Sonce v očeh

Pogovor z zborovodkinjo in pedagoginjo Majdo Hauptman ob prejemu zlate plakete JSKD za življenjsko delo

 

 

Skromnost – je prva beseda, ki mi pade na pamet, ko pomislim na Majdo Hauptman. To je človek, ki je marljivo sejal, za njim pa lahko vsi še desetletja dolgo žanjemo. Zborovodkinja, pedagoginja in glasbena urednica na Radiu Slovenija se je s pesmijo dotaknila številnih generacij mladih. Številnim je glasbeno pot utrla, številne z njo tako prepričala, da so ji sledili na svojih poteh. Tudi mene je.

 

Ga. Majda Hauptman, če ne bi bilo vas, bi se danes na tem mestu z vami pogovarjal nekdo drug. A veste, da so mi zaradi vas »zrasla ušesa« za zborovsko glasbo?

Zaradi mene?

Zaradi vas.

Imate v mislih naše srečanje na Srednji glasbeni šoli?

Natančno to. Občudovala sem vaše delo. Sicer pa ste nas večkrat opozarjali na koncerte, nekoč tudi na večer koroških pevcev, mislim, da je bil to nek koroški oktet. In ne prej ne potem se mi ni petje razodelo v taki čudoviti pojavnosti. Hvala vam!

To me zelo veseli. Tudi sama se spomnim teh koroških pevcev in tudi mene so opozorili drugi. In tako toplega, izpovednega petja nisem pogosto slišala. Nič ni bilo narejeno, nič umetno, vse je bilo izvirno in pristno.

Tako kot mene, ste še mnoge druge pripeljali na glasbene poti. Ne nazadnje ste letos prav zato prejeli zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti – za zborovsko poustvarjanje in pedagoško delo. Na kaj pomislite, ko slišite »zborovsko poustvarjanje, pedagoško delo«? Kakšen je vaš poustvarjalni credo?

Mislim, da moramo to, kar znamo in čutimo, prenašati na mlade. Usojeno mi je bilo, da bom glasbena pedagoginja – doma je bilo okoli mene veliko glasbe. Najpomembnejše je, da otroke navdušuješ, naučiš, pa tudi prisluhneš njihovim težavam – kadar je potrebno. Mislim, da je to naše poslanstvo in to sem poskusila uresničevati.

Tudi jaz mislim, da vam je bilo tako usojeno in da je to vaš poklic v pravem pomenu besede.

Tako je. V drugih poklicih in dejavnostih se ne bi počutila tako dobro, kot sem se v tej. Moram pa priznati, da se v teku službenih let tega nisem tako zavedala. Imela sem pač takšne dispozicije in jih tudi nadgrajevala. In veselila sem se uspehov. Naj sklenem: če bi se še enkrat rodila, bi počela isto.

Na podelitvi zlate plakete JSKD za življenjsko delo, januar 2017
Foto: Janez Eržen

Pravite, da je bilo okoli vas veliko glasbe. Izhajate iz glasbene družine?

Moja družina je bila čisto navadna, smo pa veliko peli – kot takrat tudi v drugih slovenskih družinah, tudi večglasno. Pri hiši smo bili trije otroci in smo pred spanjem peli. Brat in sestra sta pela prvi in drugi glas, jaz pa sem vedno iskala tretji glas, da bi bila harmonija lepša.

Torej vedno najbolj nehvaležnega?

Ne! Meni je bilo strašno všeč, da sem lahko v njun interval vrinila še kakšen ton. Tako se mi je zdelo popolnejše – harmonija, akordi … Opažam pa, da imajo ljudje z večglasjem težave. Vsi bi peli vižo.

Ostaniva še malo pri vaših koreninah, pri družini. Kateri ljudje in kakšni napotki so spremljali vaše delo, vaša iskanja – če je bilo treba glasbeno pot sploh iskati?

