Foto: Andraž Purg
Od 10. do 13. maja 2017 je v Celju potekal 32. Mednarodni mladinski pevski festival Celje, prireditev, ki obsega tekmovalni del in vrsto revijalnih nastopov tekmujočih zborov, pa tudi simpatično delavnico, ki jo vodijo ugledni žiranti.
Prvi festivalski dan je bil rezerviran za domače zbore: v Veliki dvorani Celjskega doma so na območni reviji otroških in mladinskih pevskih zborov nastopili zbori iz občin Celje, Dobrna, Štore in Vojnik. Kar 18 zborov je zapelo tam, dan pozneje pa so oder prepustili malim pevcem iz Rusije, Madžarske in Hrvaške ter dekletom iz Slovaške, prvi polovici udeležencev mednarodnega tekmovanja, ki je prav takrat pripotovala iz svojih tudi do več deset ur vožnje oddaljenih držav. Njihov prvi nastop v Celju je bil torej predstavitven, neformalen oz. netekmovalen, namenjen predvsem temu, da pevci in dirigenti spoznajo dvorano in njene danosti, občinstvo pa napase svojo radovednost v smislu: »… no, pa poglejmo, kakšna raven petja se nam obeta letos«.
Foto: Andraž Purg
V petek, 12. maja, pa je šlo zares
Osmim zborom je letos strokovna žirija prižgala zeleno luč na tekmovalnem delu festivala, od tega štirim iz tujine in štirim domačim. Tekmovali so v treh različnih kategorijah: Otroške zbore so sestavljali pevci, mlajši od 16 let (po slovenski terminologiji zajame ta kategorija otroške in mladinske zbore), v dekliških zborih smejo sodelovati pevke, mlajše od 20 let, ta starostna omejitev pa velja tudi za t. i. kategorijo mladinskih zborov (v Sloveniji jim pravimo mešani mladinski zbori).
Slovenski predstavniki, Mladinski zbor GŠ Rogaška Slatina, Mladinski zbor OŠ Franceta Bevka Tolmin, Mladinski zbor OŠ Nazarje in Mešani mladinski zbor Veter iz Ljubljane, so se z dvorano spoznavali zgolj bežno, nekaj minut pred tekmovanjem, najverjetneje so se vsi že kdaj prej spopadli z njeno odlično akustiko in prostornim odrom.
Vsak zbor je svoj nastop začel z obvezno pesmijo iz naše slovenske zborovske literature (za otroške zbore je bila to Ave Maria Frana Gerbiča, za mladinske Gallusova Heroes, pugnate viri fortissimi, za dekliške pa prav tako Gallusova Pueri Hebraeorum), v nadaljevanju pa je večina zborov zajemala iz zborovske zakladnice svojih avtorjev. Tako je občinstvo in strokovna žirija v izvedbi slovenskih zborov slišala dela Kogoja, Čopija, Močnika, Gruberjeve, Doviča ter nekatera tuja dela, Madžari so med drugim izvedli skladbo Kodalyja, Hrvati Papandopula in Brkiča, Rusi Popove in Larina, Slovakinje pa Janczaka, v večini zelo zanimive skladbe, ki so se jim v tekmovalnih sporedih pridružile še mojstrovine iz evropske zborovske zakladnice skladateljev Benjamina Brittna, Mortena Lauridsna, Pekke Kostiainena, Edwarda Elgarja, Johannesa Brahmsa in nekaterih drugih. Dve uri prekrasnega muziciranja na odru, v dvorani pa dve uri glasbene izpolnitve in velikega užitka, bi lahko povzeli. Strokovna žirija, sestavljali so jo slovenska dirigenta Tomaž Faganel in Damijan Močnik, hrvaška dirigentka in pedagoginja Jasenka Ostojić, madžarska zborovska strokovnjakinja Zsuzsanna Graf in Markus Obereder, dirigent iz Avstrije, pa si je vzela tri ure časa, da je uskladila sodbe, pretehtala odločitve in razdelila točke.
