Nadežda Averina je bila na letošnjem 30. Tekmovanju za veliko zborovsko nagrado Evrope 2018, ki ga je gostil Maribor, ena od šestih članov mednarodne žirije. Zaslužna umetnica Moskve, doktorica umetnostne zgodovine in od leta 2012 ravnateljica Zborovske šole Ponomarjov Vesna, je tudi dirigentka in umetniška vodja Otroškega zbora Vesna, ki je lani v Tolosi osvojil veliko nagrado Evrope 2017. Zbor, ki ga označujejo kot mali čudež, je osvojil prve nagrade na najzahtevnejših mednarodnih tekmovanjih: Tolosa, Španija (2006), Nyiregyházi, Madžarska (2010), Malcesine, Italija (2012), Neerpelt, Belgija (2014), Halle, Nemčija (2014), Debrecen, Madžarska (2016), Daugavpils, Latvija (2017). Nadežda Averina je večkratna nagrajenka in žirantka ruskih ter mednarodnih zborovskih tekmovanj. Tokrat je bila v Mariboru prvič. Po končanem tekmovanju za veliko nagrado Evrope je z zanimanjem poslušala tudi slovenske zbore na Naši pesmi. Prijaznost, tudi skromnost in iskrena pripravljenost preskočiti tudi kakšno jezikovno oviro, je botrovala, da je v kratkem odmoru pred sklepno prireditvijo Naše pesmi v nekoliko mirnejšem delu Unionske dvorane nastal ta pogovor.
Lepo pozdravljeni v Mariboru, mestu, kjer smo še posebej ponosni na bogato tradicijo petja in zborovskih tekmovanj. Kakšni so vaši prvi vtisi o dogajanju, ki ga spremljate v teh dneh?
Zelo sem vesela, da sem tukaj. V Mariboru sem prvič. Pred dolgimi leti, mislim, da pred desetimi, sem z našim zborom Vesna gostovala v Ljubljani, takrat še kot asistentka Ponomarjova. Tudi takrat je gospa Mihela Jagodic organizirala gostovanje. Zelo sem ponosna, da sem del tega dogajanja v Mariboru, ker je tekmovanje na zelo visoki ravni. Ne govorim samo o evropskem tekmovanju za grand prix, tudi državno tekmovanje Naša pesem je zelo kakovostno, s toliko dobrimi zbori in dirigenti. Poslušala sem zbore oba dneva, zame je bilo zelo nepričakovano in presenetljivo. Zbore sem tudi pri sebi sproti ocenjevala in veliko sem jih ocenila z oceno 10 plus. Res so zelo dobri. Veliko novega sem odkrila tudi za svoje delo v prihodnje.
Nadežda Averina
Foto: osebni arhiv
Na evropskih tekmovanjih slišimo tudi dela slovenskih skladateljev – na letošnjem grand prixu je eden od švedskih zborov izvajal delo Nane Forte. So vam ostali še kateri skladatelji v spominu s preteklih tekmovanj in srečanj?
Danes sem imela priložnost spoznati Andreja Makorja in njegove skladbe, ki so jih zbori izvajali na Naši pesmi. Njegova glasba me je prevzela in sem ga tudi prosila, da bi napisal kako delo za moj otroški zbor. Glasba je res zvočna, izrazna, kar zavidam vam, ker imate tako nadarjene ljudi tukaj, tako skladatelje, dirigente kot tudi pevce.
Na velikih evropskih tekmovanjih, tudi letošnjem, pogosto slišimo zbore z oddaljenih celin (Koreja, Filipini, letos v finalu Indonezija, Kitajska), ki so zelo posebni, z drugačno tradicijo, pevsko kulturo. Kako jih doživljate?