Veliko sem prepevala s stricema, oba sta igrala klavir. Doma smo imeli pa harmonij in spomnim se, da smo, ko so bile počitnice, igrali in peli vse vrste pesmi, primerne za otroke, pa tudi zahtevnejše. Stric nas je spremljal in vedno znova klical: »Počakat, počakat!« Moral je namreč prebrati note za naslednji akord, jaz pa sem držala ton in zmanjkovalo mi je zraka … Ob takih prijetnih zgodbicah sem že v otroštvu spoznala veliko literature. Sem iz Zagorja in tam včasih ni bilo takih koncertov kot v Ljubljani. Tudi gramofonov in podobnih pripomočkov nismo imeli. Peli pa smo, tudi v cerkvenem zboru. Že kot čisto majčkeno sta me s seboj vozili mama in teta: ta je krasno pela, bila je tudi solistka. Ko sem zrasla, sem pa tudi sama sodelovala. Imeli smo dva fantastična organista, ki sta bila tudi zborovodji – čeprav ju nisem nikoli videla dirigirati, takrat pač to ni bilo v navadi, peli smo na koru in zbor sta vodila izza orgel. V mislih imam predvojnega organista Lojzeta Rozmana in povojnega Ivana Arha. Tako literaturo smo peli kot le malokje drugod: ne ljudskih pesmi, temveč skladbe Sattnerja, Premrla, Kimovca … Ob največjih praznikih se nam je pridružil pa še basist Ladko Korošec. Šele zdaj se zavedam, kaj vse sem na ta način pridobila; vse, kar sem doživela, mi je pomagalo, da sem takšna, kakršna sem.

Pozneje, na trboveljski gimnaziji, smo bili zelo agilni in smo si zamislili, da bomo za počitnice zbrali denar: priredili smo glasbeno-literarni večer. Kar je kdo znal, je prispeval. Jaz sem pripravila zbor.

Ampak dirigirati mu pa nisem hotela – ni bilo prave korajže. Pred pevce je tako stopil sošolec. Sem pa pela, s sošolko sva peli Volaričevo Divjo rožico in podobne, ljudske pesmi. Predstavo smo prodajali, kjerkoli smo imeli znance, smo šli tja, tudi v Savinjsko dolino, kjer smo tudi prespali. Uboga naša razredničarka, ki nas je krotila. Ampak, gimnazija nam je dovolila – mogoče so bili pa navdušeni nad našo ustvarjalnostjo in podjetnostjo.

Zborovodja mora imeti pevske izkušnje zborista, da opazuje način dela in komunikacijo narobe – da je sam pevec in nekdo pred njim, ki zahteva, nagovarja, prosi … V nepozabnem spominu mi je ostal APZ Tone Tomšič, pela sem pod vodstvom Radovana Gobca. Tam sem spoznala veliko dobre literature. Nekatere pesmi me tako spremljajo že vse življenje, z vsemi našimi glasovi, barvo zbora in našimi solisti, predvsem me naravnost grozljivo zasleduje Simonitijeva uglasbitev Kosovela: Starka za vasjo z dvema solistoma in vsebino, ki je aktualna tudi danes: lačni otroci. In na koncu bariton solo: »Ničesar nimam, in vendar mislim, vse bi vam moral dati.« To me je zelo zelo prizadelo, in ker tudi danes ni vsepovsod vse dobro, me še zasledujejo ti lačni otroci. Vedno znova se spominjam otrok iz tistih časov in danes mislim na tiste, ki tudi nimajo vsega v izobilju, nimajo tistega, česar imajo nekateri drugi preveč. No, ampak o tem ne bom razsojala …

V vaših življenjepisih je velikokrat omenjeno ime Avgust Šuligoj …

Usodno je bilo, da sva se srečala, ko sem učila na Krasu, v Sežani in Tomaju. Na eno izmed Skladovih revij sta prišla velika strokovnjaka, blazno sem ju občudovala. Menda so v Ljubljani takrat rekli, da morajo v Sežano poslati Šuligoja. Tega seveda takrat nisem vedela, vedela sem pa, kdo je bil Šuligoj – »Trboveljski slavček« in čudovito petje ter interpretacije. O njih so ljudje veliko govorili, sama jih nisem slišala.