Foto: Andraž Purg
Nesporna zmaga Rusov
Ne le žirija, tudi tekmovalci in njihovi zborovodje so po nastopu Otroškega zbora Državne opere Jekaterinburg iz Rusije samokritično in povsem utemeljeno ugotavljali, da je ta zbor »kategorija zase«. »Zbor se je predstavil z izjemno zahtevnim programom, primernim že za dekliške zbore,« je svojo odločitev utemeljil Damijan Močnik, »glede na starost pevcev je pokazal zelo zrel zvok.« Jasenka Ostojić pa je povzela takole: »Ruski zbor je bil najbolj celovit v vsem, v programu, intonaciji, raznolikosti, vokalni tehniki, najpopolnejši nastop je bil to.«
Predsednik žirije, dirigent in muzikolog, Tomaž Faganel, je svoja opažanja nanizal takole: »Otroci iz daljnjega Jekaterinburga so letošnji festival posebej zaznamovali, s sporedom, izvedbo in sporočilom. Razen glasovnih kvalitet posameznikov je ob zahtevnem sporedu najbolj presenetilo celovito razumevanje izvajane glasbe vsakega posameznika, od najmlajšega dekletca do zgodnjega pubertetnika malo pred menjavo glasu. Ti otroci niso ‘naučeni’, ti otroci pojejo z zavestjo, glasbo razumejo. Vedo, kaj se v posamezni skladbi kdaj zgodi in zakaj, kaj je v tej ali oni skladbi pomembno, kako mora kaj zazveneti, kaj povzroči in sporoča tak ali drugačen postopek skladatelja, kako se nanj kot pevec odzvati. Med seboj se odlično poslušajo in so v uglaševanju partitur zelo spretni, posamezniki in kot skupina, vse to pa s prepričanjem, saj je pred njimi dirigentka, ki jim strukturo glasbe posreduje v vsej njeni celovitosti, na njim dostopen, a zato prav nič ‘otročji’ način.«
Zbor sestavljajo otroci od osmega do šestnajstega leta. Deluje v okviru Državne Ural-opere v Jekaterinburgu, kar pomeni, da otroci redno sodelujejo v predstavah svojega gledališča, v operah Verdija, Puccinija, Musorgskega, Čajkovskega …, kjer partitura zahteva sodelovanje otroškega zbora. Pet- do šestkrat na mesec nastopajo na velikem odru svojega gledališča. Zadnja štiri leta je njihova mentorica in dirigentka Elena Nakišova, ki z njimi oblikuje tudi koncertne nastope doma in v tujini, vsako leto pa se skupaj udeležijo tudi kakega pomembnega tekmovanja. Seveda ni treba posebej poudarjati, da so njihovi rezultati vselej sijajni. »Za vaše tekmovanje smo izvedeli od kolegov iz Jekaterinburga, ki so na celjskem festivalu že sodelovali,« pove Nakišova, »izvedeli smo, da je organizacija dobra in mesto lepo, zato smo se odločili, da pridemo k vam.« »Zelo sem srečna, da smo lahko prišli k vam v Slovenijo,« doda simpatična petnajstletnica, »zadovoljni smo, srečali smo veliko prijetnih ljudi, naučili smo se celo nekaj vaših besed. Tekmovanje pa nam je dalo priložnost, da pokažemo vse, kar znamo.« Izjemno zahteven program so odpeli odlično, vsi otroci, celo tisti najmlajši, so pokazali veliko angažiranost, njihovi obrazki so kazali popolno predanost dirigentki in skladbam. »Program sem izbrala iz našega koncertnega repertoarja, ki ga letos izvajamo doma, predstavili pa smo ga že tudi na nekaterih drugih tekmovanjih.« Zelo zanimive skladbe so bile to in zelo naporne, tudi za najstarejše med pevci. Zadnja, Lin da lai sodobnega ruskega skladatelja Alexeya Larina vključuje zelo zahtevne efekte ploskanja. Za izvedbo skladbe Jaakobin pojat finskega sodobnega avtorja Pekke Kostiainena pa jim je žirija prisodila še posebno nagrado.
