Po korakih do dovršenega nastopa

Strokovni zapiski na obrobju tekmovanja Zvok mojih rok

Ljubljana, 4.–6. november 2016

zvok_mojih_rok-5955 

Kako sestaviti spored za različne koncerte ali tekmovanja, kako napisati koncertni list, ali je vloga napovedovalca pri popolnejšem doživljanju koncerta pomembna, kako ovrednotiti naravno akustiko prostora – to so vprašanja, s katerimi se zborovodje (in organizacijski odbori zborov) ukvarjajo neprestano. To so bile tudi teme, ki so jih organizatorji pripravili za predavanja, delavnico in okroglo mizo, pod drobnogled pa so jih vzeli predavatelji in udeleženci izobraževalnega dela 1. Državnega tekmovanja Mateja Hubada za slovenske zborovodje Zvok mojih rok.

DSC_0753

V utemeljenem prepričanju, da so tehnične in umetniške sposobnosti zborovodje le prvi korak do dovršenega nastopa in da je za bolj poglobljeno doživetje koncerta nujno obvladati še druge veščine, se je okrog prve izvedbe tekmovanja zbralo veliko poznavalcev in ljubiteljev zborovske umetnosti, tudi študentov, ki so se ob opazovanju tekmovalnih nastopov organizirano udeležili seminarjev. Tekmovanje je tako pridobilo širšo razsežnost z debato o ključnih temah zborovskega sveta.

Zakaj dirigentsko tekmovanje?

V prvem sklopu strokovnih debat, t. i. študijskih skupinah, ki jih je vodil mag. Tomaž Faganel, so zborovodje in študentje opazovali nastope kandidatov in odziv sodelujočih zborov na njihove različne pristope. Prisluhnili so analizam izkušenega profesorja, ki je ponujal koristne iztočnice za razmišljanje in jih, kot običajno, začinil z zabavnimi in zanimivimi anekdotami.

DSC_0751

Udeleženci so lahko obilno črpali iz tega velikega zaklada, izražali svoja mnenja, pohvale in dvome ter se marsikaj naučili o dirigentskih zahtevah in vprašanjih: o ostrini in količini telesnih impulzov, o koordinatah, ki jih roka zborovodje posreduje z gesto, o komunikaciji z zborom, ki naj ne bi potrebovala veliko besed, ter o upoštevanju stilnih značilnosti (na primer dejstva, da so Bachovi ritardandi že vkomponirani v skladbe in ni potrebe po romantičnem nadgrajevanju agogike).

Širok razpon pogovorov je obravnaval zborovsko dirigiranje z različnih zornih kotov, od tehničnih detajlov do stilnih nians, človeško-psihološkega vidika, tehnične analize skladb, zgodovinskega konteksta, v katerega sodi tudi ugotovitev, da je zborovodstvo danes cenjena stroka z lastnimi, samostojnimi koreninami, zaradi katerih je nemogoče trditi, da je zborovodja, »kdor si ni upal biti dirigent«. Zanimivo je bilo tudi razmišljanje, da je zborovodja glasbenik, ki ne more vaditi kadarkoli na svojem glasbilu, zato šola lahko sicer naredi veliko, vendar še več naredijo priložnosti, ki jih morajo znati mladi zborovodje izkoristiti.

Poglobljen pogovor s Tomažem Faganelom o navedenih temah smo pred kratkim lahko prebrali tudi v rubriki Pogovor.

zvok_mojih_rok-5952

Toliko truda, pa tako medel aplavz

Dobra glasba naj bi sama našla pot do poslušalca, včasih pa lahko napoved v živo veliko hitreje vzpostavi pristen stik z občinstvom in ga navduši. To velja na poseben način za vokalne skupine, ki ob odsotnosti zborovodje oz. ‘zaščitne stene’ med pevci in poslušalci veliko pogosteje razmišljajo o potrebi po prijateljskem stiku z osebami ‘na drugi strani’ odra. Skupina pa mora premišljeno izbrati napovedovalca, saj je slab govornik lahko večja škoda kot nekomunikativna izvedba ali ne ravno razumljiv koncept.