Šuligoj se je tako pojavil v Sežani. Zdaj ne bi govorila o svojih tremi in strahu – prav nič korajžna nisem bila. Mislila sem si pač, da je nastop predstava, na kateri staršem pokažemo, kaj smo se naučili – ne nazadnje so mi zaupali svoje otroke, otroci so za vaje trošili svoj čas in jaz sem jim bila za to hvaležna.

Šuligoj nas je opazoval, poslušal, mi dal nekaj napotkov, malo sem jaz čečkala po notah, malo on … nakar sem se ojunačila in ga prosila, da bi otrokom in pesmim posvetil nekaj trenutkov. No, to je bilo pa odkritje! Tega se namreč v šoli ne naučiš: videla sem, kako je komuniciral z otroki, ne da bi govoril, temveč je med dirigiranjem izvabljal iz njih pripoved, včasih jih je tudi ustavil in jim pripovedoval, nato pa spet muziciral. Takrat sem uvidela, kakšna lesena tepka sem bila pred zborom, ker sem bila sama na eni strani, pevci so bili pa na drugi. Mahala sem kot metronom in seveda iz tega ni mogla priti kakšna toplina do poslušalcev.

Tako sem pri Šuligoju opazila, da mora zborovodja med izvajanjem neizmerno čustvovati in se vživeti v izpoved skladatelja in pesnika. Predtem pa mora na vajah mnogo govoriti s pevci, da jim pride do živega – potem se to na nastopu lahko obrestuje, tako, da se pevci vživijo in poslušalcem pripovedujejo. Šuligoj je namreč rad dejal, da petje ni nič drugega kot recitacija na tonih.

Mladinski zbor OŠ Trnovo
Vir: Sonce v očeh, Zbornik prve generacije Mladinskega pevskega zbora OŠ Trnovo 1962–1967

 

Študirali ste glasbo in slavistiko … Ta druga se mi zdi zelo pomembna.

Mogoče. Sicer sem pa v našo književnost in poezijo zaljubljena. Imam mnogo zbirk – zelo rada berem in poezija mi je zelo blizu. Ko sem izbirala sporede, sem vedno pregledala tudi besedilo: je primerno za otroke, kaj pove, je pametno, modro, neumno? Zabavnih stvari se ne branim, a morajo biti tehtne. V vsebini mora biti izpoved, na to sem se opirala. Tudi ob študiju slavistike, na predavanjih, sem uživala. Imela sem izjemne profesorje. Knjig takrat ni bilo, pisali nismo nič, zato smo se pred izpiti šalili: »Od kod naj se pa učimo!?« Samo z odprtimi usti smo poslušali. In bilo je fantastično, čudovito in neverjetno. Ko človek tako »zraste«, kot sem jaz, se šele spomni, kaj vse so mu dali profesorji v šoli. Tudi matematika v srednji šoli se rada spomnim, čeprav je bil groza, strah in trepet – koliko nam je dal, koliko nas je naučil.

Ampak ostaniva pri poeziji in glasbenikih, ki sem jih zelo spoštovala. Komaj da sem si jih upala kaj vprašati – ampak vprašanja so vedno obrodila sadove.

Zakaj ste tako zavezani slovenski literaturi in glasbi?

Včasih je to bilo samoumevno. Ampak mislim, da imam to od doma, tega mi ni nihče naročil. Spomnim se nemške okupacije, štirih let, v katerih je oče od mene vsak teden zahteval spis v slovenščini. Kar nalogo mi je dal. Tako je bil pravi čudež, ko sem 45. leta prišla v šolo in smo pisali spise – mene so posebej izpostavili, jaz pa nisem bila »nič kriva«, sploh nisem čutila, da je kaj drugače. Prej smo morali namreč hoditi v nemške šole in govoriti nemško. Doma smo bili zavedni Slovenci in drugače absolutno ni bilo mogoče.