Ruski pevci
Foto: Branka Kljun
Druga nagrada v Split
V sam vrh se je uvrstil tudi Otroški zbor Corona Glasbene šole Josipa Hatzeja iz Splita, ki ga vodi dirigentka Ivana Šutić. Že prva skladba, Ave Maria slovenskega romantika Frana Gerbiča, je dala slutiti, da gre za odlične mlade pevce, ki so te domneve v nadaljevanju svojega nastopa samo še potrdili v skladbah Papandopula, Lauridsna in Brkića. Slednji je s svojo priredbo ljudske Bukovico otroke tako prevzel, da so v izvedbo vdahnili vso živost svojega dalmatinskega porekla. Markus Obereder je ocenil, da je imel ta zbor sicer občutno lažji program od ruskega, a je s svojo izjemno muzikalnostjo suvereno segel med najboljše. Damijana Močnika je nastop tega zbora zelo presenetil predvsem z jasnostjo zvoka. Navdušila ga je še zlasti Lauridsnova skladba, ki »nikakor ni enostavna, a je bila izvedena izvrstno. Zelo impresiven nastop hrvaškega zbora.«
»Naša šola je največja glasbena šola v Dalmaciji,« je pojasnila dirigentka Ivana Šutić. »Šola je znana po zborovskem petju, postavljeno imamo celotno zborovsko vertikalo, od najmlajšega zbora do dekliškega. Sama delam s starejšim otroškim zborom Corona. 15 let že vodim zbor, vsa ta leta tudi tekmujemo, predvsem doma, v zadnjem času pa odhajamo tudi v tujino. Nastopili smo na zborovski olimpijadi v Avstriji in na 15. Mednarodnem tekmovanju Venezia in musica. Menim namreč, da je tekmovanje za otroke dober motiv in spodbuda, da pridno delajo in dajo vse od sebe. Kako smo zadovoljni z rezultatom? Otroci so navdušeni, taki dosežki jim dvignejo samozavest in jih spodbudijo h kakovostnemu timskemu delu, ne vem, če je kaj koristnejšega za splošen otrokov razvoj od tega.«
Seveda smo poslušalci opazili lepo oblikovan zvok zbora in natančno izgovorjavo. »Letos sem uvedla v delo z zborom tudi vokalno tehniko. Z otroki dela pedagoginja za solopetje Sanja Erceg Vrekalo. To ni klasično solopetje, profesorica mi tonsko pomaga realizirati moje zamisli. Sodelovanje je izredno plodno, saj deluje na profesionalni pa tudi čisto človeški ravni. Vsekakor bomo s tem nadaljevali tudi v bodoče,« je še dodala splitska dirigentka Ivana Šutić.
