Zadnje dni julija se je v glavnem mestu Katalonije odvijal 11. Svetovni zborovski simpozij, največji zborovski dogodek na svetu, ki vsaka tri leta gosti najboljše zborovske sestave, najvidnejše zborovske ustvarjalce in najuglednejše zborovske dirigente, ob teh pa še množico tistih, ki jih iz tega ali onega razloga zanima vse, kar se kjerkoli na tem kontinentu aktualnega dogaja na zborovskem področju. Ta prestižni dogodek je gostil 24 izbranih zborov iz Španije, Združenih držav Amerike, Kanade, Japonske, Švedske, Nemčije, Južne Afrike, Argentine, Nizozemske, Danske, Koreje, Irske, Moldavije, Filipinov, Latvije in Slovenije. Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije iz Ljubljane je nastopil kot prvi slovenski zbor v 30-letni zgodovini simpozija.
Med 164 prijavljenimi zbori so jih na simpozij sprejeli 24, od teh je polovici pripadla še posebna čast, da so izbrani, svetovno priznani skladatelji posebej zanje in za to priložnost napisali noviteto. Med te izbrance se je uvrstil tudi Dekliški zbor sv. Stanislava, ki je v dragoceni dar dobil skladbo angleškega skladatelja Boba Chilcota God of the open Air.
»Vesele in počaščene smo, da smo imele priložnost nastopiti na tako pomembnem dogodku,« pove zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič, »vemo sicer, da nismo edini zbor, ki je dobil povabilo k prijavi, pred leti je bil povabljen že zbor Carmina Slovenica s Karmino Šilec, ki pa se iz nekih razlogov ni mogel odzvati.«
Ta enkratna mednarodna izkušnja je obogatila dekleta in njihovo zborovodkinjo ter se v njihovih srcih zapisala kot nekaj enkratnega in dragocenega. Če obidemo zdravstvene nevšečnosti, ki so se pripetile in k sreči dobro iztekle, potem lahko povzamemo, da so pevke odlično nastopile, da so izvrstno predstavile našo ustvarjalnost in poustvarjalnost ter poskrbele za več kot le primerno promocijo države v svetu. Odzivi na njihove nastope so bili izvrstni: »Petje na najvišji možni ravni,« je na družabnem omrežju po koncertu zapisal ugleden ameriški dirigent.
Po vrnitvi sem dirigentko povabila na kavo v enega od prijetnih ljubljanskih lokalov.
Helena Fojkar Zupančič, dobrodošle v domovini, to je bil nastop, ki bo ostal v prelepem spominu za vselej, se mi zdi.
V to ne dvomim. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se s svojim zborom prijavila na svetovni zborovski simpozij, čeprav priznam, da je bila moja tiha želja, da bi bile povabljene. Pred dvema letoma smo dobile povabilo k prijavi. Pripravila sem 45-minutni program na temo letošnjega simpozija »Barve miru« (»The Colors of Peace«), ga primerno opisala oz. utemeljila, pripravila vso potrebno dokumentacijo, avdio- in videoposnetke … Na naše veliko veselje smo dobile pozitiven odgovor.
Ta potrditev je gotovo posebna čast, to je uvrstitev v »olimpijski finale«, bi lahko rekli. Kako ste prišle do »olimpijske norme«?
Ko sem pregledovala kurikulume nastopajočih, sem ugotovila, da je večina dobitnikov prestižnega priznanja Srebrna vrtnica (The silver rose bowl) na enem od tekmovanj EBU (European Broadcasting Union); tudi me smo leta 2009 v Oslu prejele to priznanje. Prav tako nas je bilo pred leti mogoče slišati na Evropskem mladinskem pevskem festivalu v Baslu, dobile smo namreč posebno povabilo organizatorja. Ta nastop je bil zelo odmeven, o nas kot obetavnem, novem zboru na evropskem prizorišču so pisali tudi v Mednarodnem zborovskem biltenu.
»Barve miru« – zanimiva, a vse prej kot lahka naloga.
