Skrivnost božiča v gregorijanskem koralu

Foto: Gregor Požun

Zbor sv. Nikolaja Litija že tradicionalno vsako leto pripravi tematski božični koncert, ki ga premierno izvede na božični dan, 25. 12. v domači, litijski cerkvi sv. Nikolaja, temu pa v naslednjih tednih sledi še nekaj ponovitev drugje po Sloveniji. Ob zadnjem božiču so pripravili pet odmevnih koncertov, na katerih so v čudovito svetlobno ambientiranih cerkvah predstavili izbor gregorijanskih koralov ter štiri na koralno tematiko skomponirane novitete sodobnih slovenskih skladateljev. Zboru sta dirigirala gostujoči prof. Tone Potočnik in njihova dirigentka Helena Fojkar Zupančič.

V preteklem letu je zbor raziskoval slovensko ljudsko glasbeno dediščino in prepeval stare, izvirne ljudske melodije, ki so se pri nas pele okrog božiča. Nekaj melodij je posebej za to priložnost dal tudi postaviti v večglasni zborovski stavek oz. prirediti nekaterim slovenskim skladateljem. Skladbe so že izšle v notni prilogi Naših zborov. Pred dvema letoma je gostil ameriškega dirigenta dr. Adréja J. Thomasa, s katerim je najprej izvedel seminar Razumeti in peti spiritual in gospel, nato pa cikel odmevnih božičnih koncertov spirituala in gospela. V letih pred tem je izvedel odlomke iz Bachovega Božičnega oratorija, scensko postavil Tomčev Sovenski božič, koncertiral z meditativno glasbo na božično tematiko ter ob tem poskrbel za več slovenskih premier skladb sodobnih svetovnih zborovskih skladateljev.

Gotovo pa je eden najodmevnejših božičnih projektov Zbora sv. Nikolaja Litija izdaja zgoščenke Božična luč leta 2003, na kateri so v slovenščino prepesnjene skladbe znanega angleškega avtorja Johna Rutterja za zbor in simfonični orkester, čemur je v sodelovanju z založbo Astrum sledila še objava večine skladb v slovenščini za zbor ob spremljavi klavirja.

»Gregorijanski koral je posebna oblika molitve. Je zvočna ikona, prek katere Bog spregovori človeku. Predstavlja most med besedo, izraženo v molitvi in njenim glasbenim izrazom. Njeno ozadje je svet tišine.«

(Tone Potočnik)

Foto: Gregor Požun

Od zamisli … do izvedbe

Vse se je začelo ob vprašanju »Kaj pa zdaj? …«, ki se je pojavilo samoumevno, po uspešnem lanskoletnem ciklu božičnih koncertov. Je mogoče vsak božič ob poplavi raznoraznih božičnih koncertov v slovenski prostor prinesti še kaj novega, svežega???

Morda pa ni potrebno, da je novo. Morda je lahko staro … zelo staro … starejše kot 200 in več let stare melodije, ki smo jih raziskovali ob preteklem božiču. Morda …

Polno vprašanj in dvomov je rojilo po glavi, ko se je božični projekt »Koral« pomikal od skromne, skoraj plašne zamisli prek razvoja idej, načrtovanja in organiziranja do končne izvedbe, ki je presegla naša pričakovanja. Pet božičnih koncertov, petkrat popolnoma napolnjene cerkve, med njimi ogromna ‘stolnica’ v Gornjem Gradu ter cerkev stiške opatije … dva sakralna objekta, v katerih so se stene še spominjale koralnega petja …

Pri snovanju in načrtovanju projekta so bile v ospredju tri smernice: projekt naj bo raziskovalen, naj bo izobraževalen, v slovenski zborovski prostor naj prinese nove skladbe. Za piko na i pa naj kakovostno obogati božično koncertno ponudbo in naj poslušalcem na koncertih prinese miru in upanja v teh negotovih časih.