Zborovodkinja Ivana Šutić
Foto: Andraž Purg
Otroški zbor Corona iz Splita
Foto: Andraž Purg
Osnovna šola Nazarje že prislovično med zmagovalci
Zbori Osnovne šole Nazarje vedno znova navdušijo, tudi tokrat je bilo tako, čeprav je pred njenim mladinskim zborom namesto Katje Gruber stal David Preložnik; njihova dolgoletna dirigentka se je le tri tedne pred tekmovanjem nesrečno poškodovala, pa je – da ne bi otrok prikrajšala za tekmovanje – za pomoč poprosila svojega kolego in prijatelja, ki sicer vodi zbore v Celju. »Zbor je bil, ko sem ga dobil v roke, zelo dobro pripravljen,« pove Preložnik, »zadnjih štirinajst dni smo imeli še nekaj vaj, da smo se navadili drug na drugega in z veseljem odšli na tekmovanje. Ta rezultat so si za svoj trud in svoje delo povsem zaslužili. OŠ Nazarje res slovi po dobrem petju, v tem času sem tudi sam doživel pravi delovni utrip na šoli, ugotovil sem, da imajo lep odnos in podporo za tovrstno dejavnost, kar je eden od osnovnih pogojev takega dela. Če k temu dodamo še odlično zborovodkinjo in njen žar, potem je uspeh zagotovljen.« O rezultatu (90,2 točke) na celjskem festivalu pa Preložnik takole: »Otroci so bili navdušeni, takih rezultatov so sicer vajeni, pa vendar … Sam tega nisem kar samoumevno pričakoval, v muzikalnem smislu bi sam nekatere dele oblikoval drugače, ker jih drugače občutim, to sem povedal tudi otrokom, a smo se zelo lepo ujeli, otroci so me sprejeli, za kar sem jim, seveda, hvaležen, tudi to je pripomoglo k dobremu rezultatu.«
»Otroci iz Nazarij so zbor s kondicijo,« ugotavlja Tomaž Faganel, »nenazadnje tekmovalno, tudi iz Celja, nagovorijo in sporočajo, prepričljivo in dovolj samozavestno, z dolgoročno zastavljenim delom in znanjem ter zahtevnim sporedom. Manj sreče pa so imeli zbor in njegovi vodje – gledano absolutno, v smislu razumevanja zapisa in glasbenega sloga – pri izvedbi zahtevne Gerbičeve obvezne skladbe, a ta zaznavna pega uspeha ostalih izvedb k sreči ni zamajala.«
Kaj zboru prinese taka nagrada? David Preložnik: »Zavedanje, da je tvoje delo dobro ocenjeno, poplačano, je velik dejavnik, ki ti da motivacijo za naprej, hkrati je pokazatelj tega, da si na dobri poti. Prepričan sem, da tudi otroci, čeprav še niso zreli, to kar dobro začutijo in jim veliko pomeni, hkrati pa dajejo drug drugemu zgled in to se prenaša na naslednje generacije. OŠ Nazarje je prijazna šola v lepem naravnem okolju. Prav gotovo ima še druge posebnosti poleg petja, vsi pa vemo, da zborovstvo v šoli danes ni več tako samoumevno, kot je bilo nekoč, zborovodja se mora kar presneto truditi, da ohrani število pevcev in kakovost petja, če ima ob tem podporo učiteljskega zbora, je tu veliko dobljenega.« Mladinski zbor OŠ Nazarje je ob tretji nagradi prejel še posebno nagrado za odlično izvedbo skladbe, nastale po letu 1990, to je bila skladba češkega avtorja Otmarja Mache Hoj, hura hoj.
Mladinski zbor OŠ Nazarje
Foto: Andraž Purg
Nagrada Društva slovenskih skladateljev Tolmin
Tako kot OŠ Nazarje je tudi OŠ Franceta Bevka Tolmin znana po odličnih pevskih zborih, tolminski šolarji nemalokrat navdušijo z dobro izbranimi sporedi in odličnimi izvedbami, pri čemer seveda ni brez zaslug zborovodkinja Barbara Kovačič. Tokrat jim je zlato za las ušlo (88,8 točke), čeprav so se na svojem nastopu tudi tokrat dobro predstavili in pokazali veliko kvalitet tako v obvezni skladbi kategorije kot tudi v naslednjih dveh skladbah, Boydovi A song of Rain ter ljudski Živijo ohcet v priredbi Damijana Močnika. Slednja je bila še posebej opažena, žirija je zboru prav za to izvedbo podelila posebno nagrado, to je bila nagrada za najboljšo izvedbo slovenske skladbe, ki jo podeljuje Društvo slovenskih skladateljev. Nad njeno izvedbo pa je bil posebej navdušen tudi sam avtor, Damijan Močnik: »Lahko rečem, da tako dobre izvedbe svoje skladbe še nisem slišal.«
V razvrstitvi sta z dobrimi ocenami žirije sledila še dva slovenska zbora
Mladinski pevski zbor GŠ Rogaška Slatina je pod vodstvom Andreje Došler za svoj nastop prejel 86 točk. Lep nastop je bil to, čeravno nekoliko zadržan, zbor je bil že lani v dobri formi, na državnem tekmovanju v Zagorju ob Savi se je odlično izkazal. Mešani mladinski zbor Veter iz Ljubljane je pod vodstvom Tereze Podlogar osvojil 84 točk. Zbor ima očitno precej kadrovskih zadreg, zlasti moški del zbora je razmeroma skromno zastopan, kar bi zelo težko obrodilo boljše sadove. Madžarski Vörösmarty Gyermekkar iz Budimpešte z dirigentko Anito Zsakaine Papp in slovaški Dekliški zbor Iuventus Paedagogica iz Levoče pod vodstvom Igorja Grega sta za omenjenimi znatno zaostala, prvi se je še uspel umestiti med srebrne, drugi pa je prejel bron.
