SOZVOČENJA 2014 – med nebesednim in gostobesednim, med plesom, hvalnico in preprostimi ljubeznimi

»Pomemben je vztrajen študij repertoarja, ne le sledenje že posneti glasbi na nosilcih zvoka ali na spletu, saj sedenja v knjižnici in študija repertoarja za klavirjem – obojega digitalna doba nikoli ne bo izbrisala! – za radovednega zborovodjo ne bo nikoli dovolj.« (T. Faganel)

DSC_0277

 

Novembra lani smo v različnih slovenskih regijah lahko prisluhnili zborovskim Sozvočenjem, bienalnim regijskim tematskim koncertom srednješolskih in odraslih pevskih zasedb. Tokratnih Sozvočenj se je udeležilo 45 zborov oziroma vokalnih skupin iz šestih regij, med katerimi so strokovne spremljevalce (Tomaž Faganel, Helena Fojkar, Stojan Kuret, Damijan Močnik, Danica Pirečnik, Karmina Šilec, Marko Vatovec, Sebastjan Vrhovnik) letos najbolj prepričali APZ France Prešeren Kranj (dir. Fernando Mejias), Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi (zb. Kerstin Vuga), Vokalna skupina Anamanka, Ribnica (zb. Simon Korošec), Mešani pevski zbor Viva Brežice (zb. Simona Rožman Strnad), Vokalna skupina A cappella KUD Rače (v. s. Tone Žuraj) in Komorni zbor Musica viva, Tolmin (zb. Erika Bizjak).

Izbrani zbori so se uvrstili na sklepni koncert v Slovenski filharmoniji v Ljubljani 13. decembra ob svetovnem dnevu zborovskega petja, kjer smo lahko prisluhnili raznolikim sporedom, študentje zborovodskega in pedagoškega oddelka Akademije za glasbo pa so pod mentorstvom Sebastjana Vrhovnika in Marka Vatovca za najbolj kakovostno izvedbo zanimivo sestavljenega in obrazloženega sporeda izbrali APZ France Prešeren Kranj (dir. Fernando Mejias) za temo Pojem Gospodu.

Regijskih Sozvočenj, ki so tokrat potekala šestič, se vsako drugo leto lahko udeležijo srednješolske in odrasle zasedbe (male pevske skupine in zbori), ki so dosegle najmanj bronasto priznanje na regijskih tekmovanjih leto poprej ali so sodelovale na zadnji Naši pesmi oziroma Reviji Zagorje ob Savi ali pa so jih na regijsko oziroma državno raven predlagali strokovni spremljevalci na območnih revijah tega leta. Nastopajoče zbore izbere umetniški svet glede na kakovost zbora in zanimivost sporeda. Ta naj bi bil čim bolj zanimivo in domiselno tematsko zaokrožen ter utemeljen.

Tudi tokratni koncerti so pokazali, da Sozvočenja vzpodbudno vplivajo na programske usmeritve zborov in povečujejo kakovost programov, pripomorejo pa tudi k izboljševanju izvedb in spodbujajo zborovsko ustvarjalnost v posameznih slovenskih pokrajinah. Vtise o nastopih in razmišljanja o vlogi Sozvočenj ter regijskih tekmovanj so z nami delili nekateri zborovodje, poslušalci in strokovni spremljevalci.

 

»Letošnja Sozvočenja sem strokovno spremljala v Gorenjski regiji in regiji Od Celja do Koroške. Zanimivost in zaokroženost pripravljenih programov je bila glede na tematiko raznovrstna, pa po svoje tudi ponavljajoča se. Bolj ali manj je izstopal izbor, vezan na ljudsko izročilo z različnimi obdelavami predvsem slovenskih in nekaj malega tujih pesmi, navduševala me je dokaj dobra, pa tudi v izboru skladb predstavljena plesna tematika z duhovitimi, izvirnimi koreografskimi elementi. V baročni dvorani Radovljiške graščine je bilo slišati tudi mali izbor slovenskih popevk, bilo je veliko šopkov rož, tudi Mokranjčev med njimi, pa ptice, ptičice, ljubezen, šala in letos v manjšini duhovni izbor skladb iz različnih obdobij. Kar zadeva izbor skladb, je bilo razmerje bolj na strani že znanih, preizkušenih kompozicij večinoma domačih avtorjev, nekaj malega tujih zborovskih del, novitet ni bilo veliko. Navdušili pa so me seveda tematsko smiselno zaokroženi programi z usklajenim in tehtnim izborom skladb in interpretativno dobro ter inovativno predstavo.

Tematski koncepti Sozvočenj se v pisnih predstavitvah sicer razlikujejo med sabo, vendar vključujejo skladbe, ki smo jih že mnogokrat slišali že na prejšnjih Sozvočenjih, ki so prepete pa tudi interpretirane po nekem konceptu, ki se leta in leta ponavlja vključno z napakami. Pohvalno pa je, da se pojavijo kakšne nove mlade skupine, ki s svojo svežino, pogumom in domiselnostjo navdušijo občinstvo pa tudi žirante.

Sozvočenja gotovo vplivajo na programsko usmeritev zborov, saj se določene zasedbe zelo resno in temeljito pripravljajo na nastop. Opazna je tudi redna prisotnost posameznih zasedb na Sozvočenjih, vsakič z novimi idejami in domiselnimi predstavitvami, ki jih kasneje prav gotovo vključujejo v program svojih letnih koncertov. Nespretno pa so nekateri zbori v sicer lepo zastavljeni pisni obrazložitvi v izbor skladb vključevali skladbe, ki so štrlele iz zapisanega koncepta ali pa po umetniškem izboru niso sodile v kontekst. Razveseljivo je dejstvo, da se je v obeh regijah, ki sem ju strokovno spremljala, pojavilo kar nekaj mladih zasedb s tematsko lepo zaokroženim programom, solidno tehnično pripravljenostjo in inovativnim pristopom do izvedbe. Prav gotovo jim bodo Sozvočenja odskočna deska za nadaljnje pevske izzive.