Res je, temeljito sem se poglobila v to vsebino, vprašala sem se, kako bi lahko barve miru ponazorila z glasbo in predvsem, s katerimi skladbami, ki bi bile tehtne, raznolike, ki bi dobro predstavile slovensko zborovstvo in bi primerno posegle tudi v svetovno zborovsko zakladnico. Zdelo se mi je, da ni nujno, da besedilo govori konkretno o miru, tu se lahko namreč zelo hitro začnemo vrteti okrog skladb, ki so po mojem mnenju »sladke« in nimajo tehtnejše glasbene vrednosti. To je trend ameriške zborovske scene, ki pa meni ni blizu. Ugotovila sem, da ima mir lahko zelo veliko različnih obrazov, da to ni le mir med ljudmi, da je to lahko mir srca, mir v naravi, mir v duši, božji mir …, tako se je izluščil program, ki je zajel vse te vidike. Začele smo z belokranjsko ljudsko Bog daj, Bog daj dobro večer, ki opisuje tradicijo »kresnic«, ki so na kresni večer hodile po hišah, oblečene v belo, in v domove prinašale mir ter željo po blagostanju. Lebičeva Urok se naslanja na stara otroška poganska besedila – zaklinjanja, ki naj bi iz otrok izganjala »jeznoritost«. Čopijeva noviteta Moj prvi angel je pravzaprav predelava skladbe za mešani zbor. Pesnik Tone Pavček v njej pripoveduje zgodbo svojega prvega angela, sina Marka, ki se je veliko prezgodaj poslovil in odšel iskat miru v neke druge svetove. Ave Maria Gustava Holsta je lepa molitev, klasično besedilo, že ničkolikokrat uglasbljeno. Holst z ritmično umirjenostjo in subtilnim prepletanjem zvočnih barv odslikava milino ter brezpogojnost neskončnega miru in ljubezni. Skladba Boba Chilcota je bila – kot že rečeno – napisana posebej za nas. Z avtorjem sem bila v kontaktu, vprašal me je, kakšno skladbo si želim, zelo samozavestno sem mu napisala pol strani želja in sugestij … Želela sem si predvsem skladbo, ki ne bi bila izvedena »prvič, zadnjič in nikdar več«. Nastala je ritmično in zvočno zanimiva skladbica, morda malo preveč ponavljajoča se, pa vendar: svetla, mladostna, živahna.
Vrh našega programa je bila skladba Damijana Močnika Jeruzalem. Jeruzalem je sveto mesto za tri največje monoteistične religije na svetu, zato je skladatelj izhajal iz zvočnih podob judovske, krščanske in muslimanske glasbe. Ogrodje skladbe je odlomek iz Psalma 122, ki je predstavljen v kar v petih jezikih. Nastala je slikovita in silovita zvočna freska, ki velikanska zvočna nasprotja združi v harmonično prošnjo za mir. Izvedba te skladbe je bila na simpoziju posebno doživetje. Pred našim nastopom je bilo občinstvo povabljeno, da pri tej skladbi v določenem trenutku sodeluje s svojim petjem. Tako so besede »May they prosper who love you« (»tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru«) na Svetovnem zborovskem simpoziju zazvenele iz dobrih 2000 grl glasbenikov z vsega sveta in tako na najboljši možen način ponazorile naša prizadevanja za mir oziroma povzele moto simpozija.
Butterfly Mie Makaroff sodi sicer v drugi žanr – v vokalni pop. Avtorica nas s prispodobo kratkega življenja metulja opominja, da nismo večni, da je v minljivosti našega življenja pomemben sleherni trenutek.
Zadnja je bila skladba Pseudo-Yoik finskega skladatelja Jaakka Mäntyjärvija, ki jo razumem kot izraz radosti, veselja in užitka, celo norosti. Pooseblja radoživost deklet, ki v svoji mladosti ne razmišljajo o večnosti in minljivosti, ampak se prepuščajo življenjski radosti in navdušenju.