Mladinski zbor OŠ Tolmin
Foto: Andraž Purg
Mladinski zbor GŠ Rogaška Slatina
Foto: Branka Kljun
Mešani mladinski zbor Veter
Foto: Branka Kljun
Slovaški mladinski zbor Iuventus Paedagogica
Foto: Andraž Purg
Madžarski zbor
Foto: Branka Kljun
Raven tekmovanja zelo visoka
Po oceni strokovne žirije je bila raven letošnjega tekmovanja več kot le zadovoljiva. Prav vsi nastopi zborov so v dobršni meri izpolnjevali kriterije dobrega petja in dobrega nastopa, izbira programov je bila tehtna in zanimiva.
Damijan Močnik povzema: »Glede na to, da sem bil v preteklih letih večkrat v žirijah podobnih tekmovanj na vzhodu Evrope, kjer nastopi 35 zborov in sta le dva ali trije vredni poslušanja, lahko rečem, da so bili tu prav vsi zbori na dobri kakovostni ravni, nekateri tudi izvrstni. Pa še nekaj: slišal sem nekaj odličnih skladb, ki jih doslej nisem poznal.«
Zsuzsanna Graf je bila presenečena nad neverjetno visoko ravnjo petja: »Vsako leto sem v žirijah podobnih tekmovanj po Evropi in imam zato precej izkušenj. Tu nismo slišali veliko zborov, lahko pa ugotovim, da je bila velika večina na nivoju zelo resnega mednarodnega tekmovanja.«
Jasenka Ostojič: »Zelo visoka raven tekmovanja. Lahko rečem, da sem kot žirantka pozorna na več ravni. Izvedba je stvar trenutka, to je čas, ki mine, in v tem času dovoljujem, da me neki zbor navduši z nečim posebnim, to me vodi. Ne gre zgolj za celoto, ki je seveda pomembna, temveč tudi za ta trenutek, ki ponese, ki da neko posebno dimenzijo, tisto nekaj, zaradi česar prihajamo na koncerte, kar vedno prepoznamo kot vredno, kar nas očara, kar nas razveseli. To sem na tem tekmovanju doživela.«
Tomaž Faganel kot žirant in dolgoletni predsednik glasbene komisije: »Letošnji festival je pokazal visoko splošno in umetniško raven sodelujočih. V žiriji smo se lahko tako večinoma pogovarjali z ravni, na kateri so osnovne pevske veščine pravzaprav že urejene. Razpravljali smo predvsem o glasbeni nadgradnji izvedb, ki večinoma temeljijo na jasni predstavi in modrosti zborovodij. Tudi letošnji festival je potrdil utemeljenost dolgoletne umetniške usmeritve festivala, da je poustvarjalna kakovost pomembnejša od morebitnega velikega števila sodelujočih ali velikega števila raznovrstnih nagrad in priznanj v smislu vsakemu nekaj. Prirediteljem in tudi letos glasbenonazorsko dobro uglašeni žiriji je pomembno, da je poustvarjalna in umetniška raven festivala tudi ogledalo stanja in razvoja zborovskega poustvarjanja mladih, pri nas in predvsem širše. Visoko uvrščeni zbor celjskega festivala, njegov zmagovalec ali najboljši med dobrimi ni le vzor usmeritve ampak tudi zgled glasbeno-pevske urejenosti ter prepričljivega sporočanja glasbe in nagovora občinstva. V tem smislu ima visoka uvrstitev v Celju tudi v mednarodnem merilu primerno veljavo. Zato si želimo močnejše in stalne pristnosti festivala v zborovski javnosti, predvsem mednarodni, ter javne in ekonomske podpore, da lahko možni udeleženci o njem dolgoročno razmišljajo in ga načrtujejo.«
Festivalski, netekmovalni dogodki
Poleg tekmovanja pa Celjski mladinski festival vključuje še vrsto revijalnih nastopov v dvorani in na Glavnem trgu, kjer zdaj ta zdaj oni zbor s sproščenim nastopom navdušuje mimoidoče. Pa še eno zanimivo posebnost ima celjski festival, glasbeno delavnico – skupinsko petje, ki ga vodijo člani žirije. Pevce vseh zborov naučijo čisto nove skladbe, ki na odru zazvenijo na zaključnem slavnostnem koncertu.