Za vsako področje je pojav novih in mladih skupin vzpodbudno in razveseljivo dejstvo ter priča o tem, kako bogata in pevsko močna deželica smo. Zato mladi zborovski poustvarjalci, pevci, umetniški vodje in skladateljice – skladatelji, kar pogumno zakorakajte v to lepo, pomembno in žlahtno poslanstvo, kot je zborovska umetnost!«

Danica Pirečnik

(strokovna spremljevalka Sozvočenj; regiji Gorenjska in Od Celja do Koroške)

 

»Sodelovanje na regijskih Sozvočenjih nas je zelo spodbudilo, ker smo še zelo mlada zasedba. Delujemo šele štiri leta, tako da je bila nagrada, nastop izbranih zborov na sklepnem koncertu v Slovenski filharmoniji,  velik dosežek, ki smo ga bile zelo vesele. To nam daje zagon za naprej, saj nismo še nikoli dosegle česa podobnega. Dekleta so stara od 15 do 25 let in to je bil naš največji nastop, oz. prvo ‘malo tekmovanje’ doslej. Priprava tematskega sporeda s koreografijo mi je bil zanimiv izziv, nekaj koreografij sem postavila sama (za skladbo Igraj kolce Jakoba Ježa), nekaj idej pa sem dobila in jih nekoliko priredila iz že obstoječih izvedb drugih zborov (npr. skladbo Čarni kus Pavleta Merkúja smo izvajali v APZ Maribor z zborovodkinjo Tadejo Vulc prejšnjo sezono). Pravzaprav se mi zdi priprava na Sozvočenja lažja v primerjavi z regijskimi tekmovanji, ker sem lahko pozornost posvetila eni temi. Izbrala sem skladbe, ki so bile pevkam res všeč, zato se mi zdi, da sem lažje delala z njimi, kot pa če je program bolj omejen in določen. To je princip, ki mu sledim tudi sicer. Ravno za drugo leto septembra pripravljamo naslednji letni koncert v tem smislu – na temo črnskih duhovnih in afriških skladb. Ampak vseeno nameravamo tudi na regijsko tekmovanje.«

Kerstin Vuga

(zborovodkinja Dekliškega pevskega zbora Aglaja KD Radlje ob Dravi,

izbranega zbora regije Od Celja do Koroške; tema: Ples v pesmi)

Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi (zb. Kerstin Vuga), izbrani zbor regije Od Celja do Koroške, tema: Ples v pesmi Foto: Janez Eržen

Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi (zb. Kerstin Vuga),
izbrani zbor regije Od Celja do Koroške, tema: Ples v pesmi
Foto: Janez Eržen

 

Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi Foto: Janez Eržen

Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi
Foto: Janez Eržen

 

Zborovodkinja Kerstin Vuga Foto: Janez Eržen

Zborovodkinja Kerstin Vuga
Foto: Janez Eržen

 

»Vsako javno nastopanje, še posebej, če je to na prireditvah tekmovalnega značaja, zborom predstavlja izziv in priložnost za napredovanje. Normalno je, da se želijo pevci in zborovodje na vsakem takem koncertu pokazati kar najbolje in da se verjetno za takšen nastop pripravljajo temeljiteje kot sicer.

Sozvočenja so vmesni izziv med regijskimi tekmovanji ali celo državnim in mednarodnimi tekmovanji in so gotovo dobrodošla. Morda so bolj kot zboru v izziv zborovodji, ki mora ob izboru programa razmišljati drugače. A glede na to, da so tematski koncerti vedno bolj priljubljeni tudi med ljubiteljskimi zbori, je priprava na Sozvočenja lahko le dodatna spodbuda za zborovodjo.

Seveda Sozvočenja lahko vplivajo na programske usmeritve zborov. Zborovodja je z mislijo na nastop že vnaprej prisiljen razmišljati tematsko. Je pa res, da nekateri zborovodje radi povežejo skladbe, ki jih že imajo na sporedu, in potem iščejo stične točke skladb. Tudi na koncertu, ki sem ga poslušala, je bilo očitno, kateri zborovodje so svoj program povezali površinsko in pri katerih je bilo čutiti iskanje globljih povezav. Verjetno je najbolj dragocen spored, spodbujen z neko skladbo, ki je zborovodjo nagovorila z neko idejo, ki je klicala po novih skladbah, da bi jo dopolnile in navsezadnje zaokrožile.

Na koncertu osrednjeslovenske regije je bilo slišati večinoma že znane skladbe, s svežino kakovostnega repertoarja so nam vsekakor postregla Anamankina dekleta, ki so izbor predstavljenih skladb tudi odlično utemeljila. Program je bil premišljen, inovativen, privlačen, kontrasten in povezan v celoto.«

Helena Fojkar

(strokovna spremljevalka Sozvočenj; regija Osrednja Slovenija)

 

Vokalna skupina Anamanka, Ribnica (zb. Simon Korošec), izbrani zbor osrednjeslovenske regije, tema: Brez besed Foto: Janez Eržen

Vokalna skupina Anamanka, Ribnica (zb. Simon Korošec),
izbrani zbor osrednjeslovenske regije, tema: Brez besed
Foto: Janez Eržen

 

Zborovodja Simon Korošec Foto: Janez Eržen

Zborovodja Simon Korošec
Foto: Janez Eržen

 

»Rdeče niti tematskih programov na Sozvočenjih so v primerjavi z regijskimi tekmovanji zelo dobra spodbuda zborovodjem pa tudi pevcem, ki morda tu še bolj lahko uživajo. Na voljo imaš drugačne prijeme. Nisi tako ozko usmerjen, lahko uporabiš npr. inštrumentaliste – mi smo imeli zvonove, pritrkovalce, ker smo tudi cerkveni zbor. Program smo predstavili kot praznik, ki se začne z zvonovi, potem smo prešli na renesančno glasbo … pa vse do ljudske, ko odhajaš iz cerkve ali pa s koncerta … Pri programih je treba gledati tudi na to, kakšen zbor imaš, da lahko program izvede in da uživa v njem, da je živ in da interpretiraš tako, da pritegneš poslušalca. Ideje imaš sicer lahko velike, vendar moraš vedeti tudi, česa je zmožen tvoj zbor.

