Osemdeseta leta 19. stoletja so slovenskemu narodnemu gibanju prinesla nov zagon. K temu je veliko pripomoglo kar mesto Ljubljana, kjer so Slovenci leta 1882 dobili večino v občinskem odboru. To se je zgodilo prvič v zgodovini prestolnice dežele Kranjske.
Istega leta so potem – meseca novembra – v Kamniku ustanovili samostojno slovensko pevsko društvo, ki so ga poimenovali Lira. Njegovi člani so prej sodelovali že v okviru pevskega zbora tamkajšnje Narodne čitalnice. Dve leti za Liro pa je samostojno slovensko pevsko društvo končno dobila tudi Ljubljana. Imenovalo se je 1. slovensko delavsko pevsko društvo Slavec. Tudi njegovi člani so se prej kalili v drugih organizacijah, namreč v ljubljanski Narodni čitalnici, ki je bila bolj meščansko naravnana, in v Delavskem izobraževalnem društvu, ki pa je preveč vleklo na nemško stran.
Naraščajoči pritisk nemštva, ki je sililo s severa proti Jadranskemu morju, je nato še v letu Slavčeve ustanovitve prispeval k novi slovenski narodni obrambi. Položaj je bil namreč še posebno žgoč na šolskem področju, saj so bili mnogi slovenski kraji ob narodnostih mejah priče ustanovitve nemških ljudskih šol, za kar se je posebno zavzemalo društvo Deutscher Schulverein. Slovenski rodoljubi so na to odgovorili z ustanovitvijo šolske »Družbe sv. Cirila in Metoda«. Pobudo zanjo je konec leta 1884 dal članek v Slovenskem narodu. Slovencem je svetoval, naj si ustanovijo društvo, ki bo gradilo in vzdrževalo šole na narodnostno ogroženih ozemljih, zlasti na Koroškem, Štajerskem in v Primorju.
Že v kratkem času se je zbrala peščica domoljubov, med njimi tudi litijski 59-letni cesarsko-kraljevi notar Luka Svetec. Ta je bil tedaj za slovenstvo dokaj pomemben mož. Po smrti doktorja Janeza Bleiweisa (1809–1881), ki so ga rojaki imenovali »oče naroda«, so namreč prav njega proglasili za pokojnikovega naslednika. Svetec se je do tedaj izkazal že kot narodni poslanec in član temeljnih slovenskih organizacij. Zato ni čudno, da so ga ostali člani pripravljalnega odbora za novo društvo imenovali za svojega predsednika. Svetec si ni dal ‘dvakrat reči’ in je dokaj hitro sestavil društvena pravila, potem pa je »osnovalni odbor« na vlado naslovil prošnjo za njihovo odobritev. Ta načrtu ni nasprotovala, tako da je bilo dovoljenje za novo Družbo sv. Cirila in Metoda izdano že 9. aprila 1885.
Šolska Ciril-Metodova družba si je potem v mnogih krajih na Slovenskem omislila podružnice, ki so zbirale denar za potrebe narodnostno ogroženih slovenskih šolarjev. Že leta 1885 je tako podružnico dobila tudi Litija, prijazen trg ob Južni železnici, bivališče prizadevnega rodoljuba Luke Svetca.
Litijski pevci se izkažejo
Ciril-Metodove podružnice so denar pridobivale od svojih članov ali od daril osveščenih rodoljubov, največ pa z organizacijo raznih prireditev. Za sestavo njihovega programa pa so potrebovali glasbene skupine, ki naj bi popestrile spored. Podružnice so si tako ponekod omislile lastne pevske odseke, pozneje pa celo tamburaške sestave. Še raje pa so si seveda pomagale z naprošenimi glasbeniki iz bližnje ali daljne okolice. Običajna prireditev je bila tako sestavljena iz pevskih ali instrumentalnih točk, kulturnemu delu pa je potem sledilo še preprosto druženje z zabavo in plesom.
Litija je podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda dobila že takoj ob začetku, aprila 1885. Njen ustanovitelj je bil kar notar Luka Svetec sam. Ljubljanski dnevnik Slovenec jo ponosno navaja med novimi društvi meseca aprila 1885. Zelo hitro pa je Litijane zajela tudi dobrodelnost v prid slovenskim šolarjem. Že za prvo nedeljo v maju sta oba ljubljanska dnevnika, Slovenec in Slovenski narod, napovedala koncert v Litiji. Svetec je namreč imel srečo, da je tedaj tamkaj kot vodja dvorazrednice deloval nadučitelj Josip Cepuder. Bil je rojen v Dobu leta 1854. Maturo je opravil pri enaindvajsetih in bil potem čez štiri leta tudi »definitivno nameščen«. Cepuder je zbral okrog sebe pisano druščino litijskih pevcev, ki so v nedeljo 3. maja 1885 v Oblakovi gostilni izvedli imenitno, kot navajata dnevnika, »pevsko večerno zabavo«.