O tem Tomaž Faganel: »Zborom želimo na ta način sporočiti, da pet žirantov, ki sedimo tam v dvorani, ni samo pet cerberusov, ki čaka na ta ali oni spodrsljaj zborov, ampak da smo tudi dirigenti, vešči svojega posla. Pomembno se nam zdi tudi to, da se zbori med seboj srečajo pri petju skladb, ki jih še ne poznajo, da jih osvojijo do te mere, da pozneje morda celo ostanejo v njihovem repertoarju.«
Foto: Branka Kljun
Foto: Branka Kljun
Celjski mladinski pevski festival nekoč in danes
Prvi začetki celjskega festivala segajo v daljno leto 1946, ko je imela prireditev še izrazito lokalni značaj. Z njo je povezano ime legendarnega celjskega zborovodje Jurčeta Vrežeta. Do konca šestdesetih let je prireditev prerasla v mladinski pevski festival, postala je bienalni dogodek in tekmovalna prireditev. O razvoju festivala sem spregovorila z Nenadom Firštem:
Umetniški vodja in gonilna sila festivala ste že celo vrsto let.
»To je bil moj 16. festival, več kot trideset let sem že zraven, ja. Lahko rečem, da je prav vsak festival za odtenek drugačen, vsak prinaša nove izzive in nove ideje, nemalokrat so te povezane s čisto izvenglasbenimi dogodki in situacijami, podvržen je različnim spremembam v šolstvu, geopolitičnim situacijam … Več dejavnikov je, ki vplivajo na manjšo stabilnost tega področja v primerjavi z odraslimi zbori. V mojem obdobju se je recimo zelo poznal razpad Jugoslavije kot tudi držav nekdanjega socialističnega bloka. Do tega obdobja je obstajalo še t. i. zvezno tekmovanje, kjer so se pomerili zbori iz Jugoslavije, zmagovalci pa so potem nastopili na našem mednarodnem tekmovanju. Tekmovanje je potekalo ves teden, včasih celo več, mednarodno pa je postalo v 90. letih, ko se je Slovenija osamosvojila.«
Na letošnjem festivalu je nastopilo osem pevskih zborov, nekoč pa je bilo to število bistveno večje.
