Tekmovanje je za občinstvo toliko bolj zanimivo, če so zbori med seboj zelo različni. Zato bi zadovoljstvu za visoko kakovost tekmovalcev letošnje izvedbe Mednarodnega tekmovanja Gallus – Maribor lahko dodali še pohvalo za raznolikost zvočnih podob in repertoarjev. Nekateri zbori so na poseben način pritegnili pozornost (ne glede na končno uvrstitev) zaradi bolj neobičajnih značilnosti, ki smo jih ovrednotili s pomočjo njihovih zborovodij v štirih kratkih pogovorih.
S karizmatičnimi pevkami vokalne skupine Anima Solla smo skušali vstopiti v svet vokalnih skupin »zborovske« Latvije, romunska skupina Te Deum Laudamus je spregovorila o pristopu k pevski dejavnosti z duhovnimi koreninami, švedski zbor Allmänna Sången je iz severne Evrope prinesel primer zborovskega nastopa s socialnimi in politično angažiranimi niansami, nenazadnje je komorni zbor iz Torina poleg bolj izrazite ekspresivnosti prikazal zanimiv in prepričljiv pristop k renesančni literaturi.
ANIMA SOLLA (LATVIJA) – BALTSKA KARIZMA
S severnega roba Evrope, kjer je sneg še pred kratkim pobelil pokrajino, so nepričakovano naletele na prijaznejše podnebje (in na alergije pomladanskih cvetnih prahov!) dekleta latvijske vokalne skupine Anima Solla. Povedale so nam, da je bila akustika Unionske dvorane eden od zahtevnejših izzivov, saj so male skupine na tem področju veliko bolj občutljive in izpostavljene. Sredstva za premostitev malih ovir pa spadajo v »opremo« vrhunske pevske skupine, kot je latvijska zasedba, ki je v svoji državi prava delavnica za (bodoče) poklicne pevce, saj so se v njenih vrstah izoblikovale glasbenice, ki se danes uspešno uveljavljajo na poklicnih odrih. V Mariboru so pevke pritegnile pozornost z odrsko prezenco, tehtnim programom, sugestivno oblikovanimi nastopi, ki jih je pripravila umetniška vodja skupine Marite Purina.
Vemo za veliko odličnih latvijskih zborov, področje latvijskih vokalnih skupin pa je veliko manj poznano …
V naši državi gre za ločeni področji, ne samo zaradi števila pevcev. Zbori se na primer redno udeležujejo naših množičnih festivalov petja in plesa, ki vsakih pet let privabljajo na tisoče pevcev. Vokalne skupine imajo druge poti. V naši mali državi imamo nad štiristo zborov in okrog sedemsto vokalnih skupin, ki delujejo seveda na različnih ravneh. Vokalne skupine je treba nato razdeliti še na skupine, v katerih vsak pevec poje svoj glas, in skupine, v katerih več pevcev poje isti glas. Mi smo ena najboljših vokalnih skupin v Latviji; prejele smo veliko nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih in smo zmagovalke v svoji kategoriji na Svetovnih zborovskih igrah (World choral games) ter kandidatke za letošnji festival Evropske zborovske igre (European choral games).
Vaša skupina je pritegnila pozornost z močno odrsko prezenco in iskanjem primernega, sugestivnega ozračja za vsako glasbeno pripoved. Je karizma lahko učni predmet?
Veliko pozornost posvečamo besedilom. Ne poješ samo zato, ker imaš lep glas in ker je glasba lepa. Ko stopiš na oder, želiš nekaj povedati, izražati. Zato sem zadovoljna, da v tej skupini pojejo pevke s prirojeno močno osebnostjo. Zasedba se seveda spreminja, ker so pevke mlade: tudi s prihodom novih članic skrbimo za ohranitev zvočne in ekspresivne oblike, ki nas zaznamuje. Zato sem posebno vesela, da so nove pevke do sedaj vedno razumele in vzljubile značaj te skupine. Vsak išče svojo identiteto, zvok, repertoar, svoj način izražanja. Naša zborovska scena je raznobarvna in vsaka skupina išče svojo nianso, da bi obarvala to kulturno pokrajino.