Na to delikatno vprašanje je skušala odgovoriti delavnica s pomenljivim naslovom Toliko truda, pa tako medel aplavz, ki jo je vodil Reiner Schneider-Waterberg, član nemške skupine Singer Pur, s katero je nastopil v več kot 40 državah. Na vseh teh gostovanjih se je pevec soočal z zelo različnimi poslušalci in odzivi ter se preizkusil tudi kot napovedovalec.

zvok_mojih_rok-5950

Predavatelj je kot ključno misel poudaril pomen ‘zgodbe’, ki jo moramo pripovedovati, da pritegnemo zanimanje ljudi. Vsak koncert je zgodba zase: velikokrat je zavestno prisotna v jasno določenem konceptu sporeda, včasih pa je treba ustvariti vezno nit na osnovi danih skladb, v čemer so se preizkusili tudi aktivni udeleženci delavnice.

Razlaga vsebin, ki so tujemu občinstvu zaradi jezika ali kulture manj razumljive, kratke zanimivosti o nastanku skladbe, skladateljevem namenu, zgodovinskih okoliščinah in izraz našega osebnega odnosa do skladbe gotovo odpirajo vrata v srca ljudi. Pri tem pa bodimo kratki, naravni in iskreni ter vsebina govora skladna s sporedom in primerna občinstvu. Ljudje se za koncert odločijo zaradi glasbe in v osnovi ne potrebujejo besed, prav gotovo pa so hvaležni za živa, primerno podana pojasnila, kadar morda niso utegnili prelistati koncertnega lista pred začetkom koncerta.

zvok_mojih_rok-6050

Nekaj zlatih pravil:

– Govornik naj ne govori v prvi osebi, temveč v imenu vseh izvajalcev.

– Vsaka skladba ne potrebuje svoje napovedi, temveč jih lahko razdelimo v smiselne sklope in napovemo več hkrati; pri tem bodimo kratki, pol minute posamezne napovedi bo več kot dovolj.

– Kadar besede segajo izven opisa glasbenih vsebin in so odziv na realno situacijo, naj bodo resnične in iskrene: npr. nima smisla, da se govorec zahvali za številno občinstvo v napol prazni dvorani ali za lep aplavz, če tega ni bilo, samo zato, ker se je naučil vezni tekst na pamet (izgleda absurdno, pa se dogaja).

zvok_mojih_rok-6034– Uvodna beseda je vedno lahko primeren trenutek za posredovanje določenih ‘pravil vedenja’ (npr. prošnja, naj z aplavzom počakamo na odzven ali naj ga med določenimi skladbami ne bo) in za vzpostavljanje sproščenega odnosa med izvajalci in poslušalci, kot tudi primernega vzdušja za sprejemanje glasbenih izvedb.

– Tudi mimika je pomembna, predvsem pa pogled, ki naj bo vedno usmerjen v občinstvo, nikoli v list z zapiski ali v tla.

zvok_mojih_rok-6042

– Vtis sproščenega improviziranja ima najboljši učinek na občinstvo, improvizacijo pa je treba vaditi in pripraviti, predvsem uvodni pozdrav, ki zagotavlja dober začetek in torej boljše nadaljevanje.

Vse to je navidezno preprosto, vendar vzpostavljanje pristnega odnosa z občinstvom je dejansko zelo zahtevna naloga, ki terja veliko samozavesti, sproščenosti in komunikacijskih spretnosti, zato tej nalogi vsak pevec ali zborovodja ne bo kos.

 

DSC_0747

Koncertni list – nočna mora: dirigentova ali občinstva?

