Od 25. do 29. avgusta je na skrajnem jugu Makedonije potekal 9. Ohridski zborovski festival. Prireditve, ki obsega tekmovalni del in neobvezne revijske nastope zborov, se je letos udeležilo 22 vokalnih sestavov, ki so v makedonski »biser« ob jezeru pripotovali iz enajstih držav.
»Res je, letos smo imeli nekoliko manjše število udeležencev, razloge za to iščemo v političnih zapletih, neprijetnostih v Turčiji, begunski krizi in podobno; pred tremi leti smo recimo gostili kar 49 zborov …, pa vendar – tudi 22 je lepo število, ki je vsekakor zagotovilo uspešnost prireditve,« pove predsednik festivala, Aleksandar Dimoski.
Večina nastopajočih je v Ohrid pripotovala iz balkanskih držav oz. republik nekdanje Jugoslavije, kot vsako leto pa so gostili tudi predstavnike Turčije, Bolgarije, Poljske in Nizozemske. »Festival vsa leta promoviramo, kjerkoli je mogoče, na to, kdo se bo prijavil in iz katerih držav bodo prišli zbori, nimamo vpliva. Lani, recimo, je bilo pri nas veliko poljskih in srbskih zborov, letos jih je bilo iz teh držav bistveno manj. Vsako leto gostimo tudi zbore iz Slovenije, vselej jih zelo radi sprejmemo, saj so praviloma zelo kakovostni. Vsi vemo, da je Slovenija zborovska velesila, v kateri je največ zborov na prebivalca države, verjetno je nekako naravno, da prihajajo tudi k nam,« še dodaja Dimoski. Letos sta se ohridskega festivala udeležila Komorni zbor Orfej iz Ljutomera z zborovodkinjo Romano Rek in Komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora, ki ga vodi Aleš Marčič.
Po štirih tekmovalnih nastopih se je iz množice dvaindvajsetih zborov izluščila finalna peterica: poljski Vocal Ensemble Rondo, ki ga sestavljajo dijaki in študentje iz Vroclava, vodi pa dirigentka Małgorzata Podzielny, ženski vokalni oktet Res Miranda iz Novega Sada (ki je nastopil v sedemčlanski zasedbi), to je skupina visoko glasbeno izobraženih deklet, ki jih vodi skladatelj in dirigent Vuk Milanović, tretji finalist je bil mešani Zbor Srbskega pevskega združenja Vila iz Prijedora iz BiH – Republike Srbske, z dirigentom Aljošo Novakovićem, ki je na tem tekmovanju že zmagal in pozneje sodeloval tudi kot žirant, med finaliste pa sta se uvrstila tudi oba naša predstavnika, ki ju slovenska zborovska javnost že dobro pozna. Komorni zbor Orfej deluje že skoraj tri desetletja, pod vodstvom Romane Rek je dosegel že vrsto odličnih rezultatov doma in na tujem, na zadnji Naši pesmi se je pod vodstvom Andraža Hauptmana uvrstil med najboljše. Komorni zbor Hugo Wolf obstaja šele šest let, v tem času je pod Marčičevim vodstvom uspešno nastopil v Italiji in na Irskem, spomladi letos pa mu je mariborsko zlato ušlo le za las.
Strokovno žirijo, ki je odbrala omenjeno peterico, so letos sestavljali trije žiranti. »Običajno imamo v žiriji pet, celo šest žirantov,« pojasnjuje Aleksandar Dimoski, »to so največkrat dirigenti, ki so na prejšnjih tekmovanjih dosegli najvišje rezultate. Letos smo k sodelovanju povabili Ilijo Rajkovića, dirigenta, skladatelja in aranžerja iz Požarevca, ki je bil večkratni finalist našega tekmovanja, znan pa je tudi po eni najboljših zborovskih priredb pesmi Makedonsko devojče, ki jo vsi zbori zelo radi izvajajo. Drugi je bil Gabor Kovacs madžarski skladatelj in dirigent, profesor na univerzi v Szegedu, dirigent najeminentnejših madžarskih zborov, lanski finalist našega tekmovanja, tretji pa Zapro Zaprov, najuglednejši makedonski zborovodja, ki je naš stalni žirant. Letos smo v žiriji pričakovali še poljskega dirigenta Mariana Szczepanskega, lanskega finalista, ki pa je bil zaradi bolezni odsoten,« tako Aleksandar Dimoski, ki je prepričan, da številčno skrčena žirija nikakor ni bila okrnjena tudi kakovostno.
Žirija tekmovanja (od leve proti desni): Ilija Rajković, Gabor Kovacs, Zapro Zaprov
Finale da ali ne?
