»Moji pevci (člani zbora Megaron) so mi junija letos povedali, da me išče Martina. Martina? Le zakaj me kliče, sem pomislil … Ponudila mi je gostovanje Slovenskega otroškega zbora v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije. Zelo sem bil počaščen,« tako Damijan Močnik, slovenski skladatelj in zborovski dirigent, ki je s koncertom Slovenskega otroškega zbora v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije in neposrednim prenosom v programu Ars Radia Slovenija pred nekaj dnevi proslavil 15-letnico delovanja tega nič manj kot 100-članskega vokalnega korpusa. Ta je letos združil otroke 40 slovenskih osnovnih šol.
Program zbora je obsegal dve tehtni deli iz vokalnega oz. vokalno-instrumentalnega repertoarja za mladinski zbor, Misso brevis v D-duru, op. 63 angleškega skladatelja minulega stoletja Benjamina Brittna in razmeroma novo delo Damijana Močnika, Mašo sv. Frančiška Asiškega, v kateri je sodeloval tudi Komorni orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Martine Batič. Ob teh je občinstvo v dvorani in tisto ob radijskih sprejemnikih lahko prisluhnilo še štirim priredbam slovenske ljudske motivike ter spiritualom in vedno zelenim melodijam v priredbah za zbor a cappella ali ob spremljavi instrumentov. Poleg dirigenta Damijana Močnika in že omenjenih izvajalcev smo na filharmoničnem odru lahko sledili še organistu Tilnu Bajcu, pianistu Lovru Frelihu, tu pa sta bila še bas kitarist Jure Brunšek in tolkalist Andreas Luka de Reggi.
Glavni akterji so bili vsekakor mladi pevci stari od 9 do dopolnjenih 15 let. Ti so v tednu dni takoj po koncu lanskega šolskega leta naštudirali 60 strani partitur domačih in tujih avtorjev, ki so vse prej kot enostavne, lahke, ali kot rečejo otroci »na easy«. Da bi koncert izzvenel, kot je treba, so se tik pred nastopom dobili še na intenzivnih vajah, 16. oktobra pa zapeli v dvorani Slovenske filharmonije, ki je tokrat pokala po šivih. Občinstvo je navdušeno pritrdilo, da so bila prizadevanja in trud otrok in zagnane ekipe Damijana Močnika smiselna in uspešna.
Zamisel o Slovenskem otroškem zboru se je rodila tam nekje v letu 2000, ko si je Damijan Močnik zaželel, da bi po zgledu nacionalnih zborov nekaterih drugih evropskih držav tudi našim otrokom omogočil to čudovito poletno pevsko izkušnjo.
Zamisel je bila moja, res je. Ko sem spoznal svetovni mladinski zbor, me je zanimalo, kako to pravzaprav funkcionira. Vem namreč, da v takem zboru vlada drugačna dinamika, da s takim zborom lahko izvajaš drugačen repertoar. Odločil sem se, da poskusim. Že prvič je bilo za zbor, ki naj bi deloval kot enotedenski poletni pevski tabor, zelo veliko zanimanja. Takrat sem bil v projektu sam, nisem vedel, kako ga bom izpeljal; pravzaprav sem vedel samo to, da bodo otroci prišli in da bomo naštudirali program – v to sem bil trdno prepričan, vse ostalo je bilo uganka. Prišel sem do spoznanja, da mora na te otroke nekdo tudi popaziti, da morajo početi še kaj drugega, zabavnega … K sodelovanju sem pritegnil pevce svojega Komornega zbora Megaron, ki so postali animatorji, in pa vodstvo Zavoda Sv. Stanislava, s katerim smo oblikovali trden finančni načrt in domislili, kako sodelovati, da bodo stvari funkcionirale.
Obvladovati 100 razposajenih pubertetnikov in jim teden zapolniti tako, da se bodo želeli vračati, obenem pa izpolniti vse svoje cilje in glasbene želje, ni enostaven projekt. Veliko reči se mora ‘poklopiti’.
Najprej so tu primerne prostorske možnosti, brez tega ne gre. V Zavodu Sv. Stanislava imamo krasne prostorske pogoje. Otroci tu lahko stanujejo, Zavod je namreč takrat prazen. Tu imamo dovolj prostorov, da zagotovimo spanje, prehrano in urejeno delovno okolje: vaje in vsemogoče delavnice.
Drugi pomemben pogoj za uspeh je jasen finančni načrt, saj je projekt velik finančni zalogaj. Nekaj sredstev prispevajo starši, to je res, res pa je tudi, da to ni pogoj za udeležbo; če tega sami ne zmorejo, jim mi omogočimo bivanje. Isto velja za drugega ali tretjega otroka iste družine. Zavodu pokrijemo le stroške prehrane in režije. Zadnjih deset let prek razpisov pridobimo nekaj sredstev tudi na JSKD in pri sponzorjih.