Ste igrali kakšno glasbilo?

O, to je bilo pa zanimivo in zabavno. Oče si je zamislil, da bo sestra igrala klavir, brat violino, jaz pa citre – ker so bile pri hiši. S tem nisem bila prav nič zadovoljna, ampak drugih možnosti ni bilo. Šele po mojem dolgem nadlegovanju so tudi meni dovolili, da sem se učila klavir. Kajti pri zborovodstvu ga vendarle potrebuješ.

Je šla glasbena pot kar sama med glasove ali ste jo izbrali med drugimi, instrumentalnimi?

Sama. Usposobila sem se za pedagoga in pri glasbeni pedagogiki je bilo treba učiti glasbo na splošno, od petega do – takrat – osmega razreda: petje, solfeggio, nekaj glasbene teorije, pogovor o instrumentih … Šola je morala imeti pa tudi zbor: enoglasnega na nižji in večglasnega na višji stopnji. Pravim »morala«, ker mislim, da je bilo tako – ne spomnim se, da bi me kdo vprašal, če bi …

Se spomnite svojega prvega nastopa z zborom pred občinstvom?

Najbrž je bilo zelo oglato in neprizadeto in z veliko strahu, na kakšni šolski proslavi. Večjih dogodkov ni bilo, največje prireditve so bile občinske in okrajne revije na Krasu, ki sem jih že omenila. Tam smo bili izbrani za najboljši zbor in smo šli na naslednjo »inštanco«. Pa kljub temu nisem izgubila strahu, odgovornost pred nastopom je zelo velika.

Se pa čudim in sem zdaj spraševala svoje pevce, že odrasle – pardon, upokojence –, kako je bilo mogoče, da sem obvladovala 80, 90 pevcev v mladinskem zboru. To mi še danes ni jasno. Je pa res, da so bili otroci malo drugačni, čeprav osebno trdim, da so otroci enaki – enaki kot pred petsto leti. Časi so bili pa drugi in vrednote so bile majčkeno – ali pa veliko drugačne. Ni bilo vse dovoljeno.

Mladinski zbor OŠ Trnovo
Vir: prav tam

 

Vse, kar seva iz vaših besed, smo doživele tudi pevke v Dekliškem zboru Srednje glasbene šole: znanje in izkušnje, predvsem pa odnos do materije in pevcev, ki jih v marsikakem primeru tudi poznejši študij na Akademiji za glasbo ni presegel. Zdaj me pa zanima, ali med pripravo na delo – zdaj vodite zbor svojih nekdanjih pevcev z Osnovne šole Trnovo – kdaj premišljujete o posameznih elementih zborovodstva, o motivaciji, intonaciji, vokalni, manualni tehniki, intepretaciji? Ali pa gre vse skupaj z roko v roki in je za vas nedeljiva celota poustvaritve?

Vse, kar ste našteli, je delo zborovodje, a se z vsako stvarjo ukvarja posebej. Jaz sem npr. v zborih najraje imela otroke s posluhom in inteligenco, »budne«, take, ki se odzivajo, zaspančkov nisem imela rada, ker je bilo zanje vedno vse dobro. Glasovi pa zame niso bili tako pomembni, kajti glas je mogoče negovati in razvijati njegov obseg, višine in nižine. Seveda ne gre čez noč, po enem letu ali dveh zbor še ne more dobro zveneti. Predvsem pa »se je treba imeti rad«, zborovodja se mora vživeti v otroke. Sicer pa otroci kmalu ugotovijo, kako je s človekom – je pošten ali narejen. S tem nisem imela nikoli težav. Ko se navežeš, se začne pravo delo, ne bom rekla umetniški pristop, temveč – izpoved pesnika in skladatelja.