Ko smo na razpisu JSKD dobili zeleno luč v obliki finančne podpore, smo začeli s konkretnim delom. K sodelovanju smo kot največjega slovenskega strokovnjaka s tega področja povabili prof. Toneta Potočnika, docenta na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki je zbor podučil v branju kvadratne koralne notacije in nevm, osnovah dirigiranja korala, o izvajalskih zakonitostih in posebnostih in še o marsičem. Povedal je mnogo zgodb in zanimivih primer, ki so pevcem pomagale pri odkrivanju povsem neznanega glasbenega področja. Gregorijanske korale je na koncertih tudi sam dirigiral, medtem ko je nove, avtorske skladbe dirigirala stalna zborova dirigentka. Skupaj s prof. Potočnikom smo naredili izbor koralov, s katerimi smo predstavili celotno božično zgodbo. Tako smo na koncertih z glasbo ‘poromali’ od adventne spokornosti in hrepenenja prek pesmi v čast Mariji, Bogorodici, do božjega rojstva in veselja božiča.

Foto: Gregor Požun

V program smo med drugim uvrstili dva korala, ki naj bi se pela tudi na naših tleh. Iube, Domne, Benedicere, triglasni glasbeni koralni obrazec iz Kranja, ki je skladba iz božičnega ciklusa, nastala konec 15. stoletja in je edini znani primer srednjeveškega večglasja na slovenskem. Zapis hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Drugi predstavljeni biser slovenske srednjeveške glasbe je bil Angelus ad Virginem (Angel Gospodov je oznanil Mariji), spev oglejske liturgije. Zapisan je v Gradualu iz 15. stoletja, hrani pa ga arhiv stolnice v Kopru.

Nekatere korale smo izvajali v izvirni obliki, nekaj pa tudi v različnih zgodovinskih in improvizacijskih praksah. Tako smo izbrane melodije podložili s kvintami, naučili smo se zapeti koral na francoski način. Znameniti Angelus ad Virginem je prof. Potočnik spremljal na portativ, ki ni bil le zanimiv zvočni dodatek temveč tudi prelep scenski element.

Gregorijanski koral je bil že od nekdaj navdih in izziv skladateljem po vsem svetu. Tako smo tudi mi, z željo, da korale povežemo z duhom današnjega časa, k sodelovanju povabili štiri skladatelje, ki pomembno sooblikujejo slovenski, nekateri med njimi pa tudi že evropski in svetovni glasbeni prostor predvsem s svojim sakralnim opusom: Andreja Makorja, Črta Sojarja Voglarja, Ambroža Čopija in Damijana Močnika. Tako so nastale štiri novitete, ki so skupaj s korali tvorile smiselno celoto. Zanimivo je bilo slediti prepletu tisočletje starih melodij in skladbam, ki so nastale danes, a z verno zvočno reminiscenco preteklosti. Težko bi rekli, da karkoli ni sodilo v kontekst, saj so skladatelji s pretanjenim občutkom za koralno melodiko razvijali svoj lastni, prepoznavni harmonski in interpretativni jezik. Nastale skladbe so izredno zanimive, različnih težavnosti, večina izmed njih pa bo gotovo dosegljiva povprečno dobremu vokalnemu ansamblu. Na ta način smo povezali staro z novim in nakazali neminljivost tistega, kar je vredno. Skladbe naj bi izšle pri založbi Astrum.

Koncerti, ki so sklenili celotni projekt in so za vse sodelujoče predstavljali tudi vrh nekajmesečnega dela, so bili zamišljeni kot vsebinsko-oblikovna celota, kot meditacija, pripovedovanje vsebine z glasbo, z glasom, kot molitev, brez aplavzov. Glasbo smo podkrepili z nekaj besednimi meditacijami, ki jih je napisal naš pevec Matej, interpretiral pa dramski igralec Pavle Ravnohrib. Koncerti so bili svetlobno ambientirani, v Litiji je bila dodana še ogromna scena, ki je pričarala vzdušje prastare opatije. Skladbe so bile z različnimi postavitvami in premiki tudi prostorsko režirane. Pevci in dirigenta smo oblekli stilizirana meniška ogrinjala. Na ta način smo pripomogli, da so izvajalci in poslušalci v polnosti vstopili v skrivnost koralnih melodij, ki so v današnjem času in svetu kot skrite korenine naše zahodnoevropske glasbene kulture.