Tretji pogoj je dober program. Ta je pri nas vedno dobro premišljen in skrbno načrtovan, je pa praviloma skrivnost vse do prve vaje. Trudim se, da ga oblikujem kar se da vzgojno, tako da jim omogočim srečanje z različno glasbo. Izbiram najboljše, kar je v določenem žanru mogoče dobiti. Ne oziram se na zahtevnost partitur, vem namreč, da se bodo pevci nadvse potrudili, če bodo le zaslutili, da je glasba dobra in da jim želi nekaj povedati. Ali izbiram pesmi, ki naj bi jim bile všeč na prvo žogo? Ne. Če je skladba meni všeč, bom tudi njih prepričal v to. Seveda, Britten jim sprva ni bil všeč, kakopak, zelo zahteven je. Tudi Nad mestom se dani se jim je zdela nekako nenavadna. Presenetila me je ugotovitev, da jim preveč zabavne glasbe ni bilo povšeči. Sami so mi povedali, da jim je najljubše, če je glasba raznolika.
Seveda pa igra zelo veliko vlogo tudi druženje, nenazadnje so to vendarle otroci. Animatorji se zelo trudijo, da so delavnice, ki dopolnjujejo pevske vaje, kar se da pestre in zanimive, od lova na skriti zaklad, do juda, karateja, hoje po vrvi, učenja španščine, kuhanja … Vse je skrbno pripravljeno in temeljito načrtovano.
Tilen Sotlar, deček iz Pivke, je v pogovoru s kolegico Brigito Rovšek na odru Kozinove dvorane opisal ‘delovni dan’ na pevskem taboru. Povedal je, da vadite osem, celo devet ur dnevno. Številka se zdi nekako osupljiva … Mar ni to za otroke prenaporno?
Ne, zakaj? Moja prva maksima je, da morajo vsi otroci za zaključek projekta dobro odpeti koncert, to pomeni, da ne smejo ostati brez glasu. Intenziteta vaj je vedno prilagojena temu. Popoldanska vaja je, recimo, vedno bolj sproščujoča. Če opazim, da so utrujeni, se pohecamo, smejimo, včasih jim sam kaj zaigram … Vseskozi pa se zavedamo, da se moramo v enem tednu naučiti 60 strani partitur, kar celo za profesionalce ni mačji kašelj.
No, profesionalci zagotovo niso, kdo so pravzaprav ti otroci, od kod prihajajo?
Vsi naj bi peli v svojih šolskih zborih – to pričakujemo, vsi torej že imajo nekaj pevskih izkušenj. Razpis pošljemo po vseh šolah, vsem glasbenim pedagogom, zborovodjem, po elektronski pošti, prek Zavoda za šolstvo, JSKD, radia …, to je že utečeno. Vsi novi pevci morajo na avdicijo, kjer ugotovimo, ali ustrezajo našim zahtevam oz. pričakovanjem. Kdor naredi avdicijo, se naslednja leta praviloma vrača, kar je za nas zgovoren pokazatelj, da smo zanimivi in privlačni. Prihajajo iz vse Slovenije pa tudi iz zamejstva; letos smo imeli deklico iz Milj, v preteklih letih pa celo do petnajst pevcev iz okolice Trsta.
Imate kako omejitev, recimo, 100 pevcev vzamemo, več pa ne …?
Ne, stroge omejitve ni, res pa je, da je več kot 100 otrok težko obvladati, poleg tega nas omejuje število sedežev v avtobusih, saj imamo vselej tudi koncert nekje zunaj Ljubljane, več kot dva avtobusa bi si pa težko privoščili.
Program verjetno oblikujete tako, da je v njem obvezna slovenska ljudska, kako veliko delo, pa kaj zabavnega …
Običajno je tako, ne pa vedno, pred leti smo imeli recimo pol programa odlomkov iz muzikalov ali glasbe iz risanih filmov, namesto ljudskih smo izvajali nove skladbe, krstili smo recimo dela Andreja Missona, Tomaža Habeta, Gašperja Jereba, Katarine Pustinek Rakar in nekatera moja dela, prvič v Sloveniji pa smo izvajali nekatera dela svetovno uveljavljenih skladateljev, Willa Todda, Roberta Townseda, Mosesa Hogana, Jerkerja Leijona, Christopherja Nortona, Fridericka Bridgea pa Karla Jenkinsa in Boba Chilcota. Redno spremljam, kaj nastaja v tujini. Če ugotovim, da je originalno besedilo za otroke prezahtevno, mi ga Irma (soproga) ali kdo drugi prepesni. Več takih del smo že izvedli.
Vsako leto nastopite v dvorani Slovenske filharmonije, pa še kje. Bili ste že v Prekmurju, na Koroškem, v Pivki in Piranu, na Prevaljah …, vselej pa nastopite tudi v Slovenski filharmoniji, letos celo v okviru vokalnega abonmaja, ki je praviloma rezerviran za profesionalce najvišje kakovosti. Domnevam, da ste ob tej priložnosti – 15-letnico slavite letos – kot skladatelj dobili tudi namig za novo delo.