Menim, da nam je s tem programom uspelo pokazati celo paleto različnih glasbenih žanrov, različnih pevskih tehnik, imele smo »svetovne premiere« kar treh skladb, od tega dveh slovenskih. Pokazale smo široke vsebinske, zvočne in izrazne zmožnosti zbora. Skladbe so bile raznolike, pa vendar povezane v smiselno celoto.
Kakšne so bile vaše obveznosti v Barceloni – poleg predstavitve omenjenega programa, seveda?
V Barceloni smo imele štiri nastope, dva celovečerna koncerta, z več kot uro čiste glasbe, prvega v Caixa Forumu, drugega v bližini Barcelone, v kraju Terrassa. Pele smo tudi v katalonskem narodnem svetišču, na gori Monserrat, pri t. i. črni Mariji. Osrednji nastop pa je bil v Avditoriju, v dvorani Paua Casalsa pred približno 2000 dirigenti z vsega sveta – to je bilo prav posebno doživetje. Seveda je bilo tudi nekaj treme, ta ne pojenja, ne glede na to, kolikokrat sem že stala na odrih. Vsa naša energija je bila usmerjena v ta nastop, danes lahko rečem, da nam je zelo lepo uspel, da ga je tako doživelo tudi občinstvo, sklepam po navdušenih vzklikih po vsaki skladbi, po stoječih ovacijah ob koncu nastopa in po številnih objavah našega petja in fotografij z nastopov na družabnih omrežjih.
Kaj vam je ta izkušnja ponudila, kaj ste dobrega odnesle iz te »dogodivščine«?
Sam simpozij in dejstvo, da smo bile prvi slovenski zbor, ki je nastopil na tej prireditvi, je bil za nas, seveda, velik izziv, predstavljal pa je tudi posebno odgovornost in hkrati mikavno priložnost za kakovostno rast. Nastopiti pred dirigenti z vsega sveta in z vrhunskim petjem požeti stoječe ovacije, to je nekaj najlepšega, kar si lahko dirigent in pevci želimo. Še pomembnejša od samega dogodka pa je morda pot, ki smo jo do tu prehodile s pevkami. Letos smo skupaj preživele kar precej ur na vajah in koncertih. Koliko lepega se je ob tem zgodilo, koliko pomembnih osebnostnih premikov pri teh mladih dekletih (stare so šele od 16 do 19 let), pa tudi kakšna solza je bila kdaj. Koliko novih prijateljstev se je stkalo med njimi. Ta izziv pa je bil hkrati tudi priložnost za mojo strokovno rast.
Domnevam, da so bila tudi dekleta zadovoljna z izkupičkom svojega znanja in izkušenj, je to lepa popotnica za v bodoče?
Ko gledam ta mlada dekleta, kako samozavestno obvladajo oder, tudi dvakrat večji od običajnih, da zmorejo isto navdušenje tudi na takem odru, da ni več strah tisti, ki jih obvladuje, temveč so one tiste, ki obvladujejo situacijo, sem ponosna nanje. Lepo jih je bilo videti, kako samozavestno se gibljejo med občinstvom, komunicirajo z dirigenti od vsepovsod, kako predstavljajo naš zbor in našo državo, to je res nekaj lepega.
Lepa predstavitev Slovenije v svetu, čeprav se le malokdo pri nas zaveda, da so naši vrhunski zbori lahko izvrstni promotorji države.
Poleg odličnih pevskih nastopov smo poskrbele za promocijo države tudi z gradivom, ki nam ga je posredovala vlada ob pomoči JSKD-ja in gospe Urške Bittner Pipan.
Tokrat ste ponudile noviteti Čopija in Močnika. Vsak vaš koncert predstavi tudi kaj novega iz slovenske zborovske zakladnice. To je pravzaprav eno od vaših poslanstev, spodbujanje slovenskih skladateljev k ustvarjanju novih del.
Res je, to je eno od poslanstev, ki jih čutim kot slovenska dirigentka. Vsako leto naročim nekaj novih del, takih, za katera vem, da jih bodo pozneje lahko izvajali tudi drugi zbori. Tega ne počnem samo z dekliškim zborom, temveč tudi z Zborom sv. Nikolaja – še v večji meri.
Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije iz Ljubljane je vaš »paradni konj«. Na isti šoli vodite še drugi, tako imenovani (Z)mešani zbor Škofijske klasične gimnazije, oba sta del posebno zanimive zborovske piramide, ki je nekaj enkratnega v državi.
Ja, zborovska piramida Zavoda sv. Stanislava je res nekaj posebnega, ne samo v slovenskem, ne samo v evropskem, temveč v svetovnem merilu. Kolega Damijan Močnik je to našo piramido predstavil na Svetovnem zborovskem simpoziju na enem od predavanj in požel veliko zanimanja. Dekliški zbor je eden od petih zborov na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Glede na to, da imamo na šoli približno 650 dijakov in da je to klasična gimnazija, ne glasbena, je to res nekaj svojevrstnega. Pri nas zelo sistematično vzgajamo mlade pevce. Naš namen ni imeti vrhunske zbore, to je le logična posledica take vzgoje. Naš ustanovitelj je prepoznal, da petje pomembno prispeva k celostnemu razvoju mladega človeka. Tu se mladi učijo discipline, učijo se empatije, pozornosti na več stvari hkrati, dobijo možnost nastopanja na odru, potovanja po svetu, morajo se prilagajati … Izjemno veliko pozitivnih učinkov prinaša petje v zboru, kar so prepoznali tudi različni tuji strokovnjaki, ki so v knjige zapisali, da se tistemu, ki aktivno prepeva v zboru, ustvarjajo nove korelacije v možganih in se zaradi tega laže uči tudi pri drugih predmetih. Je pa res, da pozitivni učinki petja v zboru niso tako hitro merljivi, kot je merljivo recimo učenje matematike – to se odrazi pozneje v življenju, to je tek na dolge proge.
Kako to poteka pri vas, kateri dijaki sodijo v kateri zbor?
Septembra se vsi dijaki 1. letnika udeležijo avdicije. Če nimajo res tehtnih razlogov za to, da ne bi peli, jih razporedimo: dekleta v Dekliški zbor 1. letnika, fante v Fantovski zbor 1. letnika. Prvi šteje okrog 80 članic, včasih celo več, drugi od 35 do 40. Za mnoge je to prvo srečanje z zborovskim petjem. V teh zborih se dijaki učijo osnov zdravega petja in se uvajajo v večglasje. Prvega vodi Marjetka Kozmus, drugega Tadeja Kreča. Vsi se ob koncu šolskega leta udeležijo nove avdicije, da se skupaj odločimo, kdo bo sodeloval v katerem od nadaljevalnih zborov, v Dekliškem, ki ga vodim jaz, ali v Mešanem, ki ga vodi Damijan Močnik. V ta zbora uvrstimo le pevce z najboljšimi pevskimi dispozicijami. Seveda je to pri petnajstih ali šestnajstih letih včasih še težko prepoznati, večina jih je takrat še sredi mutacije … Ta dva zbora veliko koncertirata, potujeta, tekmujeta. V zboru potem dijaki ostanejo vse do zaključka mature. Vsak od pevcev v teh dveh zborih ima tudi redni individualni pouk vokalne tehnike s solopevskim pedagogom, deset minut na teden. Sliši se malo, učinek pa je lahko zelo velik. Na pobudo staršev in dijakov, ki niso bili uvrščeni v enega od zadnjih dveh zborov, pa smo pred nekaj leti ustanovili še enega, ki je kar nekaj časa iskal svojo identiteto. Ko sem ga pred štirimi leti prevzela jaz, sem se odločila, da bom s temi pevci izvajala lažjo, a nič manj zanimivo literaturo, da bomo posegli po popu, musicalu, gosplu in filmski glasbi. V teh letih je število pevcev v tem zboru naraslo na 110, tako se nemalokrat srečamo z zanimivo oviro – za njihovo številčnost je namreč marsikateri oder premajhen in premalo trden za njihovo energijo in radost – (Z)mešani zbor smo se poimenovali.
