Tomaž Habe sodi med tiste slovenske glasbenike, ki so dobršen del svojih ustvarjalnih moči posvetili otrokom, obenem pa tudi med tiste, katerih dela se najpogosteje znajdejo v programih naših otroških zborov, tako na bežnih šolskih nastopih kot tudi na resnih tekmovalnih preizkušnjah, v Zagorju ob Savi (konec marca bo letošnja, že 26. revija) in na mednarodnih tekmovanjih v Celju pa tudi v tujini. Njegova »zbirka« otroških zborovskih skladb obsega več kot 350 del, ob teh so v njegovem opusu še dela za odrasle zbore, simfonična, komorna in solistična dela, dela za pihalni, harmonikarski in tamburaški orkester ter orkester mandolin, glasba za radijske igre, scenska in filmska glasba, da številnih didaktičnih del, namenjenih otroškim in mladinskim orkestrom, niti ne omenjamo.
Kakih 800 del šteje vaš celoten opus, kajne?
Nad 800 jih je, ja. Težko jih je prešteti, ker obsegajo nekatere zbirke več skladb, potem so tu drobne skladbice in obsežna večstavčna dela … Nikoli nisem številčil svojega opusa.
Z odhodom v pokoj ste se ustvarjanju začeli posvečati še veliko bolj zagnano kot prej, ko vas je okupiralo pedagoško delo.
Res je, zdaj sem v prvi vrsti skladatelj, bil pa sem dolga leta predvsem pedagog. Ko sem se zaposlil na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, sem ugotovil, da nimam česa vzeti v roke. Obstajal je samo Jurčev učbenik za solfeggio, ki pa je bil zastarel, glasbeno vedenje se je namreč zelo premaknilo naprej. Če sem hotel ubrati nova pota pri poučevanju tega predmeta, sem moral napisati nove učbenike. Zglede sem iskal v tujini; več kot osemdeset učbenikov iz najrazličnejših držav sveta sem preštudiral, da sem izluščil najprimernejše metode za naše učence in dijake. Ustvaril sem sistem, tako za sprejemne izpite kot tudi za učbenike, ki bo gotovo še dolgo v veljavi. No, kar zadeva učbenike za nižjo stopnjo, moram priznati, da so prezahtevni, preveč sem pričakoval od otrok, predvsem pa od pedagogov. S spremembo učnega načrta se je zahtevnost na nižji stopnji zmanjšala, učbenik za srednjo stopnjo pa absolutno »sedi«.
Glasbena slikanica Pisana račka za otroke in odrasle z ilustracijami Polone Lovšin, Mladinska knjiga, 2013
Kako pa je bilo s komponiranjem v tem času? Vas je snovanje učbenikov in poučevanje preveč zaposlovalo, da bi se utegnili posvečati tudi skladanju?
V tem času nisem veliko pisal. Nastajala so predvsem dela za potrebe Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik in mengeškega zbora, oba sem ustanovil v sedemdesetih letih. To so bila manjša, priložnostna dela, večjih skladb pa nisem komponiral, če seveda ne štejem tristavčne kantate, s katero sem diplomiral pri prof. Škerjancu na ljubljanski Akademiji za glasbo. To je bila kantata na besedilo turškega pesnika Nasima Hikmeta, za velik orkester, tri recitatorje, tri soliste in mešani zbor – vokalno-instrumentalno delo, ki je bilo takrat tudi izvedeno. Sam sem dirigiral orkestru GŠ Domžale in GŠ Škofja Loka ter zborom Tine Rožanc, Domžale in Gimnazija Škofja Loka. V svojem zgodnjem pedagoškem obdobju sem ustanovil pionirski simfonični orkester, pionirski godalni orkester, kitarski ansambel in za njihove potrebe tudi pisal. To je bila neke vrste pedagoška literatura. Zelo dobro sem vedel, koliko so otroci sposobni na tej ali oni stopnji, saj sem diplomiral tudi iz violine, in to pri mojstru, pedagogu Leonu Pfeiferju.