Možnost, da je zbor izbran na sklepni koncert in pride v Filharmonijo, je velika spodbuda. Mi smo sicer cerkveni zbor, večinoma pojemo pri mašah, občasno pa se udeležujemo tudi zborovskih revij. Večkrat so nas že spodbujali, naj se udeležimo tudi regijskih tekmovanj ali koncertov, vendar smo vedno rekli: ‘Ah, to ni za nas.’ No, potem sem pa tudi sama začela stremeti k novim ciljem in sem si rekla, zakaj pa ne? Pevci so kar ‘zagrabili’ in ko smo enkrat začeli, jim je bilo všeč. Veselili so se tudi doživetja, da bi peli v pravi koncertni dvorani.

Zanimivo je bilo tudi prisluhniti drugim zborom in programom, ob tem tudi sam dobivaš ideje in rasteš. Predvsem se je videlo, da je veliko različnih pogledov. Všeč mi je bilo, da je bil vsak malo drugačen, vsak je imel neko posebnost. Najbolj me pri vsem pritegne to, da je živo, da se me dotakne, da ni samo rdeča nit, ampak tudi glasba zraven. Je zelo pomembno, kako izbereš program, ampak potem tudi, kako ga izvedeš.«

Patricija Pečar Kumar

(zborovodkinja Cerkvenega pevskega zbora Sv. Pavla Vrhnika,

priznanje za zanimivo sestavo in obrazložitev sporeda; tema: Komu zvoni?)

 

»Da sestavimo dober koncertni program, je od vsakega vodje pevskega sestava potrebna velika mera znanja in dobro poznavanje svojega sestava, predvsem pa je pomembno osnovno načelo, da ima občinstvo ob poslušanju občutek celote. Letošnja Sozvočenja so žal minila brez večjih presežkov – govorim za dva regijska koncerta, kjer sem bil prisoten kot strokovni ocenjevalec (Osrednja Slovenija ter Štajerska in Pomurje). V prijavljenih programih vseh regij pa je bilo zaslediti nekaj zanimivih programskih konceptov, ki so v prijavi obetali več, kot pa je bila potem dejanska predstavitev oziroma izvedba. Pri prijavljenih programih smo lahko hitro ugotovili, kdo se je resnično poglobil v izbor skladb, in če je temu sledila še kakovostna izvedba z odrsko prezenco, je bil uspeh zagotovljen.

Osnovni namen Sozvočenj je zborovodje in umetniške vodje spodbuditi k raziskovanju glasbene literature in njihovi kakovostni izvedbi. Seveda to zahteva od nas veliko vloženega prostega časa, raziskovanja po knjižnicah, založbah, spletu … Žal se je v več primerih zgodilo ravno to, da se je posegalo po že ustaljenih, znanih in preizkušenih skladbah. Če se odločimo, da se s svojo zasedbo udeležimo tovrstnega srečanja, je od nas potrebna velika mera odgovornosti in pozornosti; seveda je treba vložiti tudi veliko časa, da lahko nastane zanimiv, inovativen programsko zaokrožen spored. Vsekakor je prepozno, če pričnemo tak program sestavljati v septembru. V več primerih se je pokazalo, da so umetniški vodje preprosto izbrali  program, ki ga je imel vokalni sestav trenutno v svojem programu iz pretekle sezone, in ga poskusili povezati v programsko celoto. Napaka. Če se odločimo za udeležbo na tovrstni prireditvi, pričnemo snovati program veliko, veliko prej in to usmerjeno – ciljno. V tem primeru seveda lahko nekaj od programa uvrstimo že v prejšnjo sezono, nekaj skladb pa potem pustimo za jesen. V vseh regijah je bila zastopanost domače literature pred tujo, kar je izredno pohvalno. Tudi nekaj novitet se je pojavilo na koncertnem odru, kar je zopet pokazatelj, da je tovrstna prireditev spodbujevalec nastanka novitet – predvsem mladih skladateljev. Več pestrosti sem pogrešal pri slogovnih obdobjih. Največkrat se je v programih znašla ljudska, za njo umetna pesem. Obdobja renesanse, baroka, klasicizma in romantike so bila prezrta. Obdobje renesanse nam v madrigalih ponuja izredno širok spekter tem, ki jih lahko povežemo v celoto. V 100 madrigalih Gallusa lahko najdemo ogromno zanimivih tem (od družbenokritičnih, živalskih, ljubezenskih …). Tudi slovenski skladatelji iz obdobja baroka, klasicizma in romantike se premalo pojavljajo na koncertnih odrih.

Vsekakor je namen, da se Sozvočenja razvijajo, vendar lahko rečem, da so se pričele teme programov ponavljati. Vsak zbor se z odločitvijo, da se udeleži tovrstne prireditve, zaveže k trdemu in resnemu delu, ki pripomore k napredku zbora oziroma vokalnega sestava. Z odgovornostjo se lahko dotaknemo lastne tvarine iz pokrajine, od koder prihajamo. Lahko je to skladatelj, pisec besedila ali ljudsko izročilo. Moramo biti kritični do sebe in se zavedati, da ne moremo biti zadovoljni z izborom programa, če vzamemo v precep enega skladatelja, kjer izberemo štiri njegova dela. V tem primeru moramo v njegovem opusu iskati globje kompozicijske ali besedne povezave!

Propozicije, ki jih daje razpis za Sozvočenja, nam pri izbiri programa prinašajo veliko svobode. Tu se nam ni treba ustavljati ob tehtnosti skladb, kot to počnemo pri izbiri programa za tekmovanje. Seveda po drugi strani pa program ne sme biti cenen in mora pevcem prinesti zadosten izziv, da bo prek priprav takega programa možen tudi napredek posameznega pevca. Na prvo mesto moramo postaviti koncept, kjer poskušamo biti inovativni, sveži, izvirni in kakovostni. V program lahko vključimo inštrumente, besedo, enoglasje, dvoglasje, v mešanem sestavu predstaviti eno skladbo samo v ženski postavitvi, drugo v moški … Možnosti je ogromno. Pri tem pa moramo paziti, da je navkljub vsemu glasba na prvem mestu in ne poskušamo »ugajati« publiki s prevelikim scenskim dogajanjem. Izredno pomembna je dramaturgija nastopa, ki jo moramo na prvem mestu doseči z izborom skladb. Zakaj se na primer ne bi lotili izvajanja kanonov ali govorjene glasbe? To sta zgolj dve področji, ki ju lahko izvrstno povežemo v zaokrožen spored. Nekateri zborovodje so razmišljali izredno tekmovalno in izbirali skladbe, ki so bile po težavnosti in s tem izvedbeni plati prezahtevne za sestav. Enkrat na leto nam je na državni ravni res dovoljena velika svoboda, to je prezrto in premalo izkoriščeno.