Smo poslušali prikaz vašega značilnega repertoarja ali ste se prilagodile zahtevam tekmovalnih nastopov?
Pojemo pretežno latvijsko sodobno glasbo in naše srce bije za sodobno sakralno glasbo. Tesno sodelujemo s skladatelji, ki pišejo za naše glasove. Na drugi strani pa skrbimo za vrednotenje narodne kulture, saj imamo veliko priredb ljudskih skladb, ki so jih priznani skladatelji tolmačili s sodobnimi sredstvi in govoricami. Pojemo pretežno a cappella in sodelujemo z založnikom Musica Baltica, saj s številnimi naročili in izdajo teh novih skladb pripomoremo k obogatitvi svetovne zborovske literature. Eriks Ešenvalds je ob naši desetletnici delovanja leta 2008 napisal na primer za našo skupino cikel sakralnih skladb, med katerimi je znamenita O salutaris hostia.
ALLMÄNNA SÅNGEN (ŠVEDSKA) – POJEMO O NAŠEM IDEALU SVETA!
Da bo švedski zbor stopil na eno od najvišjih stopničk tekmovalne lestvice, je bilo jasno že od prvega nastopa na tekmovanju Gallus. Zborovodkinja Maria Goundorina razpolaga namreč z veliko skupino solidno pripravljenih mladih pevcev, s širokim dinamičnim razponom, ki ga tudi natančno obvlada, nenazadnje z učinkovito zborovodsko tehniko. Ob nedvomnih lastnostih, s katerimi je zbor osvojil veliko nagrado, je iz napredne in moderne Švedske prinesel tudi programsko posebnost in sicer nenavadne, politično angažirane skladbe. V prostem programu so pevci predstavili dialog med moškim in ženskim delom zbora s skladbo Anne Karin Klockar The Rights of Woman po besedah prve feministke Olympe de Gouges, ki je v času francoske revolucije svoje napredno mišljenje plačala z giljotino. V tekmovanju za veliko nagrado pa je zbor zapel skladbo Advance Democracy Benjamina Brittna na besedilo angažiranega angleškega pesnika Randalla Swinglerja. O tem, ali in kako je tudi zbor lahko glasnik človekovih pravic in etičnih sporočil, smo se pogovorili z zborovodkinjo Mario Goundorino.
Presenetili ste občinstvo s politično angažiranimi skladbami. Je to del vašega zborovskega poslanstva?
Nismo politična organizacija. Naš cilj ni izkoriščanje odra za posredovanje sporočil. V današnjih časih pa je nemogoče ostati ravnodušen, če pomislimo na vse krivice, ki nas obdajajo. Zato reagiramo z iskanjem take glasbe, ki podpira naš ideal sveta.
Tudi vsak zbor je svet v malem. Kako zgleda vaš zborovski mikrokozmos?
V tem zboru so se pevci spoznali, poročili, imamo otroke nekdanjih pevcev, ki nadaljujejo družinsko zborovsko tradicijo. Pevci so med seboj zelo povezani, kar težje dokazujejo doma, ko ima vsak svoje delo, skrbi, dolžnosti vsakdanjega življenja. Med gostovanjem pa so vsi bolj sproščeni in pridejo na dan lepi odnosi, ko pevci vsak trenutek pokažejo, kako jim je lepo biti skupaj.
Čeprav ne gre za mladinski ali univerzitetni zbor, je starost pevcev povprečno nizka po naključju ali zaradi izbire?
Zbor ima za seboj skoraj dvesto let zgodovine in je nastal kot študentski zbor Univerze v Uppsali. Člani so bili študentje prava, medicine, inženirstva, pedagogike … Družila jih je le pripadnost isti univerzitetni ustanovi. Nisem izbrala svojih pevcev po starosti, ki v našem zboru niha med 20. in 35. letom, kar pomeni, da se nam danes pridružujejo tudi študentje, ki so že zaključili študij. Takih je nekoliko manj, ker se po diplomi mnogi izselijo, drugi si ustvarijo družino in se morajo odpovedati zboru. Petje v zboru je namreč zahtevna stvar, ker pri nas pevci aktivno sodelujejo tudi pri organizaciji.
Je tekmovalni program ponudil zanesljivo sliko o vaši redni dejavnosti?