Omenjeni trije strokovnjaki so po štirih tekmovalnih koncertih razdelili točke tako, da je kakovostno najskromnejši med zbori prejel 75 točk, Vocal Ensemble Rondo iz Vroclava pa 96,67, kar je Poljake postavilo na prvo mesto. Srbska dekleta so zaostala za točko, bosanska Vila še nekoliko več, sledila sta Orfej in Wolf, prvi s 94,67 točke, drugi s 93, med prvonagrajence sta se uvrstila še deški zbor iz poljskega Tarnova in otroški zbor iz Pernika v Bolgariji, ki pa nista prišla v izbor za finalni nastop.
Zborovodje so bili pred finalom povabljeni na strokovni posvet z žirijo. Tam so izvedeli, kako so njihove nastope slišali žiranti, kaj je po njihovi oceni dobro, kaj slabo, slišali so tudi, da šteje v velikem finalu ob natančnem in doživetem podajanju predvsem izbor programa, ki da mora biti raznolik.
Finalni koncert je bil res odličen. Vsi zbori so pokazali izvrstno raven petja, lahko rečem, da je bil ta nastop res pravi užitek. Zbori so nastopili po izžrebanem vrstnem redu, ki sta ga sklenila naša dva zbora. Zadnja je v izvedbi ljutomerskega Orfeja izzvenela Bustova kompozicija Sagastipean, ki vključuje tudi grleno petje, izteče pa se tako, da se zbor z odra ‘razlije’ po dvorani in sklene skladbo v čarobnem pianissimu.
Veliko nagrado tekmovanja sta dobila Zbor Srbskega pevskega združenja Vila iz BiH ter dirigent Aljoša Novakovič. Nekaj besed Zapra Zaprova, makedonskega zborovodje, stalnega žiranta tekmovanja:
Tu pa se mi zastavlja nevljudno vprašanje, zakaj je pravzaprav sploh potreben finale, navsezadnje: točke žirija razdeli in objavi, jasno je, kdo je najboljši in kdo najslabši, čemu torej finalni nastop? Glede na to, da je tekmovanje v prejšnjih edicijah obsegalo več različnih kategorij, sklepam, da so se na prejšnjih edicijah festivala med seboj pomerili zmagovalci le-teh; kategorije so izginile, velika nagrada pa je ostala, da pa bi ta imela nekakšen smisel, mora biti zmaga pač presenečenje … Lansko leto je veliko nagrado prejel petouvrščeni zbor, letos tretjeuvrščeni. Res je, žirija je opozorila na pomen raznolikosti programa, vendar: ali ni raznolikost skladb pomembna že tako ali tako, ne le v finalu? Pa še to: kako naj govorimo o raznolikosti programa, če je omejitev finalnega nastopa sedem minut, veliko dobrih skladb je celo daljših od sedmih minut.
Kakorkoli že, slovenska zbora sta bila z rezultati zadovoljna, kako tudi ne, oba sta v primerjavi z Našo pesmijo napredovala, oba sta bila – po točkah takoj za Grudnovimi Šmiklami, ki so leta 2009 osvojile veliko nagrado ohridskega festivala, nobenemu od ostalih enajstih slovenskih udeležencev tega tekmovanja se namreč ni uspelo uvrstiti tako visoko.
Tekmovalni program Komornega zbora Orfej iz Ljutomera: Claudio Monteverdi: Zefiro torna; Andrej Makor: O lux beata Trinitas; Uroš Krek: Vester, Camenae; Dragan Šuplevski: Rum, dum, dum; finalni nastop: Mojca Prus: Šurka je Tisa; Javier Busto: Sagastipean
Tekmovalni program Komornega zbora Hugo Wolf iz Maribora: Jacobus Gallus: Anseris est giga; Hugo Wolf: Resignation; Trond Kverno: Ave Maris Stella; Tadeja Vulc: Pa ne pojdem prek poljan; Dragan Šuplevski: Do tri momi; finalni nastop: Tadeja Vulc: Pa ne pojdem prek poljan; Jacobus Gallus: Anseris est giga; Tadeja Vulc: Jaz bi rad cigajnar bil
Zakaj je ohridsko tekmovanje zanimivo, v čem se razlikuje od ostalih mednarodnih tekmovanj
Bolgarski otroški zbor
»Ko smo pred devetimi leti snovali festival, smo imeli v mislih poletni festival,« pojasnjuje predsednik Aleksandar Dimoski, »nismo želeli, da bi bil za zbore preveč zahteven, obremenjujoč, vemo namreč, da se zbori v tem času vračajo s poletnih počitnic in morda še niso optimalno pripravljeni. Bali smo se, da bi bila sicer udeležba skromna. Zato smo izbiro programa povsem prepustili zborom oziroma zborovodjem. Izkazalo se je, da so zbori tekmovanje vzeli resno, tako je nastal resen festival. Program sicer izbirajo sami, vendar pa moram poudarili, da zborovodje prav dobro vedo, kaj je dober tekmovalni program in kaj je dober nastop. Večinoma prihajajo dobri zbori, ki so odlično pripravljeni, svoje znanje želijo pokazati in ga ovrednotiti. Vse to nam nalaga veliko odgovornost, da festival dobro organiziramo in izberemo strokovno žirijo. V minulih letih smo v žiriji gostili tudi nekatere odlične slovenske dirigente, Sebastjana Vrhovnika, Stojana Kureta in Martino Batič, vsi so izjemno strokovni, konstruktivni, profesionalci, pravi eksperti.«