Če pogledamo še nekoliko generacijsko strukturo udeleženih zborov: Med vsemi izbranimi zbori je bil le en mladinski zbor, ki se je celo uvrstil na zaključni koncert v Slovenski filharmoniji. Vsekakor spodbudno, zadovoljni pa ne smemo biti. Manjkali so srednješolski zbori, ki bi lahko s svojo mladostno energijo, inovativnostjo in drznostjo ustvarili zanimive programe in izvedbe. Močno upam, da se bodo v bodoče za to odločali srednješolski zbori v večjem številu. Seveda je bilo nekaj zborov in zborovodij, ki so se Sozvočenj udeležili prvič in to poskuša Javni sklad RS nagraditi s tem, da perspektivni zasedbi omogoči enodnevne intenzivne vaje z zborovodjem ali vokalnim pedagogom, ki ga izbere skupina sama. Vsako dodatno izobraževanje naj nam bo vodilo za lastni napredek, kar pa bo posledično pripomoglo k dvigu in afirmaciji celotnega zborovskega dogajanja v Sloveniji.

Mladim zborovodjem, ki šele začenjajo svojo pot, bi dal naslednji nasvet: »DOBER PROGRAM POMENI VELIK DEL VSEGA OPRAVLJENEGA DELA IN TUDI ŽE POL USPEHA« (R. Gobec). S to trditvijo se popolnoma strinjam. Odbira skladbe oziroma koncertnega sporeda je najpomembnejše področje, ki zahteva veliko strokovnega znanja, pozornosti, previdnosti in razgledanosti po neverjetno obsežni zborovski literaturi. Nikoli naj nam ne bo žal porabljenega časa v knjižnicah, arhivih, založbah, ker je nepoznana, redkeje izvajana skladba zanimivejša tako za pevce kot tudi za publiko. S takim načinom vzgajamo najprej svoje pevce in nenazadnje tudi publiko, ki postaja kritična tudi za izbiro programa. Seveda moramo biti pazljivi, da niso naše ambicije pred sposobnostmi naših pevcev. Tu se moramo zavedati tudi lastnih sposobnosti! Nikoli ni dobro, da se ambicije umetniškega vodje preveč razlikujejo od zbora oziroma vokalne skupine. Poskušajmo biti odprti in sprejeti tudi kakšno sugestijo svojih pevcev, ker je to poglavitnega pomena za obojestransko zaupanje in kakovostno delo. Prezahteven program in nepremišljeno postavljen koncertni spored vodi v nezaupanje in jemanje veselja do obiskovanja vaj. Zavedati se moramo, da naši pevci na vaje prihajajo prostovoljno, kjer morajo čas preživeti sproščeno, zanimivo, biti izzvani in napredovati v programskem kot tudi izvedbenem smislu. Najpoglavitejše pa mora ostati muziciranje, ker je to nagrada nam in pevcem za nešteto vaj in odrekanj.«

Sebastjan Vrhovnik

(strokovni spremljevalec Sozvočenj; regiji Osrednja Slovenija ter Štajerska in Pomurje)

 

Komorni zbor Musica viva, Tolmin (zb. Erika Bizjak), izbrani zbor Primorske, tema: Sredi življenja v smrti Foto: Janez Eržen

Komorni zbor Musica viva, Tolmin (zb. Erika Bizjak),
izbrani zbor Primorske, tema: Sredi življenja v smrti
Foto: Janez Eržen

 

Komorni zbor Musica viva, Tolmin Foto: Janez Eržen

Komorni zbor Musica viva, Tolmin
Foto: Janez Eržen

 

Zborovodkinja Erika Bizjak Foto: Janez Eržen

Zborovodkinja Erika Bizjak
Foto: Janez Eržen

 

»V zborovskem dirigiranju sem sicer že kar nekaj časa, ampak ne glede na to mislim, da je vedno velik izziv za vsakega zborovodjo, da znaš izbrati dober program, zanimiv za zbor, zanimiv za publiko. Ne pretežek ne prelahek. Čim bolj pester. V tem primeru pa sploh, saj je to tudi ideja Sozvočenj – pester program, seveda tematski, ampak čim bolj zanimiv. Zame je bil to kljub izkušnjam velik izziv. Druga stopnja je ta, da dobiš tisto, kar želiš, tudi od pevcev, da se vživijo, da naredijo tisto, kar si zborovodja želi, in da se ustvari prava energija med nastopom. Brez te energije, te prepričljivosti publika ne bi mogla uživati tako kot sicer.

Prvo idejo za program (tematika Pojem Gospodu – stilno raznolike skladbe od renesanse prek baroka do črnske duhovne in sodobne skladbe; op. a.) sem dobil, ko sem spoznal skladbo Cantate domino Josuja Elberdina, ki je bila obvezna pesem v Tolosi pred letom ali dvema in sem jo zelo vzljubil. Pomislil sem, zakaj ne bi izkoristil te pesmi, ki nam je vsem všeč in jo dobro izvajamo, kot izhodišče in naredil rdečo nit na tej osnovi. In začel sem iskati skladbe z enako vsebino. Zelo pomembno se mi je zdelo, da izkoristim številno literaturo na to temo in izberem tudi jezikovno raznolike vire, latinščino, angleščino, baskovščino …, in seveda različna obdobja, od renesanse do črnskih duhovnih. Tematika Pojem Gospodu, ki izhaja iz psalmov, je res zelo bogata in sem lahko izbral hkrati raznolike in zboru primerno zahtevne skladbe.

Če bi naredil primerjavo med regijskimi tekmovanji in Sozvočenji, so po svoje Sozvočenja težja. Izbire tematike programa sicer ne jemljem kot omejitve, vendar je treba znati izkoristiti temo in narediti nekaj res zanimivega za zbor in poslušalce. Po svoje je na regijskih tekmovanjih več svobode. Pri Sozvočenjih si manj svoboden na začetku. Ko pa že uloviš glavno idejo, potem pa stvar napreduje hitreje. Verjetno so tudi bolj zanimiva za občinstvo in velika vzpodbuda za pevce.