Tekmovanje je predvidevalo le dve obvezni skladbi, vse ostalo je bilo del našega rednega in bodočega repertoarja. Nismo naštudirali »tekmovalnih« skladb za to priložnost. Kombinacija teh skladb pa je bila mišljena za tekmovanje. Izkoristila sem tudi potencial velikega zbora: imam lepo število pevcev, zato sem izbrala skladbe za dvozborje ali osemglasne skladbe.
CORO DA CAMERA DI TORINO (ITALIJA) – RENESANSA V BARVAH
Italijansko zborovstvo je v zadnjih letih doživelo zelo hiter vzpon. Med izstopajočimi projekti, ki so odločno pripomogli k razvoju, je delovanje Državnega mladinskega zbora CGI, ki je v zadnjem desetletju doživel enega od vrhuncev z osvojitvijo prve nagrade med mešanimi zbori v Toursu pod vodstvom Lorenza Donatija in Daria Tabbie. Slednji se je letos udeležil tekmovanja Gallus v Mariboru s Komornim zborom Torino, ki je bil ustanovljen pred devetimi leti in je tokrat prvič nastopil na tako pomembnem mednarodnem tekmovanju. Zbor je imel pred seboj poseben izziv: komorna zasedba združuje pevce različnih generacij – kot se dogaja pri veliki večini zborov –, kar je v konkurenci množičnih zborov s pretežno mladinskimi zasedbami zahtevna preizkušnja. Pevci in zborovodja pa so bili kos izzivu in se uvrstili v finale za veliko nagrado. Raznolik program pretežno sodobnih skladb je bil v skladu z »večinskimi« programskimi usmeritvami: Tabbia namreč ni izkoristil svojega specifičnega strokovnega znanja na področju stare glasbe. Posebna ekspresivnost izvedb pa je nosila pečat tesne povezave z besedilom, kar bi moralo biti temeljni zakon vsake glasbene izvedbe, a je na poseben način nujno v zgodnjebaročni dobi.
Vaša izvedba Gallusovega moteta Deus, iniqui insurrexerunt super me je s temnimi barvami in visoko napetostjo zrcalila dramatične vsebine besedila. Prepogosto se s staro glasbo ukvarjamo kot z zaprašenim muzejskim eksponatom. Vaša renesansa pa je »v barvah«!
S staro glasbo se ne ukvarjam »v arheološke namene«. Danes je nemogoče peti prav tako, kot so peli pred mnogimi stoletji: imamo nekaj zapisov in informacij, nimamo pa posnetkov. Nit je prekinjena: Bacha na primer niso izvajali celo stoletje, zato je filološka vrnitev k izvoru zahtevala dolge raziskave. Beethovna pa se je vedno igralo.
Moja renesansa v barvah izhaja iz ugotovitve, da gre za glasbo, ki je polna emocij in presenečenj …, če jo znaš razbrati. Največji problem je razumeti renesančno estetiko, ki je slonela na simbolih. Ena od velikih tem je bila novoplatonska filozofija in misel, da je treba razkrivati s prikrivanjem. Kdor razbere simbol, se lahko dotakne spoznanj. Biti dober glasbenik ni dovolj za primerno branje renesančne partiture. Potrebuješ namreč nova »očala«, da poiščeš nekaj nepričakovanega. »Kdor išče, najde,« je napisal slikar Giorgio Vasari, ki je skrival znamenite mojstrovine pod svojimi freskami. V restavriranih cerkvah lahko opazujemo žive, izvirne barve renesančnih fresk, ki ponovno pridejo na dan. Kako si lahko predstavljamo, da je bila glasba tistega časa v popolnem nasprotju s tem? Petrarcovi verzi nas ganejo: zakaj naj bi bila glasba njegovega časa brez ekspresivnosti? Spoštujem različna mnenja, nihče pa me bo prepričal, da je bila renesančna glasba »črnobela«.
V programu za veliko nagrado je izstopala močno doživeta izvedba skladbe Gesù mio con dure funi, ki jo je Patrick Quaggiato napisal po italijanski postni melodiji. Kako ste spoznali zamejskega skladatelja in se odločili za to skladbo?