Foto: Gregor Požun

Kako so projekt doživaljali pevci …

»Osebno sem prepričan, da sodijo Nikolajevi božični koncerti med najdragocenejše prireditve v Sloveniji. Vedno so nekaj posebnega: presenečajo s svojo izvirnostjo in kakovostjo. Tudi v božičnem času leta 2015 ni bilo nič drugače: še nikoli se ni zdela tematika gregorijanskega korala tako primerna in tako blizu današnjemu času. Morda s(m)o k temu do neke mere prispevali tudi Ambrož, Damijan, Andrej in moja malenkost – poiskali smo času primerna besedila in njihovo koralno uglasbitev ‘oblekli’ v zborovski stavek našega časa, vendar s posluhom za temeljno lepoto izvirnika.

Čudovita vizualna podoba je dala prireditvi svojevrsten šarm – pevci smo morda nekoliko negodovali nad svetlobo v očeh, vendar smo potem občudovali fotografije in se lahko prepričali o večplastni lepoti tega nepozabnega projekta. In vsakič se sprašujem: Kako bo naslednjič? Bo spet nekaj novega in izvirnega …«

(Črt Sojar Voglar, tenor in skladatelj)

»V okviru projekta Skrivnost božiča v gregorijanskem koralu smo s sopevci odkrivali bogastvo glasbene dediščine. Imeli smo tudi priložnost za sodelovanje s prof. Tonetom Potočnikom, ki je vzbudil zanimanje s poglobljenim poznavanjem koralne glasbe. Božični koncert Puer natus est/Dete nam je rojeno je bil odličen preplet starodavnih gregorijanskih napevov in novih zborovskih skladb, ki je poslušalcem predstavil adventni čas in božično zgodbo. Prečudovite harmonije so se skupaj z besedilnimi vložki in vizualno podobo zlile v edinstveno glasbeno in duhovno doživetje.

Petje gregorijanskih koralov mi je predstavljalo molitev in me je vedno znova navdalo z obilo miru. V iskreno veselje mi je, da smo svoja občutja prenesli tudi na številne poslušalce, ki so v globoki zbranosti prisluhnili naši glasbeni meditaciji.«

(Estera Merljak, sopran)

Foto: Gregor Požun

»Glede petja korala sem imela sprva pomisleke, saj me koral nikoli ni pritegnil niti k poslušanju in sem ga tudi slabše poznala. Ko smo začeli z branjem nevm in delom s profesorjem Potočnikom, je takoj postalo bolj jasno, za kaj sploh gre. Zanimivo je bilo predvsem zato, ker se ponavadi, ko delamo določeno zborovsko literaturo, ne posvečamo toliko časa njeni zgodovini in nastanku. Zdi se mi smiselno, da s pevci občasno dela tudi kdo drug kot samo naša zborovodkinja, saj tako spoznavamo nove načine dela in pridobivamo dodatno pevsko znanje. Zavedam pa se, da sem bolj vajena rok naše zborovodkinje in posledično bolj cenim njeno trdo delo in jekleno potrpežljivost. Doživljanje koncertov je bilo zagotovo drugačno kot vzdušje na vajah, skupaj s sceno sem vse doživljala bolj mirno in mistično. Vsekakor je šlo za izviren projekt, vendar sem osebno bolj naklonjena klasični zborovski literaturi.«

(Maruška Pavlin, sopran)

»Ali ima občutek, da ima pred seboj same glasbenike? Včasih sploh ne vem, o čem govori. Kako naj jaz berem iz teh not, če imam občasno težave še z ‘normalnimi’ notami? Kako naj poskušam dirigirati del korala, če še ‘normalnega’ dirigiranja ne znam? To so vprašanja, ki so švigala okrog altovskih vrst med nekaterimi pevkami ob prvem stiku z gospodom Potočnikom. Kot oseba je name naredil velik vtis. Profesor, ki resnično ve, kaj govori, govori iz prakse in je na svojem področju velik strokovnjak. Profesor z zanimivim in prijetnim humorjem. Profesor, ki je nam, amaterjem na glasbenem področju, že od prvega dne zaupal in nas spodbujal. Profesor, ki si upa iskreno priznati, da si med večurnim sprehodom po gozdu prepeva koralne melodije. Takšnemu profesorju jaz rečem faca. Iskreno – prvi stik s koralom je bil zame težak. Tisti notni zapis, ki mu strokovnjaki rečejo nevme, nekaj novih glasbenih izrazov in čisto drugačno dirigiranje, kot sem ga bila vajena do sedaj. Vse to je pripeljalo do nekakšne zmede v moji glavi in zapiskov, kot bi bila na pravem predavanju na akademiji za glasbo. Hkrati pa sem imela občutek, da smo vsi skupaj na začetku ene lepe poti. Ja, tudi po devetih letih prepevanja v Zboru sv. Nikolaja sem si lahko rekla – vsak začetek je težak. A po težki poti ponavadi sledi zadovoljstvo ob uspehu. Tudi tokrat je bilo tako. Koralne melodije vzbudijo posebno vzdušje. Za mojo prijateljico, ki je prišla na koncert, je bilo to vzdušje mučno, za drugo pa tako posebno in močno, da je v istem dnevu poslušala oba litijska koncerta. Sama pa lahko rečem, da je bilo nekaj najlepšega, ko smo prišli do točke, da smo lahko ob petju koralov le še uživali. Takrat smo v sebi nosili mir, ki smo ga od dirigenta prek nas – pevcev – predali poslušalcem. Mir, ki ga v današnjem času vsi še kako potrebujemo. To je tisto, kar je projektu dalo poseben pečat, meni pa še eno neprecenljivo izkušnjo.«

