Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je v lanskem letu odprl Slovenski zborovski arhiv: zbirko zborovskih in vokalno-instrumentalnih partitur, posnetkov in literature o glasbi. Zbirka, sprva zasnovana na donaciji dr. Mirka Cudermana, zatem pa še Glasbene matice Ljubljana in hrambe arhiva zbora Consortium musicum, domuje v prostorih uršulinskega samostana v Ljubljani. S pomočjo sogovornikov dr. Mirka Cudermana, vodje Slovenskega zborovskega arhiva Gregorja Klančiča in pa mag. Igorja Teršarja, direktorja Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, bomo pojasnili, kako deluje. Pogovor je nastal v Uredništvu za resno glasbo programa ARS Radia Slovenija kmalu po odprtju arhiva.
Od prvih partitur v dobrega pol stoletja do več deset tisoč enot
Po besedah direktorja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti mag. Igorja Teršarja so slovenski zborovodje in drugi, ki se ukvarjajo z zborovsko glasbo, že desetletja želeli odprto zbirko z notnim gradivom za vse zbore – ljubiteljske in profesionalne: »Zelo sem vesel, da smo za javnost odprli Slovenski zborovski arhiv, ki ima že več kot 60.000 enot. To je bila donacija dr. Mirka Cudermana. Desetletja je bil dirigent, arhivar, umetniški vodja in dirigent Slovenskega komornega zbora v Slovenski filharmoniji in je vse svoje življenje kupoval zborovsko gradivo – večinoma v Avstriji pri Doblingerju pa tudi pri drugih založniških hišah.«
Dr. Cuderman je zbiral tako slovenske kot tuje skladbe, skorajda vse zvrsti – cerkvene, posvetne, črnske duhovne pa tudi velika vokalno-instrumentalna dela, maše, oratorije, kantate, ki so jih izvajali poklicni zbori v Sloveniji in tujini z različnimi instrumentalnimi zasedbami, simfoničnimi orkestri … O tem, kako dolgo je zbiral tako obsežno gradivo, nam je povedal: »Zbirka je nastajala vse od leta 1947, ko sem se začel ukvarjati z glasbo in spoznal, da tisto, kar se na deželi pôje, ni vse in da obstaja še kaj drugega. Moj profesor v gimnaziji je bil Peter Lipar. ‘Joj,’ je rekel, ‘še moje skladbe dobite, kar pojdite v Ljubljano. Tamkajšnja Državna založba Slovenije ima še marsikaj.’ In tako sem se s kolesom odpeljal v Ljubljano. Tam je bil v Državni založbi poseben oddelek za glasbo, kjer so bile naprodaj še vse skladbe, ki so izšle pred vojno. Počasi sem začel nakupovati, doma preigral skladbe, in ko sem spet malo zaslužil, sem kupil naslednje … Tam sem vse zapravil. Po treh, štirih takih obiskih knjigarne sem pokupil vse, kar so imeli. No, čisto vsega ne, za koga je še ostalo. Ampak tisto, kar sem rabil, predvsem zbori so me zanimali. Nato sem začel iskati stik s skladateljem Alojzom Mavom, gotovo takrat in še danes zelo popularnim cerkvenim skladateljem. Ugotovil sem, kje stanuje (v rdeči hiši na Poljanski v Ljubljani), in sem šel k njemu po ene note, dobil pa čuda stvari. Dal mi je tudi skladbe drugih slovenskih skladateljev za majhno vsoto in tako se je nabiralo vedno več. Ko sem bil pri skladatelju Premrlu, kjer sem se začel učiti harmonijo in kontrapunkt, sem mu nosil svoje skladbe, ki jih je popravljal ter zelo hvalil. Ampak v tem času sem spoznal, da je bilo v zgodovini napisane že toliko dobre glasbe, da je škoda papirja, da ga še jaz uničujem.«
To so bili torej začetki. V tem zborovskem arhivu pa lahko najdemo tudi velike partiture. Dr. Mirko Cuderman: »Ko sem študiral na Dunaju, je bila moja prva skrb ta, da sem našel trgovino Doblinger, ki je bila v tistih časih najboljša trgovina muzikalij, ker je imela na zalogi, vse, kar je izšlo. Dopoldne sem bil v šoli, na akademiji, popoldne pa sem šel k Doblingerju in pregledoval note – kup za kupom … V dveh letih sem imel veliko večji pregled nad zalogo trgovine, kot pa zaposleni! Tudi v Pragi sem večkrat kupoval note in tudi v Budimpešti, kjer sem skoraj ‘izropal’ Editio Musica Budapest. In tako sem zbiral naprej.«
Med notnim gradivom tudi dragoceni rokopisi, posnetki in pesniške zbirke
V Slovenskem zborovskem arhivu lahko najdemo različno zborovsko literaturo: posvetne skladbe tujih skladateljev, madrigale, kantate, maše, motete, črnske duhovne, tudi pop priredbe skladb, dela jugoslovanskih avtorjev, zbirko Monumenta artis in drugo. Med jugoslovanskimi avtorji je tudi celotna zbirka Mokranjčevih del. Potem so tu skladbe slovenskih skladateljev, razdeljene na posvetne, cerkvene in ljudske pesmi. To je osrednji del – donacija, del te donacije je tudi knjižno gradivo, ki obsega tako strokovno literaturo kot tudi leposlovje. V prostoru se nahaja tudi arhiv zbora Consortium musicum. Ta zajema tako vokalna a cappella kot tudi vokalno-instrumentalna dela. To je velika vrednost, saj vsebuje celoten izvedbeni material za vokalno-instrumentalna dela, ki jih je zbor izvajal v preteklih petinštiridesetih letih. Poleg tiskanih gradiv je tu še vsa diskografija na zgoščenkah in tudi starih ploščah. V arhivu je klavir, s katerim si lahko pomagamo, da pridemo do prve informacije o izbrani skladbi, če o njej nimamo drugega zvočnega posnetka, na voljo pa so tudi avdionaprave, pojasnjuje vodja arhiva Gregor Klančič.