Profesor Tomaž Faganel je v izobraževalnem delu tekmovanja predaval tudi na temo ‘nočne more’ koncertnega lista in njegove vloge. Ta je najprej in predvsem informacija, poleg tega pa ima lahko izobraževalni namen in je hkrati dokument, ki spada v kroniko zbora. Koncertni list navadno vsebuje tudi spremno besedo, ki naj ne bo razprava in niti enciklopedični vir, temveč pripomoček za poslušalca, da bo razumel glasbeno vsebino, po možnosti z zmerno uporabo strokovnih izrazov.

Sestavljanje koncertnega lista pa ni samo vprašanje glasbe, ampak tudi jezika. List postane izkaznica splošnega odnosa, ki ga ima izdajatelj do snovi, in je zelo pogosto ‘zakladnica’ vsebinskih in formalnih nerodnosti, ki bi se jim lahko izognili z upoštevanjem nekaterih temeljnih pravil.

Prvo pravilo za ustvarjanje kakovostnega koncertnega lista je izoblikovanje uredniškega standarda, v sodelovanju z lektorjem in v skladu z zvrstjo glasbe. Koncertni list naj odgovarja na osnovna vprašanja: kdo je prireditelj koncerta, kakšen je naslov dogodka, kdo so izvajalci (vsi, brez izjem, a z upoštevanjem njihove manjše ali večje vloge), kraj in čas dogodka, kakšen je spored, kdo je urednik lista, morebitni sponzorji …

Pri vsaki točki predavanja so se seveda odpirala še dodatna specifična vprašanja: na primer o izrazu »klavirska spremljava« (ki ga pogosto uporabljamo, a ni vedno ustrezen, saj označuje le skromnejši delež sodelujočega pianista); o možnih različicah življenjepisa izvajalca (ta naj ima eno obliko, ko služi iskanju službe, drugo pa, ko je namenjen koncertnemu listu; upoštevanje tega pravila bi bistveno olajšalo uredniško delo); o prevajanju tujih izrazov pa tudi o usklajevanju z napovedovalcem dogodka.

 

zvok_mojih_rok-5933

Kako izbrati primeren spored za različne priložnosti?

Pred vsem tem, še pred začetkom vaj, pa je bistvena tema, »kako sestaviti primeren spored za različne priložnosti«. Na to vprašanje so na okrogli mizi odgovarjali Damijan Močnik, Franka Žgavec in Simona Rožman Strnad. Vsak od gostov ima za seboj zelo specifične izkušnje: Damijan Močnik kot skladatelj, dirigent, kandidat in član žirij na tekmovanjih, Franka Žgavec kot zborovodkinja in umetniška vodja abonmajske koncertne sezone, Simona Rožman Strnad pa kot avtorica unikatnih, tematsko zaokroženih in dodelanih koncertnih projektov.

Program je zrcalo izvajalca in njegovega namena, vizije; je vizitka, ki veliko pove, še preden zbor stopi na oder. Govori o ambicijah zborovodje, o realnih ali domnevnih sposobnostih pevcev, o kakovosti zbora in o kontekstu njegovega delovanja, o znanju in domiselnosti avtorja programa, o ciljni publiki. Popolne svobode pri izbiri programa ni, vsaj na amaterskem področju ne: pogojujejo jo sposobnosti zbora, vzgojni namen (predvsem v primeru otroških in mladinskih ali šolskih skupin), pravila tekmovanja, revije, festivala, tudi pričakovanja publike (nastop v domu za ostarele, na vaškem prazniku, v cerkvi ali v koncertni dvorani) ali priložnost (verski praznik, spominski dogodek, televizijska oddaja, državna slovesnost).

Seminarjev in delavnic so se udeležili tudi študentje mariborske Pedagoške fakultete.

Seminarjev in delavnic so se udeležili tudi študentje mariborske Pedagoške fakultete.