Sicer pa se po potrebi ukvarjamo s posameznimi elementi, enkrat z intonacijo, drugič z enoglasjem. Šuligoj me je namreč naučil, da dober zbor spoznaš po enoglasju. U, kako sem bila začudena! A sem ugotovila, da je res in tako tudi danes ocenjujem petje.

Niste siti zborovske glasbe?

Ne, nisem! Vedno je kaj novega, vedno znova mi kaj novega povedo. Sicer sem malo bolj izbirčna, ko pa izvem za kakšno ime, letim in poslušam in sem navdušena, če mi zborovodja s pevci vred dá nekaj lepega. To me potem zelo dolgo spremlja. Pred tedni sem bila na tekmovanju v Mariboru in sem, med drugimi, slišala tudi zbor iz Švedske in, neverjetno, neka njihova pesem me spremlja že tedne in tedne …

Katera skladba je to?

Poletni psalm Waldemarja Ahlena.

Vodili ste predvsem mlade pevce na osnovnih šolah in na RTV Slovenija, na odrih pa ste bili z njimi tako veliki, kot da bi jih izbirali s samih glasbenih akademij. Tudi vaši posnetki to dokazujejo.

No, s svojimi posnetki nikoli nisem bila prav zadovoljna. Otrok v studiih nisem mogla prepričati, da izpovedujejo poslušalcem, čeprav so vsi vedeli, kaj so mikrofoni, rdeča in zelena luč, da jih poslušajo in da jih bodo poslušali. Zanje je to bilo nekako mrtvo in zato tudi sama zlepa nisem bila zadovoljna. Spomnim se pa nastopov živo in sama bi najraje videla, da obstojijo le posnetki, narejeni živo. Seveda se tehniki ne bi strinjali z mano.

Ker sva pa že govorili o Dekliškem zboru Srednje glasbene in baletne šole – spomnim se nastopa v Cankarjevem domu. Mislim, da je bilo za neko obletnico. Pele smo Kogojeve Trobentice in to je bila taka izpoved, da si ne morem želeti ničesar boljšega. Preprosto je bilo – 100!

Napoved nastopa v Trstu, marec 1966
Vir: prav tam

Kogojeve pesmi v obdelavi Jakoba Ježa ste tudi nam, dekletom, tako vsadili v srce, da so postale pravzaprav nekakšno Sveto pismo.

Kogoj je v resnici Sveto pismo. Zelo mi je žal, zelo, da ga danes tako redko slišimo, pa tudi druge skladatelje, živeče takrat in malo pozneje. Sporedi današnjih mladinskih zborov so – milo rečeno – zelo drugačni. Spomnim se, da smo nekoč s trnovskim osnovnošolskim zborom nastopili v Slovenski filharmoniji in koncert sklenili z malo bolj zabavno glasbo. Takrat so mi nekateri očitali – morda so bili pa le preveč resni – da sem padla z nivoja. Ampak skladbo bi danes prav tako programirala, res je vredna. Za otroke je dobro samo najboljše, tako so nas učili in v to verjamem – 100! In ko bo tako, bo življenje lepše, če misel sklenem malce filozofsko.

Torej so vam bile šolske proslave ljubše kot pa snemanja?

Tako je: poslušali so nas mladi pa učitelji in včasih tudi starši. In če so oni bili zadovoljni, da smo jih zmogli prepričati, smo bili zadovoljni tudi mi. To sta bila zame zrcalo in barometer.

Ta barometer je visoko poskočil, kajti vaši nekdanji pevci so se znova zbrali in – spet jih vodite.

Pred 55 leti so šli po svoji poti. Za 50-letnico so se pa na skrivaj spet zbrali, ker je dvema, trem pevkam padlo v glavo, da bi bilo lepo, če bi se spet srečali. To so naredili tajno, ne da bi jaz karkoli vedela ali slutila. Lahko bi se reklo – ni res, pa je! Ena me je povabila na kavo. In sem šla. Potem je rekla, da greva še v šolo pogledat, če je še tako, kot je bilo. Meni ni bilo čisto nič jasno, le rekla sem, da v šoli gotovo ne bova pili kave, pogledat greva pa lahko.