Naš zbor ima določen potencial, hvaležen sem za to, da lahko kakovostno izvedemo skladbe, ki se nam zdijo zanimive. Po drugi strani pa moraš pri amaterskem zboru izkoristiti na vajah prav vsako minuto, da spraviš iz pevcev najboljše, kar se da. Potem seveda pridejo rezultati prej ali slej. Pevci so bili zelo veseli končne uvrstitve – priti v Filharmonijo je velik dosežek in lepa priložnost: drugačna publika in dvorana seveda.«

Fernando Mejias

(dirigent APZ France Prešeren Kranj,

izbranega zbora Gorenjske regije in sklepnih Sozvočenj; tema: Pojem Gospodu)

 

APZ France Prešeren Kranj (dir. Fernando Mejias), izbrani zbor Gorenjske, tema: Pojem Gospodu Foto: Janez Eržen

APZ France Prešeren Kranj (dir. Fernando Mejias),
izbrani zbor Gorenjske, tema: Pojem Gospodu
Foto: Janez Eržen

 

APZ France Prešeren Kranj Foto: Janez Eržen

APZ France Prešeren Kranj
Foto: Janez Eržen

 

Dirigent Fernando Mejias Foto: Janez Eržen

Dirigent Fernando Mejias
Foto: Janez Eržen

 

»Letos sem poslušal ena regijska Sozvočenja, in sicer v regiji Dolenjska, Bela krajina, Posavje, ter na sklepnem koncertu izbranih zborov. Moj vtis o programih je, da je težko potegniti neki splošni sklep, povprečje, ker zborovodje zelo različno pristopajo k temu izzivu. Za nekatere se vidi, da skušajo delati po liniji najmanjšega odpora in se potem to pozna tudi na programu. Dobivam občutek, da se nekako rdeča nit že najde, ne najde se pa vedno svežega programa, skladb, ki niso že prepete. Včasih se tudi zgodi, da naslov zelo veliko obeta, potem pa ko pogledaš spored, ugotoviš, da je na njem samo železen repertoar. In tukaj se mi zdi, da je še vedno nekaj rezerve prav v iskanju repertoarja. Tisto, kar mogoče slovenski zborovodje premalo delajo, je to, da bi se večkrat napotili v zborovski arhiv. V Slovenskem zborovskem arhivu Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti imajo zelo bogato knjižnico, v njej bi lahko našli zelo veliko literature, če bi tam recimo presedeli kakšen teden.

Ocenjujem, da je še premalo inovativnosti pri iskanju novih skladb. Tudi na sklepnem koncertu izbranih zborov smo videli programe, ki so po eni strani posegali po skladateljih in delih, ki še niso bila izvedena, na drugi strani pa skladbe, ki so bile že velikokrat prepete. To seveda ni edino merilo, ampak eno od meril. Pomembno je tudi, kako je program izvedljiv, kako ga zbor izvede, kako je utemeljen. In danes je bilo tukaj nekaj primerkov, ki si zaslužijo vse pohvale. Tudi na regijskem področju je bilo nekaj takih, ki so bili z vidika programa zanimivi. Ideja Sozvočenj je bila prav ta, da se v osnovi spodbuja nastajanje novih kakovostnih tematskih programov in mislim, da je potrebno pri tem vztrajati. Pri tem ni bistveno, kakšen je delež slovenske in tuje literature, temveč je predvsem važna ideja, ki združi vse – vsebino programa, zanimivost tematike, izvedbo zbora, prepričljivo postavitev na odru. Vse to so možnosti, ki jih recimo Sozvočenja premorejo. Težko bi govoril, da bi si želel recimo več slovenskega ali pa tujega. Tistega, kar bi si želel, je predvsem to, da je čim bolj kreativno, da je čim bolj inovativno. Seveda pa domačega ne bi želel zapostavljati nikoli.

Pri postavitvi programa na oder so vidne tudi neke sodobne tendence po koreografiji, ki mislim, da se jim ne moremo izogniti in tudi nima smisla, da bi se jim izognili. Živimo namreč v času, ki je medijsko zelo različen oziroma zelo širok. Zdi se mi, da je tudi dojemanje sodobnega človeka zelo multimedijsko. Velikokrat samo beseda ali pa samo glasba niti ne pritegneta dovolj pozornosti, ker smo ‘bombardirani’ iz vseh strani z zelo različnimi informacijami. To je značilnost časa, v katerem živimo. Tisto, kar se mi zdi pomembno, je, da ko se odločiš za to, da boš vizualno postavil zbor, mora biti potem tudi ta vizualni koncept temeljito narejen in domišljen. Danes smo videli nekaj takih primerov in ti so se mi zdeli absolutno v redu. Problematično pa je to takrat, kadar je vizualni koncept samo nekaj za zraven. Takrat nima nobenega smisla, nobenega pomena, ničesar.

Med zasedbami lahko izpostavimo to, da je delež dekliških oziroma ženskih zasedb v primerjavi z ostalimi kar visok. Predvsem je več kakovostnih. Žal mi je, ker ni več moških zasedb. Zdi se mi, da so ženske po naravi bolj storilne od moških in to se danes tudi malo pozna. Naredijo več, velikokrat tudi bolje, hitreje. Očitno nekateri moški zbori nimajo dovolj ambicioznih zborovodij. Imamo nekatere izjemne moške sestave in imamo take, ki so zelo perspektivni. Nekaj pa je takih, ki se redno pojavljajo na odrih in so bili danes tudi omenjeni, npr. Moški zbor Vres je dobil nagrado za domišljen program. Tu bi si gotovo želel še kakšen moški zbor. Včasih so bili pretežno mešani zbori, zdaj pa je več moških, ženskih zborov, zborov enakih glasov. Ne bi sicer rekel, da mešani zbori manjkajo. Zadnjič sem se pogovarjal s kolegom, ki mi je predstavil zelo zanimivo teorijo, ki mislim, da kar drži. Se pravi, tudi če imaš mešani zbor, ga je včasih dobro ločiti na moški in ženski zbor, ker to spodbudi kakovost petja posamezne skupine. Tako da je dobro, da imamo čim več zborov, bodisi moških, ženskih, otroških, in da čim več poje. Saj – kot smo slišali na začetku – je petje zdravo, spodbuja hormone sreče.«

