Tretja nagrada na 1. Državnem tekmovanju Mateja Hubada za slovenske zborovodje je le eden od letošnjih dosežkov Monike Fele, izjemno nadarjene mlade zborovodkinje iz Šmartnega pri Litiji. Vsi, razen tega, so kar najtesneje povezani z edinim zborom, ki ga vodi, Ženskim komornim zborom ČarniCe iz Ljubljane, katerega vodenje je sprejela pred dvema letoma. Poleg tega zbora sodijo v njen življenjepis tudi Zbor Slovenske filharmonije, v katerem poje (velikokrat tudi kot solistka), zbori, ki jih redno ali občasno korepetira, zbori, ki jim bolj občasno kot redno ‘pomaga’, ter študij solopetja na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer obiskuje tretji letnik.
Monika Fele je zadržana oseba, ki ne mara intervjujev, ki si želi, da »jo sodimo po njenih nastopih« oz. da »o njej govori njena glasba«. Tokrat je naredila izjemo, morda ne edino.
Naporno, a izjemno uspešno leto je za vami, Monika. Drznem si reči, da ste ena najuspešnejših slovenskih zborovodkinj letošnjega leta. Najprej Naša pesem v Mariboru, prvo mesto med ženskimi zbori in tretje v skupni razvrstitvi, sledil je Arezzo, mednarodno tekmovanje, od koder ste prinesli dve prvi in dve drugi nagradi, v začetku novembra ste se prebili v finale 1. Državnega tekmovanja Mateja Hubada v Ljubljani in zasedli tretje mesto, že teden dni zatem pa nastopili na regijskem tematskem koncertu Sozvočenja, kjer je bil nastop Čarnic v osrednjeslovenski regiji opažen kot najzanimivejši, najboljši, morda najtehtnejši, tako se boste lahko 10. decembra predstavile še enkrat, in sicer na sklepnem koncertu izbranih zasedb v Slovenski filharmoniji.
Vsak koncert, vsako tekmovanje je zgodba zase, v vsaki sem se počutila izpolnjeno, prelepo, nobene ne bi želela izpustiti, če pa zdaj pogledam nazaj …, res je bilo vsega preveč na kupu, to se je zdaj, proti koncu, že poznalo.
Očitno ni bilo tako zelo preveč vsega – kot vem, boste s Čarnicami že aprila prihodnje leto ponovno nastopili na uglednem Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru.
(smeh) Dobri dve leti delam s Čarnicami, v tem času sem vzgojila ekipo, ki razume in čuti enako kot jaz. V glasbi uživamo, želimo jo deliti, kjer je le mogoče. V Mariboru imamo na razpolago velik oder, čudovito dvorano, tekmovanje je organizirano tako, da si tam in imaš veliko dobrih možnosti za ustvarjanje. To želimo izkoristiti.
Monika, pozornost ste vzbudili pred dvema letoma, spraševali smo se: Kdo pa je ta Monika Fele, ki se je s svojim novim zborom odpravila kar na mednarodno tekmovanje v Maribor?
Ja, kje naj začnem … Tam pri petnajstih: flavtistka sem bila, igrala sem prečno flavto, zelo zagnano, želela sem si na srednjo glasbeno šolo. Po srečnih naključjih sem postala del zbora Helene Fojkar Zupančič. S svojim likom zborovodkinje me je povsem očarala. Gledala sem jo z velikimi očmi, vsakič znova me je navduševala. Da bi lahko pela v njenem zboru, sem se vpisala na gimnazijo v Litiji, hitro pa sem se pridružila tudi Zboru sv. Nikolaja v Litiji. Prav v tem času so tudi v Šmartnem ustanovili zbor, in ker sem bila tam edina, ki sem imela vsaj malo glasbene izobrazbe, sem se zdela primerna za vodenje tega zbora. Pristala sem, vendar pa takrat nisem želela dirigirati. Samo učila sem jih: jaz sem vendar flavtistka in bom flavtistka in tega ne bom počela. Medtem sem se učila od Helene, ona je bila moj idol in to je pravzaprav še danes. Potem sem šla v Ljubljano, želela sem si spoznati še druge dirigente. Šla sem k Čarnicam, prav takrat jih je vodil Stojan Kuret, takrat nisem imela pojma, kdo je Stojan Kuret. Že takoj na prvi vaji mi je bil navdih, spraševala sem se: V kateri svet sem zdaj prišla? Sledile so priprave na 10-letnico zbora, Stojan me je prosil, naj upevam zbor. Zgodilo se je, da je bil na eni od vaj odsoten, pa me je prosil, da prevzamem vajo … Tako se je to začelo s Čarnicami.
Flavta pa …?