(Katja Repe, alt)

Foto: Gregor Požun

»’Menihi so pri petju med vdihom v sebi izgovorili Ave Marija …’

… opomba gospoda Potočnika na eni izmed vaj. Hmm … Gremo se zares! V zavest je skočila univerzalnost osredotočanja na ljubezen s ponavljanjem svetih vsebin. En dih, ena kroglica v molku, kot mantra v meditaciji – karkoli, kar umiri notranjost, jo približa Bogu. Petje koralov je bilo meditacija. Za vse podrobnosti je potrebna popolna zbranost. Da odtegne pozornost od posvetnega in jo usmeri k duhovnemu. Nenazadnje je takšno petje skušalo biti posnetek Božjega glasu …

… Za raztreščen um današnjega časa in pevca zahtevna naloga, za poslušalca pa dobrodošlo povabilo v duhovno zrenje. Če smo uspeli koga vsaj za trenutek odtegniti od vsakdanjih misli in mu umiriti duha, smo uspeli. In upravičili dar, da lahko z glasom delimo veselje in mir med ljudi.

Sreča, da sem lahko sodeloval! Lahko sem se dotaknil korenin zahodne glasbe in občutil vpliv davnih časov na sodobnost. Ko se zavem, da lahko tisoč let stare stvari vplivajo na današnje, postanem malce ponižnejši. Hvaležen, da sem košček celote …

Kar me čudi (in me verjetno ne bo nehalo), je vsa energija, ki vre v zboru. Niti ne vem za vse podrobnosti, verjetno mi je celo kaj velikega ušlo – morda vidim le vrh ledene gore. Ampak, tisto, kar vidim, je ogromno organizacije: od naročila skladb pri skladateljih, ki so prispevali čudovita dela, do načrtovanja koncertov. In dirigentkin neutrudni optimizem! Potem se nenadoma zaveš, da medtem ko se pripravljaš na nastop, nekdo drug pripravlja sceno. Pa tega sploh nismo vedeli. Kot da bi vrelo samo za to, da lahko na koncu uživamo v vonju …«

(Igor Beuermann, tenor)

»Z belim ogrinjalom in svečo v roki sem v vrsti stopal po tihi in hadni cerkvi … Petje me je odneslo več stoletij nazaj in ob koralnih napevih sem si zelo živo predstavljal, kako so se ob petju počutili menihi. Najbolj pristna izkušnja je bila na koncertu v Litiji, kjer je glasbo krasno dopolnila scena s svetlobnimi efekti. Doživetje za ušesa, oči in dušo.«

(Rok Klobčar, enkrat bariton, enkrat bas)

Foto: Gregor Požun

In gostujoči dirigent, prof. Tone Potočnik?

»Stik z nadčasno razsežnostjo glasbene smeri, ki jo označujemo kot gregorijanski koral, v mojem glasbenem, predvsem pa duhovnem življenju, predstavlja in izpopolnjuje uresničitev iskanj izvornosti in presežnosti, začutenj skrivnosti in nenavadnosti, željo po pristnosti sveta lepote, večnosti in njih zaobjetij.