Poleg teh petih zborov pa piramido na neki način dopolnjujejo še podmladek in nekdanji pevci.
To drži samo delno, z Osnovne šole Alojzija Šuštarja, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava, na gimnazijo namreč ne pride veliko otrok, je pa res, da zadnji dve leti prihajajo s te šole dekleta z zelo lepo razvitimi glasovi, kar je vsekakor zasluga zborovodkinj Tadeje Kreča in Nadje Janežič, ki kakovostno vodita otroški in mladinski zbor. Sledita pa še dva zbora alumnov, Študentski zbor Zavoda sv. Stanislava z Erikom Šmidom, ki je nastal pred dvema letoma, sestavljajo pa ga študentje različnih ljubljanskih fakultet, ter Komorni zbor Megaron z Damijanom Močnikom, ki je bil zmagovalec državnega tekmovanja Naša pesem v Mariboru leta 2012 ter več tekmovanj v tujini in predstavlja vrh naše zborovske piramide.
Helena Fojkar Zupančič, mladi zapolnjujejo večji del vašega delovnika, poleg vodenja dveh zborov Škofijske klasične gimnazije Ljubljana individualno poučujete tudi vokalno tehniko na isti šoli. Neodvisno od teh pa se posvečate še enemu sestavu, zboru, ki sodi med vodilne v Sloveniji, ki se je že velikokrat izkazal na koncertih in tekmovanjih in ima tedenske obveznosti tudi doma v Litiji. Velike zadolžitve so na vaših ramenih.
V Litiji vodim Zbor sv. Nikolaja, ki je v svojem izhodišču cerkveni zbor, na vsake tri tedne pojemo pri maši v domači cerkvi, sicer pa veliko koncertiramo, tekmujemo, z njim oblikujem razne projekte, naročamo nova dela. V ta zbor prihajajo mladi in malo manj mladi iz vse osrednje Slovenije, ne samo iz Litije.
Pravite, da od pevcev pričakujete zvestobo skupini, delavnost in medsebojno spoštovanje. To so ključni elementi na poti k dobrim rezultatom.
Rado se dogaja, da so zlasti dobri pevci kot metuljčki, ki letajo s cveta na cvet in bi radi peli zdaj pri tem, zdaj pri onem projektu ali zboru. Tega ne maram. Rada imam pevce, ki so zvesti enemu zboru, takrat res veš, da boš nanje lahko računal, ko jih boš potreboval. Seveda se zavedam, da zbor ni prva stvar v življenju mladega človeka, mladega starša ali starejšega zaposlenega, pa vendar se trudim doseči zvestobo in lojalnost. Še tako dober dirigent brez pevcev ne more doseči nič.
Ko govorim o medsebojnem spoštovanju, imam v mislih predvsem lep odnos, strpnost in potrpežljivost. Pevci litijskega zbora imajo različne predispozicije, različna znanja. Imamo kar nekaj profesionalnih glasbenikov in kar nekaj pevcev, ki ne berejo not, tu je seveda potrebna strpnost. Prepričana sem, da se drug od drugega lahko veliko naučimo, ne samo neglasbeniki od glasbenikov ampak tudi obratno. Tudi pri srednješolkah ni nič drugače. Dekleta prihajajo iz različnih socialnih in kulturnih okolij. Naša šola je katoliška, pa vendar, nekatera dekleta so verna, druga niso. Medsebojno spoštovanje je prvi pogoj, da dobro delamo in se drug od drugega učimo.
Delavnost pa je – vsaj včasih – morda celo pomembnejša od talenta.
Absolutno drži, če si željan učiti se, če si priden in delaven in imaš nekoga, ki te vodi v pravo smer, potem ni nemogočega.
Ste zagovornica reda in discipline, hkrati pa zagotavljate, da sodite med tiste dirigente iz mehkejšega testa.
