? Bogastvo znanja in talentov, ki so se obrusili v preteklosti bi bilo škoda zavreči. Kljub dokaj izpolnjenem poslanstvu, ko je bil MePZ Anton Foerster eden vodilnih cerkvenih pevskih zborov na Slovenskem, smo prepričani, da je kot tak potreben tudi v prihodnje. Največji izziv pevk in pevcev pa bo, kako svoje vrste kakovostno pomladiti, da bo Foersterjevih tudi naslednjih štirideset let.
Oratorij Blaženi Anton Martin Slomšek, Slovenska Filharmonija 2012
Foto: Matic Maležič