Vseskozi pa sem pisal otroške pesmi, te so bile nekakšna konstanta v mojem snovanju. Začelo se je že v 60. letih, ko sem bil učitelj violine na GŠ Domžale, moja sestra pa je tam učila cicibane. Spodbudila je nastanek moje prve zbirke otroških pesmi Katka brez copatka, ki sem jo posvetil svojima hčerkama. Tej je pozneje sledilo še deset zbirk. Besedila sem večinoma pisal sam, nekatere pa sem izbral v opusih Brine Štampe Žmavc, Toneta Pavčka …, v zadnjem času pa tudi Anje Štefan. Posegam po pesmih, ki so resnično blizu otrokom, menim pa, da je najbolje, če za predšolske otroke skladatelj sam ustvari tudi besedilo, saj se tako glasba z njim laže in bolje spoji.
Zbirka Ura je na morje šla z besedili Ivana Sivca in ilustracijami Zvonka Čoha ob skladateljevi 70-letnici, Mladinska knjiga, 2017
Zelo, zelo priljubljene so med otroki te pesmice. Kaj menite, zakaj? Kaj je tisto, kar priteguje in navdušuje?
Priljubljenost teh del je verjetno posledica dejstva, da sem bil vse življenje razpet med različnimi žanri. V otroško pesem sem prvi vnesel elemente pop glasbe, sodobnejše prijeme, elemente instrumentalne glasbe in pestrost barvitih harmonij. S Karmino Šilec sva imela pred leti v Mariboru seminar z naslovom Vedra pesem, kjer sva predstavljala mojo zbirko Pesmice za Barbaro in še nekatere druge pesmi, v katerih se zrcali odsev popa in vseh omenjenih zvrsti glasbe.
Otroška pesem vas je pritegovala na prav poseben način.
Moja želja je bila predvsem, da otroci te pesmice, ki sem jim jih poklonil, prepevajo z veseljem, žarom, da jih ta glasba navduši, da je ne izvajajo samo na odru, ampak da te pesmi zaživijo tudi na šolskem izletu ali kjerkoli, kjer je razpoloženje spontano. Pomembno se mi zdi, da otroci pesem osvojijo, da postane njihova.
Kako torej nastajajo te pesmi? Kaj je vaše vodilo, kaj je po vašem mnenju ključnega pomena pri ustvarjanju?
Zelo pomembna mi je melodika, ki pa mora imeti v sebi dovolj ritmičnega pulza. Besedilo izbiram ali oblikujem tako, da se približa otrokovemu svetu, vsaka beseda mu mora nekaj povedati. Med metriko besedila in glasbe ne sme biti razkoraka. Včasih se zgodi, da slišim izdelek kakega dobrega skladatelja, ki je morda pozabil na to pomembno podrobnost ali pa jo morda spregledal, to me najbolj zaboli oziroma zbode v ušesa.
Gusarji, notna zbirka za otroški in mladinski zbor na besedila slovenskih avtorjev ter dveh slovenskih ljudskih pesmi, JSKD, 2014
Kako je nastajala recimo Trata, ki je med pevci že toliko let popularna.
Vsaka skladba nastane spontano, tudi tonaliteto izbereš povsem spontano. Des-dur, v katerem sem jo zaslišal, je en tak zasanjan, mehak dur, ko moduliram do sonca, sem v E-duru, pomladni tonaliteti. Ustvarjalec ne misli, kako in kaj, ko ustvarja, kako bo gradil, kakšne elemente bo uporabil. Osnova je valujoči 6/8-takt, ki ponazarja gibanje, zibanje trav, harmonije so deloma impresionistične, te so blizu naravi. Zaradi take iskrenosti skladba navduši in živi.