Nikoli ne kričim na svoje pevce, jih ne žalim, ker se zavedam, da niso oni tu zaradi mene, ampak sem tu jaz zaradi njih. Nikoli ne zahtevam, ampak prosim, imam pa jasno vizijo, kaj želim. Zavedam se, da je tako kot v naravi tudi v zboru vse v soodvisnosti in sinergiji. Noben delček narave ni sam sebi namen, temveč v nekem določenem smislu ključno prispeva k popolnosti celote in to velja tudi za glasbo oziroma za petje v zboru. Osebno imam iz leta v leto raje delo na vajah, v tem resnično najbolj uživam. Tu se dogajajo največji čudeži in najbolj milostni trenutki. V procesu vaj se osebno počutim najbolj pristna, najbolj jaz. Ko sem se z leti osvobodila notranje potrebe, da je samo najboljše dovolj dobro, ko sem razumela, da odlično odpeta pesem ni cilj, ampak le metoda, se je mi je odprl prostor za bolj svobodno in sproščeno ustvarjanje. To pa pravzaprav še veliko bolj kot nenehen pritisk in hlastanje za popolnostjo omogoča dobro, zadovoljujoče petje in visok nivo. Hkrati se tudi zavedam, da je normalno, da kakovost zbora niha in da s tem ni nič narobe, da to zagotavlja normalno in zdravo zborovsko dejavnost.
Imate neverjeten dar sugestije. To sem opazila na lanskem BUM-u v mariborskem Ljudskem vrtu, ko ste pomagali zborovodjem obvladati 5000 otrok. Zelo zavzeti ste bili, kako ste to doživljali?
Delo z zborovodji je podobno delu s pevci. Ustvariti je treba prostor, v katerem se pevec ali pa zborovodja počuti varnega. Jasno, da je to posebna situacija, ko stoji pred tabo 5000 pevcev. Zborovodja se vpraša: a zmorem, sem sposoben, bom dobro pokazal? Seveda boš, naredi tako, kot znaš, gotovo bo dobro. Ko človeka potrdiš, ko v ključnem trenutku izpostaviš njegovo moč, in ne njegovo šibkost, napake, takrat lahko da od sebe veliko več, kot sam misli, da zmore.
»Kulturniki so kot osamela drevesa, ki jih bičata mraz in veter« – to je citat iz vašega govora na občinski proslavi ob kulturnem prazniku v Litiji.
Velikokrat dobim občutek, da smo kulturniki neka nepotrebnost tu, v Sloveniji, morda tudi kje drugje. Ko se režejo finance, se najprej v kulturi. Vendar menim, da smo prav kulturniki tisti, ki s svojo aktivnostjo ohranjamo slovensko kulturno dediščino, slovenski jezik in naše korenine. To še posebej velja za ljubiteljsko kulturo, ki je včasih lahko celo na višjem nivoju kot institucionalna.
In za konec: »Videl sem angela v kamnu in klesal, dokler ga nisem osvobodil.« To je misel Michelangela Buonarrotija, ki sem jo prebrala na spletni strani Zbora sv. Nikolaja iz Litije. V tej misli prepoznam slehernega umetnika, tudi dobrega dirigenta.
In pevca. Izhajam iz tega, da je v vsakem človeku nekaj talenta, vsakdo ima možnost poleteti, če ima le dovolj časa in spodbud za to. To je bilo moje izhodišče pri Zboru sv. Nikolaja, v katerem je lahko pel, kdorkoli si je želel, tudi pevci s slabšimi dispozicijami. To je tudi eno od vodil v mojem (Z)mešanem zboru na Škofijski klasični gimnaziji, kjer sodelujejo dijaki z različnimi sposobnostmi, ali pa v Dekliškem zboru, ki je nekakšen »žlahtnejši marmor« – tudi iz tega ne bo nič, če ne bomo po njem »tolkli, ga brusili, splakovali«. In seveda so tudi solze in pot. Na obeh straneh. A je vredno vedno znova klesati in osvobajati te angele. To je bistvo mojega pedagoškega poklica pa tudi mojega umetniškega poslanstva.
Helena, hvala za vse angele, ki ste jih poslali med nas, čestitke za tega, zadnjega, ki je poletel v svet.