V Slovenskem zborovskem arhivu je torej vse, kar potrebuje nekdo, predvsem zborovodja, da dobi vpogled v partituro, ki je še ne pozna ali pa jo želi spoznati. Na vprašanje, kaj je največja vrednost te donacije, Gregor Klančič odgovarja: »Največja vrednost je, da je vse gradivo zbrano na enem mestu. To niso partiture, ki bi se nahajale samo v tem arhivu in nikjer drugje, ampak veliko pomeni ravno to – še posebej, kar zadeva zborovsko glasbo – da literature ni treba iskati na različnih koncih, ampak jo lahko večinoma najdemo tukaj. Seveda, vsega zaenkrat še nimamo, si bo pa Javni sklad RS za kulturne dejavnosti prizadeval, da se bo ob finančni in organizacijski podpori arhiv še naprej bogatil.«
V zbirki so tudi nekateri skladateljski rokopisi ter rokopisi in celotna zapuščina Avgusta Cererja, vendar dr. Mirko Cuderman dodaja, da je mesto takih dragocenosti prej Narodna in univerzitetna knjižnica, Slovenski zborovski arhiv pa naj služi predvsem praktičnim namenom. V Cudermanovi donaciji Javnemu skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pa najdemo tudi pesniške zbirke. Dr. Mirko Cuderman: »Včasih skladatelji niso bili tako natančni pri zapisu besedil, zato se lahko pojavljajo različne verzije. Če imaš zbirko pesnikov, lahko besedila preveriš. Nekoč me je neki zborovodja iz Tolmina spraševal o Volaričevi pesmi Bolne rože, in ugotavljal, da to ni isto besedilo kot v Pavčičevih Bolnih rožah na besedilo Otona Župančiča. Preveril sem in ugotovil, da so Bolne rože ciklus petih pesmi. Pavčič je uglasbil prvo pesem, Volarič pa peto. No, če tega ne veš, ne moreš svetovati.«
Kaj potrebujemo za vstop v arhiv in katere informacije so na voljo?
V arhivu izkaznica ni potrebna. »Vsakdo, ki se zanima za zborovsko glasbo, so mu vrata odprta,« pravi Gregor Klančič. »Ker se nahajamo znotraj uršulinskega samostana, je za vstop določen ‘postopek’ – obiskovalec spodaj pozvoni na zvonec, nekdo ga pride iskat in ga z dvigalom pripelje v mansardne prostore, kjer se nahaja arhiv.« Sicer pa so uradne ure dostopne na uradni strani arhiva. »Ta čas je namenjen pridobivanju osnovnih informacij o posameznih skladbah, če pa pride nekdo po programski nasvet, se mu je treba bolj posvetiti in to terja nekaj več časa. Zato priporočam vnaprej dogovorjen obisk.« Arhiv se nahaja na Plečnikovem trgu 1a v Ljubljani. Vhod je nekoliko skrit, najdemo ga med Maximarketom in podhodom pod Slovensko cesto proti Kongresnemu trgu. Najbolje se je za obisk dogovoriti po elektronski pošti ali po telefonu (kontakti), tako informacije lahko dobite tudi, kadar se na arhivu ne morete oglasiti osebno.