Oblika pesmi mi je vedno pomembna, trudim se dati skladbi ustrezno zaokroženost. Če mi pesnik ne ponudi dovolj možnosti, da jo postavim, jo pa »zgoljufam«, to se da. Če ugotovim, da bi potreboval več besedila, ga dodam ali večkrat ponovim. To sem počel recimo pri oblikovanju skladbice Kaj delajo palčki pozimi na stihe Neže Maurer. Ko palčki zapojejo »prišla bo pomlad« – tu seveda uporabim citat iz ljudske mojstrovine neznanega avtorja, ki je imel nesporno velik talent, težko bi lepše povedal oziroma zapel.
Pravi trenutek, da rečeva kakšno še o ljudski pesmi. Veliko ste jih priredili, za odrasle in za otroke.
Ljudska pesem mi je blizu, še danes v družbi rad zapojem, če pridem med pevce po kaki reviji, recimo. Velikokrat zbor, ki je na reviji pel povsem povprečno, na srečanju po nastopu zazveni iz vsega srca. Pa jim pravim, ne trudite se s tistim, česar ne dosegate, pojte tisto, pri čemer vam duša zapoje, tudi poslušalci bodo tako začutili, da so od vas nekaj dobili.
Je to tisti motiv, zaradi katerega ste tolikokrat posegli po ljudski pesmi?
To je eden od motivov. Sicer pa sem pristaš tega, kar je omenjal že Bravničar in na kar je prisegal tudi Kozina in celo Škerjanc, ki je bil najbolj svetovljanski: skladba slovenskega skladatelja mora dišati po slovenski zemlji, imeti mora naše korenine. Svoje korenine pa najde ustvarjalec tudi tako, da obdeluje ljudsko blago. Zleze ti pod kožo.
So vas katere od pokrajin posebej pritegnile? Kje ste največ brskali?
Prekmurje me je najprej pritegnilo … San se šetao, Če bi jaz bila fčelica – v Zagorju sem za to priredbo dobil posebno nagrado. Tudi Bela krajina me je navdušila, Aj, zelena je vsa gora, recimo, ali Hod’te k nam na kres. Pravzaprav sem prisluhnil vsem pokrajinam, vsepovsod sem našel zanimive melodije. Pri obdelavah sem se trudil obdržati karakter posamezne pokrajine, kar se mi zdi zelo pomembno.
Tudi najmlajšim ponujate ljudsko pesem, verjetno zato, da bi jo vzljubili?
Tudi, tudi zato. Že pri učbenikih sem se opiral na ljudsko izročilo. Rdeča nit učbenika za prvi razred so slovenski prazniki, za drugi ljudski običaji, za tretji ljudska opravila od kovača do mlinarja, za četrti slovenska stara mesta. Učbenik za peti razred pa je še pri meni v rokopisu, v tem učbeniku naj bi otroci spoznali himne in skladatelje sosednjih držav evropske skupnosti.
Stara mesta, ki jih omenjate – že pred leti ste mi pripovedovali o tej zelo zanimivi zbirki in vaši izvirni zamisli.
Televizija jo je kar nekajkrat predvajala. Zbirka ima naslov To je naša zgodovina, stara mesta, njih ljudje, obsega pa trinajst pesmi, ki se nanašajo na trinajst starih slovenskih mest: Kamnik, Novo mesto, Maribor, Ljubljano, Kranj, Škofjo Loko, Ptuj, Radovljico, Slovenj Gradec, Metliko, Krško, Celje in Piran. Na pomoč sta mi s svojimi besedili priskočila Tone Pavček, ki mi je podaril tekst za Novo mesto in Piran, ter Neža Maurer, ki je ubesedila Škofjo Loko, Radovljico in Kranj, vsa ostala besedila sem napisal sam. Glasbeni navdih za ta dela sem deloma črpal iz ljudske tvornosti, deloma pa iz glasbene preteklosti teh krajev. Radovljica ima recimo v svoji zgodovini Linharta, Ljubljana Ramovša, Piran sem upodobil z barkarolo Se passi per de qua. Povsod sem skušal izhajati iz preteklosti posameznega mesta, vsa so namreč nastajala tam nekje med 13. in 14. stoletjem. Zelo mi je žal, da nisem uspel doseči, da bi projekt izšel na CD-plošči.