Po uvodni himni Naprej zastava Slave v izvedbi moškega pevskega zbora je zbrane najprej pozdravil nadučitelj Cepuder, nato pa so sledile točke moškega in mešanega zbora, kvarteta, solista s spremljavo klavirja in igra Damoklejev meč. Obisk je bil razveseljiv, saj so pevci že vnaprej oznanili: »Ker se priredi ta veselica v blag namen, prosi obilne udeležbe.«
Poročevalec v Slovenskem narodu sredi meseca maja o tem oznanja: »Najprej je pel moški zbor jako precizno. Na to pozdravi gospod poverjenik šolskega društva odlične goste, kojih je bila prepolna vsa velika dvorana gospoda Oblaka, ter tudi omenja, da se bode dohodek uporabil v izdajo knjig šolo ostavši mladini.« Nato pa zapisovalec še nadaljuje: »Vse druge točke te veselice zvršile so se tako povoljno, da je bilo od mnogih stranij čuti, zakaj se večkrat ne napravi kaj jednacega v Litiji, kjer vendar ne manjka spretnih močij. Slava vsem vrlim sotrudnikom! Posebno uneto je naše prebivalstvo za petje; pa kakor čujemo, ustreglo se bode kmalu tudi tej želji, ker se ravnokar snujejo priprave za ustanovitev pevskega društva.«
Novo slovensko pevsko društvo
Lep uspeh majske veselice je torej, kot kaže, tako opogumil pevske Litijane, da so nemudoma sestavili pravila za samostojno pevsko društvo. V uvodu so zapisali: »Namen Litijskega pevskega društva je gojiti krasno petje. Sredstva, po katerih društvo spolnjuje svoj namen, so pevski večeri, mesečni shodi in veselice.« Litijani kakega posebnega imena za svoj novi pevski zbor takrat še niso izbrali. Zapisana pravila so potem poslali deželni vladi v Ljubljano. Ta s postopkom ni zavlačevala in 14. junija 1885 so bila že potrjena. Tako je zaživelo »Litijsko pevsko društvo«. Ena zgodnejših fotografij, menda iz leta 1886, kaže skupino enajstih pevcev skupaj z nadučiteljem in pevovodjem, Josipom Cepudrom.
Litijski pevci so sodelovali na domačih prireditvah, leta 1889 pa so se udeležili tudi velikega slavja v Ljubljani, kjer so pred licejem (zdaj ga ni več in je tam živilski Pogačarjev trg) odkrili spomenik Valentinu Vodniku. Sodelovali so v velikem skupinskem slovenskem zboru, ki je izvedel Ipavčevo kantato Vodniku.
Litijska Lipa kmalu po ustanovitvi leta 1886: stojijo (od leve): Hinko Badjura, Anton Štefančič, Feliks Koklič, Franc Hribar, Gustav Černe; sedijo (od leve): Avguštin Černe, Martin Jeretin, Josip Cepuder (zborovodja), Perušek, Alojzij Simončič; sedita na tleh: Gašper Gela (levo), Pavel Černe (desno)
Foto: arhiv NUK
Nova metla …
Nadobudni nadučitelj Cepuder pa ni dolgo časa vodil Litijskega pevskega društva. Kmalu je napredoval in 15. februarja 1890 že zasedel novo delovno mesto na II. mestni deški šoli, ki je domovala na Zoisovi cesti v Ljubljani. Njegov litijski naslednik ni bil tako podjeten v glasbenem smislu, zato je mesto pevovodje zasedel tamkajšnji občinski tajnik in cerkveni organist Peter Jereb. On pa je bil ravno pravi človek za to nalogo.
Jereb je bil tedaj šele malo časa v Litiji. Rojen je bil v Cerknem leta 1868. Tamkaj je obiskoval tudi ljudsko šolo. Ker sta mu umrla starša, ga je k sebi vzel stric, ki je bil župnik v Tunjicah pri Kamniku. Ta je opazil njegovo zanimanje za glasbo, zato ga je šestnajstletnega poslal v ljubljansko orglarsko šolo. Peter jo je obiskoval tri leta in jo zaključil kot odličnjak. Odslužil je tudi vojaščino in potem prevzel mesto organista in občinskega tajnika v Litiji. Vojaško sodelovanje pri godbenikih v Pulju ga je izobrazilo tudi v orkestralni smeri in v Litiji je najprej ustanovil godbeno zasedbo. Jereb je vestno nadaljeval Cepudrovo delo, tako da je litijski okrajni glavar, sicer pa znani skladatelj, Viktor Parma eno od svojih zborovskih del posvetil prav njegovemu zboru. Obenem pa je bil skladatelj tudi sam.