Ko sva prišli v prvo nadstropje, sem na steni zagledala citat pesmi, ki jo je uglasbil Rado Simoniti: »Sonce v očeh, sreča in smeh v dobrih ljudeh.« To se mi je zdelo čudno, zato sem vprašala, če bomo kaj proslavljali. Takoj zatem pa sem zaslišala petje in sem mislila, da sta ta pevka in še en, dva profesorja povabili nek upokojenski zbor ali pa da poslušam posnetek. Bi si vi predstavljali, da pride po stopnicah zbor in poje Simonitijevo pesem?! No, jaz si nisem!

Ne vem, kako sem se obnašala, absolutno preveč čustev se je naenkrat zgrnilo name. Najraje bi ušla, ampak seveda nisem mogla. Spraševali smo se, kdo si ti, kdo si pa ti … 50 let se nismo videli. Oni so vedeli, kdo sem jaz, jaz pa nisem vedela za vse. Samo nekatere sem poklicala po imenu in še danes vem, da se jim je dobro zdelo. Težko mi je pa za tiste, za katere se nisem spomnila imen.

Naj skrajšam: vse skupaj se je razvilo in jeseni so rekli, da bi radi še peli. Tako sem se spet morala začeti učiti: druga literatura in drugi načini petja, doma pa nisem imela skorajda nobene partiture za mešani zbor. So zelo zvesti sami sebi in druženju, radi bi šli tudi na kakšen vidnejši nastop, ampak jaz še nisem zadovoljna. Lepe večere preživljamo enkrat na teden.

Ni mi jasno, kako so našli toliko pevcev, nekateri so prišli tudi iz tujine, ne le iz Ljubljane in Slovenije. Izdali so zbornik. Ko sem ga brala, me je bila groza, ker so nekateri pisali, kako sem bila stroga: zahtevala sem, da z igrišča v pevsko sobo ne pridejo zadnjo minuto vsi zaripli in zadihani in da žoge ne nabijajo do zadnjega trenutka. Takrat je bilo to normalno, danes bi se pa verjetno že oglasili kakšni starši v šolo in me obtožili, da zganjam teror.

No, zdaj si pevcev ne upam kregati, vendar oni želijo, da sem stroga kot včasih, in pravijo – da so srečni in da se počutijo tako mlade kot nekoč.

Mladinski zbor OŠ Trnovo iz generacije iz let 1962 do 1967 čez 50 let – ob obletnici prvega nastopanja
Vir: prav tam

 

Pogosto vas vidim na koncertih, zato mislim, da bo zanimiv vaš odgovor na vprašanje: Lahko primerjate mladinske zbore iz 60., 70. in 80. let z današnjimi?

Primerjamo lahko, a niso primerljivi. Žalostna sem, da so pogoji – če so – slabši za delovanje mladinskih zborov. Pravijo mi, da je zbor zelo težko organizirati. Tudi sama pa vem, da je dejavnosti na šolah neizmerno več in tako je tudi delo z zborom težje. Zase sem prepričana, da bi, če ne bi mogla ustvarjati, šla drugam. To sem nekoč tudi naredila, zamenjala sem službo. Nisem upornica, vendar, če me nekdo duši, da ne morem ustvarjati in dihati … nisem puntarica, a želim svobodo izražanja. Mislim, da so ustrezni forumi za pogovore na to temo, s pomočjo katerih bi se dalo kaj spremeniti. Skladatelje imamo, pesnike imamo, meje so odprte. Včasih nismo mogli dobiti tuje literature. Zdaj jo lahko, a bi morali izbirati le najboljše, ne pa, da otroci pojejo popevke, ki so napisane za odrasli glas z določenimi višinami in nižinami, ki jih še ne dosežejo. Predvsem pa tako izgubljamo posluh za harmonijo. Slovenci pojemo večglasno. Saj nisem proti popevkam, a primerne morajo biti za otroke.