Tudi na tem tekmovanju smo videli dva eksotična zbora. Otroški zbor iz Kitajske mislim, da ni izbral najprimernejšega programa, zame ni bil dovolj zanimiv. Razen ob skladbi Zoltana Kodalya, sem se vsakič vprašala, zakaj določeno delo izvajajo. Za indonezijski zbor pa lahko rečem, da je imel izvrsten nastop, performans. Vsaka skladba je bila do potankosti izdelana. A ves čas sem razmišljala, ali je to umetnost ali ne. Otroci so se na trenutke zdeli kot vojaki, zelo veliko so vadili, imeli so lepe glasove, dobro intonacijo, vse je bilo lepo, a delovalo je mehansko, to zame ni užitek. Uživam, ko ustvarjam glasbo na odru, ko gledam obraze, ki uživajo, ko pojejo. Tukaj pa so bili vsi kot en obraz, neločljivi. Vse je bilo izvrstno, a jaz sem bolj uživala ob švedskem, italijanskem zboru … Vsi zbori naj pojejo s srcem in dušo, ni vse v intonaciji in vokalni tehniki. Danes sem slišala zbore, ki so zelo spreminjali načine petja, ustvarjali različne zvoke, da je bilo v vsaki frazi in delu skladbe čutiti izraznost, čustva. To je zame najpomembneje – da lahko pojejo nežno, svetlo ali dramatično, težko … v vseh izraznostih.
Povejmo še kaj o Otroškem zboru Vesna, ki ga vodite. Zbor je zmagoval na najprestižnejših tekmovanjih, ima bogato tradicijo in je povezan z znamenitimi dirigenti, kot je Aleksander Ponomarjov. Kako je potekalo vaše sodelovanje s tem dirigentom?
Ponomarjov je bil dober glasbenik in profesor. Veliko sem se naučila od njega. Ni imel kakšne posebne izobrazbe, ni študiral na glasbeni šoli, imel je štiri leta poklicnega izobraževanja, a bil je genij, nenehno se je izpopolnjeval, imel je rad glasbo in otroke, našel je stik z njimi. Težko razložim, ker ni učil kakšne posebne tehnike, a užitek ga je bilo opazovati, kako je na zelo preprost način poučeval in bil uspešen. Sledil je svojemu občutku in naravnemu načinu petja. Zame je bil užitek opazovati in poslušati ga ob delu. Dal mi je temelje.
Otroški zbor Vesna in njegov ustanovitelj Aleksander Ponomarjov
Foto: arhiv zbora (vesna-choir.com)
Otroški zbor Vesna in dirigentka Nadežda Averina
Foto: arhiv zbora (vesna-choir.com)
Kako poteka delo v zboru danes? Imate asistente, kakšno posebno metodologijo poučevanja?
Ko sem prevzela zbor, smo začeli bolj študijsko, veliko sem poslušala posnetke, gledala videoposnetke dobrih zborov. To je zdaj naše pravilo, da se skladb lotimo študijsko. Po Aleksandrovi smrti sem prevzela šolo, ob pomoči asistentov. Na šoli je osem dirigentov in imamo več zborov, razdeljenih po starosti: zbor petletnikov, zbor šestletnikov in tako dalje. Moj zbor je najstarejši, v njem so otroci, stari od 10 do15 let. Vsak zbor ima vaje dvakrat na teden, vsi naši otroci pa se od sedmega leta učijo klavir. Tako lahko hitro berejo note in to je zelo pomembno, saj izvajamo zelo pester in zahteven repertoar, tudi obsežnejša dela, kot so oratoriji, kantate. Po sedmem letu starosti je učenje pri nas brezplačno, pripravnico, torej od petega do sedmega leta, pa starši plačujejo. Takšna organizacija se mi zdi dobra. V Moskvi imamo sicer več kot sto petdeset glasbenih šol.
To se sliši veliko. Kakšen pomen in položaj ima sicer zborovsko petje v Rusiji?