Marko Vatovec

(strokovni spremljevalec Sozvočenj; regija Dolenjska, Bela krajina, Posavje)

 

Vokalna skupina A cappella KUD Rače (v. s. Tone Žuraj), izbrani zbor Štajerske in Pomurja, tema: Zvočne sapice našega časa Foto: Janez Eržen

Vokalna skupina A cappella KUD Rače (v. s. Tone Žuraj),
izbrani zbor Štajerske in Pomurja, tema: Zvočne sapice našega časa
Foto: Janez Eržen

 

Vokalna skupina A cappella KUD Rače Foto: Janez Eržen

Vokalna skupina A cappella KUD Rače
Foto: Janez Eržen

 

»Kot neprofesionalec si lahko privoščim malo bolj sproščeno mnenje … Mislim, da je izbor programa res ena bistvenih stvari. To je tako kot pri nogometu izbor neke strategije ali pa, kako se naličiti, sfrizirati in v kaj se obleči. Program izbereš tako, da pri zboru poudariš kvalitete in skriješ napake. Tako kot je imel npr. Steve Martin velik nos in so mu rekli, da naj si ga pobarva s črno, da ne bo tako viden. Dejansko, če imaš zbor, ki ima dober zvok, lahko gradiš na tem in to poudarjaš. Če ga nimaš, moraš poudariti nekaj drugega. Nekateri zbori morda nimajo tako dobrega zvoka, znajo pa dirigenti z njimi predstaviti izredno zanimiv program in zelo lepo interpretacijo. Morda je ta malo drugačna, kakšen tempo hitrejši, da se pomanjkljivosti, ki jih ima zbor, zakrijejo in poudarijo kakovosti. Vedno bolj bo pomembno, da bo program zanimiv. Nekoč je bilo financiranje lažje in so si zbori lažje privoščili novitete, tudi zahtevnejše, saj so z njimi uspešneje kandidirali na razpisih.

Zdaj pa tega denarja ne bo več toliko in bodo morali koncerti postati poslušljivi in pritegniti več publike, ki bo šla na koncerte zato, da bo dejansko uživala v raznolikem in privlačnem programu, tudi če bo manj tehten v ‘arhivskem’ smislu. Sozvočenja so po mojem primer, ki prispeva ravno k raznolikosti, ker je poudarek na ‘bodite kreativni’, ‘izberite neko zanimivo temo’.

Izbrani zbori so bili izbrani ravno zaradi te raznolikosti in ustvarjalnih idej. Ko sem na naših regijskih Sozvočenjih slišal vokalno skupino Anamanka z odlično idejo o pesmih brez besedila in tudi dobro izvedbo, sem vedel, da bo gotovo izbrana. Ne torej, da zborovodja suhoparno raziskovalno pristopi k programu in predstavlja opuse skladateljev, ki bi bili primerni za kakšen simpozij, kjer so občinstvo in interesi drugačni (pozornost je usmerjena v drobni delec celotnega glasbenega sveta, v katerem iščejo detajle in lepoto), ampak da izbere celovitejšo, tudi aktualno tematiko, ki bo bolj zanimiva za povprečnega poslušalca.

Sozvočenja so gotovo izziv za dirigente, da pomislijo, kakšen program izbirajo, hkrati pa se tako tudi vzgaja in izobražuje publiko kot tudi zborovske pevce same. Ob izbiri in izdelavi tematskih programov zrastejo in tudi radi pridejo poslušat. Je tudi dobra vmesna stopnja za zbore, ki se sicer državnega tekmovanja ne bi udeležili, da se pokažejo in potrdijo s svojimi programskimi idejami, čeprav vokalnotehnično niso med najboljšimi. Skratka, če povzamem, glasba mora biti od ljudi za ljudi. Na koncert prideš zato, da uživaš.«

Martin Pečar (poslušalec, zborovski pevec)

 

Mešani pevski zbor Viva Brežice (zb. Simona Rožman Strnad), tema: Preproste ljubezni; izbrani zbor Dolenjske, Bele krajine in Posavja Foto: Janez Eržen

Mešani pevski zbor Viva Brežice (zb. Simona Rožman Strnad),
izbrani zbor Dolenjske, Bele krajine in Posavja, tema: Preproste ljubezni
Foto: Janez Eržen

 

Mešani pevski zbor Viva Brežice Foto: Janez Eržen

Mešani pevski zbor Viva Brežice
Foto: Janez Eržen

 

Zborovodkinja Simona Rožman Strnad Foto: Janez Eržen

Zborovodkinja Simona Rožman Strnad
Foto: Janez Eržen

 

»Spremljal sem dva koncerta letošnjih Sozvočij, v Radovljici (Gorenjska) kot poslušalec, v Olimju (Od Celja do Koroške) kot ocenjevalec. Na obeh koncertih smo slišali čisto zanimive sporede, nekatere bolj domiselne in utemeljene, nekatere sestavljene bolj na hitro roko, po bližnjici, med njimi duhovite, take, ki so pokazali zborovodjevo iznajdljivost, resnobne in/ali vsebinsko malo bolj prožno ‘utemeljene’, zelo redki pa so svoj spored in izvedbo uspeli združiti v pričakovano in želeno ‘nadgradnjo’, ki bi bila celovita vizitka zbora, pevska, repertoarna, izvedbena, vsebinska, umetniška; vizitka, s katere spoznamo celovito tudi zborovodjo in njegov umetniški kredo, če ga (že) ima. Možna presenečenja, pozitivna in tudi možna negativna, bi imenoval drugače: večkrat sem imel vtis zamujene priložnosti, a tudi to iz različnih pogledov, vsebinsko-programskega, izvedbenega in nenazadnje čisto dirigentskega. Vtis sem imel, da je bila posebnost sporedov vseh sodelujočih umerjena in usmerjena na možen in pričakovan ‘dosežek’, tako ali drugače, kar je seveda razumljivo in realistično. Res pa je, da je s sporedom za Sozvočenja težko vsaj od daleč nakazati siceršnjo dolgoročno programsko jedro ali smer nekega zbora, pri čemer pa gre za povsem drugo, a v življenju naših zborov zelo pereče vprašanje.