Ja, v nekem trenutku sem spoznala, da mi flavta vrača premalo. Sicer, ko jo danes vzamem v roke, je tako, kot da ne bi nikoli nehala, lepo mi je, prijazno poboža srce, ampak … V navalu izvrstnih flavtistov je danes treba ogromno delati, tehnično moraš biti brezhiben. Nisem bila pripravljena toliko vlagati, ker me je medtem že popolnoma prevzel sam vokal in vokalna glasba.
Ste že takrat razmišljali o solopetju?
Ja, s solopetjem sem se začela ukvarjati že v Litiji, konec srednje šole. Nekako nisem znala peti, nobenega forte nisem spravila iz sebe, vse je bilo tako »punčkasto«, pa sem nekje slišala, češ, da ne bom nikoli pevka … To me je podžgalo, da sem šla na ‘sprejemce’, danes sem študentka izr. prof. Matjaža Robavsa na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Potem pa Čarnice zares, do takrat so dirigente izbirale projektno, z vami se je to nehalo.
To je bil moj pogoj. Verjamem namreč, da mora zbor delati skupaj, dihati skupaj, da mora skupaj živeti in tudi malo skupaj trpeti, potem se rodijo velike stvari. Vsak mora ‘preboleti’ svoj ego, oni svojega in jaz svojega, da bi lahko sledili istemu cilju, istemu novemu občutenju, in to je glasba.
Je tu nastopila že vaša osebnost ali pa je to morda še zapuščina vaše vzornice?
Tega sem se naučila pri Heleni, seveda, vendar pa lahko zatrdim, da pri svojem delu izhajam iz sebe, iz svojega občutenja in spoznanj. Vlogo pevcev zelo dobro poznam iz lastnih izkušenj. Dobro vem, kako se počutim, ko nekemu zboru ‘pomagam’ ali pa takrat, ko sem del skupine, s katero diham in živim. Naslednji pogoj je temeljita tehnična pripravljenost: natančneje ko je skladba pripravljena, laže se bomo v svojem občutenju približali skladateljevemu, tistemu, ki ga je vodilo pri ustvarjanju. To občutenje pa se v projektnem zboru ne more zgoditi preprosto zato, ker se pevci premalo poznajo med seboj oz. so med seboj premalo povezani. Tudi to je mogoče, da morajo biti zaradi pomanjkanja časa preveč razumski, to pa jim ne dovoljuje, da bi se popolnoma prepustili občutkom, s tem pa, vsaj meni se tako zdi, izgubijo priložnost vstopiti v novi svet – v Glasbo.
Po nekaj mesecih skupnega dela pa kar takoj na mednarodno tekmovanje …
En izziv sem iskala, v Mariboru še nismo nastopale. Če bi bilo tisto leto državno tekmovanje, bi se prijavile tja, pa je bilo leto mednarodnega … Poslala sem posnetke, sprejeli so nas. Če so nas sprejeli, sem rekla, zakaj pa ne? Rezultat je bil, kakršen je bil, a ni pomembno.
Sledi uspešno leto 2016. Najprej Naša pesem, državno tekmovanje v Mariboru v aprilu. Pripravljale ste se verjetno zelo intenzivno, vem, da imajo vsi zbori in zborovodje do našega domačega tekmovanja poseben odnos.
Intenzivno, no, seveda, vendar pa štejejo priprave od vsega začetka. Že ko sem sprejela zbor, sem puncam povedala, kaj želim in kaj pričakujem od njih. Zavedam se, da mora dandanašnji dober dirigent biti odličen pevec, ki zna pokazati in povedati, kako in kaj, da mora znati odlično oddirigirati, vse pokazati s čim manj govorjenja, očarati z interpretacijo najprej pevce, potem še publiko … Praktično moraš biti ‘Bog’ … No, biti ‘Bog’, ker se to pričakuje od mene, s tem nimam nikakršnih težav, vendar pa je od pevcev fer in odgovorno, da tudi oni izpolnjujejo svoje delo. Torej: jaz jim dam vse svoje znanje, v zameno pa pričakujem, da ga bodo uporabljali. Se mi zdi, da je danes na tem svetu vedno za vse krivo vodstvo – saj, največkrat je res, vendar pa se premalokrat vprašamo: Kaj sem pa jaz naredil, kaj je pa moja odgovornost? Verjamem, da se stvari teže zlomijo, če vsak vestno opravlja svoje delo.
V Mariboru Čarnice dosežete prvo nagrado v kategoriji ženskih zborov, v skupni razvrstitvi pa si delite tretje mesto z mešanim zborom Orfej iz Ljutomera pod vodstvom Andraža Hauptmana.