Peter Jereb je tako od konca osemdesetih let 19. stoletja pa vse do smrti leta 1951 bistveno zaznamoval glasbeno življenje v Litiji. Največ se je posvečal cerkvenemu pevskemu zboru in Litijskemu pevskemu društvu, ki je v novem, 20. stoletju dobilo ime Lipa. Poleg orglanja, pevovodstva in kapelništva je blestel tudi kot cerkveni in posvetni skladatelj, katerega dela so zbori radi izvajali in so na njihovih sporedih še dandanes.
Prvi Lipin žig
Foto: arhiv NUK
Menjave
Litijska Lipa je vestno izpolnjevala tisto točko svojih pravil, ki je domačemu občinstvu omogočala nepozabne pevske koncerte in večere. Število pevcev in kakovost sta bila ves čas odvisna od raznovrstnih dejavnikov. Včasih je bil zbor dokaj številčen, zgodilo pa se je tudi, da je premogel komaj deset članov. A Litijani in Litijanke so vztrajali in vztrajajo še dandanes.
Leta 1925 je društvo Lipa razvilo svoj prapor. Takrat je štelo že štirideset let. Malo pred 45-letnim jubilejem je po skoraj štirih desetletjih pevovodstvo odložil Peter Jereb, nadomestil pa ga je učitelj Milan Pertot. Ta je vztrajal do leta 1932, a se je pustil pregovoriti še za nadaljevanje dela. Kmalu ga je nadomestil ravnatelj Vlado Rojc, vendar je društvo zlati jubilej praznovalo z dveletno zamudo. Pertot je v društvu ustanovil tudi 14-članski orkester. Novembra 1937 so ustanovili še glasbeno šolo.
Tako so plodno zaključili nemirna trideseta leta 20. stoletja. A pred vrati je bil nov svetovni spopad. Pevski zbor je zadnjič pred 2. svetovno vojno nastopil 2. aprila 1941, torej le štiri dni pred okupacijo.
Lipa ob petdesetletnici leta 1935
Foto: arhiv NUK
V socializmu
V času vojne društvo Lipa ni delovalo, po njej pa so prizadevni člani in članice nadaljevali z vajami. Zopet se je menjavalo tudi vodstvo. Zapoznelo 60-letnico ustanovitve so posvetili svojemu nekdanjemu pevovodji Jerebu, ki je bil leta 1949 tudi odlikovan za svoje zasluge. Dve leti zatem je kot 84-letni starček zapustil ta svet. Pevci so mu potem dve leti zapored pripravili spominska koncerta, sestavljena iz njegovih skladb.
Obenem je leta 1955 društvo Lipa uradno prenehalo obstajati, saj so ga po vzoru drugih krajev priključili tedanjemu Delavsko-prosvetnemu društvu Svoboda v Litiji. Odtlej je obstajal le kot ena od njegovih sekcij. S tem pa je zbor začel hirati. Od nekdanjih cvetočih moških, mešanih in ženskih zasedb se je do leta 1960 ohranila le moška, ki je poslej nastopala pod imenom Moški pevski zbor Lipa iz Litije.
Zadnjih petdeset let
Osemdesetega jubileja moški pevci leta 1965 zaradi težav niso počastili. Odrezali so se šele dve leti pozneje. V zboru so se zopet menjavali pevci in zborovodje. Tako so se prikopali tudi do stoletnega jubileja meseca maja 1985.
Lipa ob stoletnici leta 1985
Foto: arhiv NUK
Vztrajali so tudi še naprej. Vse do leta 2008, ko je bilo opazno že močno usihanje članstva. K sreči je ravno tedaj zbor ojačila skupina mladih fantov in delo se je srečno nadaljevalo. Že konec omenjenega leta so se starejši pevci odločili za odhod in predajo litijskega petja mladi generaciji.
Mladi »Lipaši«, kot jih popularno imenujejo v Litiji, so leta 2010 častno izvedli 125-letni zborov jubilej. In ker brez lepšega spola tudi prepevanje ni tako prijetno, dandanes ob 130-letnici litijske Lipe v njenem okviru deluje še samostojna ženska vokalna skupina, ki nastopa pod istim imenom.
Prizadevanja starega rodoljuba Luke Svetca, njegovega mladostnega sodelavca, nadučitelja Cepudra, in vseh, ki so v stoletju in treh desetletjih sodelovali v tem, zdaj po starosti drugem najstarejšem slovenskem pevskem zboru (za kamniškimi »Liraši«, seveda), bodo torej še nadalje rojevala nove sadove v prid slovenske zborovske kulture.
Lipa leta 2008 ob menjavi generacij
Foto: arhiv PD Lipa Litija