Sozvočenja gotovo vplivajo na programske usmeritve zborov, pri čemer so tokrat zborovodje posegali tako po ustaljenih, znanih, preizkušenih skladbah – ki so jih povezovali v nove vsebinske celote – nekateri pa so izvajali tudi novitete. Razmerje med domačimi in tujimi zborovskimi deli ter posameznimi slogovnimi obdobji bi težko natančneje opredelil, a pri slogovni raznolikosti izvajane glasbe je bilo zaznati, da zborovodje in zato posredno zbori še ne uspejo dovolj jasno razlikovati in uresničiti bistva posamezne glasbe iz tega ali onega časa, z vsemi značilnostmi, ki izbrano glasbo določajo. Čutiti je bilo, da t. i. »interpretacija« nastaja iz že doživetih in žal predvsem slišanih vzorcev, premalo ali celo komaj iz prepoznavnega in lastnega zborovodjevega nazora ter zato posredno zborovega doživljanja skladbe ali sloga. Izvajalci se premalo soočajo z vprašanji kaj?, zakaj? in kako?, ki so za samostojno in prepričljivo glasbo pravzaprav nujnost, in raje posežejo po že doživetem in slišanem vzorcu. Pri poslušanju starejše, tradicionalne ali nove glasbe sem preredko zaznal predhoden jasen odgovor zborovodje na nujno vprašanje, ki ga začutimo že ob njegovem prvem vzmahu: kaj me skladba vprašuje, kaj v partituri zares vidim, ali na vsa zastavljena vprašanja in na to, kar vidim v zapisu, zares jasno in nedvoumno ter predvsem samostojno odgovarjam?

Razvoj Sozvočenj od začetkov do danes in njihova umestitev v slovenskem zborovstvu nasploh ter v različnih slovenskih pokrajinah (tako v smislu kakovosti programov kot njihovih izvedb) kaže, da gre vsekakor za prireditev, ki samo sebe utemeljuje in potrjuje. Mnogim zborom omogoča, da se predstavijo v širšem, ‘opaznejšem’ okviru, da nase opozorijo. Tematska naravnanost prireditve je prav tako njen adut in dodana vrednost. A na utemeljenost ali vsebinsko uglašenost sporedov tega ali onega zbora tudi sicer, brez Sozvočenj, ne smemo pozabiti, saj zadnje čase v sporedih zborov tehtno rdečo nit in dolgoročne, razvojno naravnane programske cilje težko in predvsem zelo redko zasledimo. Oboje nima kaj dosti opraviti z dospelostjo ali aktualno boljšo ali slabšo kakovostjo zborov. Gre za ‘domačo nalogo’ zborovodij, saj so sporedi njihovih ansamblov rezultat njihovega širokega ali večkrat preozkega, premalo utemeljenega, celo všečno kratkosapnega razgleda in splošnega poznavanja zborovskega repertoarja in glasbe kot take.

Pri primerjavi programov in izvedb na Sozvočenjih in regijskih tekmovanjih se zdi, da gre v osnovi za podobni prireditvi, za kar mogoče kakovostno izvedbo ter potrditev in/ali samopotrditev sodelujočih, le da Sozvočenja ponujajo več možne programske širine, manj vpetosti v razpisane zahteve tekmovanja, in da je ost žirije na Sozvočenjih zaradi narave prireditve morda manj oprijemljiva in ‘boleča’, a dejanska resnica in realno stanje obstajata in ju, ker gre za izvedeno in slišano glasbo, ne z opisno ali komentirano oceno, ne s točkami in ‘športno’ razvrstitvijo ni mogoče prikriti.

Podroben pogled v programsko brošuro kaže, da so letos sodelovali zbori, ki si utirajo svojo pot in prostor, ter zbori, ki jih že poznamo z vseh prireditev naše pevske piramide, tudi z Naše pesmi. Razveseljivo je dejstvo, da sodeluje v zborih veliko mladih in mlajših pevk in pevcev, manj razveseljivo pa je – to je potrebno in prav problematizirati –, da so zbori morda celo preveč ‘generacijski’, saj zborovodje v svojih okoljih iz takih ali drugačnih razlogov najbrž ne zmorejo ali vse preredko povezujejo med seboj vsaj malo širše generacije pevcev. To pa je v pevsko šibkejših zaledjih razvojno lahko tudi dvorezno in nevarno. V tem smislu bi se zborovodje in člani zborov morali skupaj zavedati mesta, vloge in pomena svojega ansambla v razvoju njihovega širšega pevskega in kulturnega okolja, kjer delujejo, in ne le kratkoročno dosegljivih možnosti in uspehov tega ali onega zbora.

Za odgovor na vprašanje, kaj bi svetoval mladim zborovodjem, ki šele začenjajo svojo pot, bi bila samostojna spletna stran komaj dovolj … Razvoj zborovodje je tek na zelo zelo dolge proge, tek, ki ga ni nikoli konec, tek, ki ga tečemo vse življenje. A nekaj stalnih nujnosti, ki niso vezane na čas in ‘dolgost’ teka, je vendar zelo potrebnih: široka splošna in kakovostna in v prakso usmerjena glasbeno-tehnična izšolanost, široka razgledanost v glasbi, ne le v zborovski, zaokrožena informiranost v vseh njenih zvrsteh in povezovanje doživetega, ki vključuje redno spremljanje glasbe ter seveda vztrajen študij repertoarja, študij, ki ni le sledenje že posneti glasbi na nosilcih zvoka ali na spletu, saj sedenja v knjižnici in študija repertoarja za klavirjem – obojega digitalna doba nikoli ne bo izbrisala! – za radovednega zborovodjo ni in ne bo nikoli dovolj. Ne smemo prezreti zborovodjevega nujnega pevskega znanja, ne le teoretičnega, ampak tudi izdatne lastne pevske izkušnje. O nujni dirigentskotehnični izšolanosti in sproščeni samostojnosti naših rok kot medija pri neslišnem urejanju glasbe pred nami ne gre izgubljati besed. Poznavanje literature omogoča presojo z razdalje, omogoča tehtnejše odločitve, zrelejše utemeljitve in poglede naprej v bodočnost našega trenutnega ansambla. Prihajajoča generacija zborovodij, generacija, ki se same sebe že upravičeno zaveda, in npr. naša, ki si lahko že dovoli razmislek z lastne razdalje, se mora zavedati, da sta za dobro delo z zborom bistvena tudi samorefleksija, stalna (samo)kritična kontrola samega sebe ter naš lasten dvom, ki nas pri našem delu pravzaprav drži nad vodo. In še na nekaj ne smemo pozabiti – ne mladi zborovodje ne generacije, pri katerih ti morda nabirajo znanje in izkušnje: vsi opravljamo nenavaden poklic, pri katerem v namišljenem prostoru upravljamo z glasbo in z ljudmi, poslušamo skladatelja, njegovo zgodbo in jo občinstvu pripovedujemo s pevci. Red notnega zapisa z jasno konvencijo giba roke, brez odvečnih besed – govorjenje dirigneta res ni njegov strokovni adut – sporočamo našemu pevcu vse potrebno, da lahko glasba zares spregovori in nagovori.