Veliko del pa je izšlo izpod vašega peresa tudi za odrasle zbore, mešane, ženske in moške pa tudi za oktet. Pri teh delih se poslužujete morda drugačnih principov.
Res je. Moj opus je zelo raznolik. Vedno imam pred očmi to, kdo bo skladbo izvajal, posebej sem pozoren na to, da jim ne nalagam pretežkih bremen. Veliko mojih del je namenjenih tistim manj sposobnim zborom, na te ne gledam podcenjujoče, nikakor ne, zanje so ta dela zelo pomembna. Rad pišem za ženski zbor, ki nosi ime mojega očeta Staneta Habeta. Od njih ne morem pričakovati več od solidnega prepevanja, temu se rad prilagodim. Pri bolj izkušenih pevcih sem seveda svobodnejši, sorazmerno veliko kromatike uporabim, rad se poslužujem elementov imitacije in kontrapunkta, če je le mogoče, rad vključim v skladbo vsaj malo polifonije. Zavedam se, da sem del okolja, v katerem živim. Nezavedno se temu okolju rad prilagajam, ker sem pač tak po naravi.
Foto: vir YouTube
S čim se trenutno ukvarjate? Na katera dela čakajo izvajalci?
Trenutno sem okupiran z zbori. Pred kratkim sem dokončal ciklus zborov na Cankarjeva besedila. Zbirka bo naslovljena Rondo hrepenenja. Pesem Vso svojo ljubezen iskreno je Slovenski oktet že izvedel na Kogojevih dnevih in v Trstu, baritonist in umetniški vodja okteta Jože Vidic me je prosil, da iz te spevne melodije naredim tudi samospev s klavirsko spremljavo. Skladbo sem preoblikoval tudi za mešani zbor, ki mi dovoljuje veliko več polifonega razpredanja kot moška zasedba pa tudi harmonsko in kompozicijsko so se mi ponudile nove možnosti in s tem nova struktura skladbe.
Na srcu mi leži še delo za prireditev Društva slovenskih skladateljev Zborovska glasba 2018, ki bo posvečena prvi svetovni vojni. Poleg zbora bosta sodelovala še trobilna in tolkalna sekcija. Nekaj skic imam, nisem pa še zadovoljen. Čaka me še koračnica za mlade za godbo, preostala dva stavka Sonate za mladost za sopranski helikon, ki sem jo obljubil mlademu Vidorju Krivokapiču – prvi stavek je že izvedel v Rusiji. Pa za Cicibana tudi pišem. Ni mi všeč, če me čas preganja. Rad dam skladbo za nekaj časa v predal, pozneje pa jo spet vzamem v roke in dodelam. Zelo rad popravljam. Vedno se utrne še kakšna ideja. Forma se mi takoj postavi, detajle pa običajno izbrusim pozneje.
In prav v drobnarijah zna biti srčika skladbe.
Ja, včasih zaradi drobnarij delo lahko uspe ali pa propade.
Gospod Habe, ste eden tistih redkih slovenskih skladateljev, ki se zelo dobro znajde tudi kot organizator, aktivist in motivator, kot vem, ste imeli v svoji karieri celo vrsto različnih funkcij, vpeti ste bili v različne organe, odbore, sklade, komisije …
Še vedno sem kar precej vpet v to, sem v umetniških svetih obeh oper, ljubljanske in mariborske, sem v upravnem odboru DSS, tudi pri maturah še sodelujem, pri sestavljanju testov, sem ocenjevalec za vse instrumente – v življenju sem namreč igral trobento, tolkala, kitaro, klavir, iz violine sem diplomiral, pisal sem za različne soliste in tako dobil veliko izkušenj na vseh področjih.