Kaj pri delu z otroki pa se je vam zdelo najtežje in, na drugi strani, najboljše in najbogatejše?

Najzahtevnejše je bilo prepričevanje otrok v vsebino, ki je niso doživeli. Spomnim se tekmovanja na Mladinskem festivalu v Celju, na katerem smo peli skladbo Vilka Ukmarja o mrtvi mami. Otroci bi morali biti pravi igralci, da bi zmogli podati to vsebino – samo na ta način je namreč mogoče prepričati občinstvo, z avtentično interpretacijo. Takrat smo se pogovarjali o podobnih primerih, o dogodkih, ki so otroke prizadeli – ko jim je umrla živalca ali se jim je kaj drugega hudega zgodilo, saj te marsikaj lahko prizadene. Pevci so se takrat tako vživeli, da so na odru nekaj taktov jokali. Nekateri. Mislim, da je bilo več deklet. Tega se še vsi spomnimo, vključno z mano, ker sem bila tedaj na odru izjemno zaposlena s tem, da jih še v istih sekundah »spravim k sebi«, da se ne bo razširilo na ves zbor in da ne bodo začeli vsi jokati. Vem, da je bilo pretresljivo in prepričljivo.

Kaj ste naredili?

Mislim, da sem vso svojo energijo dala v oči, v geste, v svoje telo. Gledala sem jih in skupaj z njimi čutila ter jim nekako tudi pokazala, da moramo zdržati do konca. Zdržali smo in prof. Vilko Ukmar nas je po nastopu prosil, naj naslednji dan pesem še enkrat zapojemo. To je pa nagrada, ki je v življenju ne dobiš pogosto: da te pride skladatelj prosit, da skladbo še enkrat izvedeš. Zelo sem ga spoštovala, tudi njegova predavanja smo poslušali z odprtimi usti: zgodovino glasbe od starih Grkov naprej. Bila sem šarmirana, če lahko uporabim to grozno besedo.

Pa ste skladatelje kdaj povabili na vaje, ko ste pripravljali njihove novitete?

Zelo redko, kajti na vajah ni bilo nikoli zadosti dobro. Vedno so manjkale še tri vaje do nastopa – tako smo se šalili. In vedno sem imela preveč treme. Ko pa je prišel datum nastopa – je pač bilo treba nastopiti!

No, tudi pevci so bili na nastopih najbolj zbrani.

Včasih sem pred koncerti obupovala, zlata ravnateljica v Trnovem pa mi je nekoč dejala: »Nikar ne obupujte. Pevski zbor je velika jama, v katero ste celo leto metali. In na nastopu se bo to pokazalo.« Saj veste, zborovodje nismo nikoli popolnoma zadovoljni. Ampak, zadovoljni pevci so bili tudi spodbuda zame.

Vem, da ste včasih, ko niste dobili varstva, pripeljali s seboj na vaje Mladinskega zbora OŠ Trnovo tudi sina – in da je že pred vstopom v osemletko pel tisti glas, v katerega ste ga pač posedli. Očitno je vaša ljubezen do glasov prepričala tudi njega …

Roditi otroka je nekaj najlepšega v življenju. Na svet je prinesel veliko glasbenih talentov. Včasih me sprašujejo, koliko je bilo potrebno trde roke, pa mi gre kar na smeh, ker me je – potem ko je »zlezel iz plenic«, presenečal iz meseca v mesec, iz leta v leto, dokler ni odkorakal po svoji lastni glasbeni poti.

Omenila sem, da sem se morala po prevzemu »Trnovcev« spet učiti drugo literaturo. Tako mi je prav prišlo, da spremljam Andraževo pot, pa tudi nekaj literature in nasvetov sem od njega dobila.