Še nekaj je pomebno za vsakega dirigenta – zbora ali orkestra – na vseh stopnjah razvoja ali kakovosti. Glasba se interpretira sama, v to sem vedno bolj prepričan, mi zborovodje pri tem samo posredujemo, da nas lahko nagovori in vpraša, zares posegati pa vanjo ne smemo. Gre za jasno vprašanje, premišljeno izbiro in odločitev in še bolj jasen in razumljiv odgovor, pa naj gre za branje not, stvarno razumevanje skladatelja, za izbiro tempa in kretnjo roke. Spet na kratko: Kaj? Zakaj? Kako? Potem se zgodi glasba.«

Tomaž Faganel

(strokovni spremljevalec Sozvočenj; regija Od Celja do Koroške)

 

 

POSNETKI IZBRANIH ZBOROV:

 

OD CELJA DO KOROŠKE, Olimje

Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi (zb. Kerstin Vuga), tema: Ples v pesmi

 

ŠTAJERSKA IN POMURJE, Maribor

Vokalna skupina A cappella KUD Rače (v. s. Tone Žuraj), tema: Zvočne sapice našega časa

 

OSREDNJA SLOVENIJA, Zagorje ob Savi

Vokalna skupina Anamanka, Ribnica (zb. Simon Korošec), tema: Brez besed

 

PRIMORSKA, Dobrovo v Goriških Brdih

Komorni zbor Musica viva, Tolmin (zb. Erika Bizjak), tema: Sredi življenja v smrti

 

GORENJSKA, Radovljica

APZ France Prešeren Kranj (dir. Fernando Mejias), tema: Pojem Gospodu

 

DOLENJSKA, BELA KRAJINA IN POSAVJE, Brestanica

Mešani pevski zbor Viva Brežice (zb. Simona Rožman Strnad), tema: Preproste ljubezni

 

 

VSA PRIZNANJA IN NAGRADE >>

 

 

PROGRAMI IZBRANIH ZBOROV:

 

Dekliški pevski zbor Aglaja KD Radlje ob Dravi (zb. Kerstin Vuga), tema: PLES V PESMI

Giovanni Domenico da Nola (1510–1592): CHI LA GAGLIARDA, DONNA, VO IMPARARE (Giovanni Domenico da Nola)

Pavle Merkù (1927–2014): ČARNI KUS (rezijanska ljudska)

Jakob Jež (1928): IGRAJ KOLCE (belokranjska ljudska)

Eduardo Lakschevitz (?): SAMBALELÊ (brazilski ljudski)

 

Vokalna skupina A cappella KUD Rače (v. s. Tone Žuraj), tema: ZVOČNE SAPICE NAŠEGA ČASA

Nana Forte (1981): JADRO (M. J. Lermontov)

Tone Žuraj (1942): VENI, MUSICA! (Tone Žuraj)

Ambrož Čopi (1973): HARMONIKA VETRA (Boris A. Novak)

 

Vokalna skupina Anamanka, Ribnica (zb. Simon Korošec), tema: BREZ BESED

tolkala Matija Bartol, Laura Juvančič, Marijana Korošec

Zoltán Kodály (1882–1967): MOUNTAIN NIGHTS: I.

Stephen Hatfield (1956): ÜBERLEBENSGROSS (Stephen Hatfield)

Greg Jasperse (1968): VOICE DANCE (Greg Jasperse)

Tobin Stokes (1966): VOX TRONICA (Tobin Stokes)

 

Komorni zbor Musica viva, Tolmin (zb. Erika Bizjak), tema: SREDI ŽIVLJENJA V SMRTI

trobila David Miljančič, Domen Gantar, Matic Kovač, Matija Mlakar, boben Matej Zgaga, continuo Nika Kovačič

Henry Purcell (1659–1695): FUNERAL MUSIC OF QUEEN MARY (molitve po liturgiji anglikanske cerkve):

March l Man that is born of a woman l Canzona l In the midst of life l Canzona l Thou knowest Lord l March

 

APZ France Prešeren Kranj (dir. Fernando Mejias), tema: POJEM GOSPODU

Hans Leo Hassler (1564–1612): CANTATE DOMINO (Psalm 96: vv. 1-3)

Johann Pachelbel (1653–1706): SINGET DEM HERRN EIN NEUES LIED (Psalm 96: vv.1-3)

Josu Elberdin (1976): CANTATE DOMINO (Psalm 95)

Moses Hogan (1957–2003): I’M GONNA SING ‘TIL THE SPIRIT MOVES IN MY HEART (Moses Hogan)

 

Mešani pevski zbor Viva Brežice (zb. Simona Rožman Strnad), tema: PREPROSTE LJUBEZNI

Marquerite Monnot (1903–1961)/José A. Oliveira (1951): L’HYMNE A L’AMOUR (Edith Piaf)

Frane Milčinski – Ježek (1914–1988)/Janko Avsenak (1949): PREPROSTA LJUBEZEN (Frane Milčinski – Ježek)

Aleš Strajnar (1847)/Matjaž Predanič (1987): DAN NESKONČNIH SANJ (Dušan Velkaverh)

Sergio Mendes (1941), Carlinhos Brown (1962)/Tine Bec (1993): REAL IN RIO (Siedah Garrett)

 

 

VSI PROGRAMI IN UTEMELJITVE >>