Poleg informacij o skladbah in partitur pa lahko zaprosimo tudi za pomoč pri sestavi določenega programa. Gregor Klančič: »Pri tem mi zborovodja razloži, kakšne so zmožnosti, kakovost zbora, ali želi vključiti slovenska ali tuja dela in tako naprej. Iskanje znotraj te obsežne literature zahteva kar nekaj časa, zato je bolje, da se za tovrstna srečanja dogovorimo zunaj uradnih ur. Povpraševanje obiskovalcev je bilo doslej zelo raznoliko. Rekel bi, da prevladuje zanimanje za sakralno glasbo, ampak so prosili tudi že za skladbo Nabrusimo kose. Že takoj je bil izražen dvom, da mogoče mi tega tukaj (v uršulinskem samostanu) nimamo, pa sem skladbo kar hitro našel!«
Postopna digitalizacija in selitev v nov študijski center JSKD
Slovenski zborovski arhiv ima 60.000 kataloško urejenih enot: za tiste, ki se s katalogi ne ukvarjamo, pa bo več povedal podatek, da so za selitev potrebovali dva dneva voženj s tovornjakom, ali pa to, da približno 100 m2 arhiva zapolnjujejo omare s partiturami: od tal do stropa – strop je visok. V knjižnici so torej dobrodošli tudi tisti, ki bi želeli osvežiti zborovske programe, še posebno pa študenti Akademije za glasbo in muzikologije.
Igor Teršar: »Postopoma bomo uradne ure Slovenskega zborovskega arhiva povečali na vse dneve v tednu ali po potrebi še na sobote. Naknadno smo sem prepeljali tudi zborovsko knjižnico Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki ima več tisoč enot. Pozneje smo dobili še eno donacijo, Glasbena matica Ljubljana nam je donirala svoj arhiv do druge svetovne vojne – gre za nekaj več tisoč skladb, gradivo, ki ga v večini tudi še nismo imeli v zborovski knjižnici dr. Cudermana ali pa v naši zbirki. Zbirka ima tudi stalno shranjeno gradivo zbora Consortium musicum, ki ga je vodil dr. Cuderman. Torej ni vse v celoti donirano, ampak za en del JSKD stalno skrbi. Tu je tudi več instrumentov: klavir, pozitiv (prenosne orgle), pavke … skratka, zbirka je kar presenetljiva. V preteklem letu smo del gradiva poskusno digitalizirali, da bi bila dostopnost še večja. To so naši bodoči načrti, trend v svetu je namreč tudi digitalizacija notnega gradiva, ki ima dva cilja: trajnejša ohranitev ter hitrejša in boljša dostopnost.«
Na vprašanje, ali bo arhiv ostal v uršulinskem samostanu, saj je gradiva že sedaj ogromno, pa nam je direktor JSKD povedal: »Še naprej iščemo primerne prostore, tudi za odprtje novega študijskega centra. Ne samo za področje zborovstva, ampak tudi za druge dejavnosti – godbeništvo, gledališče … Ljubiteljska kultura je izjemno razvita, razvejana. Na tem področju deluje prek 100.000 Slovenk in Slovencev v 5.000 kulturnih društvih in skupinah, če štejemo samo odraslo populacijo. Če bi govorili še o mladini, otrocih, ki se s kulturo ukvarjajo v raznih pevskih zborih po šolah in drugod, so številke mnogo večje. Tako da aktivno iščemo tudi prostore za vzpostavitev izobraževalnega in študijskega centra Sklada, kamor bi lahko v naslednjih letih preselili to zbirko.«
Slovenskemu zborovskemu arhivu želimo uspešno delovanje in čimveč zadovoljnih obiskovalcev!
Osrednji del Slovenskega zborovskega arhiva je obsežna zbirka zborovske literature, ki jo je dr. Mirko Cuderman zbiral več kot pol stoletja in jo podaril Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti. Arhiv je izjemnega pomena za slovenski in tudi širši evropski zborovski prostor, saj obsega več kot 60.000 enot iz osebne zbirke dr. Mirka Cudermana in arhiva zbora Consortium musicum: slovenske posvetne in cerkvene glasbene revije, ki so izhajale v Sloveniji, slovenske oratorije, kantate, maše ter posvetne skladbe slovenskih skladateljev, zbirke večjih vokalnih opusov evropskih skladateljev, zbirke slovenskih pesnikov, iz katerih so slovenski glasbeniki črpali besedila, plošče, kasete in zgoščenke slovenske ter svetovne zborovske glasbe, domače in tuje priročnike ter sodobne skladbe evropskih skladateljev. Arhiv je zdaj prvič dostopen strokovni in drugi javnosti, v njem so na voljo vse tehnične komponente za poslušanje glasbe, klavir in video. Namenjen je študiju zborovske literature in strokovnim srečanjem. Zbirka neprecenljive vrednosti je lahko odločilna za nadaljnji razvoj ter promocijo področja. Delovni čas Slovenskega zborovskega arhiva in kontakte najdete na tej povezavi.