Še v drugih komisijah sem aktiven, v Zvezi slovenskih godb, odlično sodelujem s tamburaši, občasno še vedno delam tudi na zborovskem področju, na katerem sem bil nekoč zelo aktiven. Veliko mladih je šlo skozi moje roke na srednji šoli. Moji dijaki so bili, naj jih naštejem samo nekaj, Sebastjan Vrhovnik, Tomaž Pirnat, Ambrož Čopi, Katarina Pustinek Rakar, pa še kdo. Mislim, da sem svoje poslanstvo dobro opravil, saj sem jih navdušil za zborovsko glasbo.
Tomaž Habe v žiriji na 29. Tekmovanju slovenskih godb, Maribor 2009
Foto: Janez Eržen
Vsekakor, o tem pričajo tudi številna priznanja, ki ste jih prejeli tako na pedagoškem kot na zborovskem pa tudi na ostalih področjih svojega delovanja.
Veliko tega sem dobil, res je, vse tri Gallusove značke, v Domžalah vse tri Kersnikove in občinske, najvišjo slovensko pedagoško nagrado, Gerbičevo, Adamičevo listino in plaketo na godbenem področju, nagrado mesta Ljubljane za pedagoško delo z mladimi, pa Veronikino nagrado v Kamniku. Zlato plaketo Tabora Šentvid – nad njim pa sem nekoliko razočaran, želel sem, da bi se tabor nekam »premaknil«, pa ne po zahtevnosti, pričakoval bi premik v programskem smislu, v nova dela, seveda z omejitvijo v zahtevnosti, vendar pa Tabor ostaja vsebinsko na isti ravni kot že mnoga leta doslej. Organizator je očitno zadovoljen s tem, da se zbori odzivajo in skrbijo, da se ohranja množičnost, s čimer pa sam nisem zadovoljen.
Tudi sicer kaže, da v slovenski kulturi danes ni vse tako, kot bi bilo treba. Eden naših najuspešnejših in v svetu uveljavljenih zborov, Carmina Slovenica, je še zadnji zbor, ki je izpadel iz financiranja države. Se na to nanaša vaša kritična misel?
Tudi na to, pa še na kaj. Kulturne politike pri nas sploh nimamo. Kako s slovensko glasbo? Problemi so v Slovenski filharmoniji, tudi v Operi ni zelo drugače, če pogledamo v statut ob ustanovitvi Orkestra RTV Slovenija, kaj pravi o pospeševanju izvajanja slovenske glasbe, kaj je ostalo od tega? Večina snemalnega časa gre na pop in zabavno glasbo in tuja tisočkrat posneta dela, ministrstvo pa to podpira. Če imamo tak vrh, kako naj pričakujemo, da problemov ne bo.
Eno puščico na račun zabavne glasbe sem zaznala. Kot vem, ste se nekoč kar zavzeto ukvarjali s popularno glasbo (če omenim samo legendarno skupino Mladi levi, katere ustanovni član ste bili, in vaš hit Oda Ireni, ki je vznemirjal mlado in staro).
Še vedno ji prisluhnem, saj se temu človek težko izogne, še zlasti, če dela z mladimi. Vendar, če poslušam Emo, se vendarle sprašujem, a sem res že prestar? Nikoli nisem bil do ničesar a priori odklonilen, vedno poslušam in poskušam v sebi premleti, »ali je to kaj ali ni nič« …, pa ne le v zabavni glasbi.
Ali naj to razumem kot kritiko letošnjega festivala Ema?
Ne vem, težko rečem, gre pač svojo pot, jaz je ne morem spremeniti, spremenil pa bi nadvse rad pot, ki jo ubira Ministrstvo. Na državni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku … s tako glasbo, tega pač ne morem sprejeti.