Menim, da je bil uspeh posledica moje težnje po odgovornosti vsake posameznice v zboru, punce poznajo moja načela, ni mi jih treba več ponavljati, dobro vedo, kaj pričakujem od njih, ni mi več treba biti tisti zmaj ali arogantna oseba. Vedno se trudim, da kot dirigentka svoje delo opravim kar najbolje.
Temu sledi – razumljivo – želja po mednarodni potrditvi, izberete eno najuglednejših evropskih tekmovanj Guido d’Arezzo v italijanskem Arezzu. Samozavestna odločitev.
Stojan Kuret – večkrat mi tako, očetovsko svetuje – mi je po Mariboru predlagal, naj grem še na kakšno tekmovanje s tem programom. Odločila sem se za Arezzo, ker je bil takrat ravno odprt prijavni rok, všeč mi je tudi zato, ker se tam tekmuje v cerkvi.
Prvi nagradi v kategorijah posvetne glasbe in obveznega programa, drugi nagradi v kategorijah sakralne glasbe in monografskega programa, pa še posebna nagrada za najboljšo izvedbo romantične skladbe – Schumannova Die Kapelle je bila to. Velike nagrade tekmovanja niste dobile, za to bo še čas. Ogromno programa ste pripravile, skladbe se menda ne smejo ponavljati.
Res je bilo zelo naporno, bolj kot količina programa je utrudljivo število etap tekmovanja, vsak dan smo bile po dvakrat na odru, kar je zelo izčrpavajoče. Zadnji nastop pred »grand prixom« nam je posebno dobro uspel, to je bil tisti nadzemni občutek, ko glasba zalebdi. Tudi dekleta so to občutila, takrat so dojela, o čem pravzaprav govorim ves čas. To nam je pobralo veliko energije, tako da je je za »grand prix« zmanjkalo, tisti občutek pa si bomo vse za vedno zapomnile.
Ali to povezujete z deli, ki ste jih izvajale? Program ste izbrali po svoji meri.
Vedno izbiram program tako, da se lahko poistovetim z njim. Tudi v Arezzu smo izvajale skladbe, ki so mi pisane na kožo: Lebičeva Vožnja, na primer, ali Regerjeva Er ist’s so tehnično zelo zahtevna dela, a se v njih najdem. Če izpostavim še nekatere, ki mi zbujajo posebne občutke: Schubertova Gott ist mein Hirt, Ave Regina coelorum Palestrine, O regem coeli de Victorie, pa Čopijeva Otrok s sončnico …
En zbor pa je bil posebno trd oreh oz. huda konkurenca.
Madrigal Singers s Filipinov so bili to, žal jih nisem slišala; to so, po mojem mnenju, napol profesionalci, vsi študentje glasbene akademije. Večkrat so že zmagovali na mednarodnih tekmovanjih. No, v soboto dopoldne smo jih premagale, dirigent me je prišel po nastopu pozdravit: »Till next time, Monika!« (smeh)
Naslednji letošnji projekt – Sozvočenja – sicer ni tekmovalnega značaja, pa vendar je uvrstitev na zaključno revijo tudi nekakšna potrditev kakovosti. Prijavile ste se z zanimivo temo.
»Ženski čustveni svet« je to. Menim, da je v vsaki ženski vsaj del tega, kar smo tu opisale: deklica sanja o veliki ljubezni (Kastelic je to odlično naredil). V Lajovčevi Pesmi deklice se ta zaljubi, se potem preda in mora nositi posledice (Krek – Prekmurska), spozna, da življenje ni to, kar je mislila. Poroči se (Passereaujeva Il est bel et bon), je torej žena, mati, ima moža, ki je ne tepe, zato je zadovoljna, celo srečna. Sklenem z Makorjevo Evokacijo na tekst Stana Kosovela, ki govori o tem, kako se zrela, poročena ženska spominja svoje prve ljubezni; v tem spominu je nekaj grenkobe, morda celo žalost in jeza.
In še četrti dosežek – uvrstitev v finale in tretja nagrada na 1. Državnem tekmovanju Mateja Hubada za slovenske zborovodje. Tu ste nastopili sami, brez svojega zbora. Odločal je vsak gib, vsak pogled, vsaka beseda tekmovalca oz. tekmovalke. Kako ste se lotili priprav na to tekmovanje? Vendarle niste dirigentka v akademskem smislu, vsi ostali kandidati so študirali prav to.
Tako nekako, kot se lotim programa za Čarnice. Pogledala sem partituro in se vprašala, kaj sta pesnik in skladatelj želela povedati s to poezijo, potem pa, kaj jaz občutim ob njej, kaj lahko naredim, kaj lahko izvabim iz pevcev, ali lahko spodbudim še kak nov občutek … Če je vsak od nas dodal delu nekaj svojega, je morda nastala neka nova umetnina, vsi smo torej na neki način ustvarjalci.