Pevec deškega zbora iz Tarnave
Na tekmovanju so letos prav vsi zbori izvedli tudi po eno skladbo iz makedonske zborovske zakladnice, čeravno je v pravilih tekmovanja to, kot zatrjuje g. Dimoski, samo priporočeno. »Seveda želimo promovirati našo ustvarjalnost, veliko je imamo, naša zborovska tvornost je obsežna. To so večinoma obdelave ljudskih pesmi, ki so zelo zanimive. Tako izvajalci kot tudi občinstvo jih zelo lepo sprejemajo. Zbori še vedno veliko posegajo v opus Dragana Šuplevskega. Je začetnik razvoja zborovske glasbe pri nas, veliko let je bil zborovodja in profesor na Fakulteti za glasbeno umetnost v Skopju, vodil je katedro za zborovsko petje, vsi poznejši skladatelji so na neki način njegovi učenci. Napisal je veliko del, vsa so blizu makedonskemu narodu, ker temeljijo na folklori. Ni sodoben, ni pretežak … Izpolnjuje vse pogoje, da živi, da ga pevci radi pojejo in občinstvo rado posluša.«
Organizator tekmovanja poskrbi, da so vsi tekmovalni koncerti posneti. Vsak zbor tako dobi avdioposnetek svojega nastopa, s katerim prosto razpolaga, predvsem pa mu ta lahko služi kot dobra informacija. Fundacija Tomislav Zografski pa tekmovanje za svoje potrebe posname tudi na video, gre namreč za institucijo, ki promovira dela pokojnega makedonskega ustvarjalca Tomislava Zografskega. Opus tega skladatelja obsega poleg instrumentalnih tudi zborovske skladbe, ki jih še zlasti sposobnejši zbori radi uvrščajo v svoje programe.
Makedonska folklorna skupina
Med posebno ponudbo festivala je tudi tipična makedonska večerja, na katero se lahko prijavi vsak zbor, in sicer v objemu izvirov reke Biljane. Prijetna restavracija ponudi tipične makedonske namaze z ovčjim sirom, ajvarjem in česnom za predjed in različnim mesom za glavno jed, ob tem pa še pravo makedonsko glasbo s folklorno skupino, ki povabi v kolo tudi goste, ti se pa potem razživijo (razživimo) do te mere, da zmanjka prostora na plesišču in se kolo razlije tudi med mize in še kam.
Sv. Naum, samostan iz 9. stoletja
In nenazadnje, Ohrid je vredno obiskati tudi zaradi njegovih lepot: najprej seveda zaradi Samostana sv. Nauma in njegove okolice; poleg samostanske zgradbe iz 9. stoletja in vodnih pretokov med Prespanskim in Ohridskim jezerom je tu še obilje kulinaričnih specialitet, ki se kar same ponujajo v okolju pod Galičico. Sem vas, če boste želeli, popelje organizator z barko, lahko pa se boste odločili za avtobusni prevoz, najbolje z najetim ohridskim avtobusom, saj se domači šoferji na ozki ovinkasti cesti, ki pelje od Ohrida do 30 km oddaljenega Samostana sv. Nauma, veliko bolje znajdejo od slovenskih. V starem mestu so za ljubitelje zgodovine in umetnosti na voljo spomeniki, kot so Katedrala sv. Sofije iz 11. stoletja, Sv. Bogorodica Periblepta z bogatimi freskami iz 13. stoletja, Plaošnik s staro baziliko in njenimi mozaiki, pa Samuelova trdnjava z obzidjem, amfiteater iz predromanske dobe, mala tiskarna, kjer ročno izdelujejo papir in tiskajo motive na stroju iz Gutenbergovega obdobja …
Katedrala sv. Sofije
Strumička Mastika
Tu je ogromna tržnica, kjer boste našli poleg sadja in zelenjave – med katero so tudi bamija (ali okra), makedonski riž, pražena čičerika ter najrazličnejše vrste paprike in čilija – tudi obleko, obutev, dele za svoje staro kolo in čopiče za britje, pa tudi obvezne baklave in pečene mandlje. Tu je tudi izredno obiskana Čaršija z butiki po evropski modi, prav v času poletnih razprodaj in z dvema prodajalnama pravih ohridskih biserov, ki jih znata na pravi način baje narediti samo dve ohridski družini. Da ne pozabim: za obvezne spominke pa, seveda, prava Strumička Mastika!
Sv. Bogorodica Periblepta (nekdaj Cerkev sv. Klimenta)
Tisočletna platana
Razgled na zaliv