Srečanje s temi svetovi pa mi nalaga nalogo po njegovem posredovanju in zavezuje k poslanstvu. Pot tega poslanstva se v mojem življenju izraža prek mostov koralnih melodij, pod katerimi, kot na daljnih ladjah, potujejo svetli žarki posvečenih besed. Tak posvetitveni in molitveni pristop do glasbe pa ni vabljiv zunanjemu in vsakdanjemu svetu.

Posebno presenečenje in dragoceni mejnik na poti mojega poslanstva predstavlja povabilo Zbora sv. Nikolaja iz Litije in njegove ustanoviteljice ter neumorne zborovodkinje, drage Helene Fojkar Zupančič. Seveda je to zbor, ki daleč presega meje povprečnosti, zato je razumljiva tudi želja, da se zbor ob mnogih razsežnostih in nivojih, ki jih je že uresničil v svoji dragoceni karieri, obogati s spoznanji zakonitosti in duhovnih razsežnosti gregorijanskega korala. Koraki mojih posredovanj težko najdejo primero na mojih že prehojenih poteh.

Izbrane melodije so padle na plodna tla in vzbrstele v cvetove, kljub zimskemu času. Pevke in pevci zbora so te cvetove spletli in se z njimi odeli v dolge melizme trenutkov, v katerih so melodije presegle samo besedo in jo vodile v večnost. To pa so dosegli tudi s tem, da so večinoma vse melodije peli na pamet in se s tem pomaknili daleč nazaj v utrip prvih stoletij krščanstva, ko še niso poznali notacije in so se vse melodije prenašale le prek ustnega izročila. Prav zaradi te razsežnosti pa sem lahko začutil toliko večjo odzivnost mojemu načinu posredovanja gregorijanskega korala.

Dragocene trenutke srečanja predstavljajo tako priprave, ko smo se zazirali v detajle nevmatskih sporočil, predvsem pa koncerti, ko smo skupaj zoreli v njihovih skrivnostnih in subtilnih sporočilih.

Hvala za to skupno doživetje.«

(Tone Potočnik)

Foto: Gregor Požun

Zakaj prav gregorijanski koral?

Gregorijanski koral je temelj zahodnoevropske glasbe, je prva zapisana glasbena oblika tega dela sveta in je živa še danes. Pod pojmom gregorijanski koral razumemo vokalno glasbo, ki je bila del krščanskega izročila v srednjem veku vse do pojava večglasja. Ime nosi po cerkvenem učitelju papežu Gregorju Velikem (590 – 604), ki ga krščanska ikonografija upodablja z golobom na rami, saj naj bi, po legendi, po navdihu Sv. Duha zapisoval melodije, ki mu jih golob prišepetava. Gregor veliki sicer ni komponiral koralov, naj bi pa uredil obsežno knjigo koralnih napevov, izločil preveč ‘posvetne’ melodije, ter preostalim določil mesto v liturgiji.

Gregorijanski koral so na naših tleh zagovoto peli že vsaj v začetju 12. stoletja, ko je bila v Stični ustanovljena prva cistercijanska opatija.

Čeprav so koralne melodije v zelo skromnem obsegu še danes del katoliškega bogoslužja, je dejansko petje koralov na slovenskih in evropskih tleh v svoji bogati melodiki živo le še po redkih opatijah. Pri nas ga redno pojejo menihi v Pleterjah, delno tudi v Stični, v ženskih redovih pa je živ še pri Klarisah v Nazarjah in pri Karmeličankah v Sori.

Zakaj smo se odločili, da posežemo tako daleč nazaj, da obujamo te stare in zaprašene melodije?

Ker je gregorijanski koral v svoji preprostosti tako lep in skrivnosten, ker v svojih enoglasnih melodijah nudi toliko skritih podrobnosti, ki se jim lahko izvajalec približa in jih v polnosti okusi šele, ko se potopi vanje in postanejo del njega … Pa tudi zaradi njegove glasbenozgodovinske vrednosti in religiozne sporočilnosti se je bilo vredno in pomembno poglobiti vanj in ga predstaviti čim širšemu krogu poslušalcev.

Ko vlečem črto pod celotnim projektom, lahko rečem le, vesela, zadovoljna, hvaležna.

Božični projekt Zbora sv. Nikolaja Litija v sliki