Domnevam, da je to laže doseči s svojimi pevci kot pa z ljudmi, ki jih ne poznaš, ki jim prvič dirigiraš.
Ja, tvoji takoj vedo, kaj želiš od njih, z novimi je seveda teže. Vsega ni mogoče pokazati, ker je teh reči preprosto preveč. Ker bi rada pokazala čim več, tvegam, da se bo tista osnovna shema izgubila. Seveda sem vedela, kaj me čaka, ko sem se prijavila na tekmovanje, pa vendar sem se odločila, da bom sledila sama sebi in tistemu, kar želim biti.
V prvi etapi ste iz Savinovih skladb naredili čudež. Do vašega nastopa sem bila prepričana, da se iz teh dveh skladb ne da narediti nič, pa sem se zmotila. To je opazila tudi strokovna žirija. Dobili ste posebno nagrado za ta nastop.
Ko sem sama vzela v roke te skladbe, sem razmišljala enako. Po razmisleku sem si rekla: Če je skladatelj napisal to, je gotovo ob tem nekaj občutil. Opazila sem, da je skladba nastala za mladinski zbor, aha, to pomeni, da je vedel, kako bodo mladi reagirali na te besede (Vihra, vihra …) – in naenkrat se mi je začelo odpirati. Punce so že v Gerbiču (obvezni skladbi prve etape) naredile vse, kar sem želela, zato sem vedela, da tudi s Savinom ne bo težav.
Druga etapa – Gallus in Bach, predvsem Bach je bil kar trd oreh za vseh šest polfinalistk. Ste tudi vi razmišljali: Ah, Bach, saj tega ne bom nikoli delala …?
Ne, to pa ne, obožujem Bacha. Prepričana sem bila sicer, da se do tja na tekmovanju ne bom prebila, pa sem se. Ta Bachov motet mi je zelo pri srcu in stavek Gute Nacht sem izžrebala, ki ga prav obožujem. Bala sem se, da s svojim izdelkom ne bom zadovoljna, zato sem se odločila, da se bom na vaji raje ukvarjala s koralom Weg mit allen Schätzen. Zbor se je dobro odzival, teže mi je bilo pri Gallusu, žal tam nisem uspela od njih dobiti vsega, kar sem želela.
Veliki finale – samo tri finalistke, ogromno programa, predvsem pa izjemno zahtevna obvezna slovenska noviteta Urške Pompe.
Težka je bila, res, a če sem čisto iskrena, sem pričakovala, da bo še kaj težjega. Ne vem, všeč mi je, na koncu mi je postala všeč. Nekateri prehodi so na prvi vtis res nesmiselni, ampak tudi tekst je tak: kar greš in te nič ne briga, greš kar poprek, po hribih in se ne sprašuješ, ali je prav ali narobe, samo greš … Vsi tisti vetri se premikajo po zboru … Bolj ko razmišljam, bolj mi je všeč.
Več kot uspešna sezona je za vami, vsaka od omenjenih postaj je bila za vas nova, dragocena izkušnja, ki vam bo gotovo dobro služila na poti uspešne zborovske dirigentke.
Res je, veliko sem pridobila v tej sezoni. Po tem dirigentskem tekmovanju si želim, da bi izpopolnila svoje znanje na tem področju, doslej sem bila namreč prepričana, da je dirigiranje zame tako, ‘nekaj za zraven’. Zdaj vem, da mi to veliko pomeni, predvsem pa: če od pevk zahtevam vso resnost in odgovornost, želim biti najprej skrajno resna in odgovorna sama. Želim si svoje gibe čim bolj zreducirati … Mogoče pa bom ob tem odkrila še kak drugi svet.
MONIKA FELE je študentka solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 2007 je v Šmartnem pri Litiji soustanovila mešani pevski zbor Cum anima in na tekmovanju Naša pesem 2012 v Mariboru dosegla bronasto, leta 2014 pa srebrno plaketo. Leta 2014 je prevzela vodenje Ženskega komornega zbora ČarniCe. Svoje zborovodsko znanje je izpopolnjevala pri dirigentih, kot so Stojan Kuret, Sebastjan Vrhovnik, Helena Fojkar Zupančič, Ambrož Čopi, dr. Brady R. Allred in Matti Hyökki. V letu 2014 je bila asistentka dirigenta APZ Tone Tomšič v Ljubljani pod vodstvom dirigenta Stojana Kureta in je članica Zbora Slovenske filharmonije, ki ga vodi Martina Batič. Je članica, korepetitorka, solistka in projektno sodelujoča v najboljših slovenskih sestavih: Vokalna akademija Ljubljana, KZ Ave, KZ RTV Slovenija idr.