Pravzaprav je težko reči. Zame in za moje kolege je zborovska glasba seveda nadvse pomembna. V Rusiji pa imamo nenavadno situacijo, namreč, ljudje radi pojejo, zborov je veliko, vendar je nivo izvajanja preprost, neumetniški. V nekdanji Sovjetski zvezi smo imeli veliko otroških zborov, pozabili pa smo na določene tradicije: tako smo izgubili cerkveno glasbo, tudi za ljudsko pesem ni veliko aranžmajev. Imamo veliko zborov, a ne na takšni ravni kot tukaj. Tudi profesionalni zbori nimajo stilno raznolikih programov in izvedbe niso zmeraj muzikalne. Pogosto se zgodi, da ne ločijo recimo med petjem renesanse in romantike, zgolj med piano in forte. To je velik problem, se mi zdi.
Kakšne metode petja pa vi uporabljate pri zboru?
V Rusiji imamo različne vokalne tehnike, zbori se odločajo za zelo različne stile petja. Zame je poučevanje zelo preprosto, sledim temu, da naj otroci pojejo čim bolj naravno, da se poslušajo in naredijo najboljši zvok.
Zmagovalci velike nagrade Evrope 2017 v Tolosi
Foto: arhiv tekmovanja EGP
Klasično zborovsko petje se pogosto spaja z drugimi žanri: scenskimi, gledališkimi, plesnimi. Nastajajo hibridne oblike, glasbeno-scenski vokalni ansambli. Je to trend, ki ga bomo srečevali tudi na velikih zborovskih tekmovanjih?
Danes je zelo popularno, da se v zborovsko petje vključujejo koreografije. To je način, kako lahko narediš močan vtis na občinstvo. Mislim, da ne gre toliko za poglobitev v glasbo kot za predstavo. Rekla bi, da je dobro, če je v pravi meri. Pri indonezijskem zboru je bilo zame preveč. Sama vključujem tudi gibanje, a imam raje, da otroci improvizirajo, da imajo ideje o določeni skladbi in mi povedo, kaj bi naredili. To mi je v veselje.
»Zame je poučevanje zelo preprosto, sledim temu, da naj otroci pojejo čim bolj naravno, da se poslušajo in naredijo najboljši zvok.« (Nadežda Averina)
Lahko iz takšnih tekmovanj razberemo tudi kakšne zborovske, programske trende? Veliko je priložnosti slišati sodobna dela, prvič izvajana dela …
Na takšnih dogodkih se mi zdi pomembno, da lahko dirigenti in pevci slišijo drug drugega, se spoznajo s programi in tako nastajajo tudi trendi v glasbi. Danes sem na Naši pesmi slišala zelo zanimive programe z veliko sodobne glasbe. In to je tudi usmeritev tekmovanj. A zame je pomembno tudi, da ne pozabimo na klasično, zgodnjo glasbo, na renesanso in romantiko. Sem vesela, da je bilo tudi veliko teh del slišati tukaj.
Kako so sicer evropska mesta, kjer so organizirana zborovska tekmovanja, vključena v dogajanje? V Mariboru je vse osredotočeno na osrednjo dvorano, v Corku so denimo zbori prepevali tudi v cerkvah, pubih, mestnih ulicah, kako je v drugih zborovskih centrih?
Petje je zelo posebna umetnost in je predvsem umetnost, ne zabava. Takšna tekmovanja morajo biti organizirana na najvišji ravni. Tukaj v Mariboru mi je všeč prav to, da se poje v dvorani, kjer je akustika odlična in pevci lahko sproščeno pojejo. V cerkvah bi morda lahko izvajali predvsem renesanso in sakralna dela, moderna dela pa tam hitro lahko delujejo nenavadno. Tudi v Arezzu so peli v cerkvah, ponekod v gledališčih, seveda glasbo, ki je primerna za posamezni prostor. Tukaj ste lahko veseli, da imate takšno dvorano.
Torej vam bo Maribor ostal v lepem spominu?
Zelo rada bi kdaj prišla v Maribor s svojim zborom, a žal na tekmovanju ni kategorije otroških zborov. Tukaj je dvorana res dobra, mesto krasno, pevci lahko uživajo v petju. Na tekmovanju v Tolosi, denimo, je bilo mesto čudovito, ljudje tudi, a dvorana je bila zelo neakustična in težko je bilo peti. Tukaj imate res čudovito dvorano.