»Vzrokov za manjše število zborov na festivalu je več. Že nekaj let je naš festival prireditev, ki svojim zborom omogoča brezplačno udeležbo na osnovi predhodnega izbora, to pomeni, da jih je komisija odbrala iz večjega nabora prijavljenih. Letos smo imeli nekaj logističnih težav glede namestitve zborov, kar je vplivalo na našo odločitev o manjšem številu udeležencev, res pa je, da je komisija izbrala enajst zborov, trije pa so malo pred prireditvijo zaradi različnih razlogov odpovedali udeležbo. Pred dvema letoma smo gostili 12 zborov, podobno število nastopajočih smo imeli tudi nekaj let prej, bila pa so tudi leta, ko smo jih gostili več, rekordno je bilo leto 1997, ko je na festivalu zapelo 36 zborov. V isti sapi pa moram povedati, da je bilo prav letošnje tekmovanje rekordno v številu zlatih plaket, tri je podelila strokovna žirija, kar je za celjski festival veliko. Treba je poudariti, da se žirija v Celju vedno brezkompromisno drži kar se da visokih kriterijev, kar pa zmagovalcem brez dvoma poveča reference – uspeh v Celju pomeni več kot uspeh na kakem komercialnem tekmovanju.«
Foto: Andraž Purg
Ko sem prebirala utrinke iz zgodovine celjskega festivala, sem opazila, da sodelujejo večinoma ene in iste države …
»Resnici na ljubo je na tem festivalu moč zaznati zbore iz vseh držav, so pa seveda leta, ko prevladujejo nekatere države, predvsem države nekdanjega vzhodnega bloka. To smo si razlagali na ta način, da je šolstvo v teh državah organizirano na nam podoben način, za razliko od šolskega sistema v Zahodni Evropi. V nekem obdobju je na zmanjšanje števila prijavljenih srednješolskih zborov vplivala uvedba maturitetnih izpitov v nekaterih državah, v katerih, tako kot v nekdanji Jugoslaviji, tega prej niso poznali. Določen vpliv na potek tekmovanja je imela tudi uveljavitev velikonočnih praznikov kot državnih praznikov. Organizacija Festivala mladinskih zborov je posebno zahtevna naloga tudi zato, ker so ti zbori izrazito nestanovitni. So generacije, ki so dobre, in tiste, ki so slabše, vsako leto se ena generacija zamenja, v treh ali štirih letih se zamenja ves zbor. Veliko je torej razlogov, zakaj je včasih več, včasih manj prijav, vedno pa se na naše razpise javi več zborov, kot smo jih sposobni sprejeti. Na glasbeni komisiji je potem, da na osnovi posnetkov, izbranega sporeda, referenc in podobno določi, kateri zbori bodo povabljeni na tekmovanje. Pri tem je seveda vedno nekaj tveganja, si pa kot organizatorji prizadevamo, da dobimo kar se le da dobre zbore.«
Še kakšno besedo o terminologiji: kategorija otroških zborov, denimo, vključuje pri vas zbore, ki jim v Sloveniji sicer pravimo mladinski zbori.
»Pred dvajsetimi in več leti je bila naša terminologija zelo natančna, navajali smo enoglasne in triglasne otroške zbore, mlajše mladinske zbore, starejše mladinske zbore … Ko pa smo postali mednarodni festival, smo seveda prevzeli poenoteno evropsko terminologijo, ki obsega kategorijo otroških zborov (otroci do 16. leta starosti), kategorijo mladinskih zborov (mladi do 20. leta starosti z razvrstitvijo glasov SATB) in kategorijo dekliških zborov, ki vključujejo pevke do 20. leta starosti. Na dveh festivalih smo imeli celo kategorijo deških zborov, ki pa se nekako ni obnesla. Kot so se spreminjale situacije na področju mladinskega zborovstva, tako se je spreminjal in prilagajal tudi naš festival.«
Gmotno festival podpirata Ministrstvo za kulturo in Občina Celje. Gre, seveda, za precejšen finančni zalogaj.
»Mednarodni mladinski pevski festival Celje je glasbeni dogodek, ki je domena Ministrstva za kulturo, Občina Celje pomembno podpira to prireditev, na kar smo seveda ponosni. Celje je imelo nekoč več tradicionalnih prireditev, med njimi Teden domačega filma, ki je imel velik ugled, tega ni več, mi pa vztrajamo. Usoda tradicionalnih prireditev ni bleščeča. Treba se je zavedati, ta tradicija šteje, ugasle reči je težko obuditi. Sam sem prepričan, da je festival potreben, da ima prihodnost. Včasih pa je treba tudi prihodnosti nekoliko pomagati.«
Foto: Andraž Purg
Foto: Branka Kljun
