Foto: Janez Eržen
Svetovni dan zborovske glasbe ali The World Choral Day, letos 25. po vrsti, se je rodil na predlog podpredsednika Mednarodne federacije za zborovsko glasbo (IFCM), venezuelskega dirigenta in skladatelj Alberta Graua. Predlog je poleti 1990. v okviru 2. Svetovnega simpozija za zborovsko glasbo v Helsinkih potrdila tudi generalna skupščina federacije. Temeljno vodilo svetovnega dneva zborovske glasbe je z združenimi močmi skozi glasbeno umetnost slaviti solidarnost, mir in razumevanje med narodi. Druga nedelja v decembru je tako že 25 let posvečena temu lepemu namenu, v tem času se je na ta dan po vsem svetu dogodilo že več kot 20.000 zborovskih dogodkov, največ v Italiji, na Norveškem, Japonskem, v Venezueli in Kanadi, kjer za promocijo dneva in njegovega humanega sporočila očitno naredijo največ. Katerikoli zbor ali pevec namreč lahko doda svoj prispevek, če svoj nastop, seminar, delavnico ali festival zabeleži na spletni strani Svetovnega zborovskega dne.
Med prireditelji, ki že vrsto let sledijo lepemu namenu IFCM-ja, je tudi Javni sklad RS za ljubiteljske dejavnosti, ki je tokrat na predvečer druge decembrske nedelje pripravil finalni koncert izbranih zborov s tematsko oblikovanimi sporedi, Sozvočenja. Tudi letos se je po izboru štirih slovenskih zborovskih strokovnjakov, Ambroža Čopija, Danice Pirečnik, Marka Vatovca in Sebastjana Vrhovnika na zaključni večer uvrstilo šest zborov, ki so se na predhodnih regijskih revijah najbolje predstavili. Na reviji Osrednjeslovenske regije se je najbolje odrezal Ženski komorni zbor ČarniCe z Moniko Fele, Štajersko in Pomurje so zastopale BeleTinke, vokalna skupina iz Beltincev s Tjašo Šimonka, Dolenjsko, Posavje in Belo krajino MePZ Pomlad iz Novega mesta, ki ga vodi Alenka Podpečan, Primorsko Oktet Aljaž iz Sv. Antona pri Kopru z umetniškim vodjo Matejem Lazarjem, z Gorenjskega je v Ljubljano prispel Ženski zbor Carmen manet s Primožem Kerštanjem, najboljši od Celja pa vse do Koroške pa je bil Vokalni kvartet Rusalke, ki ga vodi Tadeja Vulc.
Letošnji finale Sozvočenj je tako zazvenel v večinoma ženskih glasovih pa tudi tematika njihovih predstav je bila večinoma ženska, to pa je ljubezen v vseh njenih različicah, odtenkih, podobah in interpretacijah.
Z Bistvom ženske ljubezni so se najprej spoprijele BeleTinke iz Beltincev. »Pripravile smo zgodbo o ženski podobi ljubezni, ki ima veliko obrazov, vse do sovraštva in obrekovanja… takšne smo , pač, ženske, ljubezen nas obkroža, hočeš- nočeš, prej ali slej pridemo v stik z njo.« Zborovodkinja Tjaša Šimonka je izbirala pesmi takole: »Nisem se ozirala na to, ali je pesem ljudska ali umetna, tudi me ni zanimalo ali je iz naših krajev ali drugih koncev Slovenije, važno je bilo, da mi gre lepo v kontekst, najbolje so se –vsaj po mojem mnenju – sestavile priredbe ljudskih Jaz bi rad Cigajnar bil Tadeje Vulc, Jaz sem golobičica in Dajte novici na kolač Ambroža Čopija ter umetna pesem Uršule Jaušovec, Coprnica Zofka.« Simpatičen nastop prekmurskih deklet je bil to, začinjen z lepo mero humorja in ironije.
Tudi Ženski komorni zbor ČarniCe iz Ljubljane se je ukvarjal z Ženskim čustvenim svetom. Za razliko od prvih so se ljubljanska dekleta tematike lotila z druge plati. »Razvile smo zgodbo,« pove zborovodkinja Monika Fele, »ki jo ženska začne v svojem otroštvu (odlična skladba Sissterix hinalis Mateja Kastelica), sledi najstniško obdobje (A. Lajovic: Pesem deklice), ljubezen in posledice, s katerimi se mora soočiti (Krek: Prekmurska). Poroči se, je žena, je mati, ima moža, ki je ne tepe, zato je ‘srečna’ (Passerreau: Il est bel et bon). Z Makorjevo Evokacijo na besedilo Stana Kosovela zaključimo, da je življenje takšno, kot pač je, spomin pa je včasih grenak.« Eden najbolj tenkočutno zasnovanih projektov je predstavil prelepo zgodbo, tehtno glasbeno podprto.
