Rodil se je v času, ko se je fašizem že dodobra razplamtel in pokazal svoje zobe – tudi v Trstu. Takrat je v obliki tajne organizacije TIGR zasvetilo tudi upanje na boljši jutri, čeprav trenutna situacija ni kazala tega. Kako biti Slovenec, če tega ne smeš pokazati? Starši so bili v državnih službah, biti Slovenec pa bi pomenilo ostati na cesti. Cena za skrivanje prave narodnosti je bila velika. Pavle Merkù rad pove, da v njegovih žilah polje kri štirih narodov: oče je bil Slovenec, mati Italijanka, predniki pa nemških in furlanskih korenin. »Ko sem začel razmišljati s svojo glavo, sem se odločil, da bom delal za ljudi vseh narodnosti, kljub vsemu pa me je vleklo k najšibkejšemu med njimi in to so bili takrat Slovenci v Italiji.«
Slovenščine se je učil šele na liceju, naučil pa na Univerzi v Ljubljani, kjer se je po vojni vpisal na študij slavistike in ga sklenil z doktoratom na rimski univerzi.
Glasba je bila v njegovi družini doma. Starša sta se spoznala v glasbeni šoli. Oče violinist, mama pianistka in družinski prijatelj violončelist so ob večerih pogosto muzicirali. »To so bile moje pravljice za lahko noč, iz katerih sem se naučil, da je tudi glasba jezik, s katerim se lahko sporazumevaš.« Tega jezika sta ga pozneje učila Ivan Grbec in Vito Levi pa tudi partiture številnih starih mojstrov in sodobnikov, celo prijateljev, kot sta bila recimo Luigi Dallapiccola in Goffredo Petrassi.
Jeziki so že zgodaj pritegnili njegovo pozornost, najprej seveda »materinščina«, ki je bila italijanski jezik, ob tem nemščina, v kateri se je pogovarjal z »nono«, slovenščina, ki so jo govorile služkinje, mlekarica in kmetice s Krasa. Kmalu je z zanimanjem prisluhnil različnim narečjem, ki so pozneje postali predmet njegovega raziskovanja. »Narečje, podlaga našega jezika, je bilo v preteklosti neizčrpna zakladnica našim literatom. In vsaj v teh zahodnih deželicah, v katerih se knjižno izražanje šele rojeva, bo lahko še dolgo omogočalo, da se vesoljna slovenska besedna kultura bogati, kakor se stalno bogati v delih naših najboljših tvorcev skozi njihovo jezikovno občutljivost in ustvarjalno iznajdljivost«, je leta 1983 zapisal v zbirki esejev z naslovom Poslušam.
Tudi sam je govoril rezijansko narečje pa narečja Terskih dolin in Furlanije, pozneje tudi več narečij svoje drage Sardinije, ki ga je pritegnila z bogato kulturo in več kot 5000-letno tradicijo. Te raznotere govorice pa so s seboj prinesle tudi svojo kulturo, ki se ji je posvečal z vsem svojim srcem. »Študij ljudske kulture nam lahko pomaga spoznavati našo preteklost, našo zgodovino, naše korenine, to je same sebe.« Svoje raziskave na tem področju je zbral v številne publikacije, knjige, eseje, med katerimi je gotovo najzajetnejša Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, ki je izšla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pri italijanski založbi Pizzicato; ta je izdala tudi dobršen del, morda celo večino, njegovih partitur.
Foto: Jakob Jugovic
Komponirati je začel po tem, ko mu je zdravnik prepovedal igrati violino. Na tetinem klavirju so nastajale prve klavirske skladbe, na pobudo Levija pa se je kmalu odpovedal klavirju: »… takrat so se mi odprle nove možnosti. Prisluhnil sem zvokom narave, ljudskemu petju , začela me je zanimati ljudska tvornost, ki je pozneje zelo vplivala na moje ustvarjanje.«
Še danes, po več deset letih od nastanka, zazvenijo na odrih zbori Čiči Nana Maričica, Da jöra ta Čanynaua, Zeleni polog, Sonce ljubo, Dve let an pu, Jnjen čeua jti gna …, ljudske »uiže« pa so se vtihotapile tudi v njegova komorna in orkestralna dela.