Quaggiato je napisal to skladbo v času, ko je pel v Italijanskem mladinskem zboru, ki ga je takrat vodil Stojan Kuret. Spadala je v zbirko sodobnih priredb ljudskih melodij. Njegova skladba me je zelo prevzela zaradi neverjetne učinkovitosti preproste melodije, ki poudarja tesno povezavo z besedilom. Ge za postno skladbo, ki postavlja v ospredje dvome grešnika, v katerih se lahko vsakdo zrcali. V življenju vsakega človeka pride trenutek zmedenosti in negotovosti, zato se mi zdi izjemno posrečena ideja fragmentirane melodije, ki postane kanon: kot da bi šlo za mrgolenje misli, med katerimi se izgubiš, čeprav je glavna misel le ena.
V Komornem zboru Torino izhajamo vedno iz poglobljene analize partiture in besedila. Če se me glasba ne dotakne, se ne bom mogel dotakniti publike. Sledim nauku svojega učitelja, zborovodje Fosca Cortija, ki je pravil, da »glasba gane ali dolgočasi, srednjih poti ni«. Po tridesetih letih sem še vedno prepričan, da je res tako.
TE DEUM LAUDAMUS (ROMUNIJA) – DUHOVNA DIMENZIJA ZBOROVSKEGA SPOROČILA
Zbor Te Deum Laudamus je bil zagotovo izjema in posebnost v krogu izbranih zborov za Mednarodno tekmovanje Gallus. Ne samo zaradi velike moške zasedbe, strogo dostojanstvene drže in sakralnega programa, a predvsem ker tako zasedba kot videz in repertoar izhajajo iz liturgičnega okvira, ki zaznamuje delovanje tega zbora. Nastal je leta 1990 na pobudo skupine pravoslavnih duhovnikov in je postal v svoji državi zelo prepoznavna in cenjena skupina. Cilj pevcev, ki jih družijo verski temelji, je vrednotenje duhovne in umetniške lepote romunske (in mednarodne) zborovske sakralne literature. Zbor je reden gost mednarodnih festivalov in je od ustanovitve zapel na več kot 500 koncertih. Dolgoletno izkušnjo je na mariborskem odru pokazal z edinstveno, specifično glasbeno osebnostjo, z mehkim zvokom, ki je precej neobičajen za tako veliko moško zasedbo, z obvladanjem dinamike predvsem v niansah pianov in pianissimov, s posebnimi vokalnimi pristopi, ki so vezani tudi na značilne programske izbire. Od leta 2009 zbor vodi pater Zacharia Matei, ki je bil član te skupine in je diplomiral na državni glasbeni akademiji v Bukarešti, kjer je zaključil tudi študij teologije.
Koliko je vaša dejavnost specifično povezana z liturgičnim poslanstvom?
Moški zbor Te Deum laudamus je tesno povezan z liturgično dejavnostjo naše pravoslavne cerkve. Člani zbora so pretežno duhovniki, diakoni in diplomiranci teološke pravoslavne fakultete v Bukarešti. Nekateri so glasbeniki. Vsi pojejo v cerkvenih zborih, v katerih se redno soočajo tudi z bizantinskim petjem. Naše delovanje ni namenjeno razvedrilu. Skušamo ustvarjati duhovno ozračje, da bi se dotaknili src naših poslušalcev.
V vašem repertoarju tenoristi velikokrat pojejo v falzetu. Je ta način petja zelo običajen v vaši zborovski literaturi?
Seveda. Tenoristi pri nas pogosto uporabljajo tehniko falzeta, na poseben način v zvezi z niansami piana ali pianissima. Uporaba falzeta je zelo razširjena tudi med romunskimi poklicnimi zbori.
Obstaja veliko drugih podobnih zborov v romunskem zborovskem svetu?
Te Deum Laudamus je eden najbolj priljubljenih in cenjenih moških zborov romunskega zborovstva zaradi edinstvene, prozorne zvočnosti in zaradi globine sporočil, ki jih to petje posreduje. Seveda nismo edini tovrsten moški zbor v naši državi, 27 let obstoja pa predstavlja jamstvo za tiste, ki želijo v naših vrstah poglabljati poznavanje zborovske glasbe.