Alenka Podpečan in Mešani zbor Pomlad iz Novega mesta sta se podala na Potopisno prepevanje z naslovom Zgodbe petih kontinentov. Prav te so se v svoji izpovedi najbolj približale sporočilu svetovnega dneva zborovske glasbe: z univerzalnim jezikom – glasbo je zborovodkinja želela povezati ljudi različnih ras, ver in kultur sveta. Norveška poročna koračnica je zastopala Evropo, kitajska pesem o jasminovem cvetu Azijo, tu je bila še argentinska skladba, pa afriška molitev in za konec črnska duhovna pesem. »Dve leti sem pestovala idejo, da bi z enim od svojih zborov izvedla tak program. S Pomladjo smo v juniju predstavili več takih skladb, zdaj pa smo projekt le še dodelali in nadgradili,« je svoj nastop na Sozvočenjih pojasnila Alenka Podpečan.
Šentiment je svoj nastop poimenoval primorski predstavnik na reviji, Oktet Aljaž iz Sv. Antona pri Kopru v nekoliko skrčeni zasedbi šestih članov. Aljaževci z Matejem Lazarjem na čelu že dlje časa sodelujejo z Rudijem Bučarjem, ki je znan prav po tem, da je v pop glasbo vnesel »istrski šentiment«. Tokrat se je Rudi izkazal kot aranžer oz. prirejevalec tistih istrskih, ki jih tudi sam izvaja na različnih koncertnih odrih: Kemu si dala rožice, Moja za zmeron, 3 x 7, Sen znala jes in Trajnananinanena. Z značilnim istrskim temperamentom in hudomušnostjo so njihov nastop začinile ljubiteljske igralke, ki so pesmi v pristni istrski govorici lepo povezale v pisan šopek. »Aljaž je prišel na zamisel, da bi teh par mojih aranžmajev strnili in oblikovali vsebino, primerno za Sozvočenja, tako je nastal Šentiment,« pojasni Rudi Bučar, na vprašanje, kaj pa je ta pravi istrski šentiment, pa doda: »Lbezen, vino inu fešta, seveda.«
Štiri prelestne Rusalke v srebrnih čeveljcih, doma s ‘periferije’, pa so si tokrat na Sozvočenjih privoščile nekaj sočne Čvekarije. Da so nas lahko dodobra nasmejale, so jim pomagali Mojca Prus z uglasbitvijo simpatične poezije Mile Kačič in ljudske iz Šegove vasi v Loškem Potoku, Samo Ivačič, ki se je naslonil na besedilo Simone Kopinšek ter Tadeja Vulc, ki je uglasbila besedilo Sare Praper, duhovito in iskrivo Obrekovanje, ki je Vulčevi v vlogi umetniške vodje dalo tudi prvo spodbudo ali impulz za ta projekt. »Iz tega sva izhajali s Saro, res je, sicer pa ni težko najti takšne zamisli, če pomislimo, da smo same ženske in da ženske zelo rade čvekamo in se marsikaj pogovarjamo. Na vajah, takrat ko je pavza, se kaj takšnega porodi.« K pristnosti in duhovitosti je svoje dodal še igralski moment štirih simpatičnih deklet iz Radelj ob Dravi: »Ljudje, ki sedijo v dvorani, seveda tudi gledajo, imajo oči. Menim, da je danes ta vidik enako pomemben, v tem projektu pa še zlasti, morajo biti tudi igralke, seveda,« še doda Tadeja Vulc.
Zvok je beseda, beseda je zvok – povsem logična razlaga programa, v katerem se trije avtorji, Valižan Karl Jenkins, Finec Jaakko Mantyarvi in Norvežan Jan Magne Forde, vsi trije še živeči avtorji, naslonijo na izmišljena besedila, katerih edina funkcija je zvok. Zborovodja Primož Kerštanj je iz Kranja pripeljal ženski zbor Carmen manet, da bi nam pričaral to besedo in ta zvok. »Kar nekaj skladb na to temo obstaja,« razloži Kerštanj, »že v prejšnjih letih smo prepevali nekatere, letos smo dodali še eno novo.« Moje dvome o tem, kako gre učenje takega besedila na pamet, pa Kerštanj pomiri: »Nekako smo poskušali to rešiti s frazami in tako te nepomenske besede osmisliti. Tako je kar šlo, se mi zdi.« Tokrat so se pevkam pridružili še instrumentalisti, člani Orkestra Slovenske filharmonije, ki so zvok ženskega zbora še dodatno obogatili.
Tako se je sklenil slovenski prispevek k svetovnemu dnevu zborovske glasbe, katerega moto je: »Pojte, vsi zbori tega sveta, naj glasovi vaši vode zdramijo kipeče, naj pogasijo divje ognje in grmade. Naj petje vaše seje tisočero cvetje, prekrije naj bojišča, ustavi vse morije …«
