V 81. letu starosti je umrl Rudi Šimac. Polnih 30 let je bil sinonim za veliko pevsko manifestacijo Primorska poje in najštevilčnejše pevsko združenje pri nas, Zvezo pevskih zborov Primorske. 1979. se je pojavil med pevci, čeprav sam ni nikoli prepeval ali kakorkoli sodil v pevsko srenjo. Glede na to, da je bil vsesplošno razgledan človek, kulturno ozaveščen, izjemno uspešen gospodarstvenik, ekonomist z veliko vodstvenimi izkušnjami, ob tem pa v vsakem trenutku in na vsakem mestu borec za slovensko besedo, slovensko pesem in slovenstvo nasploh, glede na vse to se je zdel zborovodjem in takrat komaj desetletje staremu pevskemu gibanju na Primorskem ravno pravšnji za to, da ga popelje v svetlo prihodnost in mu tako omogoči, da bo nekoč dobilo zgodovinski pomen.
Rodil se je 1935. leta v najzahodnejši slovenski vasi ob italijanski meji, v Breginju. To je kraj, ki ima danes komaj kaj več kot 200 prebivalcev, njegove korenine pa segajo v prva stoletja našega štetja, v čas, o katerem govorijo številne ljudske pripovedke in legende, ki jih je prav Šimac iztrgal ustnemu izročilu, zapisal in objavil v zajetni knjigi Brginci. Kot zavzet ljubiteljski zgodovinar je o svojem kraju skozi zgodovino spisal še tri zanimive knjige: Legendo o sveti Heleni in sveti Marjeti, ki zajema iz turških časov, v dveh knjigah z naslovom Kako se je začelo na Soči 1915 pa se je posvetil času 1. svetovne vojne.
Gimnazijo je končal v rudarski Idriji, se za tem odpravil v Ljubljano, kjer je uspešno diplomiral na Ekonomski fakulteti in se vrnil na Goriško, kjer je bil vseskozi na pomembnih položajih, v 70. letih prejšnjega stoletja predsednik skupščine občine Nova Gorica, danes bi temu rekli novogoriški župan, pozneje uspešen direktor podjetja Fructal – Alko, pa trgovskega podjetja Primorje – Gorica … Politično vselej levičar je bil že v študentskih letih aktiven v Zvezi študentov, pozneje pa tudi v slovenski in celo zvezni skupščini v Beogradu.
Vseskozi je bil zvest svojim kmečkim koreninam. Po upokojitvi je svoje moči odločno usmeril v boj za skupne vaške posesti, prizadeval si je, da bi te spet prišle v njihovo rabo in njihovo upravljanje. Prav po Šimačevi zaslugi je to gibanje uspešno preraslo meje Primorske in zajelo celotno državo.
Kot predsednik Zveze pevskih zborov Primorske si je Rudi Šimac od prvega trenutka prizadeval za množičnost zborovske revije Primorska poje. Če je prva leta na revijah nastopilo komaj kaj več kot 10 pevskih zborov s Primorskega in iz zamejstva, pa je v 80. letih število udeležencev krepko preseglo številko 100. Če je bilo le mogoče, je bil prisoten na vsaki reviji, rad je spregovoril pevcem in občinstvu, vselej jim je polagal na srce: »Revija Primorska poje ni tekmovalnega značaja, sem vabimo vse zbore, ne glede na to, kako pojejo. Primorska je namreč doživljala tako zgodovino, da v mnogih vaseh, posebej v zamejstvu, žal, ne moremo vprašati, kako pojejo, ampak, ali še pojejo. Zato je Primorska poje svetilnik, ki vabi vse primorske zbore!«
Po Šimačevi zaslugi so prav ti nemalokrat zapeli na različnih proslavah v portoroškem Avditoriju in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Bil je neutruden pri zbiranju sredstev, ki so potrebna za organizacijo tako obsežne prireditve, kot je Primorska poje, pri tem sta mu bili iskrivost uma in neverjetna karizma v veliko pomoč. Leta 2009 je zaradi zdravstvenih težav predsedništvo Zveze pevskih zborov Primorske predal v varne roke Antona Baloha.