Če pravimo, da je Merkù cenil neposrednost ljudskih jezikov, pa lahko zatrdimo, da je ljubil tudi knjižno slovenščino, zlasti v delih slovenskih poetov. Najprej Srečka Kosovela, s katerim je živel od malega, od takrat torej, ko njegove poezije še ni mogel razumeti – njegovi starši so bili namreč v tesnih prijateljskih odnosih s Kosovelovimi iz Tomaja, Srečka, žal, takrat ni bilo več med njimi. V sedemdesetih letih se je navdušil nad jezikom in poetiko Svetlane Makarovič. »Osvojil me je Svetlanin jezik: tako pristen, tako navidezno preprost, tako v skladu s slovenskim ljudskim izročilom, tako pretresljivo in enkratno slovenski, tako kulturen v skladu z mojimi osebnimi predstavami in zahtevami, kaj je slovensko in kaj kulturno.« Tu so bili seveda še drugi slovenski pesniki, Prešeren, Kravos, Beličič, Gruden pa tudi italijanski in drugi, Betocchi, Brecht, Bressan, Sapfo …, ki so sooblikovali njegov glasbeni opus, vokalna in vokalno-instrumentalna dela, vključno z najobsežnejšim in morda najtehtnejšim med njimi, opero Kačji pastir. »Ko sem prijatelju, nemškemu založniku iz Kölna povedal, da bom pisal opero, mi je rekel, Pavle, se ne splača. Pa sem mu odgovoril, tega ne počnem za denar, rad bi vedel, kako se piše opero.«
O slogu, v katerem je pisal svoja dela, sva se pogovarjala pred nedavnim. »Začel sem kot neoromantik, potem sem šel skozi atonalnost in dodekafonijo. Eno samo delo sem napisal v celoti dodekafonsko, ampak sem se takoj zavedel, da je to umetno in poskus nekaterih starejših sopotnikov, pa sem se temu odpovedal. Generacija pred mano je bila ekspresionistična struja, nekako sem se jim približal, vendar sem se sam definiral kot neoekspresionist.« Na to je vsaj delno vplival drugi Tržačan, Marij Kogoj, ki ga je Merkù zelo cenil in mu prav zato posvetil tudi del svojega raziskovalnega muzikološkega opusa. »Je eden največjih evropskih skladateljev svojega časa. Ne vem, zakaj njegovi dediči tako ravnajo z njegovo zapuščino, res ne vem.«
Pavle Merkù je za svoje ustvarjalno delo prejel več nagrad: nagrado Prešernovega sklada za Violinski koncert, Štrekljevo nagrado za etnomuzikološki opus, Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za utemeljevanje slovenske narodne identitete med zamejskimi (tega izraza ni nikoli maral) Slovenci in zasluge na področju znanosti in umetnosti, Kozinovo nagrado za zaokrožen skladateljski opus, leta 2007 pa še priznanje Slavističnega društva Slovenije za življenjsko delo. »Nagrada je slučajnost, nihče ti je ne dolguje, nihče ne bo jokal, če je ne dobiš. Tisto, kar šteje, so druge stvari, druga priznanja in nimam jih malo. Vsekakor, prav zato, ker je nagrada slučaj, sem zelo vesel, da sem jo dobil.«
Leta 2004 je Pavle Merkù napisal svoje zadnje delo. »Veste, komponiranje je zelo naporen posel, napornejši od najtežjega fizičnega dela, zdravje mi tega ne dopušča več. Nič hudega, moje skladbe še živijo in to je važno, skladatelj umre v trenutku, ko umrejo njegova dela.«
Pa še tista o resnici: »Srž vsake umetnosti je resnica. Iskatelji resnice (Mozart, Rossini in Schubert ne sodijo mednje, te je obdarila milost) so glasbeniki, ki pred življenjem in pred svojo umetnostjo stojijo točno tako kakor Ignazio Silone pred književnostjo: nuja ga sili v iskanje resnice, sam se spopada z velikimi problemi biti, stiske in iskanje izpričuje s svojo stalno človeško prizadetostjo, skozi to iskanje se približa resnici laže in učinkoviteje, človeško bolj dojemljivo in prepričljivo, kakor bi to zmoglo znanstveno raziskovanje, ki je zgolj umsko, zgolj logično, enostransko. Toda: koga zanima resnica?«
__________________________________
* Prispevek je nastal za Glasno, revijo Zveze Glasbene mladine Slovenije, februarja 2014.