Znotraj teh meja ima ustvarjalnost veliko možnih poti, njihovo neupoštevanje pa vidne posledice: medel odziv publike, nezadovoljstvo pevcev, razočaranje organizatorjev dogodka, ki ga zbor ali zborovodja ni znal ovrednotiti na pravi način, spodletel dosežek na tekmovanju, kjer smo morda z neustreznim programom razkrili več pomanjkljivosti kot odličnosti zbora …  Z domiselnim in primerno zahtevnim programom pa se tudi zbor s skromnim potencialom lahko izkaže (ali izmaže).

Iz vseh teh razlogov je sestavljanje programa ena ključnih tem priprave dovršenega dogodka, protagonisti okrogle mize pa so jo ponazorili s primeri in anekdotami iz svoje bogate izkušnje. Ob vseh uporabnih nasvetih, od sestavljanja dobre ekipe sodelavcev do iskanja idealnega ravnovesja med željami in realnimi sposobnostmi, je na vrhu lestvice nujnih adutov ostalo pošteno in prizadevno pridobivanje ‘kilometrine’, kar ne pomeni samo graditi na dobrih in slabih izkušnjah, ampak tudi razumeti, da programov ne sestavljamo s posnemanjem drugih in izposojanjem vedno enih in istih skladb, temveč z iskanjem izvirnega repertoarja na knjigarniških policah in v spletnih predalih; torej z ‘obrtniškim’ poglabljanjem v snov, ne pa z všečno površnostjo.

 

zvok_mojih_rok-6004

Srečanje z (ne)akustičnimi prostori

Pridobivanju posluha za učinkovito povezovanje koncerta, za sestavljanje zanimivega in pomenljivega programa ali za urejanje natančno napisanega koncertnega lista so koordinatorji seminarskega dela tekmovanja dodali še drugi tip posluha, in sicer za akustiko prostora. Za skok v znanstvene vode je poskrbel fizik, dr. Daniel Svenšek, ki je kot pevec, producent in raziskovalec posebno občutljiv za temo akustičnih ali neakustičnih prostorov, ki jih zbori izbirajo za koncertiranje ali snemanje.

zvok_mojih_rok-6003

Principi fizike res niso prikupna snov za večino glasbenikov, razumevanje osnovnih parametrov jakosti zvoka in odmevnega časa v razmerju do velikosti in oblike prostora pa je matematični ključ za optimalno izkoriščanje potenciala dvorane ali za ublažitev motečih akustičnih značilnosti. V ta namen je predavatelj ponudil nekaj koristnih nasvetov, predvsem v zvezi s snemanjem (pokrivanje cerkvenih klopi z oddejami zmanjšuje na primer odmevni čas), in opozoril na razdaljo med zborom in občinstvom: v preglasnem ambientu je idealna točka poslušanja blizu izvira, v suhem okolju pa daleč. Materiali in arhitektura prostora so bistveni elementi, ki pogojujejo akustičnost, in ni nujno, da se zbor najbolje sliši in torej najbolje počuti v položaju, ki je tudi za publiko najprimernejši (na primer pod kupolo, kjer lagodje pevcev ne bo sorazmerno z zadovoljstvom poslušalcev).

Poznavanje pravil akustike je lahko koristno za boljše prilagajanje danim razmeram, in čeprav se bo zborovodja težko posvečal meritvi prostora pred nastopom, bo lahko izkoristil ta pravila kot ‘magični’ pripomoček za doseganje določenih efektov ali preprosto za vrednotenje svojega dela.

zvok_mojih_rok-6012

 

zvok_mojih_rok-5944

Za konec

Delo zborovodje in njegove ekipe je večplastno: upoštevanje čim večjega števila plasti, tako kot raven angažmaja in prizadevanja so odvisni od znanja, sposobnosti, okoliščin, ambicij. Bistvenega pomena pa je imeti vsaj zavest o kompleksnosti naloge in o razponu vprašanj, ki si jih mora zborovodja postavljati, ko stopi pred zbor in pred občinstvo.