Ne, to pa ne drži. Maša sv. Frančiška Asiškega je nastajala po delčkih dve leti. Pred tremi leti sem napisal Hvalnico stvarstva na besedilo Frančiška Asiškega za 20-letnico Škofijske klasične gimnazije. Ker se kantate ne izvajajo pogosto, melodije pa so bile pevcem všeč, sem se odločil, da jih prenesem v mašo. Pred dvema letoma je najprej nastal Kyrie, pa Agnus Dei in Sanctus, pozneje sem napisal še Glorio, letos poleti pa je nastal še Credo, ki ga tokrat nismo izvajali. Isto mašo prav te dni snema Komorni zbor Sv. Jakoba iz Stockholma z Garyjem Gradnom in Stockholmskim godalnim orkestrom, ki bo delo uvrstil na svojo CD-ploščo; izvedli bodo celotno skladbo.
Brittnova Kratka maša pa je posebno težek intonančni zalogaj. Je bilo treba za to kaj poguma?
Lahko bi tako rekel. Že dolgo sem jo gledal, pa se nisem mogel odločiti. Problem je, da pri SOZ-u nimaš časa poskušati. Kar prineseš in začneš učiti, moraš tudi naučiti, sicer zmanjka časa za druge skladbe. Dolgo sem razmišljal, kako se je lotiti, ker je vokalno zares zelo zahtevna. Kaže, da nam je uspelo. Ob teh dveh kontrastnih mašah se je pozneje izoblikoval še ostali program.
V vaši skladbi sodeluje tudi komorni orkester, to je za otroke verjetno še dodatna obremenitev. Ste pri SOZ že izvajali vokalno-instrumentalna dela?
Z orkestrom sami še nismo nastopali, smo pa pred leti sodelovali pri izvedbi Mahlerjeve Simfonije tisočev, ki jo je dirigiral Valerij Gergijev. 100 nas je nastopilo takrat, z nami pa je sodeloval še 30-članski hrvaški otroški zbor Zvezdice. To je bila za otroke zelo zanimiva izkušnja. Tudi tokrat so se sodelovanja z orkestraši zelo veselili, zanje je bila to še dodatna spodbuda za resno delo.
Izvedbo svojega dela ste zaupali Martini Batič.
Sam sem skladbo že večkrat dirigiral, pa sem si zaželel slišati še kako drugo izvedbo. Tudi sicer rad in z zanimanjem prisluhnem svojim delom v interpretacijah drugih dirigentov. Mislim, da je bilo to zanimivo tudi otrokom.
Z Martino Batič ste že večkrat sodelovali, sicer pa so vam pri vodenju Slovenskega otroškega zbora v preteklih letih pomagale še Helena Fojkar Zupančič, Nadja Janežič, Bernarda Preložnik Kink in Jerica Gregorc Bukovec. Martina Batič je pohvalila zamisel o dveh dirigentih pri zboru, čudovito je, da je pred zborom poleg moške tudi ženska figura, to je po njenem mnenju v vzgoji in doživljanju krasna dopolnitev.
Se popolnoma strinjam. Prvi razlog je, da je za enega dirigenta tak projekt zelo zahteven zalogaj, po drugi strani pa tudi pevci pri tako zgoščenem in intenzivnem delu bolje reagirajo, če se pred njimi menjavata dve osebi. Če gre za ženski in moški princip, je toliko bolj učinkovito. Kljub različnim pristopom pa je nujno potrebna tudi določena mera usklajenosti, zato premišljeno izbiram svoje sodelavke.
Dolgo že vodite zbore, kaj vam kot dirigentu daje ta izkušnja?
Ko grem na prvo vajo, se običajno sprašujem: »Ali mi je tega res treba, da po napornem šolskem letu en teden še bolj intenzivno delam?« Ko pa se stvari utečejo, dobim od otrok čisto posebno energijo. Po drugi strani pa kaže, da potrebujem tisti adrenalin; nikoli namreč ne veš, kako bo …, pa potem vedno je. Sodelovanje z mladimi pevci je neke vrste oplajanje. Kolegi mi pravijo: »Ti ne veš, koliko tem otrokom daš.« Sam pa dobro vem, koliko oni s svojo energijo in mladostno zagnanostjo dajo meni. Ko gledam te note in se poskušam postaviti v njihovo kožo, jim lahko rečem samo: »Kapo dol!«
K temu pa dirigentka Martina Batič dodaja:
Prihodnost zborovskega petja je v naših malčkih, naši mladini. Mislim, da je naše poslanstvo, da jih vzgajamo in bogatimo z glasbeno umetnostjo.
Del tega je tudi Slovenski otroški zbor.