Ga. Majda Hauptman, uspeh vas ni pokvaril. Preskromni ste, čeprav ste stali na svetovnih odrih. Kako to?

To sem jaz. To je od doma, tako je bilo pri nas. To sem prinesla in to sem dala drugim in s tem bom odšla.

Hvala, da ste dali meni in da še vedno dajete drugim. Hvala, da ste se pogovarjali z mano.

Vesela sem, da sem lahko sodelovala s svojo nekdanjo pevko.

 

 

ISKRENE ČESTITKE NAGRAJENKI V IMENU REVIJE NAŠI ZBORI!

 

 

________________________

Iz utemeljitve nagrade

Majda Hauptman na podelitvi zlate plakete JSKD za življenjsko delo, januar 2017
Foto: Janez Eržen

Zlata plaketa JSKD za življenjsko delo za odlično zborovsko poustvarjanje in pedagoško delo z mnogimi generacijami mladih pevcev:

Zborovodkinja in pedagoginja Majda Hauptman, rojena leta 1931 v Zagorju ob Savi, je s sodelavci vzgojila mnoge generacije glasbenikov ali vsaj ljubiteljev glasbe. Po končanem študiju glasbe in slavistike na Višji pedagoški šoli je poučevala glasbo na osnovnih šolah v Sežani in Trnovem v Ljubljani ter na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, vmes je bila na Radiu Ljubljana skoraj desetletje (1975–1984) urednica za mladinsko glasbo. 

Na vseh šolah, kjer je delala, je uspešno vodila tudi otroške in mladinske zbore. S sežanskim mladinskim zborom je prvič nastopila na Celjskem festivalu leta 1960, naslednje leto je bila z istim zborom izbrana za nastop na jugoslovanskem srečanju mladinskih zborov. Z mladinskim zborom OŠ Trnovo je že dve leti po ustanovitvi pripravila celovečerni koncert, potem pa so se nastopi, koncerti, snemanja in turneje kar vrstili. Med uspehi omenimo 1. mesto in zlato plaketo na jugoslovanskem festivalu v Celju leta 1965, mednarodno nagrado za 1. mesto na zborovskem tekmovanju v belgijskem Neerpeltu trinajst let kasneje pa tudi odmevne koncerte doma ter v Italiji in tedanji Češkoslovaški.

Povsod je z mladimi pevci izvajala vrhunsko dodelane skladbe, ki jih je kar težko pripisati osnovnošolskemu zboru. Bila je zavezana slovenskim zborovskim priredbam znanih ljudskih pesmi ter najsodobnejšim in najzahtevnejšim izvirnim skladbam, pri čemer je sledila Avgustu Šuligoju, svojemu vzorniku iz revirjev, in njegovim Trboveljskim slavčkom. Kljub časovni odmaknjenosti so posnetki skladb mladinskih pevskih zborov pod njenim strokovnim vodstvom še vedno vzor mladinskega zborovskega petja.

Po upokojitvi je ostala zvesta otroškemu in mladinskemu zborovskemu petju. Kot strokovna sodelavka, predsednica komisije za mladinske pevske zbore pri ZKOS-u in članica strokovnih žirij je dolga leta sodelovala na občinskih in območnih pevskih revijah, kjer je spodbujala zborovodje k še boljšemu delu. Pri delu z mladimi pevci se ji je zdela najpomembnejša predvsem uspela poustvaritev skladbe pa tudi kultiviranje mladega človeka, ne pa borba za točke.

Tudi danes Majda Hauptman nadaljuje svoje glasbeno poslanstvo. Vodi namreč Mešani pevski zbor Trnovci Ljubljana, ki je v pevskem svetu nekaj posebnega, saj izhaja iz Mladinskega pevskega zbora OŠ Trnovo Ljubljana, ki je pred pol stoletja pod njenim vodstvom bogatil in razveseljeval ljubitelje zborovskega petja doma in v tujini.